Izbrati najboljšo življenjsko pot
»Vam, ki vas Božja moč po veri čuva.« (1. Petrov 1:4, 5. EI)
1., 2. V kakšnem stanju smo bili mi vsi preden smo sprejeli »dobro vest« in zakaj se lahko zato veselimo?
APOSTOL Pavel je pisal kristjanom v azijskem mestu Efez: »V katerih ste nekdaj živeli po šegi tega sveta (sestava stvari, NS), ... med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v svojih mesenih strasteh in stregli poželenju mesa in mišljenja ter smo bili po naravi otroci jeze kakor tudi drugi. Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom — po milosti ste rešeni.« (Efež. 2:2—5, EI)
2 Vsi mi, ki danes želimo služiti Bogu, smo prej, preden smo prišli do spoznanja resnice, postopali telesno. Mar nismo srečni, da smo se poslužili svobodne izbire, ki nam jo je Bog ljubeznivo dal? In mar nismo srečni, da smo s tem izbrali pot, ki nas osvobaja in obljublja večno življenje?
3. a) Kaj je potrebno z naše strani, če hočemo videti uresničenje našega upanja, ki temelji na Bibliji? b) Katero pot smo izbrali in katera vprašanja se pojavljajo glede tega, ali bomo mi to izpolnili?
3 Apostol Peter je rekel kristjanom v prvem stoletju, da jim je dal Bog »živo upanje«. (1. Petr. 1:3) Tudi mi imamo stvarno upanje v stvari, ki so pred nami. Ker še tisto, v kar upamo, ni prišlo — ker še ne vidimo izpolnitve upanja — bomo zato odstopili od njega? Apostol Pavel je rekel: »Če pa upamo, česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo.« (Rim. 8:25) Zaradi tega imamo, če izgleda, da se dogodki ne odvijajo tako, kakor smo pričakovali, še več razlogov za to, da smo potrpežljivi in da krepimo upanje. To pomeni, da smo izbrali pot stvarnega življenja, najboljšo pot in dejansko edino pot, in te izbire se moramo držati. Ne moremo se zanašati, da se bo za nas izpolnilo to upanje, če omahujemo in smo nestanovitni. (Jak. 1:6—8) Izbrali smo pot predanosti Bogu in to simbolizirali s krstom. Toda vsak dan se soočamo s problemi, ki zahtevajo od nas manjše odločitve in izbiranje v soglasju s to prvo veliko odločitvijo. Lahko dnevno pravilno odločamo, tako da ostanemo na poti življenja? Ali smo lahko prepričani, da bomo dejansko doživeli izpolnitev našega upanja?
DRŽI SE SVOJE IZBIRE!
4. a) Zakaj ne bi smeli dovoliti, da nas razočaranje zaradi grehov odvrne od izbrane poti? b) Do kakšnih napačnih stališč je kristjane v teku stoletij privedla želja po izpolnitvi njihovih upov?
4 Če ostanemo zvesti, Bog ne bo dovolil, da bi naredili pogubne napake. Toda včasih dopušča, da grešimo; na ta način spoznamo, da je vedno potrebno upoštevati njega in njegovo Besedo. To krepi naš odnos z njim in našo potrpežljivost medtem ko čakamo. Iz naših napak se učimo, da je neobhodno potrebno, da smo v bodočnosti še bolj pazljivi. Kristjani so skozi vsa stoletja močno želeli, da bi novi sestav stvari prevzel popolno oblast nad Zemljo. Zaradi kratke življenjske dobe so brez dvoma hrepeneli, da bi prišel ta sestav v času njihovega življenja. Tisti, ki so poskusili ohraniti ‚trdno v mislih‘ Božjo pot, so že večkrat v zgodovini preveč želeli prihod željnih dogodkov; njihov prihod so v mislih poskušali pospešiti. (2. Petr. 3:12) V prvem stoletju je na primer apostol Pavel mislil, da je potrebno napisati kristjanom v Solunu tako, kakor je zapisano v 2. Tesaloničanom 2:1—3: »Prosimo pa vas, bratje, zaradi prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa in shoda našega z njim, da se ne daste hitro premakniti od zdravega uma in se ne ustrašite ne po duhu, ne po besedi, ne po listu, kakor da je od nas, da je že nastopil dan Jehovin. Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene ‚človek greha‘, ‚pogube sin‘.«
5. a) Kako se je razvilo pričakovanje glede 1975. leta? b) Zakaj objavljena opozorila niso uspela ustaviti takšnega zanimanja za datum?
