Bežimo v Božje kraljestvo!
1. Kaj opazimo v Pavlovem pisanju Hebrejcem o begu?
APOSTOL Pavel nam v svojem pismu Hebrejcem govori o nekaterih važnih stvareh o begu. Govori o dveh stvareh: na kaj je treba paziti in česa se je treba ogibati. Za podporo svojega pisanja pogosto navaja tiste dele Hebrejskih spisov, ki so bili bralcem njegovega časa — Židom, ki so postali kristjani — zelo znani.
2. Kako je Pavel primerjal Božjega sina z angeli in kaj lahko sklepamo iz tega?
2 V prvem poglavju pisma Hebrejcem Pavel poudarja, da je Božji sin višji od angelov. Zatem pravi apostol takole: »Zato se moramo (kristjani) toliko bolj držati tega, kar smo slišali, da ne bomo šli mimo. Zakaj, če je bila po angelih oznanjena beseda trdna, ... kako bomo mi ubežali, če vnemar pustimo takšno blagodat (rešitev), ki jo je začel oznanjati Gospod (Kristus Jezus) ...?« (Hebr. 2:1—4, EI)
3. a) Zakaj je upanje na rešitev po Kristusu Jezusu boljše; in zakaj? b) Kaj je povezano z »boljšim upanjem«? c) Kaj moramo storiti, ne glede na to, ali upamo na življenje na zemlji ali v nebesih?
3 Jezus Kristus je dal veliko boljše in večje upanje od tistega, ki ga je nudila Postava, »izročena po angelih« na gori Sinaj. (Gal. 3:19, EI) Boljše je zato, ker temelji na »boljši postavi, zakonito ustanovljeni na boljših obljubah«, na veliko boljši žrtvi (darovani »enkrat za vselej«, ki daje »boljše upanje«) in na višjem duhovništvu, podobnem Melhizedekovemu. (Hebr. 7:15—25; 8:6; 9:23—28) Toda z »boljšim upanjem« je povezana tudi večja odgovornost. Treba je torej biti bolj pozoren in se truditi, da ne bi zaradi malomarnosti »šli mimo«. Čeprav gre tukaj za nebeško upanje, imajo podobno odgovornost tudi tisti, ki upajo na zemeljsko rešitev v Božjem kraljestvu.
4. Kaj pomeni »iti mimo« in kako to velja za kristjane?
4 Koliko pa je treba, da bi »šli mimo«? Sploh nič. Reka nas vedno brez vsakršnega napora nosi s tokom, pa če po njej plovemo v čolnu ali plavamo. Tako je tudi v življenju. Če nas kristjane začne spodnašati, se kar hitro sprijaznimo z vsemi vplivi, ki se znajdejo na naši poti, pa naj pridejo od zunaj ali pa so to naše podedovane želje. Duhovne vrednote nam vse manj pomenijo. To se lahko zgodi postopoma, zato se moramo še toliko bolj paziti. Sicer ne bomo dosegli »pravega življenja« in prišli bomo v nevarnost, da ga izgubimo. (1. Tim. 6:19, EI) Kako lahko, kakor je poudaril Pavel, uidemo usodnemu koncu, če se ne znebimo te malomarnosti?
5. Na katero nevarno stanje srca nas opozarja Pavel v svojih nadaljnjih besedah, namenjenih hebrejskim kristjanom?
5 Apostolove nadaljnje besede, namenjene hebrejskim kristjanom nas opozarjajo na še večjo nevarnost. Takole pravi: »Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi ‚danes‘, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne.« (Hebr. 3:12, 13, EI)
6. a) Kaj pomeni »odstopiti« od nekoga? b) Zakaj začne človek »odstopati od živega Boga« in kako se temu lahko ogne?
