Kakšen je pomen predanosti

1. Kako lahko koristi znak istovetnosti nekoga, kakor v primeru iskrenih Hebrejcev pred uničenjem Jeruzalema leta 607. pr. n. št.?

ZNAK ali simbol istovetnosti neke osebe ali njenega uradnega položaja je lahko dobra stvar, da, včasih je to celo neobhodno potrebno. Ko se je leta 607 pr. n. št. bližalo Jeruzalemu uničenje, je bil poslan simbolični »mož«, ki je označil čela poštenih Izraelcev, da niso bili usmrčeni. Le malo jih je bilo, ki so se zgražali nad ‚gnusnimi stvarmi, ki so jih izvajali‘, čeprav bi to moralo biti sveto Božje mesto. Ti so bili označeni za rešitev. (Ezekiel 9:1—7)

2. O katerih znakih istovetnosti se govori v sedmem poglavju Razodetja in kako se nanašajo na rešitev?

² Kmalu bo »velika stiska« zajela ves svet. Zato se v Razodetju 7:1—8 govori, da je »četverim angelom«, ki stojijo na četverih vogalih zemlje, naročeno, da zadržujejo (četvere) vetrove, da ne povzročijo najstrašnejšega viharja ali »nesreče«, dokler ne bodo na vseh čelih določenega števila Božjih izvoljencev pečati. Tako ima tudi »velika množica« čas, da se očisti v »Jagnjetovi krvi«, da bi lahko preživela to »veliko stisko«. (Raz. 7:9—14; Mat. 24:21, 22)

3., 4. Na kaj je opozarjal »znak predanosti« na pokrivalu hebrejskega velikega duhovnika?

³ V starem Izraelu je bilo postavljeno duhovništvo. Mojzes je od Jehove dobil posebna navodila o obleki velikega duhovnika. Za pokrivalo piše v Bibliji: »Naredili so ploščo, venec sveti (sveti znak predanosti, NS) iz čistega zlata in vanjo napisali, kakor se vrezuje v pečate: ‚Svetost Jehovi‘ (Svetost pripada Jehovi, NS)! In pripeli so nanjo višnjevo vrvico, da se z njo priveže zgoraj na pokrivalo (turban).«a (2. Moj. 39:30, 31; 29:6; 3. Moj. 8:9)

⁴ »Znak predanosti« bi spominjal velikega duhovnika in vse opazovalce, da ga je Bog »posvetil« oziroma da je v njegovi sveti službi v korist predanega naroda. On in ostali duhovniki bi morali biti prvi v poučevanju ljudstva in prinašati sprejemljive žrtve za očiščenje grehov, kar bi jim pomagalo živeti v skladu s predanostjo Bogu. To bi prispevalo k svetemu položaju predanega naroda, ker so bili opozorjeni, da jih bo Jehova zapustil in izročil sovražnikom, če bi ga zapustili. (5. Moj. 28:15, 25, 63)

5. Zakaj naše stanje ni brezupno, čeprav danes noben Jud s priimkom Kohen ne more dokazati, da je aronski veliki duhovnik?

⁵ Zgodovina Izraelcev je tragična zaradi nesreč, ki so jih zadele, ker so odstopili od Božjih zapovedi in svoje predanosti Bogu. Po drugem uničenju Jeruzalema in njegovega templja leta 70. n. št. ni bilo več niti velikega duhovnika z znakom predanosti na pokrivalu. Danes ne more noben Jud, ki ima družinsko ime Kohen (kar pomeni »duhovnik«) dokazati, da je izraelski veliki duhovnik. Je zato naše stanje brezupno? Ne, ker beremo v zvezi z oslavljenim Božjim Sinom: »Kajti tak veliki duhovnik se nam je tudi spodobil: svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov in vzvišen nad nebesa ... (ki) je samega sebe daroval.« (Hebr. 7:26, 27)

6., 7. Ali je bil Jezus rojen v izraelskem duhovniškem rodu; kako je lahko postal veliki duhovnik?

