Akupunktura — jo je jemati resno?

»NESMISEL!«, je rekel neki angleški nevrolog. »Orientalci so precej nagnjeni k hipnozi«, je pojasnil neki ameriški zdravnik. ‚Mojemu poznavanju anatomije to sploh ne odgovarja‘, je pojasnil profesor Medicinske fakultete Univerze v Teksasu.

Nasprotno pa je biolog na Yale-univerzi, ki je neposredno opazoval, kako so na ta način bolnika zdravili, rekel: »Zelo me je prevzelo.« Specialist za srce z Medicinske Univerze v Missouriju, ki je bil pravtako priča takšnega postopka, je izjavil: »Prepričan sem, da je na tem nekaj resnice.« Newyorški ušesni kirurg, ki je videl takšen način zdravljenja, je poročal: »Uspešno je. Bili bi neumni, če tega ne bi bolje preiskali.«

Te tako različne izjave, nekatere brez pridržkov, se nanašajo na akupunkturo, star kitajski način zdravljenja. Toda odkod takšno nenadno zanimanje? Je zares uspešno? In koliko? Je to ‚duhovno obvladanje telesa‘ morda celo povezano s špiritizmom?

Kaj je akupunktura?

Ta beseda se uporablja za način zdravljenja z vbadanjem zelo tankih iglic v telo na določenih mestih. Sedaj se to uporablja tudi za anestezijo. Akupunktura izvira iz latinske besede acus, kar pomeni »igla« in pungere, kar pomeni »prebadanje, punktura«. Kot las tanke igle so običajno iz nerjavečega jekla, včasih tudi zlate. Igle, ki se jih uporablja za običajno zdravljenje so dolge od 25 do 75 mm, medtem ko so pri operacijah daljše. Število igel, ki se bodo vbodle v telo, je odvisno od bolezni ali operacije, tudi kje in kako globoko, pod kakšnim kotom in za kako dolgo. Število točk ali mest za vbadanje je zelo različno. Na današnjih skicah je začrtanih od 500 do preko 800 mest.

Odkod akupunktura? Njen začetek sega daleč nazaj. Po izročilu so Kitajci že pred več tisočletji opazili, da je pri vojaku, ki je bil zadet s puščico, to povzročilo bolečino na različnih drugih mestih telesa. Skozi stoletja so zbirali izkušnje s preiskušanjem takšnega zdravljenja in tako so dosegli sedanjo raven.

Akupunktura je danes najbolj razvita v Ljudski republiki Kitajski, toda za anestezijo (omrtvičenje) se jo uporablja šele od leta 1957. Ker je državna zdravstvena služba potrebovala veliko zdravnikov, malo pa jih je bilo, ki so študirali in poznali zahodno medicino, je vlada odredila, da se prizna za zdravnike vse, ki so se ukvarjali z akupunkturo in vse zeliščarje. Tako so povezali zahodne zdravstvene metode s tradicionalno kitajsko medicino, in eno je dopolnilo drugo.

Tako so zdravniki sodelovali s tistimi, ki so zabadali igle. V resnici so zdravniki, ko so se seznanjali z akupunkturo, po celo leto to preiskušali na sebi, preden so jo uporabili na bolnikih. Ker se je nenadoma toliko ljudi naučilo te tehnike, niso bili zadovoljni samo s tem, da jo uporabljajo le za zdravljenje različnih bolezni, temveč so jo začeli preizkušati kot anestetik.

Uporaba igel v anesteziji je bila že od začetka uspešna. Od 1966 leta so opravili preko 500 000 operacij z uporabo akupunkturne anestezije. Čeprav jo že uporabljajo za operacije, pa Kitajci še vedno menijo, da še ni popolnoma raziskana, zato se uporablja samo na željo bolnika, vseeno pa se ji daje prednost pred drugimi anestezijami. Pri uporabi akupunkture bolnik ne čuti bolečin osem ur in še več; nato se lahko igle ponovno vbode, da bi se ublažilo bolečine.

Zakaj naenkrat tolikšno zanimanje?

Ponovno zanimanje za akupunkturo v zahodnih deželah je neposredno povezano z drugimi dogodki iz nedavne preteklosti, posebno zadnjih let. V tem času je namreč Kitajska dovolila vstop obiskovalcem iz zahodnih dežel. Med obiskovalci so bili tudi znanstveniki in zdravniki, ki so obiskali kitajske bolnišnice in se seznanjali s tamkajšnjimi načini zdravljenja. Doživeli so zelo zanimive stvari.

Angleški zdravniki so obiskali bolnišnice v Pekingu, Šanghaju, Kantonu in Nankingu. Povedali so, da so s pomočjo akupunkture opravljali težke operacije, celo operacije možganov. V londonskem Timesu je pisalo: »Trdi se, da nihče ne more prenesti bolečin takega postopka brez anestetikov.« Vendar so uporabili samo akupunkturo.

