Spodbudna moč Kristusove velikodušnosti
KO ljudje vidijo, da se drugi odzivajo potrebam svojih bližnjih, so često tudi sami spodbujeni, da pokažejo podobno plemenitost. Ko so v prvem stoletju kristjani iz Makedonije slišali za gorečnost in trud njihovih bratov v Ahaji, da bi pomagali siromašnim kristjanom v Jeruzalemu, so bili spodbujeni k sodelovanju. (2. Kor. 9:1, 2)
Še močnejša spodbuda kristjanom pa je plemenitost njihovega učitelja, Jezusa Kristusa. Apostol Pavel je to poudaril, ko je pisal Korinčanom, rekoč: »Kajti poznate milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli.« (2. Kor. 8:9) Ko je Jezus s svojim Očetom delal na ustvarjanju vsega vesolja, je v svojem predčloveškem obstoju posedoval vse stvari, vidne in nevidne. Užival je tudi slavo edinorojenega Sina in bil med vsemi Božjimi angelskimi sinovi najvišji. (Jan. 1:14; Kol. 1:15—18)
Sin je vse to radevoljno zapustil in postal človek. (Fil. 2:5—8) Njegovo prvo ležišče so bile jasli. Njegova mati Marija in njegov očim Jožef sta bila siromašna. V vsem življenju na Zemlji je imel malo materialnih stvari. Nekoč je rekel možu, ki je želel postati njegov učenec: »Lisice imajo brloge in ptice nebeške gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo.« (Luk. 9:57, 58) Vseeno se je Jezus osebno zanimal za tiste, ki so bili v težkih materialnih pogojih. On in njegovi apostoli so imeli skupen fond za pomoč siromašnim Izraelcem. (Mat. 26:9—11; Mar. 14:5—7; Jan. 12:5—8; 13:29)
To, kar je delal Jezus Kristus, ko je prišel na Zemljo, je njegovim učencem omogočilo, da so si pridobili veliko bogastvo. Postali so Božji sinovi, nasledniki nebeškega Kraljestva in koristniki Božjih blagoslovov v času njihovega življenja na Zemlji kakor tudi za večno, ker so bili obujeni iz mrtvih. (Rim. 8:17) Če Jezus Kristus ne bi bil velikodušen, bi mi danes še vedno bili pod obsodbo greha in smrti, brez upanja na življenje. (Rim. 6:23)
Cenjenje darežljivosti Jezusa Kristusa je spodbujalo k duhu dajanja med prvimi kristjani. Kmalu zatem, ko je bila vzpostavljena krščanska skupščina, nam je rečeno: »Ni ga bilo namreč ubožca med njimi: kajti kolikor jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, ti so jih prodajali, in so prinašali izkupiček tega, kar so prodali, in pokladali apostolom pred noge; in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.« (Dej. ap. 4:34, 35)
Takšna priprava je bila še posebej primerna, če upoštevamo takratne okoliščine. Mnogi Hebrejci in proseliti so prišli na praznik binkošti leta 33 n. št. in svoje prebivanje v mestu niso nameravali podaljšati. Vseeno so, ko so od Petra in pozneje od drugih, dobili krepko pričevanje, tisočeri začeli verovati v Jezusa Kristusa. Ti novi učenci so se morali še veliko naučiti, potrebovali so spodbudo in jačanje, kar so lahko dobili od apostolov. Zato jim je darežljivost njihovih bratov v veri omogočila, da so ostali dlje v Jeruzalemu in se duhovno izgrajevali.
