Zatem ko se pridobi »vera« — napredovati
»Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v veri svoji krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost, v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh.« (2. Petrov 1:5—7)
1. Kaj dejansko naredi, da je zaklad dragocen, in kako lahko to ponazoriš?
DRAGOCENI zaklad, ki je nekje zakopan v tleh, nima uporabne vrednosti. Malo se razlikuje od skale, ki jo pokriva sloj zemlje. Vendar ima zaklad možnosti, da bi koristil svojemu lastniku in celo drugim. Lahko bi ga uporabili za pomoč bolnim in potrebnim, ali pa ga modro investirali. Če gre za večjo vsoto denarja, bi z njim lahko odprli delovna mesta in tako mnogim ljudem omogočili zaslužek za življenje. Če se zaklad produktivno uporablja, tedaj je njegova vrednost večja.
2. Kakšen dragocen zaklad imajo kristjani po 2. Petrovem 1:1?
2 Duhovni zaklad, ki ga imajo Božji služabniki, nudi še več možnosti, da se dela dobro. Apostol Peter v svojem drugem pismu kristjanom govori o tem dragocenem zakladu, pismo pa začenja takole: »Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, njim, ki so v pravičnosti našega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa prejeli isto dragoceno vero kakor mi.« (2. Petr. 1:1) Neprecenljiv zaklad, ki je prišel v posest tistih, ki jim je apostol pisal, je bila »vera«, in sicer vera, ki je neobhodno potrebna, da bi dobili večno življenje.
VERA — ZAKLAD
3. Zakaj je lahko Peter vero tistih, ki jim je pisal, označil kot ‚dragoceno vero, enako njegovi‘?
3 Takšne vere niso imeli le Peter in drugi apostoli ali vsi ostali njemu podobni pokristjanjeni Židje, temveč celotna skupina vernih, tako Židov kot Nežidov. Najvišji Bog jim je omogočil, da so si pridobili to vero. S pomočjo »dobre vesti«, ki se jo je oznanjevalo, je pritegnil ljudi po svojem Sinu k sebi. (Jan. 6:44) Odprl je srca posameznikom in jih naredil sprejemljive za svojo »besedo« ali vest. (Dej. ap. 16:14; Rim. 10:8)
4. Zakaj dobimo vero »po pravičnosti Boga našega in Zveličarja Jezusa Kristusa«?
4 Apostol Peter je pripomnil, da se je takšno vero doseglo »po pravičnosti Boga našega in zveličarja Jezusa Kristusa«. Vsemogočni je ljudem vseh rodov, narodov in ras omogočil, da si pridobijo to neprecenljivo posest. S tem je Bog Jehova pokazal, da nima noben posameznik prednosti, ko mu na osnovi žrtve svojega Sina odpušča grehe in ko skesane osebe sprejme za člane svojega ljudstva; s tem pokazuje svojo pravičnost, poštenost in nepristranost. Resničnost te trditve je poudaril tudi Peter, ko je oznanil »dobro vest« italijanskemu stotniku Korneliju, njegovim sorodnikom in ožjim prijateljem. »V resnici spoznavam,« je rekel Peter, »da Bog ne gleda na lice, temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dej. ap. 10:34, 35) Naš Rešitelj Jezus Kristus razodeva enak duh nepristranosti. Žrtvoval je svoje življenje za ljudi od vsepovsod. (1. Tim. 2:5, 6)
NAPREDOVATI V SPOZNANJU BOGA IN KRISTUSA
5. Kakšne so naše dolžnosti potem, ko si pridobimo vero, in kaj je za to potrebno?
5 Ko so si učenci Jezusa Kristusa pridobili »vero«, so bili osebno dolžni, da so se srčno držali vsega, kar je Bog od njih zahteval. Točno spoznanje nam bo pomagalo, da bomo delali tako. Apostol Peter je poudaril, kako pomembno je točno in popolno ali obsežno spoznanje, ko je rekel: »Milost vam in mir naj se pomnoži v spoznanju Boga in Jezusa Gospoda našega.« (2. Petr. 1:2)
6. a) Kaj pomeni imeti ‚točno spoznanje Boga in Jezusa‘? b) Kako si pridobimo takšno spoznanje?
