Strah pred ljudmi — ujel v past kralja Zedekija

BOŽJA Beseda nas opominja, da je »strah pred ljudmi« ali popuščanje iz strahu pred ljudmi »zanka, kdor pa zaupa v Jehovo, bo obvarovan«. (Preg. 29:25, EI) Zaradi podedovanih slabosti človek nagiba k sklepanju kompromisov, kadar mu grozi kaj neprijetnega. Zato lahko strah pred tem, kaj bodo ljudje mislili ali rekli, nekoga navede, da se boji narediti nekaj, za kar sicer ve, da je pravilno.

Tako na primer lahko kristjan ve, da bi moral z drugimi govoriti o biblijskih resnicah v posnemanju zgleda Jezusa Kristusa in njegovih prvih naslednikov, med katerimi je bil tudi apostol Pavel, ki je učil »javno in po hišah«. (Luk. 8:1; Dej. ap. 20:20) Vseeno nekateri zaradi strahu pred tem, kar bi lahko drugi mislili ali rekli, to neradi delajo. Zedekija, zadnji kralj dvoplemenskega kraljestva Jude, je opozorilni primer, kako lahko strah pred ljudmi nekoga navede na kompromise v njegovo škodo.

BO DRŽAL BESEDO?

Zedekija, sin kralja Josije z ženo Hamutalo, se je prvotno imenoval Matanija. Ko so njegovega nečaka, kralja Jojahina ujeli Babilonci, je postal Matanija vazalni kralj in kot tak podložen babilonskemu kralju Nebukadnezarju. Tisti čas je Nebukadnezar spremenil Matanijevo ime v Zedekija, kar pomeni »Jehova je pravičnost«. Zedekija je moral v Jehovinem imenu priseči, da bo ostal lojalen Nebukadnezarju. Ali je držal to, s prisego dano obljubo? (2. Kralj. 24:12, 17, 18; 2. Letop. 36:13; Jer. 37:1)

Nekaj časa se je Zedekija držal obljube. Sčasoma pa je popustil pritisku mogočnih knezov svojega kraljestva, ki so ga nagovarjali na upor proti Babiloncem. Tako je prelomil svojo obljubo in se uprl Nebukadnezarju, po pomoč pa se je obrnil k Egipčanom. Babilonski kralj je šel s svojo vojsko in oblegal Jeruzalem, da bi udušil upor; to se je zgodilo v devetem letu Zedekijeve vladavine. (Jer. 52:3, 4; Ezek. 17:15)

Izgleda, da je Zedekija, ko so začeli oblegati Jeruzalem, poslal po preroka Jeremijo, da bi ga vprašal, kaj se bo zgodilo z mestom. Jehova je po Jeremiji opozoril, da bodo vsi napori za obrambo mesta zaman. Edini izhod — je rekel Jeremija — je, da se predajo oblegajočim četam. (Jer. 21:1—10)

Kralj Zedekija in njegovi uradniki pa so imeli še eno možnost, če bi želeli doseči usmiljenje. Jehova jim je po svojem preroku Jeremiji takole svetoval: »Vsako jutro sodite pravično! Rešujte stiskanega iz roke zatiralca! Sicer izbruhne moja jeza kakor ogenj in gori neugasljivo zaradi hudobije vaših del.« (Jer. 21:12, EI)

Med obleganjem so Zedekija, njegovi knezi in drugi prebivalci Jeruzalema poskušali dobiti Jehovino milost, tako da so postopali v soglasju z njegovim zakonom. Čeprav še niso bili v jubilejnem letu, so se dogovorili, da bodo osvobodili svoje hebrejske sužnje — moške in ženske in to so res naredili. Toda ko je egiptovska vojska prišla na pomoč Jeruzalemu in ko so se babilonski oblegovalci obrnili, da se ne bi srečali z nevarnostjo, ki je prihajala od Egipčanov, so mnenje spremenili. Sužnje so vzeli nazaj in jih prisilili v ponovno suženjstvo. Kaj pa je glede tega naredil Zedekija?

Kralj se ni potrudil, da bi kneze in ljudstvo zadržal, da ne bi prekršili njihovega dogovora o osvoboditvi hebrejskih sužnjev. Vedel je, da je bilo njihovo postopanje napačno, toda očitno se je bal zameriti, zato je opravičil njihovo pokvarjenost. Zato je bilo sigurno, da bo nesreča zadela Jeruzalem, ker Jehova pokvarjenega ljudstva ne bi reševal. (Jer. 34:8—22; 37:5)

Ko so Jeremijo na osnovi krive obtožbe, da je hotel zbežati h Kaldejcem, zaprli in ko je bil Jeruzalem spet oblegan, je Zedekija poslal ponj. Kralj ga je vprašal, kaj bo prinesla prihodnost, in Jeremija je odgovoril: »V roko babilonskega kralja boš izročen!« Tedaj je Jeremija tudi prosil Zedekijo, naj ga ne pošlje nazaj v zapor v hiši Jonatana. Kralj mu je ustregel in ga prestavil v »vežo straže«. (Jer. 37:11—21)

SPET SE JE PREPLAŠIL

Zedekija je vedel, da so delali Jeremiji krivico. Ko so knezi pozneje Jeremijo spet po krivem obtožili, češ da slabi moralo ljudstva, Zedekija ni ničesar ukrenil, da bi preroka zaščitil. Zopet je bil strah pred ljudmi tisti, ki ga je navedel, da je Jeremijo izročil knezom in rekel: »Glejte, v vaši roki je; kajti nič ne more kralj zoper vas.« Knezi so vzeli Jeremijo in ga vrgli v vodnjak, poln blata, da tam umre. Samo s pogumnim posredovanjem etiopskega evnuha Ebedmeleka je bil Jeremija rešen.

Pozneje se je Zedekija še enkrat zasebno sešel z Jeremijo. Prerok mu je zopet rekel, da se lahko Jeruzalem reši samo tako, da se preda Babiloncem. Toda Zedekija ni poslušal Jeremijevega navdihnjenega nasveta. Zakaj ne? Ker se je bal, da bi ga ti lahko mučili. Zopet je pokazal strah pred ljudmi, ko je prosil Jeremijo, naj judovim knezom ne pove, o čem sta se pogovarjala. (Jer. 38:1—28)

Kot je napovedal Jeremija, je Jeruzalem padel pred Babilonci. V 11. letu vladanja Zedekije so sovražne čete prebile mestno obzidje. V zavetju teme je Zedekija zbežal s posebno četo, toda v puščavski ravnini Jerihe so ga dohiteli. Peljali so ga k Nebukadnezarju, da bi ga sodil. Zedekija je moral najprej gledati, kako so morili njegove sinove, nato pa so ga oslepili in kot ujetnika odpeljali v Babilon. Strah pred ljudmi je zanj dejansko bil zanka. (Jer. 52:9—11)

Da, Zedekijev padec nam prepričljivo ilustrira temeljno načelo, da je lahko strah pred ljudmi zanka. Kako pa lahko odpravimo strah pred ljudmi? Tako, da verujemo Jehovi in se bojimo, da mu ne bi ugajali, kajti »kdor se boji Jehove, trdno upa v njega«. (Preg. 14:26) Pri premagovanju strahu pred ljudmi nam pomaga tudi Božji sveti duh, ker to ‚ni duh plašnosti, ampak moči in ljubezni in zdravega razuma‘. (2. Tim. 1:7)