6 Brez posebnih naporov se zgodi, da nas začne zanašati s prave poti, da začnemo »odstopati« od koga, pa vključuje tudi določeno postopanje. Čeprav smo morda še vedno pred njim in se trudimo, da bi mu ugodili, pa se vendarle počasi, korak za korakom oddaljujemo od njega. Zakaj pa človek začne »odstopati od živega Boga«? Čisto jasno: zaradi malovernosti. Kakor vidimo iz sobesedila, Pavel ne govori o šibki veri, ki bi bila plod nezadostnega spoznanja ali napačnega razumevanja, ampak navede tole opozorilo: »Ne zakrknite svojih src« Takšni so bili Izraelci v puščavi, čeprav so štirideset let opazovali Jehovina dela, ko jih je ves čas čudežno hranil in ščitil. (Hebr. 3:7—11, EI) Vsi pravi kristjani naj bi danes drug drugemu pomagali in se med seboj hrabrili, da se ne bi začel kdo umikati in bi se ne »zakrknil zaradi zapeljivosti greha«. Drug drugemu naj bi pomagali, da ohranimo vero živo. Kako pa? Z deli vere. Spomni se, da je bil Abraham v težki preizkušnji zaradi vere poslušen, in Jehova ga je imenoval »prijatelj«. Mi, Jehovine priče, bomo zdržali samo, »če bomo prvotno zaupanje do konca trdno ohranili«. (Hebr. 3:13, 14, EI; Jak. 2:21—26)
7. Kako pokaže Pavel, na koncu svojega pisma Hebrejcem, da je odgovornost kristjanov danes veliko večja od tiste, ki so jo imeli stari Izraelci?
7 Proti koncu svojega pisma Hebrejcem Pavel povzame misel iz prvih štirih vrst 2. poglavja. Opozarja na veliko odgovornost, ki jo imajo kristjani, in jo primerja z odgovornostjo, ki so jo imeli stari Izraelci. Toda sedaj pove to s še krepkejšo besedo: »Glejte, da njega, ki govori ne zavržete. Zakaj, če oni niso ubežali, ker so zavrgli tistega (EI), ki je oznanjal Božje ukaze na zemlji, veliko manj ubežimo mi, ako se obračamo od njega, ki govori z nebes.« (Hebr. 12:25)
8., 9. a) Kaj pomeni zavrniti koga in kaj se lahko zgodi z duhovnostjo takega človeka? b) Kako in zakaj naj bi si ta opozorila vzeli k srcu? c) Kaj se zgodi, če se ravnamo po Božjih svarilih?
8 Koga zavrniti pomeni, da mu namerno obrnemo hrbet, da se ga odrekamo. Takšno stališče so imeli Izraelci vse do Malahijevih dni, ko jim je Jehova rekel: »Od dni očetov svojih ste odstopali od mojih postav in jih niste izpolnjevali.« (Mal. 3:7) Kaj se zgodi, če gre maziljen kristjan, duhoven Izraelec, po takšni vedno slabši poti? Velika nevarnost je, da bo prišel med tisto vrsto ljudi, o kateri piše Pavel takole: »Zakaj tistih, ki so bili kdaj že razsvetljeni, ... pa so odpadli, ni mogoče spet pripraviti k novemu spreobrnjenju.« (Hebr. 6:4—6, EI) Seveda lahko samo Bog Jehova in Kristus Jezus določita, ali je človek prišel že tako daleč, da se ne more več popraviti.
9 Ta opozorila bi si morali vzeti k srcu. Vera lahko začne slabeti tako, da jemljemo stvari kot same po sebi umevne, pokazujemo duha ravnodušnosti in že nas neopazno začne odnašati. Prvi napačen korak ali napačno mnenje zlahka vodi do drugega, vse dokler nismo tako daleč, da odpademo in da vrnitev ni več možna. Preden se to zgodi, nas bo Jehova brez dvoma posvaril. O tem govori Pavel v istem pismu in ta nasvet bi bilo modro sprejeti. Pavel je tem hebrejskim kristjanom pisal takole: »In pozabili ste tolažbo, ki govori z vami kakor s sinovi: ‚Sin moj, ne preziraj strahovanja Jehovinega in ne omagaj, ko te kara. Kogar namreč ljubi Jehova, tega strahuje in tepe vsakega sina, katerega sprejema.‘ Vsako strahovanje se nam za sedaj seveda ne zdi veselje, ampak žalost, pozneje pa daje njim, ki jih je vadilo, miru poln sad pravičnosti.« (Hebr. 12:5—11)