6 Imeti »(točno) spoznanje Boga in Jezusa« — pomeni poznati ju kot osebnosti — njune lastnosti, poti in postopanje — in posnemati njun brezhiben zgled. (Primerjaj Jeremija 22:15, 16; Matevž 7:21—23; 1. Janezov 2:3—6; 3:5, 6.) Ko napredujemo v spoznanju in uporabi temeljnih načel Božje besede, tudi bolje spoznavamo Očeta in njegovega Sina. To pa se pokaže v tem, da v vedno večji meri uživamo nezasluženo dobroto in mir.
7. Kako raste »nezaslužena dobrota« »po točnem spoznanju Boga in Jezusa«?
7 Samo tedaj, če delamo, kar ugaja Bogu Jehovi in Jezusu Kristusu, bomo še naprej sprejemali Božjo pomoč in vodstvo. Ker smo grešni ljudje, se ne moremo pohvaliti z nobeno lastno zaslugo, zato je vse, kar za nas dela naš Stvarnik, izraz njegove nezaslužene dobrote. Vseeno pa je to, ali je bomo deležni, odvisno od našega truda, da bi bili podobni našemu nebeškemu Očetu in njegovemu Sinu. Če je v našem primeru tako, se lahko k Bogu Jehovi obrnemo s trdnim zaupanjem, da bo uslišal naše prošnje. Krščanski apostol Janez je rekel:
»Karkoli prosimo, prejmemo od njega, ker držimo zapovedi njegove in delamo, kar je prijetno pred njim. In ta je zapoved njegova, da verujmo v ime Sina njegovega, Jezusa Kristusa, in se ljubimo med seboj, kakor nam je dal zapoved. In kdor drži zapovedi njegove, ostaja v Njem in On v njem. In v tem spoznavamo, da ostaja v nas, iz Duha namreč, ki ga nam je dal.« (1. Jan. 3:22—24)
8. Kako se »s točnim spoznanjem Boga in Jezusa« povečuje »mir«?
8 Če nimamo le znanja, temveč popolno, zaokroženo spoznanje o našem nebeškem Očetu in njegovem Sinu, tedaj jasno vemo, kaj jima ugaja. Ostajamo v skupnosti in miru z njima ter se razveseljujemo zaupnega odnosa z njima kot njuni prijatelji. Zato naš napredek v spoznanju Jehove in njegovega Sina vodi do vedno večjega miru. To je za to, ker se izogibamo tega, da z našim stališčem, govorom in ravnanjem morda ne bi odgovarjali zgledu našega Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa.
9. Kakšen vpliv ima greh na naš mir z Bogom?
9 Če bi grešili, bi nasprotno, uničili miroljuben odnos z Najvišjim, ker bi delali proti njegovi volji. Mir se lahko vzpostavi samo tako, da nam Bog odpusti na osnovi našega iskrenega kesanja in naše vere v spravno žrtev Kristusa. (1. Jan. 2:1, 2)
NAJ TE ‚BOŽJA MOČ‘ SPODBUDI K DELOVANJU
10. Kaj nam lahko pomaga, da bi še v večji meri uživali nezasluženo dobroto in mir?
10 Seveda Bog Jehova in Jezus Kristus želita, da bi še v večji meri uživali nezasluženo dobroto in mir. Zato bi morali z njima sodelovati, tako da se odločno trudimo, da ju bolje spoznamo. Eden od načinov, po katerem lahko to storimo je, da priznavamo to, kar je Bog Jehova naredil po svojem Sinu v našo korist. Apostol Peter je napisal: »Kakor nam je Božja moč njegova podarila vse, kar služi v življenje in predanost Bogu, po spoznanju njega, ki nas je poklical po lastni slavi in kreposti, po čemer nam je podaril dragocene in največje obljube, da postanete po njih deležniki Božje narave, ko ste ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje.« (2. Petr. 1:3, 4)
11., 12. a) Zakaj je »Božja moč« povezana s »točnim spoznanjem«? b) Kako to pokazuje primer kristjanov v Solunu?
