Živeti po naši izbiri
1. Kaj od vsakogar od nas zahteva vztrajanje pri naši izbiri, kakor pokazujejo Pregovori 16:9 in 1. Petrov 1:13?
ČE IZBEREMO življenje, ki ga ponuja Bog, izberemo tudi to, da hodimo po Božji poti — po popolni, pravični krščanski poti. Trdno se moramo držati te poti, kar zahteva vero v Božje obljube, napor in vztrajanje. Toda v tem trudu prosimo Boga, da nas vodi pri odločanju. Medtem ko ves čas ostajamo pri naši prvotni, dobro premišljeni izbiri. V Pismu piše: »Srce človekovo izmišlja pot svojo, ali Jehova vodi korake njegove.« (Preg. 16:9) Peter pravi o tem: »Zatorej prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in zaupajte v milost, ki se vam nudi v razodetju Jezusa Kristusa.« (1. Petr. 1:13, EI)
2., 3. Kaj nam lahko veliko pomaga, da ‚prepašemo ledja svojega uma‘ za pozitivno postopanje?
2 Kako lahko najboljše ‚prepašemo ledja svojega uma‘? Kako smo lahko prepričani, da ‚čuvamo naš razum‘ in ne izgubljamo ravnovesja?
3 Najprej lahko razmišljamo o enkratnih blagoslovih, ki jih imamo, ker smo sprejeli Božjo resnico. Sedaj živimo boljše življenje, imamo manj skrbi, žalosti in bolečin, ki jih doživlja svet. Če trpimo, tedaj vemo, zakaj trpimo in tudi vemo, da bomo, če vzdržimo v polni veri in zaupanju, postali še boljši in koristnejši kristjani. Naše upanje v vstajenje v precejšnji meri odpravi strah pred smrtjo in žalost zaradi smrti naših dragih. Vse nezaželjene stvari, ki jih moramo prenašati, niso nič v primerjavi z večnim življenjem, ki je pred nami. Jezus je rekel svojim učencem: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite. Kajti pravim vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, a niso videli, in slišati, kar vi slišite, a niso slišali.« (Luk. 10:23, 24)
4., 5. a) Kaj je navedlo angele, da se tako zanimajo za rešitev človeštva, kakor vidimo iz 1. Petrovega 1:12? b) Kako bi morali čutiti mi, ker poznamo njihovo stališče?
4 Da, rešitev, ki jo uživamo, je neprecenljiva nagrada in Bog jo daje ljudem na čudežen način. Peter pravi, da so preroki želeli vedeti, kako bo do tega prišlo in da so to ‚želeli spoznati celo angeli‘. (1. Petr. 1:10—12, EI) Vemo, da so angeli že bili, ko se je oblikovala Zemlja, in celo že veliko let pred tem. (Job 38:7) Videli so Božjo slavo, modrost in moč, in druge lastnosti njegove Osebnosti v milijardah ustvarjalnih del. Toda to na Zemlji je nekaj novega. Kako bo Bog mogel rešiti grešno človeštvo? Angele je to zelo zanimalo. Želeli so izvedeti, kako bi se moglo človeški greh oprostiti na osnovi človeške žrtve, ker do tedaj česa takega še niso videli. Čudovita lastnost — usmiljenje, izredna lastnost Božje Osebnosti, je privlačnejša in prisrčnejša od moči ali celo modrosti, razodela pa se je s tem, da je poslal Kristusa, da odkupi človeštvo. Božja ljubezen do grešnikov se je pokazala tudi v tem, da vodi tiste, ki verujejo v Njegovega Sina.
5 Če pa angeli menijo, da je to Božje usmiljenje nekaj največjega v vesolju, koliko bolj bi to morali misliti mi, ki smo to milost dobili in jo občutimo vsak dan, se je veselimo in nadvse cenimo! Kaj nas lahko še bolj spodbudi, da bi bili srečni zaradi naše izbire in da se je držimo?