Prva Američana, ki sta opazovala uporabo akupunkture na Kitajskem, sta bila dva biologa. Maja 1971 sta smela dr. Ethan Signer s Tehnološkega instituta v Massachusettsu in dr. Arthur Galston z Yale-Univerze biti pri štirih operacijah. Bolnike so anestezirali z akupunkturo.

Ta dva Američana sta se vrnila v domovino, navdušena nad akupunkturno anestezijo. Dr. Galston je pojasnil: »Do takrat sem — kot večina Američanov — imel akupunkturo za golo šarlatanstvo.« Toda tisto, kar je videl, je spremenilo njegovo mišljenje. Oba biologa sta predlagala, da akupunktura zasluži več raziskovanja, ker kot anestetik deluje tudi po več ur skupaj.

Kmalu zatem, julija, je James Reston, novinar njujorškega Timesa, zbudil nadaljnje zanimanje s svojim doživetjem. Med potovanjem po Kitajski se mu je vnel slepič. Morali so ga operirati z uporabo običajne anestezije. Po operaciji je imel močne bolečine zaradi zastajanja vetrov, tako da se je počutil zelo neugodno. Ker ga je zanimala zmožnost zdravljenja z akupunkturo, je pristal nanjo, namesto na zdravila.

Reston opisuje, kaj se je zgodilo: »Li Chang-yuan, zdravnik za akupunkturo v pekingški bolnišnici, mi je vbodel v spodnjo stran desnega lakta tri dolge, tanke igle in tudi v nogo pod kolenom, in jih gibal, da je črevesje pričelo delati in se zmanjšal pritisk in napihnjenost v želodcu. ... Že prej kot v eni uri sem se veliko bolje počutil in težava se ni več ponovila.

Signer, Galston in Reston niso bili ugledne medicinske avtoritete, zato so na njihova poročila gledali z nezaupanjem. Toda jeseni leta 1971 se je to spremenilo.

Znani zdravniki — opazovalci

Septembra 1971. leta je bilo med ameriškimi obiskovalci Kitajske tudi nekaj uglednih zdravnikov, tako na primer dr. Paul Dudley White iz Bostona, mednarodno priznani specialist za srce in osebni zdravnik umrlega predsednika ZDA Eisenhowerja. Z Whitom so bili še dr. E. Grey Dimond, rektor Medicinske Univerze v Missouriju, dr. Samuel Rosen, uspešni kirurg iz New Yorka in dr. Victor Sidela, tudi iz New Yorka, šef oddelka za socialno medicino v bolnišnici Montefiore in profesor za narodno zdravje na medicinski Univerzi Alberta Einsteina.

Ti štirje zdravniki so bili priče, kako so kitajski zdravniki uporabljali akupunkturo, posebej še za anestezijo. Presenečeni so bili, ko so videli, da so zdravniki pri težkih operacijah kot sredstvo za uspavanje uporabljali samo akupunkturo.

The Medical Tribune je o tem takole poročal: »Dr. White in dr. Dimond, kardiologa, sta lahko opazovala operacije na odprtem srcu z akupunkturno anestezijo. Poročala sta, da so bili bolniki med operacijo budni in sproščeni, operacije pa so bile enako dobro opravljene kot katerekoli druge, ki sta jih videla dotlej.«

Dr. Rosen je povedal, da je opazoval petnajst operacij, videl je puljenje zoba, odstranitev mandeljnov, operacijo slepiča, operacijo kile, operacijo možganskega tumorja, odstranitev pljučnega krila, ciste na jajčniku in carski rez. Rekel je: »Ko ste videli te operacije, se morate uščipniti, da bi verjeli, da ste vse to res videli. Ko gledaš operacijo za operacijo, moraš misliti v korist tega, kar si videl.«

Opazil je tudi, da kitajski kirurg odloči, če je pacient sposoben za akupunkturno anestezijo. Če misli, da je, bolniku pojasni, zakaj je to dobro — izključuje namreč nevarnosti, povezane z uporabo drugih narkotikov, da po operaciji ni nobene slabosti in bruhanja in da je čas okrevanja krajši. Bolniku pa, ki je zelo nervozen, prestrašen in občutljiv pa lahko kirurg priporoča običajno anestezijo. V primeru, da bi kljub akupunkturni anesteziji bila potrebna tudi druga sredstva, so ta seveda na razpolago v vsaki operacijski dvorani.

Dr. Rosen je nekaj tega, kar je videl, tudi posnel, vsega skupaj 30 minutni film. Med drugim je posnel operacijo hrbtenice, pacientka pa je bila budna in nasmejana. Razen tega je pokazal, kako je neki bolnik vstal z operacijske mize, zatem ko so mu odstranili slepič, in se rokoval s kirurgom. Drugi bolnik je pil po slamici čaj, medtem ko so mu kirurgi operirali srce. In kako se je mati ponosno smehljala svojemu sinčku trenutek po izvršenem carskem rezu. Pri vseh teh primerih so uporabili akupunkturno anestezijo.