11 Upoštevaj, da je Peter »Božjo moč« povezoval s »točnim spoznanjem«. To je zelo primerno, ker lahko Božja beseda ali njegovo sporočilo o njegovem Sinu, »dobra vest«, močno vpliva na življenje ljudi. To se lepo vidi iz besed apostola Pavla, ki jih je napisal Tesaloničanom: »Evangelij naš ni prišel samo v besedi do vas, ampak tudi v moči.« (1. Tesal. 1:5) Oznanjevanje »dobre vesti« v Tesalonikih je bilo uspešno, ker ti »besed« niso samo poslušali, temveč so tudi po njih postopali. Tesaloničani, ki so sprejeli krščanstvo, so bili spodbujeni k delom in so s tem pokazali, da ima »dobra vest« uporabno moč. Ti kristjani so bili zgled drugim vernim, ker so zvesto prenašali preganjanje zavoljo pravičnosti, in zato ker so še naprej vsakomur oznanjevali »dobro vest«.
12 Tesaloniki so bili pristaniško mesto, zato so bili verniki v stiku z mornarji, trgovci in drugimi ljudmi iz oddaljenih krajev. Kristjani v Solunu so dobro izkoristili svoje možnosti oznanjevanja »dobre vesti« drugim. Rezultat je bil, da so govorili daleč naokoli o njihovi veri. Ko so Pavel in njegovi tovariši javno oznanjali in poučevali resnico v drugih mestih, so jim ljudje povedali o kristjanih v Solunu. Apostol Pavel je o tem pisal:
»Zakaj od vas je zadonela beseda Gospodova ne samo po Macedoniji in Ahaji, temveč se je v vsakem kraju razglasila vera vaša v Boga, tako da nam ni treba kaj govoriti. Sami namreč oznanjajo o nas, kakšen smo imeli prihod k vam in kako ste se obrnili k Bogu od malikov, služit Bogu živemu in pravemu in čakat Sina njegovega iz nebes, ki ga je obudil izmed mrtvih, Jezusa, ki nas rešuje prihodnje jeze.« (1. Tesal. 1:8—10)
13. Kako smo osebno občutili delovanje »Božje moči« na sebi in kaj bi zato morali še naprej delati?
13 Podobno smo mi danes kot verni občutili delovanje »Božje moči«, ker smo sprejeli »dobro vest«, Božjo besedo ali sporočilo. Ta »dobra vest« nas je navedla, da smo spremenili svoje življenje in se podložili Božji volji. Spodbujeni smo bili tudi, da oznanjamo »dobro vest« drugim. Božja moč, ki jo vsebuje »dobra vest« in deluje po »točnem spoznanju«, nam je dala vse, kar je potrebno za »življenje in predanost Bogu«. Tako lahko zaradi Božje moči živimo pravično življenje z upanjem na večnost. In morali bi dovoliti, da nam to Božja pomoč pomaga, da bi postali s svojim življenjem in z našimi deli vse bolj podobni Kristusu.
14. Kako pokliče Bog Jehova ljudi »po slavi in kreposti«?
14 Način, po katerem Bog kliče ali pritegne ljudi k sebi, bi nas moral spodbuditi, da v krščanskem življenju napredujemo. Apostol Peter je govoril o »točnem spoznanju njega, ki nas je poklical po lastni slavi in kreposti«. Bog Jehova ‚kliče‘ ali ‚pritegne‘ ljudi po svojem Sinu. Zlasti »slava in krepost« sta bila ljudem razodeta po Jezusu Kristusu. Krščanski apostol Janez je o Božjem Sinu napisal: »In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice.« (Jan. 1:14) Janez in drugi apostoli so videli v življenju Gospoda Jezusa Kristusa veličastnost, lepoto in sijaj, ki jih lahko razvije samo nekdo, ki popolnoma odseva podobo nebeškega Očeta. Razen tega je bil apostol Janez skupaj z Jakobom in Petrom priča poveličanja Jezusa Kristusa. »Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.« (Mat. 17:2, EI) Tako kakor je slava povezana z Božjim Sinom, je z njim povezana tudi krepost. Jezus Kristus je bil izrazito kreposten, bil je mož moralnih vrlin. Celo izdajalec Juda Iškariot je priznal: »Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri.« (Mat. 27:4) Zato Jehova kliče ljudi po »slavi in kreposti«, ki jo je odseval Sin.