ZELO POMEMBNO JE PREUČEVANJE BIBLIJE
6. Kakšno vlogo bi moralo imeti branje in preučevanje Biblije v našem življenju v soglasju s 1. Petrovim 2:2, 3?
6 Kaj pa naj naredimo, da bi si zagotovili naše upanje? Odgovarja nam Peter: »Hrepenite kakor novorojena deteta po nepokvarjenem mleku iz besede Božje, da po njem rastete v zveličanje, če ste res okusili, da je Gospod dober.« (1. Petr. 2:2, 3) Samo z iskrenim, skrbnim branjem in preučevanjem Biblije si lahko pridobimo duhovno moč, ki jo moramo imeti. Nobenega drugega načina ni. Sami moramo brati Biblijo in razmišljati o tem, kar ona pravi, brati jo skupaj s svojimi družinami in se pogovarjati o njenih resnicah. Če bomo tako delali, bomo imeli večjo ljubezen do Besede in bomo želeli več izvedeti iz nje. Če je izraelskim kraljem Božji zakon nalagal, da prepišejo Zakon, ki so ga tisti čas imeli, in da ga berejo, zakaj bi tega ne storili mi, ki imamo celotno Sveto pismo in se s tem lahko zmodrimo za rešitev? (5. Moj. 17:19, 20; 2. Tim. 3:15)
7., 8. a) Kaj so delali ljudje v sinagogi v Bereji, za kar so zaslužili Božjo pohvalo? b) Zakaj je tako zelo važno brati resnice iz Biblije?
7 Koga je Bog po svoji Besedi pohvalil, ko so apostoli oznanjevali »dobro vest«? Ljudstvo v sinagogi v Bereji, ker Biblija poroča: »Ti so sprejeli besedo (dobro vest, ki sta o njej govorila Pavel in Sila) z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali pisma (celo to, kar je rekel Pavel), če je temu tako.« (Dej. ap. 17:10, 11) To znanje so si napravili za svojo lastnino, ker vesti niso le naklonjeno poslušali, temveč so tudi iskali trdno biblijsko osnovo za to, kar so željno sprejeli v svoj razum in srce.
8 Tudi mi bi morali delati tako, kot so delali ti iskreni Berejci. Zakaj? Zato ker lahko slišimo resnico, ki jo oznanjujejo ali poučujejo človeški učitelji, toda ko jo beremo iz Biblije, postane povsem utemeljena, neprekinjena gonilna moč v naših srcih, ker »je živa in krepka in ostrejša nego vsak dvorezen meč, in prodira prav do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srca.« (Hebr. 4:12) Stalno preučevanje Biblije povzroči, da ne ostajamo duhovni otroci. Božja beseda vliva Božjega duha v naša srca, nas krepi in vodi do zrelosti. Isto pravilo velja tudi, kadar oznanjamo »dobro vest« drugim. Močnejša je, če dovolimo, da ljudje preberejo o njej v Bibliji, kakor če bi uporabljali naše lastne besede.
9. Kako bi lahko na nas neugodno vplivale stiske in težave in kaj nam bo pomagalo, da se izognemo takemu slabemu vplivu?
9 V opisu, kaj moramo kot kristjani delati, da bi si zagotovili rešitev in tako dobili od Boga nagrado, nam apostol Peter svetuje v svojem prvem pismu, naj ne postanemo malodušni, če pridemo v težave, stiske in preganjanje. Ne bi smeli dovoliti, da nas takšne stvari zagrenijo in nas naredijo nepokorne, brez obvladanja. Ker smo odkupljeni z zelo dragoceno stvarjo, s krvjo Jezusa Kristusa, ki je nase vzel naše grehe, ko je umrl za nas, bi morali biti »mrtvi«, kar se grehov tiče. Zavedamo se, da s sprejetjem Kristusove žrtve za očiščenje naših grehov ne smemo več grešiti. Niti za trenutek se torej ne bi smeli več ukvarjati ali se vdajati kakršnimkoli slabostim, varanju, hinavščini, zavisti ali obrekovanju. (1. Petr. 2:1)
