Spominjajmo se ubogih
CENTRALNO starešinstvo v Jeruzalemu je dalo apostolu Pavlu in Barnabi »desnico v potrjenje tovarištva«, ko je bil Pavel pri njem zaradi nekega posveta. Obema možema so zaupali odločilno pismo za skupščine v Aziji. To pismo je povzročilo, da je padla nacionalna ovira med Židi in pogani. Toda četudi je bilo to poslanstvo tako važno, je bilo še nekaj drugega, kar je starešinstvu toliko pomenilo, da so se čutili gnane, to Pavlu in Barnabi še posebej naročiti. Posebej so jima naročili, »da se spominjata ubogih«. (Gal. 2:9, 10; Dej. ap. 15:22—29)
Pavel poroča, da se je to trudil delati še poleg svoje goreče oznanjevalske dejavnosti. Stalno se je trudil vliti skupščinam duha radodarnosti. Ko so kristjani v Jeruzalemu zašli v stisko, je Pavel spodbudil skupščine v Evropi, naj bi materialne stvari delili s trpečimi brati v Jeruzalemu, kolikor jim je to mogoče. (Rimlj. 15:26; 2. Kor. 8:1—8; 9:1—5)
KRISTJANI — RADODARNI DO VSEH
Povsod v Krščanskih grških spisih se poudarja, naj bi skrbeli za uboge. Apostol Janez je rekel: »Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem?« (1. Jan. 3:17) Podobno je pisal tudi Jakob, Jezusov polbrat: »Ako je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‚Pojdita v miru, ogrejta se in nasitita!‘ a jima ne podelite, kar je potrebno telesu, kaj to pomaga?« Poleg tega je Jakob pojasnil: »Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to; skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.« (Jak. 2:15, 16; 1:27)
Pavel je svetoval Timoteju, ki ga je pustil v Efezu, naj predoči bogatim ljudem, da gre za to, »naj dobro delajo, bogate v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni«. Kristjanom v Rimu je pisal: »V potrebah pomagajte svetim, gojite gostoljubnost.« Ti lastnosti, radodarnost in gostoljubnost, sta bistveni sestavni del »dobrih del«, s katerimi se kristjan lahko »poprime resničnega življenja«. (1. Tim. 6:18, 19; Rimlj. 12:13)
Kar zadeva materialno pomoč Biblija v glavnem spodbuja k temu, naj delimo z drugimi kristjani. Toda radodarnost pravih kristjanov gre še dlje. Radodarnost naj bo trajna lastnost značaja krščanske osebnosti in srce kristjana naj utripa za potrebne. Seveda kristjan nima toliko sredstev, da bi dajal vsakemu potrebnemu človeku. Čemu naj se zato pusti pri tem voditi? Apostol Pavel je rekel: »Delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri.« (Gal. 6:10) Kristjani naj se zavzemajo predvsem za potrebe svojih bratov in sester, istočasno pa naj ne prezrejo tudi drugih ljudi, ki so v stiski.
Pogosto kristjani materialno nimajo toliko, da bi lahko dajali drugim. Toda lahko jim izkazujejo določene usluge, ki jih bodo ljudje verjetno še bolj cenili. Morda je kakšen sosed bolan — mogoče še nikoli ni pokazal zanimanja za dobro vest, četudi je kristjan z njim še tolikokrat govoril. Kljub temu se kristjan sprašuje, kaj bi lahko zanj naredil, kako mu lahko pomaga. Mogoče je bolna kakšna soseda, da si ne more sama kuhati ali nakupovati. Morda je treba bolnega človeka spraviti k zdravniku. Bolan človek je lahko zelo hvaležen že za prijazen obisk, za skodelico tople juhe, ki jo morda ob tej priliki nesemo. Starejše in slabotne osebe podpiramo še na mnoge različne načine.
Takšna dejanja se prištevajo k »dobrim delom«, ki naj jih kristjan z gorečnostjo opravlja. (Titu 2:14) Upoštevajmo, da je Tabita, krščanska učenka iz Jope, v Bibliji pohvalno omenjena, ker je bila »polna dobrih del in miloščin«. Brez dvoma je imela v materialnem pogledu malo, toda opravljala je dobra dela, ker je starejšim vdovam šivala obleke. (Dej. ap. 9:36—40)
Ko gre torej za to, da se nudi materialna pomoč, mora biti kristjan radodaren, istočasno pa mora uporabljati sposobnost razločevanja in zdrav razum. Drugim naj ne bi dajal toliko, da bi bila blaginja njegove družine resno ogrožena, ker ne bi imela več dovolj. Bilo bi tudi nerazumno dati denar nekomu, ki bi ga le zapravil ali ga uporabil za gojenje neke slabe navade. Če bi pomagal lenemu človeku, bi mu to celo škodovalo, pospeševalo bi njegovo lenobo in vodilo k temu, da bi bil vedno bolj malomaren. Krščanski skupščini v Solunu je moral Pavel nekoč pisati: »Če kdo noče delati, naj tudi ne je. Čujemo namreč, da nekateri med vami žive neredno in ne delajo nič, ampak se pečajo z nepotrebnim. Takim pa zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, da naj v miru delajo in svoj kruh jedo.« (2. Tesal. 3:10—12; primerjaj Efežanom 4:28).