BOŽJE OBLJUBE — SPODBUDA K NAPREDOVANJU
15. Zakaj so Božje obljube »dragocene in največje«?
15 Bog je kristjanom v prvem stoletju po »dobri vesti« razodel in ‚poudaril dragocene in največje obljube‘, presenetljivo pripravo rešitve. Te obljube so bile dragocene ali koristne zaradi tega, ker so jih tolažile, spodbujale in podpirale, ko so se soočali s sovraštvom sveta. Če upoštevamo, da so verni, ki jim je pisal Peter, pričakovali, da bodo kot sodediči Kristusovega Kraljestva sodeležni njegove slave, moramo soglašati z apostolom, da so sprejeli »dragocene in največje obljube«. (2. Petr. 1:4a)
16., 17. Kako Božje obljube koristijo vernim?
16 Kaj so te obljube prinesle vernikom v prvem stoletju? Peter odgovarja: »Da postanete po njih deležniki Božje narave, ko ste ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje.« (2. Petr. 1:4b) Ali z drugimi besedami, na osnovi Božje obljube so lahko postali »deležniki Božje narave«. Kristjani v prvem stoletju so upali, da bodo podobni Jezusu Kristusu in kot taki združeni z njim v nebeškem Kraljestvu. (Rim. 8:17) Ker je Sin »odsvit slave in podoba bitja njegovega«, bodo vsi, ki bodo podobni Jezusu Kristusu, podobni tudi Očetu. (Hebr. 1:3) Apostol Janez je pisal: »Preljubi! Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. Vsakdo, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« (1. Jan. 3:2, 3, EI)
17 Duhovno rojeni kristjani postanejo zato sodeležni »Božje narave«, ker so sodeležniki slave Božjega Sina. To veličastno upanje, ki temelji na Božjih zanesljivih obljubah, je bilo zanje močna spodbuda, da se, kolikor je v njihovih močeh, očistijo vseh posvetnih onečaščenj. Apostol Peter je poudaril to isto misel, ko je pokazal, da so kot »deležniki Božje narave« »ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje«. »Poželenje«, sla po nečem, do česar človek nima pravice, je vzrok svetovne pokvarjenosti ali onečaščenj. Tega onečaščenja so se verni izognili, ko so se okoristili Božje priprave za rešitev in si zatem prizadevali držati se Božjega merila za svetost, čistost ali čednost. V Bibliji zapisane obljube lahko tudi nas, kakor so vernike v prvem stoletju, spodbudijo, da se stalno očiščujemo.
POTREBNO VEČ OD VERE
18., 19. Kaj bi morali delati zatem, ko smo si v soglasju z 2. Petrovim 1:5—7 pridobili vero, in zakaj?
18 Božja moč, ki deluje po »dobri vesti« in z njo povezanimi veličastnimi obljubami, koristi danes vsem Božjim služabnikom. Zato se moramo pokazati kot ljudje, ki odsevajo krščansko osebnost, in delati moramo na tem, da drugim pomagamo, še posebej duhovno. Apostol Peter priporoča: »Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v veri svoji krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost, v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, v pobožnost pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh.« (2. Petr. 1:5—7)
19 Ne smemo se zadovoljiti le s tem, da imamo vero ali verovanje, temveč moramo zato, ker smo od našega nebeškega Očeta dobili sposobnost verovanja, želeti razvijati še druge dobre lastnosti kot dokaz naše vere. Apostol Peter nam priporoča, »da si prizadevamo z vso gorečnostjo«, to je, da se vztrajno z vso močjo trudimo, da bi postali še bolj podobni Božjemu Sinu.
20. Kaj pomeni, dodati naši veri krepost?
20 Dodati naši veri krepost pomeni, da se trudimo biti osebe odlične morale, to je, da posnemamo naš Zgled, Kristusa. Takšna krepost ali moralna odličnost je pozitivna lastnost. Kdor je takšen, se ne bo samo varoval, da ne škoduje drugim, temveč želi drugim delati dobro in reagira na duhovne, telesne in čustvene potrebe drugih. Krepost je dejansko delavna dobrota. Zato življenje krepostnega človeka ne odlikuje samo to, da se na primer varuje spolne nemorale, nečistosti, nepoštenosti in drugega, kar Bog ne odobrava. Farizeji prvega stoletja n. št. so bili ponosni, da niso takšni, kakor drugi ljudje, »razbojniki, krivičniki, prešeštniki«. (Luk. 18:11) Vseeno niso bili krepostni, ker so prezirali navadno ljudstvo in niso bili usmiljeni ali sočutni. (Marko 3:1—6; Jan. 7:47—49)