10. Kako lahko sledimo apostolovemu nasvetu, da nečistih posvetnih del ne bi smeli med seboj niti »omenjati«?
10 Apostol Pavel pravi zelo energično, da je to, kar svet dela in kar so morda delali kristjani preden so spoznali resnico, tako slabo, da tega ne bi smeli niti »omenjati« med kristjani. (Efež. 5:3) Seveda je Pavel omenil nebiblijska dejanja, toda samo zato, da jih je označil kot slaba. Svetoval je kristjanom, naj ne razmišljajo o njih, tako da bi jih podrobno opisovali, se pogovarjali o načinu izvajanja takih del niti naj jih ne uporabljajo kot temo pogovora. Kdor se je v preteklosti predajal takim stvarem, naj se jih ne bi spominjal z zadovoljstvom, temveč bi se jih naj sramoval. (Rim. 6:21)
11. Kakšne pozitivne izraze naše vere poudarja Peter v 1. Petrovem 4:8, 9, za katere bi se morali v prvi vrsti zanimati in kako bodo takšne stvari prišle do izraza?
11 Razen tega pripada h krščanski poti in upanju, ki je pred nami, več kot pa le izogibati se slabih, negativnih stvari. Apostol Peter piše v 1. Petrovem 4:8, 9: »Predvsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost. Gostoljubni bodite med seboj brez godrnjanja.« Stalno smo obvezni do naših bližnjih, posebno tistih, ki so z nami v zvezi po veri. Naša ljubezen bo spregledala mnogo napak in grehov naših bratov in sester. Pravi kristjani ne gredo za tem, da iščejo napake pri svojih bratih, niti ne postajajo nezaupljivi niti ne obsojajo nekoga, ker so na njem videli napake. Ali si prizadevamo izkazovati gostoljubje? Ali smo med seboj prijazni in uslužni? Ali pa godrnjamo, kadar se pojavi takšna prilika? Če to delamo, tedaj uničimo vso radost, ki bi jo sicer imeli, in izgubimo tudi nagrado, ki bi jo dobili za opravljeno dobro delo. Bogu niso všeč stvari, ki ne prihajajo iz srca.
UPORABI SVOJE DAROVE PRAVILNO
12. a) Kdo prejema v skupščini koristne ‚darove‘ in ali se od vseh pričakujejo enake sposobnosti? b) Na kakšen način postanejo takšni ljudje Božji ‚oskrbniki‘ in s kakšno odgovornostjo?
12 Peter govori tudi o uporabljanju naših darov. Vsakdo ima neko sposobnost ali sposobnosti, toda nihče nima vseh. Prav tako so eni bolj nadarjeni kot drugi. Ne moremo pričakovati, da bi drugi delali enako kakor mi, ali, da jih tako rekoč postavimo v isti kalup. Peter pravi: »Kakor je vsakteri prejel dar, služite si z njim med seboj kot dobri oskrbniki mnogotere milosti Božje.« (1. Petr. 4:10) Če ima kdo kakšno sposobnost, ki je skupščini v korist, tedaj naj nase gleda kot na Božjega služabnika, ko uporablja ta dar. Kristjan ve, da prihaja ta dar od Boga, od Darovalca vsakega dobrega in popolnega darila. Posameznik, ki je obdarjen, postane lastnik tega darila, za to, kako ga uporablja, pa je odgovoren. (1. Kor. 4:2; Jak. 1:17) Dobil ga je po Božji nezasluženi dobroti in ta nezaslužena dobrota nudi krščanski skupščini to, kar potrebuje. Ta nezaslužena dobrota se pokazuje na mnogo načinov, po različnih osebah v skupščini nudi, kar je potrebno. Če ima nekdo neko sposobnost, pa je ne uporablja v korist skupščine, tedaj je nesposoben oskrbnik daru.