⁶ Ker je Jezus bil Božji Sin, ni moral biti Levijevega rodu ali iz duhovniške družine Arona, da bi lahko postal Božji duhovnik. Tako se je lahko zgodilo zaradi čudovitih priprav Boga Jehove. Kralj David je bil po Božjem duhu navdihnjen, da je glede tega izrednega potomca, višjega od svojih kraljevskih prednikov, napisal naslednje: »Rekel je Jehova mojemu Gospodu: ‚Sedi meni na desni, dokler ne denem sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje‘. Žezlo moči tvoje pošlje Jehova s Siona: ‚Gospoduj sredi sovražnikov svojih!‘ Ljudstvo tvoje pojde radovoljno ob dnevi, ko boš skliceval vojno moč svojo; v krasotah svetosti, iz naročja zore ti pride rosa mladega moštva. Prisegel je Jehova in ne bo se kesal: Ti si duhovnik vekomaj po redu Melhizedekovem‚.« (Ps. 110:1—4)

⁷ Tako je vse do današnjih dni oslavljeni Jezus Kristus kraljevski veliki duhovnik, višji od velikega duhovnika v starem Izraelu z dobesednim znakom predanosti. Te službe ne opravlja zato, ker bi bil levitski duhovnik, temveč zaradi prisege Boga Jehove.

Znak predanosti za tiste, ki se ‚prostovoljno nudijo‘

8. Zakaj živimo v dnevu Kristusovega sklicevanja ‚vojne moči‘ in kaj delajo njegovi učenci s tem, da se prostovoljno dajo na razpolago?

⁸ Učenci tega kraljevskega velikega duhovnika, Jezusa Kristusa, se sedaj, v dnevu njegovega sklicevanja »vojne moči«, ‚prostovoljno nudijo‘. V imenu tega kraljevskega velikega duhovnika se predajo Bogu Jehovi in to simbolizirajo s krstom v vodi. To so tisti, katerih končno število mora biti zapečateno prej, preden se začne »velika stiska«. Skupaj s svojimi sodelavci, »veliko množico«, so »prostovoljno« na razpolago in prinašajo ljudem Božjo vest rešitve, ki osvežuje kakor jutranja rosa. (Razod. 7:2—4, 9, 10, 14)

9. Kaj je Pavel svetoval maziljenim kristjanom v listu Rimljanom 12:1, 2?

⁹ Apostol Pavel je učencem pred 1900 leti napisal: »Rotim vas torej, bratje, pri Božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje po pameti. In ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja, da boste preskušali, kaj je Božja volja, kaj je dobro in (njemu) všeč in popolno.« (Rim. 12:1, 2, EI)

10., 11. a) Kaj je zapisano pred Pavlovo prisrčno prošnjo Nejudovskim kristjanom v Rimu? b) Kako je Bog s to pripravo pokazal veliko usmiljenje?

¹⁰ Ta prisrčna prošnja je napisana neposredno po Pavlovi razpravi o simbolični oljki. Kakor veje plemenite oljke, tako je bil izraelski narod naravno potomstvo Božjega »prijatelja« Abrahama. Kot takšni so imeli prvi pravico postati ‚Abrahamovo seme‘ po dani obljubi. (1. Moj. 12:3; 22:17, 18; Gal. 3:16, 29; Jak. 2:23) Toda Jezusa je sprejel za Mesijo samo ostanek naravnih Hebrejcev in bil tako prenesen iz stanja naravnega semena zemeljskega Abrahama v stanje duhovnega semena večjega Abrahama, Jehove. (Rim. 11:5, 7) Ostali so bili odrezani kot »veje«. Na odrezana mesta je Bog povabil Nejude oziroma veje simbolične divje oljke. S te divje oljke je bilo potrebno vzeti toliko »vej« za vcepljenje na duhovno plemenito oljko, da bi ta imela 144 000 vej. Te veje so vkoreninjene na večjem Abrahamu, Bogu Jehovi, izvoru vseh blagoslovov. (Rim. 11:13—33; Razod. 14:1)