21. Zakaj je važno rasti v spoznanju?
21 Krepost, kakršno je z zgledom pokazal Jezus Kristus, ni mogoča brez spoznanja. Spoznanje je potrebno za razlikovanje dobrega od zla. (Hebr. 5:14) Nujna je tudi za presojanje, kako bi v nastalih situacijah dejansko dobro postopali. (Fil. 1:9, 10) V nasprotju z lahkovernostjo je vera na osnovi spoznanja neomajna. Zato bo naše prizadevanje, da živimo po Svetem pismu, jačalo našo vero, medtem ko bo naše spoznanje o Bogu Jehovi in njegovem Sinu stalno napredovalo.
22. a) Zakaj je za razvijanje samoobvladanja potrebno spoznanje? b) Kakšna zveza je med samoobvladanjem in vztrajanjem?
22 To spoznanje nas lahko varuje pred grešnimi strastmi, da ne postanemo nezmerni in razuzdani, ali da kako drugače ne pozabimo odsevati Božje podobe v mišljenju, govoru in postopanju. Da, spoznanje pomaga tudi, da imamo samoobvladanje, to je sposobnost zadrževanja osebe pri govoru in postopanju. S tem da stalno obvladujemo sami sebe, bomo pridobili bistveno lastnost — vztrajanje. Pod pritiskom, ki smo mu izpostavljeni v svetu v obliki vsakdanjih skrbi, preganjanja ali privlačnosti užitkov in materialnih dobrin, ne bomo popustili želji, da bi se odvrnili od našega stališča služabnikov Boga in Kristusa, temveč se bomo samoobvladali.
23. a) Kako nam je mogoče vztrajati? b) Kaj je predanost Bogu in kako se ona dokazuje?
23 Notranja moč, ki si jo pridobimo z vztrajanjem, nas lahko tudi varuje pred grešnimi strastmi, pred kompromisi, kadar smo preganjani, ali pred preobremenjenostjo z vsakodnevnimi skrbmi, užitki ali materialnimi dobrinami. Takšno vztrajanje je mogoče zato, ker se opiramo na moč in vodstvo Najvišjega. (Primerjaj Filipljanom 4:12, 13; Jakob 1:2—8.) Vztrajanju bi morali dodati predanost Bogu ali spoštovanje. Takšno spoštovanje preveva vso življenjsko pot pravega kristjana, pokazuje se v zdravem cenjenju Stvarnika kakor primernem spoštovanju in zanimanju za ljudi, ker so bili ustvarjeni po Božji podobi. (1. Tim. 5:4)
24. Zakaj brez bratske naklonjenosti ne more biti pobožnosti?
24 Brez bratske naklonjenosti ne more biti predanosti Bogu ali spoštovanja. Apostol Janez je pisal: »Ako kdo pravi: ‚Boga ljubim‘, pa sovraži brata svojega, je lažnik; kdor namreč ne ljubi brata svojega, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi?« (1. Jan. 4:20) Zato je potrebno, da se potrudimo in razvijemo globoko naklonjenost do sobratov, in tako ‚k naši predanosti Bogu dodamo še bratsko naklonjenost‘.
25. Koga bi morali ljubiti in zakaj?
25 Ljubezen je tako izredna lastnost, da bi morala biti v življenju še posebej vidna. Ta vrsta ljubezni se ne omejuje samo na naše krščanske brate. Naklonjeni smo našim duhovnim bratom, toda ljubezen moramo izkazati vsem ljudem. Ljubezen ni odvisna od moralnega stanja posameznika. Podobno Bog v svoji ljubezni do ljudi ljubi celo sovražnike. Jezus je v svoji pridigi na gori rekel:
»Slišali ste, da je rečeno: ‚Ljubi bližnjega svojega‘ in sovraži sovražnika svojega. A jaz vam pravim: Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo: da bodete sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih, kajti on veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim. Kajti če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vam bode? Ne delajo li tega tudi cestninarji? In če pozdravljate samo brate svoje, kaj delate posebnega? Ne delajo li tudi pogani tako? Vi torej bodite popolni, kakor je popoln Oče vaš nebeški.« (Mat. 5:43—48)
26., 27. Kaj se bo zgodilo, če bomo naši veri dodali osnovne stvari, ki jih je naštel Peter?