13. Zakaj naj tisti, ki v skupščini govorijo, ‚govorijo kakor izreke Božje‘?
13 Apostol nadalje opisuje oblike darov in kako naj se uporabljajo. Takole pravi: »Če kdo govori, naj govori kakor izreke Božje.« (1. Petr. 4:11a) To ne pomeni, da naj kadarkoli govori, misli, da ima vedno prav in da morajo ljudje delati to, kar on pravi. Temveč da kadar govori, ne bi smel izrekati lastnega mnenja ali izjav brez dokazov. Biti mora siguren, da je vse, kar govori, resnica — to je, da vse temelji na Božjih izrekih in je v soglasju z duhom Biblije — da lahko to, kar govori, dokaže po Bibliji. Samo na ta način lahko nekomu pomaga.
14. a) Kako lahko nekdo v skupščini »služi« drugim v soglasju s 1. Petrovim 4:11? b) Na kaj bi moral takšen vedno misliti, ko služi, in kako bo nagrajen?
14 S teme o govoru preide Peter na dela, ko pravi: »Če kdo služi, naj služi kakor iz moči, ki jo deli Bog.« (1. Petr. 4:11b) Član skupščine, ki ima materialna sredstva, da lahko pomaga potrebnemu bratu ali bližnjemu, ali ki ima možnosti, narediti kakšno koristno dejanje, lahko pospešuje ljubezen med brati in sestrami. Če ima takšno sposobnost, tedaj mora nuditi pomoč, vedeti mora, da mu je dal Bog možnost ali sredstva. Ne gre samo zato, da bi bilo to všeč Bogu, temveč postaja s tem produktiven krščanski služabnik, ker Bog blagoslavlja tistega, ki ponižno služi. Oseba sama bo nagrajena z veliko mero vere in zadovoljstva, kakor pravi pregovor: »Duša radodarna se obilo nasiti, in kdor napaja, tudi sam bo napojen.« (Preg. 11:25)
15. Kako lahko slavimo Boga po Jezusu Kristusu z našim zvestim izvajanjem oskrbništva?
15 Kakšen pa je osnovni uspeh takšne uporabe naših darov ali sposobnosti? Ali nas približuje k izpolnitvi našega upanja? Da, ker povzroča tisto najvažnejše, zaradi česar smo se odločili za izbiro služiti Bogu, to je: »Da se v vsem oslavlja Bog po Jezusu Kristusu.« (1. Petr. 4:11c) Kadar delamo dobra dela, ki so v soglasju z Biblijo, se oslavlja Kristus, ker z njegovo pomočjo stojimo pred Bogom z upanjem na rešitev. Bog pa se oslavlja zato, ker je On bil pobudnik, da se pošlje njegov Sin; zato z oslavljanjem Kristusa slavimo tudi Boga.
KAKO NAM TRPLJENJE LAHKO KORISTI?
16. Zakaj lahko ima kristjan razlog za radost, čeprav se sooča s pritiski ali preganjanjem?
16 Ta življenjska pot slavi Boga Jehovo in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, in tudi nam je v zadovoljstvo, da jima služimo. Zato smo lahko zadovoljni in veseli. Doživljamo lahko mnoge pritiske, celo težave in preganjanje, vendar lahko ostanemo srečni na naši življenjski poti. Apostol Peter v svojih dveh pismih veliko govori o trpljenju — o vzroku, namenu in izhodu zvestega vztrajanja. Pisal je kristjanom svojega časa o njihovem upanju in zaščiti, ki jim jo je dal Bog, rekoč: »V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (ako je treba) v žalosti po mnogoterih izkušnjavah, da se preizkušnja vere vaše, vrednejša nego preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa.« (1. Petr. 1:6, 7)
17., 18. a) Zakaj pravi apostol Peter, ko govori o trpljenju kristjana, »če hoče volja Božja«? b) Kako bi moral kristjan, podobno kot apostol Pavel, gledati danes na trpljenje, ki nastane zaradi tega, ker se trdno drži svoje izbire?