¹¹ S tem je Bog pokazal veliko usmiljenje Rimljanom in vsem drugim neobrezanim Nežidom, ki so postali del duhovnega Abrahamovega semena, po katerem bodo blagoslovljene vse družine na zemlji pod Božjim kraljestvom. (Efež. 2:12; Gal. 3:26—29) Stopili so na požrtvovalno pot, to je bila edina prednost, ki jo je Bog tedaj dal človeškim stvarjenjem. Kako izredna prednost! Ne da bi prekoračil pravilne meje, jim je pisal apostol Pavel: »Temveč dajte sebe Bogu kakor kateri ste bili mrtvi in zdaj ste živi, in ude svoje dajte Bogu za orožje pravičnosti. Kajti greh ne bo nad vami gospodoval, ker niste pod postavo, ampak pod milostjo (nezasluženo dobroto, NS).« (Rim. 6:13, 14)

12. Kaj bi duhovno rojenim Kristusovim učencem morale pomeniti besede, naj ‚se dajo Bogu‘ — kot takšni, ‚ki so od mrtvih postali živi‘?

¹² Ko je Pavel pisal tistim, ki so že bili predani kristjani, »sveti«, ni pozabil, kaj so oni že storili, da bi predali svoja življenja. Napisal je: »Dajte sebe Bogu, kakor kateri ste bili mrtvi in zdaj ste živi.« Oni morajo torej živeti po tej predanosti in biti požrtvovalni; če ne bi delali tako, bi bili odrezani kakor že prej zamenjane veje. (Rim. 1:7; 11:21, 22) Razen tega bi naj te navdihnjene besede brali bodoči učenci Jezusa Kristusa in služile bi jim kot vzpodbuda za potrebne korake, da bi vzpostavili in ohranili odnos predanosti in krsta z Bogom. Da bi ohranili svoj vzpostavljeni odnos predanosti Bogu, se morajo boriti, da spremenijo svoje telesne ude v orožje pravičnosti, ne pa moči greha. To bi pomenilo poslušati tele Jezusove besede: »Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame križ (mučilni kol, NS) svoj nase in gre za menoj.« (Mat. 16:24)

»Velika množica«, ki simbolizira svojo predanost

13. Ali je pravilno, da se tisti z zemeljskim upanjem predajo Bogu in to simbolizirajo s krstom v vodi?

¹³ Po vsej zemlji sodeluje danes več kot 2 300 000 oseb v oznanjevanju dobre vesti o Kraljestvu, in večina od teh so dali sami sebe na razpolago s krstom v vodi; tako so simbolizirali svojo predanost. Na letnem slavju Gospodove spominske večerje jih je manj kot 10 000 vzelo simbol kruha in vina, s čemer so priznali, da so Kristusovi učenci z nebeškim upanjem. Ali se ti ostali pravilno predajo in simbolizirajo ta krst v vodi? Prav gotovo, ker morajo tudi oni stopiti v pravilen odnos z Bogom po Dobrem Pastirju, Jezusu Kristusu, da bi lahko preživeli »veliko stisko«, ki je pred nami, in podedovali Božjo »novo zemljo«. (2. Petr. 3:13; Razod. 21:1—4)

14. Kakšen dober odnos je v »eni čredi« dobrega Pastirja, Jezusa Kristusa?

¹⁴ Velika večina predanih Jehovinih prič torej nima nebeškega upanja, da bodo kot sodediči Jezusa Kristusa v nebeškem Kraljestvu in ne trdijo, da so duhovni Izraelci, rojeni po Jehovinem duhu. So le neločljivi sopotniki ostanka duhovnih Izraelcev in s tem člani »ene črede« pod »enim Pastirjem«, Jezusom Kristusom. (Jan. 10:16) To je za njih nekaj izrednega in je biblijsko utemeljeno.

