Vprašanja bralcev

● Zakaj prevajajo nekateri biblijski prevodi list Titu 2:13 tako, kot da bi šlo samo za eno osebo, in sicer Jezusa, ki ga označuje za Boga in Rešitelja?

V Novi svet prevodu se glasi Titu 2:13: »Medtem, ko čakamo na osrečujoče upanje in slavno razodetje velikega Boga in našega Rešitelja, Jezusa Kristusa«.

Toda mnogi prevajalci Biblije prevajajo zadnji del vrste tako, kot da je mišljena ena sama oseba, namreč Jezus. An American Translation na primer pravi: »... slave našega velikega Boga in Rešitelja Jezusa Kristusa.« Ti prevajalci pogosto trdijo, da ta vrsta prevoda odgovarja »pravilu« grške slovnice. Vendar so k takemu prevajanju nagnjeni tudi zaradi nauka o trojici.

Dobesedni prevod grškega stavka bi bil: »Slave velikega Boga in Rešitelja našega Jezusa Kristusa.« (The Interlinear Greek English New Testament, dr. Alfreda Marshalla) Upoštevajmo, da je pred obema samostalnikoma (Bog, Rešitelj), ki sta povezana z veznikom »in« samo en člen (v nemščini »des«, v angleščini »the«).

Pred več kot sto leti je oblikoval Granville Sharp »pravilo«, ki naj bi veljalo pri takšnih besednih zvezah. Trdi, da kadar se člen ne ponavlja pred drugim samostalnikom, oba pomenita isto osebo ali predmet. To bi pomenilo, da se označba »veliki Bog« in »Rešitelj« nanašata na Jezusa — tako kot da bi se govorilo o ‚Jezusu Kristusu, velikem Bogu in našemu Rešitelju‘.

Ljudje, ki nagibajo k verovanju, da je Jezus bog, posredujejo med drugim vtis, da takšno stališče potrjujejo pravila grške slovnice. Toda ni tako. Dejansko so učenjaki o veljavnosti v Titovem listu uporabljenega »pravila« veliko razpravljali.

Dr. Henry Alford na primer v The Greek Testament, zv. III. pravi: »Nihče ne spodbija, da BS pomeni to, kar so tolmačili.« Dodaja pa, da naj raje ugotovimo, kaj te ‚besede dejansko pomenijo‘. Tega pa se s slovničnimi pravili ne da pojasniti.

V delu A Grammar of New Testament Greek (Moulton-Turner, 1963) piše o Titu 2:13 naslednje: »Ponovitev člena ni bila nujno potrebna, da bi se jamčilo, da se predmete ločeno vidi.« Kaj naj torej rečemo o Sharpovem »pravilu«? Dr. Nigel Turner pravi: »Na nesrečo se ne more z gotovostjo reči, ali je bilo tedaj takšno pravilo v grščini res odločilno.« (Grammatical Insights into the New Testament, 1965) V grščini uporabljena stavčna oblika je, kot pravi prof. Alexander Buttman, »stvar, za katero verjetno ne bo nikoli mogoče preveč natančno določiti pravila, tako glede posvetne literature kot tudi v odnosu na Novo Zavezo, ...« (A Grammar of the New Testament Greek)

Dr. N. J. D. White je v delu The Expositor’s Greek Testament napisal: »Slovnični dokaz je preveč neznaten, posebno če upoštevamo ne le splošno izpuščanje člena v tem pismu, temveč tudi izpustitev pred ...« ‚Rešiteljem‘ v 1. Timoteju 1:1; 4:10. Dr. Alford poudarja, da Pavel v drugih odlomkih, v katerih je uporabil izraze, kot je »Bog, naš Rešitelj«, nedvomno ni mislil Jezusa, ker se, kot pravi, »Očeta in Sina medseboj zelo jasno loči«. (1. Tim. 1:1; 2:3—5) To je v soglasju s celotnim naukom Biblije, da je Jezus ustvarjeni Sin, ki ni enak Očetu. (Jan. 14:28; 1. Kor. 11:3)

Zato dr. White zaključuje, ‚da so se v celoti odločili, da sporno besedilo prevedejo takole: ... slave velikega Boga in našega Rešitelja Jezusa Kristusa«. S tem soglašajo mnogi sodobni prevodi. V glavnem besedilu ali v pripombah prevajajo list Titu 2:13 tako, kot da se govori o dveh različnih osebah, o »velikem Bogu«, Jehovi, in njegovem Sinu, »našem Rešitelju, Jezusu Kristusu«, oba pa označuje slava. (Luk. 9:26; 2. Tim. 1:10) (Glej prevode The New American Bible, The Authentic New Testament, Jerusalem Bible — pod opombo, Phillipsov, Moffatov in Williamsov prevod.)