17 V tretjem poglavju svojega prvega pisma opozarja Peter na kristjanovo trpljenje in pravi: »Bolje namreč, da trpite, če hoče volja Božja, pri dobrih delih nego pri hudih.« (17. vrsta) Takole pojasnjuje: »Preljubi, ne čudite se pekoči nadlogi, ki prihaja nad vas za preskušnjo, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega, ampak kolikor s Kristusom trpite, se veselite, da se boste tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali. Ako vas zasramujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam, zakaj duh slave in moči, Duh Božji, počiva nad vami.« (1. Petr. 4:12—14, EI; primerjaj Dejanja apostolov 5:41, 42.)
18 Čeprav kristjan raje vidi, da ne trpi, in ne želi biti mučenik, je srečen, če trpi zaradi zvestobe svojemu učitelju, Kristusu. Ni večje časti za kristjana, kot da umre za svojo vero. Apostol Pavel je imel, preden je izbral pot, da sledi Kristusu, kar je vključevalo mnogo sramote in trpljenja, najboljše izglede za slavo, čast in položaj. Poglejmo, kako je rekel v zvezi s tem: »Ali kar mi je bilo dobiček, to sem imel zaradi Kristusa za izgubo. Ali zares, tudi zdaj imam vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Kristusa Jezusa, Gospoda mojega, zaradi katerega sem vse izgubil in imam to za smeti, da pridobim Kristusa ..., da spoznam njega in moč vstajenja njegovega in sodeleštvo njegovega trpljenja, ko sem njegovi smrti podoben.« (Filip. 3:7—10) Pavel je želel v vsakem pogledu biti podoben Kristusu; štel je za največjo slavo, če bi bil poklican, da umre kakor Kristus.
19., 20. a) Do katere mere dopušča Bog trpljenje svojih služabnikov? b) Kako se lahko jeza nasprotnikov in preganjalcev končno spremeni v slavljenje Boga?
19 Razen tega pa Peter ne pokazuje samo na nagrado, temveč pravi, da Bog, če dopušča trpljenje, tega dopušča le toliko, kolikor je potrebno za pouk in karanje in na način, ki je prilagojen posamezniku. Psalmist je pisal: »Res, srd človeški ti je v slavo.« (Ps. 76:10) Če Bog dovoli, da izlije človek svojo jezo na nas, smo lahko prepričani, da bo naše trpljenje ali smrt, koristno. Ne bo služilo samo za našo vzgojo, temveč bo Bog tudi preprečil namen hudobnih, navedel bo še druge, da slavijo Boga, ko vidijo naše zvesto prenašanje trpljenja za njegovo ime. Trpljenje traja tudi razmeroma kratek čas in se bo končalo.
20 Zato Peter tolaži kristjane, ko govori: »Bog vse milosti pa, ki vas je poklical v večno slavo svojo v Kristusu, vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti.« (1. Petr. 5:10)
21. a) Kaj bi bilo morda koristno, da se sedaj vprašamo? b) Katere spodbudne misli omenja apostol Peter v zaključku svojega drugega pisma?
21 Imaš občutek, da si pravilno izbral? Ali meniš, da lahko ostaneš pri tej izbiri, ne le tako, da pasivno prenašaš vse, kar pride, temveč tako, da marljivo služiš? Ali si voljan uporabljati svoje darove za pomoč svojim bratom in sestram? Ali imaš gorečo željo, da pomagaš še drugim spoznati »dobro vest« in jim pomagati, da se enako odločijo, in ali si jim pripravljen pomagati, da nato trdno ostanejo pri svoji izbiri? Peter nas tolaži in spodbuja z zaključnimi besedami svojega drugega pisma: »Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas pregrešnih zmota ne potegne za seboj in ne padete iz lastnega trdnega stanja, temveč rastite v milosti in spoznanju Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava in sedaj in na dan večnosti!« (2. Petr. 3:17, 18)
[Slika na strani 25]
Ponižno uporabljanje naših sposobnosti pri koristni službi pospešuje ljubezen in prinaša Božji blagoslov