15. a) Kdo, razen naravnih Hebrejcev, je še zapustil Egipt in tudi prišel v obljubljeno deželo? V katero skupino so se te osebe uvrstile? b) Koga danes ponazarjajo?

¹⁵ Naredimo tukaj to, kar se nam predlaga v 1. Korinčanom 10:18, namreč da ‚pogledamo, kaj je Izrael v telesnem pogledu‘. Ljudje, ki so pod Mojzesovim vodstvom izšli iz Egipta, niso bili vsi naravni, obrezani Izraelci: »Tudi dosti (mešanega, NS) ljudstva, ki se jim je pridružilo, je šlo z njimi ter drobnica in goved.« (2. Moj. 12:38, EI) Ko so Izraelci prišli v obljubljeno deželo, so ti ljudje postali ‚tujci, ki so se znašli znotraj njihovih vrat‘. (2. Moj. 20:10; 4. Moj. 35:15; 3. Moj. 19:9, 10) Ta množica mešanega ljudstva je predstavljala današnjo »veliko množico« »drugih ovc« dobrega Pastirja, Jezusa Kristusa. (Jan. 10:14, 16; Razod. 7:9—17)

16., 17. a) Na kakšen način je bilo v prenesenem smislu krščeno »veliko ljudstva« skupaj z Izraelci?

¹⁶ V Mojzesovih dneh je veliko Neizraelcev, »mešano ljudstvo«, doživljalo podobno kot obrezani Izraelci, vključno čudovit krst. O tem krstu je pisal apostol Pavel v 1. Korinčanom 10:1—4: »Da so bili naši očetje vsi pod oblakom in da so prešli vsi skozi morje, in so bili vsi v Mojzesa krščeni v oblaku in morju in so vsi jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo; pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus (pomenila Kristusa, NS).« Zato so enako kot mnogi Izraelci, tudi mnogi »tujci« bili krščeni, čeprav niso bili dobesedno mokri.

¹⁷ S tam čudežnim krstom Boga Jehove so bili izročeni Mojzesu, Božjemu voditelju, tako kot da so bili dobesedno v njega krščeni. Toda to ni bil krst za smrt, kakor je bil to primer z Egipčani, ki so preganjali Izraelce. (2. Moj. 14:1—15:21) Danes se približujemo podobni situaciji. Zvesti ostanek duhovnih Izraelcev in »velika množica« njihovih sopotnikov zapuščajo sodobni Egipt. (Razod. 11:7, 8) Korakajo proti novi ureditvi pod Kristusovim tisočletnim Kraljestvom in vodi jih večji Mojzes, oslavljeni Gospod Jezus Kristus. Preganja pa jih sovražnik — svet, ki je odločen, da jih ne pusti doseči varnosti. Sodobni Egipčani gredo proti Božjemu bojišču, Harmagedonu, kjer bodo krščeni z ognjem ali uničenjem. Nihče od njih ne bo preživel, da bi pripovedoval o tem strašnem dogodku. (Razod. 16:14—16; Mat. 3:11, 12) Kakor pri prehodu skozi Rdeče morje tudi v Harmagedonu ne bo usmrčen noben duhovni Izraelec ali član »velike množice« »drugih ovc« večjega Mojzesa.

18. Kako se bo s člani »velike množice« zgodilo podobno kot nekoč z »mešanim ljudstvom« po izhodu iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom?

¹⁸ Zvesti člani »velike množice« ne zaostajajo in niso malodušni, ne želijo se vrniti v sodobni Egipt, poln nesreče, ki ga vodi ‚faraon, Satan, Hudič‘. Gledajo naprej in so v stalnem stiku z ostankom duhovnih Izraelcev kot »ena čreda«. (Jan. 10:16) In enako, kakor je mnogo »mešanega ljudstva« prešlo Rdeče morje, se bo tudi današnja »velika množica« znašla na obalah rešitve po »velikem dnevu bitke Boga vsemogočnega«.