Kristjani nudijo torej materialno pomoč predvsem ljudem, ki Boga ljubijo, kažejo goreče zanimanje za dobro vest in pomoč zares potrebujejo. Če jim je mogoče, pa pomagajo tudi drugim, ki so v resnični stiski, pri čemer seveda vedno nudijo tudi duhovno pomoč. Imajo enako mišljenje kakor Jezus. Apostol Matevž, ki je spremljal Jezusa, ko je hodil od vasi do vasi in delal dobra dela, je pisal: »Ko pa vidi množice, se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja.« (Mat. 9:36).
BOG LJUBI RADODARNE
Bog ne prezre ljudi, ki vidijo potrebne in jim pomagajo. Na njihova dejanja gleda, kakor da bi bila storjena njemu. V Bibliji je rečeno: »Jehovi posoja, kdor milostno deli siromaku, in dobroto njegovo mu bo povrnil.« (Preg. 19:17) Resnično radodaren človek se ne boji, da bi obubožal zato, ker včasih radodarno daje preko svojih finančnih možnosti. Apostol Pavel je pisal pod navdihnjenjem: »Veselega dajalca ljubi Bog. Bog pa more čez vas razliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, kakor je pisano: ‚Razsipal je, dal je ubogim, njegova pravičnost ostane na vek‘.« (2. Kor. 9:7—9; Ps. 112:9) Kristjan, ki ga pri dajanju vodi ljubezen, oslavlja Boga in dobro vest, ki jo oznanja, ker »kdor se usmili potrebnega (časti svojega Stvarnika)«. (Preg. 14:31)
O dobri ženi pravi Biblija, da razen tega, da je marljiva in zanesljiva, »dlan svojo odpira ubogemu in potrebnemu podaja roke. ... Znan je pri vratih mož njen, ko zboruje s starešinami (v občini ga spoštujejo zaradi njenih del) ... Sinovi njeni vstajajo ter jo blagrujejo, mož njen jo hvali enako.« (Preg. 31:20—28)
SIROMAŠTVO BO ODSTRANJENO
V našem času so celo za kristjane primerne Jezusove besede: »Uboge imate vselej pri sebi.« (Mat. 26:11) To se pripisuje silno nestalnim gospodarskim situacijam v svetu kakor tudi bolezni in preganjanju. V Bibliji pa beremo obljubo: »Kajti siromak ne bo na veke pozabljen, ubožcev upanje ne pogine za večno.« (Ps. 9:18) Pod kraljestvom Božjega Sina ne bo več tistih, ki plenijo ljudstvo in zatirajo uboge in male. »On oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi.« (Ps. 72:4)
Kakor bi bilo v starem Izraelu, če bi se držali popolnega Božjega zakona, tako bo, ko bo Kristus vladal nad vso Zemljo: ne bo več siromašnih. Malo preden so Izraelci stopili v obljubljeno deželo, jim je rekel Bog: »Samo da ne bi bilo ubožca med vami: kajti Jehova te bo obilo blagoslovil v deželi, ki ti jo da Jehova, tvoj Bog, v dediščino.« (5. Mojz. 15:4) Pod pravično vlado Božjega Kraljestva ljudje ne bodo imeli samo napisanega zakona, temveč bodo pustili Božji zakon zapisati na svoja srca, ker »ko zadevajo sodbe (Božje) Zemljo, se uče pravičnosti prebivalci sveta«. (Iza. 26:9) O tem času je pisal prerok: »Milost in resnica se bosta srečavala, pravičnost in mir se poljubita. Zvestoba požene iz zemlje, in pravičnost bo gledala iz nebes. Jehova bo tudi dal, kar je dobro, in zemlja naša obrodi svoj sad.« (Ps. 85:10—12)
Kako lepo bo, ko ne bo več siromaštva! Toda s tem radodarnost ne bo prenehala, ker bo lahko vsak svoje sposobnosti in nadarjenost kakor tudi proizvode svojega marljivega dela dajal na razpolago v korist in obogatenje vse skupnosti. Do takrat pa imejmo vsi delež v izmenjavi spodbud, delimo med seboj tako materialne kakor tudi duhovne stvari in »se izpodbujajmo k ljubezni in k dobrim delom«, k čemur pripada tudi ‚misliti na uboge‘. (Hebr. 10:24; Gal. 2:10; Rimlj. 1:12; Dej. ap. 2:42)