Takšen odličen duh velikodušnega dajanja so odsevali tudi kristjani v Filipih. Ko je postala Lidija učenka Jezusa Kristusa, je rekla Pavlu in njegovim tovarišem: »Če ste sodili, da sem verna Jehovi, pridite v hišo mojo in tu ostanite.« Pavlov sopotnik Lukež dodaja: »In nas je primorala.« (Dej. ap. 16:15)
Pozneje, ko je Pavel deloval nekje drugje, so mu kristjani iz Filipov poslali prispevke, da bi mu pomagali pospeševati »dobro vest«. V njegovem pismu Filipljanom beremo: »Veste pa tudi sami, Filipljani, da se v začetku širjenja evangelija, ko sem odšel iz Makedonije, ni udeležila nobena skupščina z menoj na račun dajanja in prejemanja, razen vas samih; saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat in dvakrat za potrebo.« (Fil. 4:15, 16) Ko je Pavel pisal te besede, je bil v zaporu v Rimu. Filipljani so mu ponovno pomagali. Niso mu poslali samo prispevek, temveč so zadolžili zvestega brata Epafrodita, da je pomagal Pavlu. To je pomenilo, da je Epafrodit moral potovati preko morja in kopnega približno 1600 km daleč. Tako je požrtvovalno dal samega sebe na razpolago v korist prijaznega brata Pavla, čeprav je hudo zbolel. K sreči si je opomogel. (Filip. 2:25—27; 4:18)
BLAGOSLOVI VELIKODUŠNOSTI
Tako Filipljani in drugi kristjani v prvem stoletju so občutili zelo veliko srečo, ki izvira iz dajanja (Dej. ap. 20:35). Čutili so notranje zadovoljstvo, ki nastane, kadar pomagamo drugim. Pri Bogu Jehovi je velike vrednosti, če nekdo prinaša duhovno in materialno pomoč iz srca. Najvišji gleda na to kot na sprejemljivo žrtev. Upoštevaj besede iz lista Hebrejcem 13:15, 16: »Po njem (Jezusu) torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo. Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne zabite: take daritve namreč so Bogu po volji.«
Jezus Kristus je zagotovil, da njegov nebeški Oče ne bo prezrl darežljivosti. Rekel je: »Ti pa kadar daješ miloščino, naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja: da bode miloščina tvoja na skrivnem, in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne.« (Mat. 6:3, 4) Božji Sin je bil bogato nagrajen, ker se je odrekel bogastva in postal siromašen v korist človeštva. Na osnovi tega je pisal Pavel: »Zato ga je tudi Bog visoko povišal in mu podelil ime, ki je nad vsako ime; da se naj v imenu Jezusa pripogiblje vsako koleno ... in vsak jezik pripoznava, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Filip. 2:9—11) Božji Sin zaradi svoje izredne velikodušnosti ni bil na izgubi in tudi njegovi učenci ne bodo. Nasprotno, danes lahko mnogi tisoči potrdijo dejstvo, da je bila njihova darežljivost bogato blagoslovljena.
DANAŠNJA KRŠČANSKA VELIKODUŠNOST
Med današnjimi Jehovinimi služabniki se lahko vidi iskrena želja posnemati darežljivost Jezusa Kristusa. Mnogi nesebično trošijo svoj čas, moči in sredstva, da obiskujejo ljudi na njihovih domovih, da bi jim sporočili tolažilno »dobro vest«, ki se nahaja v Svetem pismu. Stroški in izdatki za vzdrževanje prostorov za sestanke se krijejo s prostovoljnimi prispevki. Osebno in preko skupščine se velikodušno odzivajo in pomagajo tistim, ki so v materialnih težavah. (Jak. 1:27) V splošnih nesrečah so bili opazovalci presenečeni, ko so videli, kako hitro so Jehovine priče organizirale pomoč.
Često se ljudje sprašujejo, kako bi lahko pomagali pospeševati delo Jehovinih prič po vsej Zemlji. Poleg tega da podpirajo krajevno skupščino v njenih naporih za širjenje »dobre vesti«, lahko pošiljajo posamezniki prispevke neposredno na Pisarno Skupnosti.
V mnogih deželah so na razpolago še druge možnosti za slavljenje Jehove z vsemi stvarmi, ki so nam na razpolago, in sicer v duhovno korist darovalcev. (Preg. 3:9, 10) Skupnost Stražnega stolpa se po vsej Zemlji trudi, da bi povečala možnosti tiskanja in objavljanja »dobre vesti« s pomočjo Biblij in biblijske literature, vključno časopisov. V tej smeri so že zelo napredovali, kar so bralci brez dvoma opazili. Ker so moderni tiskarski stroji zelo dragi, kot na primer ofset tiskanje, je odvisno od sredstev, ki so nam na razpolago, koliko bomo lahko izboljšali naše stroje v naslednjem letu ali dveh.
V ta namen so razpisana posebna posojila v deželah, kjer so v načrtu novi projekti. Tako lahko zainteresirani pošljejo svoje prostovoljne prispevke Skupnosti Stražnega stolpa, da bi jih uporabila za širjenje. Po nekaj letih bo Skupnost ves posojeni znesek vrnila. V primeru, če je takšen projekt v načrtu tudi v tvoji deželi, lahko dobiš vsa pojasnila o tem od Pisarne. Vedno, tako v biblijskem času kot danes, je bilo Božjemu narodu v veliko veselje podpirati iz vsega srca takšne gradbene projekte. (2. Moj. 36:4, 5, 7; 1. Letop. 29:9)
Resnično ima danes, tako kot je imel v preteklosti, Kristusov zgled darežljivosti spodbudno moč. Ker stotisoči globoko cenijo to, kar je vsemogočni Bog naredil zanje po svojem Sinu, še naprej goreče povsod oznanjajo »dobro vest«. Ali občutiš osebno radost, ki izvira iz sodelovanja v tej pomembni dejavnosti? Tudi v tvojem primeru se naj izpolnijo besede apostola Pavla, namenjene Filipljanom: »Bog moj pa napolni vsako potrebo vašo po bogastvu svojem v slavi v Kristusu Jezusu.« (Filip. 4:19)