19. Še posebej od kdaj se člani današnje »velike množice« krščujejo v vodi in kako so očistili svojo istovetnost čistega oboževanja Boga?

¹⁹ Člani »velike množice« se posebno od 1935. leta krščujejo v vodi, s čemer simbolizirajo svojo neomejeno predanost Bogu po večjem Mojzesu, Jezusu Kristusu. Svoja oblačila so zaradi ugotavljanja istovetnosti oprali in jih »pobelili v Jagnjetovi krvi«, v krvi Večjega Mojzesa. (Razod. 7:9—14) Boga obožujejo v čistosti.

20. Kje člani »velike množice« obožujejo Jehovo in kako je to napovedano v Zahariji 8:20—23?

²⁰ Ta »velika množica« čistih oboževalcev je dan in noč v Božjem duhovnem templju. (Razod. 7:15—17) Ponazarjali so jih tisti, o katerih je govoril prerok Zaharija, da bodo oboževali Jehovo v templju po njegovi obnovi v Jeruzalemu, kar se bo zgodilo po osvoboditvi Izraelcev iz Babilona leta 537 pr. n. št. O tem beremo v Zahariji 8:20—23 (EI):

»Tako govori Jehova nad vojskami: Prišla bodo ljudstva in prebivalci mnogih mest. Prebivalci enega mesta pojdejo k prebivalcem drugega mesta in poreko: ‚Pojdimo prosit milosti Jehovo in iskat Jehovo nad vojskami!‘ ‚Tudi jaz pojdem.‘ In prišla bodo mnoga ljudstva in močni narodi, da bi iskali Jehovo nad vojskami v Jeruzalemu in prosili Jehovo milosti. Tako govori Jehova nad vojskami: Tiste dni bo deset mož iz narodov vseh jezikov prijelo judovskega moža za rob suknje in bodo rekli: ‚Z vami pojdemo, zakaj slišali smo, da je Bog z vami!‘«

21. Na kakšen način člani velike množice ‚grabijo rob suknje judovskega moža‘ in zakaj upajo, da bodo preživeli »veliko stisko«?

²¹ Stališče teh »desetih mož iz narodov vseh jezikov« razodeva, da so posvečeni edinemu živemu in resničnemu Bogu Jehovi! On sprejema danes takšno posvetitev po največjem »Judu« vseh časov, po nekdaj žrtvovanem »Jagnjetu«, Jezusu Kristusu. Zvesto posnemajo Jezusa in s krstom v vodi simbolizirajo ne samo svojo predstavitev, temveč tudi popolno predanost Bogu. S tem, ko se ‚primejo za suknjo‘ ostanka 144 000 duhovnih Izraelcev, se zbirajo s tem »narodom« h gornjemu Jeruzalemu, nebeškemu Jeruzalemu. V njegovem duhovnem templju, ki ga na zemlji predstavlja ostanek, prinašajo noč in dan »sveto službo« vsemogočnemu Bogu Jehovi. Upajo, da bodo preživeli »veliko stisko« in večno prebivali na Zemlji v svoji predani službi Bogu. S tem, da so se izkazali kot neomajno predani (in) krščeni Božji služabniki, so lahko prepričani, da ‚Bog želi oboževalce, ki ga obožujejo v duhu in resnici‘. (Jan. 4:23, 24)

[Podčrtna opomba]

◻ S čim je bilo opozorjeno na to, kako je veliko duhovništvo v sveti službi predano Jehovi?

◻ Kako je Jezus lahko postal veliki duhovnik?

◻ Kaj morajo narediti tisti, ki postanejo Kristusovi učenci po Rimljanom 12:1, 2?

◻ Kako se lahko »veliko množico« v zvezi s krstom primerja s številnim »mešanim ljudstvom«, ki se je pridružilo Izraelcem pri odhodu iz Egipta?

b) Kdo je zbežal iz današnjega ‚Egipta‘ in kdo bo uničen v podobnih okoliščinah kakor tisti v Rdečem morju?