26 Kakšen bo rezultat, če dodamo k veri krepost, spoznanje, samoobvladanje, vztrajanje, predanost Bogu, bratsko naklonjenost in ljubezen? Apostol Peter odgovarja: »Kajti če so te čednosti v vas in se množe, napravljajo, da niste nedelavni in nerodovitni v spoznanju Gospoda našega Jezusa Kristusa.« (2. Petr. 1:8)
27 Da, plod tega je marljivost in rodovitnost. Če svoji veri dodamo te važne stvari, ki jih je apostol naštel, in si jih tako zelo prisvojimo, da smo jih prepolni, ne bomo mirovali, bili nedelavni ali duhovno mrtvi. V veri bomo dalje napredovali in pokazovali bomo sadove Kristusu podobne osebnosti in z drugimi bomo govorili o »dobri vesti«. Če bodo Bogu ugajajoče lastnosti v našem srcu zares sestavni del nas samih, bomo spodbujeni, da mislimo, govorimo in in postopamo na način, ki ga Bog odobrava. (Primerjaj Lukež 6:43—45)
POMEMBNO JE NAPREDOVANJE
28. V kakšnem položaju je kristjan, ki ne napreduje duhovno?
28 Če oseba ne napreduje kot kristjan, bo v resni duhovni nevarnosti. Apostol Peter je o takšni osebi rekel: »Kdor namreč nima teh (prej naštetih stvari), je slep, kratkoviden, ker je pozabil, da je bil očiščen starih grehov svojih.« (2. Petr. 1:9)
29. Zakaj je oseba, ki ne prinaša sadov Kristusu podobne osebnosti, prvenstveno slepa?
29 Posameznik, ki duhovno ne napreduje in čigar vera ne prinaša sadov Kristusu podobne osebnosti, je duhovno slep. Takšen ne ve, kaj pomeni biti kristjan. Slep je namenoma, ker se je s sprejemom »dobre vesti« zavezal, da bo stalno delal na tem, da bi bil vedno bolj podoben svojemu Gospodarju, Kristusu.
30. K čemu bi moralo kristjana spodbuditi ‚očiščenje grehov‘?
30 Takšen človek je izpred oči izgubil tudi dejstvo, da je bil očiščen svojih grehov na osnovi Jezusove prelite krvi. V soglasju z očiščenjem, ki je sledilo, ko se je krstil, bi se bil moral stalno truditi, da ohrani čistost; pravzaprav bi se moral prilagoditi Božjemu merilu svetosti. Zanemarjanje tega lahko hitro pripelje k odpadu od vere in popolnoma bo odklonil žrtev Božjega Sina.
31., 32. Kateri Petrov nasvet bi morali poslušati kristjani glede resne nevarnosti, ki nastane, če ne napreduje?
31 Ker je vera kristjana, ki ne napreduje, v nevarnosti, bomo storili prav, če se potrudimo, da še bolj odsevamo Božjo podobo. Peter je glede tega rekel: »Zato se, bratje, tem bolj trudite, da utrdite poklic svoj in izvoljenje; kajti če tako delate, ne spotaknete se nikdar. Tako namreč vam bo dan zmagoslaven (bogat, EI) vhod v večno kraljestvo Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa.« (2. Petr. 1:10, 11)
32 Gotovo bi se morali vsi, ki jih je Bog ‚poklical in izbral‘ za svoje ljudstvo, odločno truditi, da ostanejo takšni. Če svoji veri stalno dodajajo Kristusu podobne lastnosti, ne bodo zgrešili cilja svoje vere — rešitev, kakor pokazujejo navdihnjene Petrove besede. Nič jim ne more odvzeti vstopa v »večno kraljestvo« Jezusa Kristusa. Vstop v Kraljestvo bo »zmagoslaven«.