10. Zakaj ne bi smeli o svojih bratih in o sebi nikoli misliti slabo ali črnogledo?
10 Iz prej navedenih besed ne bi smeli sklepati, da je Pavel slabo ali črnogledo mislil o svojih duhovnih bratih. Tudi mi ne bi smeli tako gledati nase ali na druge v skupščini. Celo zatem, ko je rekel apostol hebrejskim kristjanom, da so postali »leni za poslušanje« in da jim je treba »mleka in ne močne hrane« — in zatem, ko je posvaril pred tistimi, ki so odpadli in se ne morejo več pokesati — je dejal: »O vas, preljubi, pa smo prepričani, da ste boljši in blizu zveličanja (rešitve, NS), čeprav tako govorimo.« Pavel jih je nato ljubeče spodbudil, naj posnemajo nje, »ki so po veri in stanovitnosti podedovali obljube«. (Heb. 5:11, 12, EI; 6:4—6, 9—12)
ZBEŽATI IZ BABILONA
11. S katero prerokbo je Daniel po navdihnjenju napovedal rešitev Božjega ljudstva?
11 Ključni faktor vsakega reševanja je takojšen beg s kraja nevarnosti ali iz nevarnega položaja. Ali je danes treba storiti kaj takega? Treba je. Tele navdihnjene Danielove besede so v neposredni zvezi z nevarnim stanjem, v katerem so danes kristjani: »In tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove ljudstva tvojega; in bode čas stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod, do tistega časa. A v tistem času bo oteto ljudstvo tvoje, vsak, kogar najdejo zapisanega v knjigi.« (Dan. 12:1) Da, Danielovo, se pravi Božje ljudstvo, bo ubežalo. Kako čudovito zagotovilo!
12. a) Kdaj se je Jezus skliceval na Danielovo prerokbo? b) Kdaj in v čigavo korist je nastopil Mihael in pokazal svojo moč?
12 Ko je Jezus opozoril, da se bo njegova največja prerokba, zapisana v 24. poglavju Matevževega evangelija, dokončno izpolnila v naših dneh, v »času konca«, se je skliceval na Danielove besede. Rekel je: »Zakaj tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo.« (Dan. 12:4; Mat. 24:21) Od 1914. leta naprej je Jezus nebeški knez, Mihael, ki se je dvignil in se poteguje za današnje Božje ljudstvo. Katero ljudstvo je to? To niso naravni Izraelci, ampak ostanek duhovnih Izraelcev, ki imajo »obrezano srce po duhu, ne po črki«. (Rim. 2:29)
13. Od kdaj za duhovne Izraelce velja poziv, naj zbeže iz Babilona velikega; v kakšnem stanju so bili pred tem?
13 Posebno od 1919. leta se zvesti in očiščeni ostanek odziva na poziv: »Hitro! Hitro! Bežite iz severne dežele ... govori Jehova. Kvišku! Na Sion! reši se ti, ki prebivaš v Babilonu.« (Zah. 2:6, 7 [10, 11, EI]; Jer. 51:45) Pred tem letom in med prvo svetovno vojno je bil ta ostanek v okovih Babilona velikega, svetovnega kraljestva krive religije.
14. a) Kdo je »zapisan v knjigi«? b) Ali bo še kdo ušel uničenju; in kdo je to?
14 Kakor je rekel Daniel, je vsak član tega ostanka »zapisan v knjigi«. Vsi skupaj pa pripadajo »zboru prvorojencev, zapisanih v nebesih«. (Hebr. 12:23, EI; glej tudi Malahija 3:16.) Med tistimi, ki bodo ušli uničenju hudobnih, je tudi »velika množica« tistih, ki niso duhovni Izraelci, ampak »tujci«, seveda tudi duhovni. Tudi ti ‚ljubijo Jehovino ime‘ in so postali njegovi zvesti služabniki. In kaj jim je obljubljeno? Jehova nam na to takole odgovarja: »Pripeljem (jih) k svoji sveti gori in jih razveselim v svoji hiši molitve.« Člani »velike množice« služijo Jehovi v njegovem templju. Preživeli bodo »veliko stisko« in prišli do »studencev vode življenja«. (Iz. 56:6, 7, EI; Raz. 7:9—17)