Predsednikov obisk Kitajski

Februarja 1972 je potoval predsednik ZDA Nixon na Kitajsko; z njim so bili novinarji in zdravniško osebje.

Robert Martin, dopisnik časopisa U. S. News & World Report, je bil za nekaj ur povabljen v operacijsko dvorano v veliko pekingško bolnišnico. Navzoč je bil pri odstranitvi dela pljuč pri 28-letnem moškem, pri odstranitvi tumorja na žlezi ščitnici pri 45-letni ženi in pri carskem rezu pri 36-letni ženi.

Martin je pisal: »Bolniki so bili med operacijo pri polni zavesti, lahko so se pogovarjali in jedli pomaranče ali pili sadni sok. Bili so sicer malo bolj nervozni, vendar ne zaradi bolečin ali nevšečnosti, temveč zaradi tujcev, ki so opazovali operacije.« Poročilo je zaključil takole: »Kadar to sami vidite, ne dvomite več, da je akupunktura pri operacijah uspešen anestetik.«

Osebni zdravnik predsednika Nixona, dr. Walter Tkach, je imel pravtako priložnost biti zraven pri operacijah z akupunkturno anestezijo. Videl je, kako so odstranili očesno mreno, izrezali tumor žleze ščitnice in cisto jajčnika. Vsem trem bolnikom so igle zabadali zelo hitro. Akupunkter je jemal igle med palec in kazalec in jih spretno zabadal. Zatem jih je povezal z električno vibracijsko napravo, tako da so se — brez pomoči njegovih rok — stalno gibale.

Dr. Tkach poroča o svojem doživljaju: »Že od začetka sem bil prevzet. Naravnost presenečen sem bil, ko sem videl, kako so pacienti z malo pomočjo, ali celo brez pomoči, vstali z operacijske mize in odšli do vozička, s katerim so jih odpeljali v sobe; že petindvajset let sem v kirurgiji, pa še nisem videl česa podobnega. Toda višek vsega je bil, ko smo po slabi uri zapustili operacijsko dvorano. Sedeli smo v sobi, ko so se odprla vrata in vstopili so vsi trije bolniki. Dobro so se počutili, z nami so popili čaj in odgovarjali na vprašanja.«

Dr. Tkach je zaključil: »Akupunktura je nekaj izrednega, morali bomo drugače gledati nanjo.« Rekel je tudi, »da bi takšno anestezijo sprejel brez obotavljanja«.

Kako je z akupunkturo drugod?

Akupunktura je najbolj razširjena na Kitajskem, pa tudi v drugih deželah, posebej še v azijskih, in v Evropi. V Franciji jo uporablja približno sedemsto zdravnikov (leta 1972). Dopisnik Saturday Reviewa je napisal: »Akupunktura je del pariškega ozračja. Vsak dan srečam koga, ki gre na zdravljenje ali prihaja od zdravljenja z iglami.«

V Združenih Državah Amerike je malo domačih zdravnikov, ki uporabljajo akupunkturo. Eden teh je dr. William Gutman iz New Yorka, ki je rekel, da bi se s tem lahko zdravilo veliko bolezni. Naštel je artritis, nevralgije, sinusne okužbe, revmo, vnetje sluznih vrečic (bursitis) in druge bolezni. Pojasnil je: »So bolniki, pri katerih se z običajnim načinom zdravljenja ničesar ne doseže, reagirajo pa na akupunkturo.« Vendar je oprezen: »Toda pri raku, tuberkulozi in spolnih boleznih akupunkture ne uporabljam.«

Dr. Jean-Claude Darras iz Pariza, vodja francoskega instituta za akupunkturo, opozarja študente, da akupunktura ni zdravilo za vse bolezni. Pravi, da akupunktura ne more obnoviti obrabljenih organov; trdi pa, da povzroči, da bolje delujejo. Tudi ne more ozdraviti poškodb in odstraniti rakaste bule, čeprav lahko pomaga oziroma prepreči njihov nastanek. Vendar pravi, da lahko izurjen zdravnik ozdravi približno 60 odstotkov primerov, predvsem obolenj funkcionalnih zmogljivosti organov.