33. Kaj se lahko razume pod tem, da bo vstop kristjanov v Kraljestvo »zmagoslaven« ali »bogat« (EI)?
33 Njihov vstop v Kraljestvo bo veličasten, ker bodo odražali Kristusu podobne lastnosti. Izraz »zmagoslaven« ali »bogat« (EI), lahko tudi pokazuje izredne blagoslove, ki jih bodo uživali tisti, ki so se v tekmi za življenje zares naprezali. (Fil. 3:14)
34. S čim lahko primerjamo izredno mero blagoslovov?
34 Razliko med življenjem in življenjem s posebnimi blagoslovi lahko primerjamo z dvema ladijskima kapitanoma. Eden svojo ladjo vešče vodi skozi vihar in jo varno zasidra. V istem viharju pa morda drugi doživi brodolom in reši samo svoje življenje. Oba kapitana sta si rešila življenje, vendar je tisti, čigar ladja je rešena, gotovo srečnejši in uživa večji ugled. (Primerjaj 1. Korinčanom 3:12—15.)
35. Zakaj so potrebni osebni napori, da dosežemo večno življenje, čeprav je to Božji dar?
35 Čeprav je življenje Božji dar, smo povabljeni, da pokažemo, da ga iskreno želimo tako, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da bi ugajali našemu nebeškemu Očetu. Dar je zato, ker ga kot grešni ljudje ne bi mogli na osnovi lastnih zaslug nikoli doseči. Lahko pa se tudi zgodi, da ga ne dobimo, če naš način življenja ne pokazuje, da ta dar resnično cenimo in želimo. Zato se vestno trudimo, da smo v našem mišljenju, govoru in postopanju zares podobni Kristusu. Tedaj bomo z Božjo pomočjo gotovo uspešni in ne bomo izgubili niti upanja na večno življenje niti nadaljnje blagoslove, ki nam jih bo podelil naš nebeški Oče, zato ker smo rodovitni.
36. Katera dejstva ne izključujejo tega, da moramo biti opomnjeni, kakor pokazuje Peter?
36 Zato bomo storili prav, če si bomo zapomnili, da je pomembna zvestoba. Na to dejstvo je želel apostol Peter opozoriti bralce svojega drugega pisma; pisal je:
»Zato ne bom vnemar pustil, vedno vas opominjati tega, dasi to veste in ste utrjeni v dani vam resnici. Menim pa, da je prav, dokler sem v tej koči, da vas izpodbujam, kličoč vam to v spomin, ker vem, da moram skoraj odložiti kočo svojo, kakor mi je tudi Gospod naš Jezus Kristus naznanil. Potrudim se pa, da se morete tudi vsak čas po mojem odhodu spominjati tega.« (2. Petr. 1:12—15)
Kakor tisti, ki jim je Peter pisal v prvem stoletju, lahko tudi mi spoznamo pomembnost oznanjevanja »dobre vesti« in izboljševanja Kristusu podobne osebnosti. Trdni v krščanski resnici smo lahko do mere, do katere smo jo spoznali. Kljub temu bomo, ko nas doletijo preizkušnje ali se soočamo s premetenimi dokazi krivih naukov, potrebovali, da se nas spomni na to, kar je rekel Peter.
37. Zakaj je bil Peter dober primer opominjanja?
37 Dobro je, če si zapomnimo, zakaj je apostol Peter napisal ta opomin. Apostol je vedel, da bo kmalu umrl, ker mu je Jezus Kristus osebno rekel, da bo umrl kot mučenik. (Jan. 21:18, 19) To v Petru ni zbujalo potrtosti, temveč je bil odločen, da ostali čas porabi za jačanje svojih bratov, da jih spodbuja k delavnosti in rodovitnosti. Tako njegovi opomini celo po njegovi smrti spodbujajo in služijo za medsebojno izgrajevanje.
38. Kako bi morali reagirati na opomine, ki jih vsebujeta Petrovi pismi?
38 Pismi Petra naj bi enako spodbujali nas, kot krepili druge tako, da njihovo pozornost usmerjamo na njegove opomine. Tedaj bomo lahko, medtem ko z zaupanjem pričakujemo izpolnitev Jehovinih čudovitih obljub, še naprej oznanjali »dobro vest« in se izboljševali, da bomo vedno bolj podobni našemu nebeškemu Očetu in njegovemu Sinu.