15. Kakšno je zadnje opozorilo o begu iz Babilona velikega?
15 Preberimo si, kaj v potrditev prejšnjih napovedi piše v zadnji preroški knjigi Biblije, ki je namenjena zdajšnjemu Božjemu ljudstvu. V tej knjigi je izrečeno zadnje opozorilo Babilonu velikemu, kraljestvu krive religije: »Izidite iz nje ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; kajti grehi njeni so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil krivic njenih ... Zato pridejo v enem dnevu šibe njene ..., in v ognju bo sežgana; kajti močan je Jehova, Bog, ki jo je sodil.« (Raz. 18:4—8)
16. a) Zakaj lahko rečemo, da je za beg pred uničenjem z Babilonom velikim še vedno čas? b) Zakaj si lahko prištet med tiste, ki jih Bog imenuje »ljudstvo moje«?
16 Še vedno je čas za beg! Opozorilo, naj bežimo, je jasno in glasno. To je nujna vest, ki jo oznanjajo Jehovine priče. Tokrat ne gori le ena hiša, sežgano bo celo »mesto«. Ko začne goreti, je za beg že prepozno. Tisti, ki so po srcu Babilonci, se za to opozorilo ne menijo in se ne bodo zmenili. Toda drugi ljudje lahko še vedno pokažejo, da v srcu želijo zvesto služiti Bogu Jehovi in njegovemu kraljestvu pod Kristusom Jezusom. Še vedno imajo torej čas, da dokažejo, da se lahko upravičeno štejejo med tiste, ki jih Bog imenuje »moje ljudstvo«. Postali naj bi »druge ovce«, del »ene črede« pod »enim pastirjem«. (Jan. 10:16) K sreči ,si lahko zaradi tega, ker od srca služiš Jehovi in ker si zvest njegovemu kraljestvu, tudi ti prištet k Božjemu ljudstvu.
BEŽATI V BOŽJE MESTO — SION
17. Kaj je pripravil Jehova tistim, ki bežijo?
17 Kakor smo že omenili, ni stvar le v tem, da pobegnemo iz mesta ali iz nevarnega položaja, temveč gre za to, ali bomo našli varen kraj in ali nam bo kdo pomagal, da pridemo do njega. Ali je veliki »Rešitelj« poskrbel za to? Ali je opozoril svoje ljudstvo, naj pobegne iz »mesta«, ki ga bo uničil ogenj, samo zato, da bi zatem blodilo po puščavi? Poglejmo, kaj nam odgovarja njegova beseda: »Zgodi se pa, da vsak, kdor bo klical ime Jehovino, bo rešen; kajti na gori Sionu in v Jeruzalemu bode rešitev, kakor je govoril Jehova, in med preostalimi, ki jih pokliče Jehova.« (Joel 2:32)
18. Ali ima starodavno glavno mesto Izraela sodobnega dvojnika?
18 Biblija torej govori o dveh mestih: iz enega je treba zbežati, v drugem pa lahko najdemo zavetje. Starodavno glavno mesto Izraela, pogosto imenovano Sion ali Jeruzalem, ponazarja »nebeški Jeruzalem«, to je Božje nebeško kraljestvo, ki ga na Zemlji zastopa ostanek razreda »zvestega in modrega hlapca«, o katerem je Jezus govoril v Matevževem evangeliju 24:45—47. (Hebr. 12:22) Jehova je v preteklosti navdihnil mnogo svojih zvestih služabnikov, da so tolažili in dajali navodila vsem, ki bežijo k njegovemu kraljestvu.
19., 20. Kakšno spodbudo in vodilo nam daje Izaija a) v 2:2—4 in b) v 26:1—4?
19 Izaija je bil eden od teh zvestih služabnikov in s temi besedami je napovedal nadvse radosten čas: »In mnogo ljudstva pojdejo, govoreč: Pridite, da gremo na goro Jehovino ..., da bi nas učil o potih svojih in da bomo hodili po stezah njegovih! Zakaj s Siona izide nauk in beseda Jehovina iz Jeruzalema.« Ta zakon in ta beseda jih bosta učila, kako naj živijo v miru in »več se ne bodo učili bojevati.« (Iz. 2:2—4; glej tudi Zef. 2:3.)