Na Univerzi St. John’s v New Yorku je dr. C. C. Ting, bivši vodja kitajskega medicinskega Collega v Hongkongu, izvedel poskus zdravljenja pred 550 presenečenimi gledalci na treh prostovoljcih, nestrokovnjakih. Ena od njih je bila Barbara Grimaldi, član osebja Univerze St. John’s. Ting ji je previdno vbodel približno 40 mm dolgo iglo v desno ramo. New York Times je poročal, da »je, ko je po dveh minutah odstranil iglo iz ramena gospodične Grimaldi, rekla: ‚Zdelo se mi je, kot da bi mi zobozdravnik dajal novokain.‘« Pozneje je dr. Ting pojasnil, da akupunktura ni zdravilo za vse bolezni in se mora vsakem primeru skrbno presoditi tako na osnovi zahodne medicine kot kitajskih izkušenj.

»Duhovno obvladanje telesa«?

Najvažnejše vprašanje v zvezi z akupunkturo je: kako deluje? Je postopek res »znanstven«, ali pa gre za »duhovno obvladanje telesa«? Je mogoče, da bi bila povezana s špiritizmom?

Do danes nihče točno ne ve, kako akupunktura deluje. Celo najbolj goreči zagovorniki priznajo, da ne poznajo točnega znanstvenega pojasnila.

Zato nekateri domnevajo, da je akupunktura povezana s hipnozo. Ameriški ortoped dr. Robert Kerland je akupunkturo primerjal s pitjem vode iz Lurda ali metodo Orala Robertsa (ameriškega prosilca za zdravje), na čigar dotik ljudje vzklikajo: »Zdrav sem.« Drugi govore, da so Kitajci bili politično obdelani z Mao Ce Tungovim mišljenjem.

Mnogi pa mislijo drugače. Dr. Rosen poroča, da so Kitajci izzvali z akupunkturo popolno anestezijo pri živalih in pravi, da »misli, da mačke in psi ne morejo brati misli Maoja«. Dr. Darras je izjavil, da so tudi Francozi delali poskuse na živalih, da bi dokazali, da se akupunktura ne more pripisati niti domišljiji niti hipnozi.

Dr. Gutman iz New Yorka je, ko so ga vprašali o tem, odgovoril: »Pri vsakem medicinskem postopku je vključen psihološki dejavnik. Zato se dela klinične poskuse s placebo (popolnoma nedelavnimi tabletami). Ker na Kitajskem akupunkturo posebno uspešno uporabljajo na področju nauka o otroških boleznih in veterine, . . . lahko rečemo, da ima psihološki dejavnik malo vlogo, ali sploh nobene, podobno kakor pri drugih metodah zdravljenja.«

Dr. Rosen je nezaupanje v akupunkturo takole pojasnil: »Mnogi dvomijo o delovanju aspirina, vendar ga ljudje še naprej jemljejo, ko jih boli glava.« Dodal je, da so »kitajski kolegi bili enako nezaupljivi, toda končno so klonili pred dokazi, ki so jih videli.«

V Medical World Newsu je pisalo: »Raziskave v Sovjetski zvezi in drugih deželah so dokazale, da se lahko s površine kože deluje na notranje organe.« Dr. Ting je novinarju New York Timesa pojasnil: »Mislimo, da napravijo konice igel določene živčne centre neobčutljive in da se pospeši zdravljenje.« Druga pojasnila se nanašajo na živčne zveze in električne impulze.

V članku, ki je izšel v Expressu (Easton, Pennsylvannia), je o akupunkturi dr. Lawrence Lamb, napisal: »Vedno se kaj novega naučimo o človeškem telesu in celo o tem, kako živčni sistem prenaša dražljaje. V koži sami je mnogo električnih — mehanskih reakcij, ki so vzrok vseh mogočih problemov. Primer za to je, da se vrat skrči, ko se koža ohlaja.«

Potrebno večje poznavanje

Ne ve se še, kako in zakaj ali v kakšnem obsegu akupunktura deluje, zato bi se moral ta način zdravljenja še bolj preiskati na Zahodu, še posebej v Združenih Državah.

Časopis Prevention pravi takole: »Javnost upravičeno zahteva od zdravnikov, da preiščejo možnosti uporabe akupunkture skrbno in brez predsodkov. V svetu, polnem bolezni in trpljenja, ne bi smeli podcenjevati zdravljenja, ki veliko obeta, samo zato, ker Ameriško združenje zdravnikov ne razume, kako deluje.«

Dr. Gutman je rekel: »Vsakdo, ki se izdaja za znanstvenika, bi moral biti brez predsodkov. Naj opozorim še na dejstvo, da je enega od nekoliko velikih zdravnikov — Semmelweisa, ki je odkril vzrok porodniške mrzlice in je oče moderne asepse — obsojalo in preganjalo združenje zdravnikov njegovega časa.«

Razen na Kitajskem je akupunktura še vedno na razvojni stopnji. Doslej očitno ni dokazov, da akupunktura temelji na načelu »duhovnega obvladanja telesa« ali da bi imelo zvezo s hipnozo ali špiritizmom. Vendar je treba še veliko preiskovati.