20 Izaija je po navdihnjenju v poznejši prerokbi podrobneje opisal, kako se bo to izpolnilo: »Tisti dan bodo v Judovi deželi peli to pesem: ‚Imamo trdno mesto, rešenje nam je postavil v obzidje in nasip. Odprite vrata, da vstopi pravičen narod, ki vztraja v zvestobi! Utrjeno je njegovo mišljenje. Ti mu naklanjaš mir, ker zaupa vate. Zaupajte v Jehovo za vedno! Kajti Jehova, vsemogočni, je večna skala.« (Iz. 26:1—4, EI)
21. Kako privlačno je opisan duhovni raj v Izaiji 61:4—11?
21 Proti koncu svoje prerokbe, ko razširi izpolnitev videnja na vso deželo, ki pripada Sionu, je Izaija z zanosnimi besedami opisal obnovljeni duhovni raj, kjer se bodo vsi, ki so ubežali, z veseljem lotili obnavljanja »prastarih razvalin«. To delo ne bodo vodili le duhovni Izraelci, temveč »pridejo tudi tujci kot pastirji vaših čred, tuji ljudje bodo vaši orači in vaši viničarji«. Takšne prerokbe ne govorijo jasno samo o tem, da bodo ljudje ‚komaj ušli‘ smrti, temveč o popolni rešitvi in osvoboditvi. Zato se lahko vsi radostno pridružimo ostanku Jehovinega zvestega maziljenega »hlapca« v hvalnici: »Glasno se veselim v Jehovi. Moja duša se raduje v mojem Bogu.« (Iz. 61:4—11, EI)
22. a) Kaj je za vsakega posameznika pripravljeno, da bo lahko ubežal? b) Kaj moramo narediti, da bi imeli od tega korist?
22 Morda se strinjaš s tem, da vse, kar smo prebrali, velja za Božje ljudstvo kot celoto in morda se sprašuješ, kako se to nanaša nate. Ali želiš uiti enemu ali večim problemom? Le kdo si tega ne želi! Resničen je star pregovor, ki pravi, da je življenje samo kratko potovanje od zibelke do groba. Mar ni nobene rešitve iz suženjstva greha in smrti? Zanimivo je, da Biblija o grehu in smrti pravi, da sta kralja in da bosta oba premagana. (Rim. 5:14; 6:12) Ko je apostol pisal svojim krščanskim bratom, je pojasnil, da se je »po odkupu, ki je v Kristusu Jezusu« odprla pot rešitve. »(Njega) je predstavil Bog kot spravno daritev po veri v njegovi krvi.« (Rim. 3:24, 25) Da, če verujemo v spravno žrtev, lahko pridobimo Božjo milost. Res je, še vedno smo nepopolni in moramo vsak dan prositi, da bi nam Bog odpustil grehe, toda nikar ne dovolimo, da bi nas grešne želje popolnoma obvladale. Pavel je pisal: »Naj torej v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, ... kajti greh ne bo gospodoval nad vami.« Da bi nam pri tem pomagal, nam daje svojo Besedo, zveste služabnike in tudi svetega duha. (Rim. 6:12—14, EI; 8:11; Jak. 5:14, 15)
23. Kakšna čudovita prihodnost nas čaka in v čigavem kraljestvu?
23 Kako čudovito upanje je pred nami, potem ko bodo »nevarni časi« za nami in ko bo satanovega »sestava stvari« konec. (2. Tim. 3:1; 2. Kor. 4:4) Greh in smrt ne bosta več kraljevala, temveč rešitev bo vodila do popolne in trajne svobode. Ko bodo Kristusovi sodediči vstopili v nebeško domovino, bo »stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja pokvarjenosti v svobodo poveličanih (rešenih, NS) božjih otrok«. (EI) Jezus Kristus »mora kraljevati dotlej, dokler Bog ne dane vseh sovražnikov pod njegove noge. A najzadnji sovražnik, ki se odpravi, je smrt«. Kakšna radost za vse zveste ubežnike — za vse tiste, ki bodo pribežali v Božje kraljestvo. Slava in hvala Jehovi, velikemu »Rešitelju«! (Rim. 8:19—21; 1. Kor. 15:25, 26)
»Ti, ki živiš v zavetju Najvišjega, ki bivaš v senci Vsemogočnega, reci Jehovi: ‚Moje pribežališče si in moj grad, moj Bog, ki vanj zaupam.« (Ps. 91:1, 2)