5 V našem času je takšna gorečnost, ki je sicer sama po sebi hvalevredna, povzročila, da so nekateri poskusili postavljati datume za željeno osvoboditev iz trpljenja in težav, kar je usoda vseh ljudi po vsej Zemlji. V knjigi Večno življenje v svobodi Božjih sinov in njenem komentarju je napisano, da bi bilo primemo, da tisočletna Kristusova vladavina teče vzporedno s sedmim milenijem človeškega obstoja, opazilo se je pričakovanje glede 1975. leta. Takrat in pozneje so se dajale izjave, ki so poudarjale, da je to samo ena od možnosti. Toda na žalost so razen takšnih opozorilnih informacij bile objavljene še druge izjave, ki so naznačevale, da je izpolnitev upanja v tem letu bila bolj verjetnost kot možnost. Obžalovanja vredno je, da so te poznejše izjave očitno zasenčile opozorila in prispevale h krepitvi pričakovanja, s katerim smo že seznanjeni.
6. Ali si informacija iz Stražnega stolpa od 1. 2. 1977 prizadeva pripisati odgovornost za takšno pričakovanje samo ali v glavnem svojim bralcem? Pojasni odgovor.
6 V Stražnem stolpu 1. februarja 1977 je bilo pojasnjeno, kako nemodro je od nas, usmerjati oči na določeni datum: »Če je nekdo razočaran, ker ni imel takšnega stališča, se mora sedaj potruditi in spremeniti svoje gledišče ter spoznati, da ni zgrešila Božja beseda, da ga ni ona prevarala in razočarala, temveč da je njegovo lastno razumevanje temeljilo na napačnih sklepanjih.« Z izrazom »nekdo« je Stražni stolp vključil vse razočarane Jehovine priče, torej tudi osebe, ki so imele opravka z oznanjevanjem takih informacij, ki so prispevale h krepitvi upanja, osredotočenega na ta datum.
7. a) Ali bi smele na našo vero vplivati takšne človeške zmote glede tega, kar nam obljublja sam Bog? b) Kaj dejansko poudarja kot važen faktor Božja beseda?
7 Vseeno nimamo razloga, da bi se nam omajala naša vera v Božje obljube. Namesto tega se nas vse spodbuja, da še bolj preiščemo Pismo v zvezi te zadeve z dnevom sodbe. Pri tem bomo ugotovili, da ni najvažnejši datum. Pomembno je, da si zapomnimo, da takšen dan obstaja — in da se približuje ter da bo od nas vseh zahteval obračun. Peter je rekel, da naj bi kristjani ‚čakali in imeli trdno v mislih prisotnost dneva Božjega‘. (2. Petr. 3:12, NS) Pred nami ni določenega datuma, temveč je za vsakega kristjana pomembno, kako živi iz dneva v dan. Niti en sam dan ne sme živeti, ne da bi pomislil, da je pod Jehovino ljubečo skrbjo in vodstvom in temu se mora podložiti, pozabiti pa tudi ne sme, da bo za svoje postopke moral polagati račun.
8. a) Kako Jezusove in Pavlove besede potrjujejo pravilnost takšnega gledišča? b) Vztrajati moramo do konca, toda kdaj bo ta »konec« in kaj lahko vemo o času njegovega prihoda?
8 Jezus je navedel razlog, zakaj bi morali ohraniti takšno gledišče, ko je rekel: »Kajti Sin človekov ima priti v slavi Očeta svojega z angeli svojimi, in tedaj povrne vsakemu po delu njegovem.« (Mat. 16:27) Apostol Pavel je tudi poudaril: »Saj se vsi postavimo pred sodni stol Božji. ... Tako bo torej vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu.« (Rim. 14:10—12) In »vsi se moramo pokazati pred sodnim stolom Kristusovim, da prejme vsak po tem, kar je storil v telesu, bodisi dobro ali hudo.« (2. Kor. 5:10) Kako dolgo pa je še do takrat, ko bomo položili obračun? Jezus je rekel: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen.« (Mat. 24:13, EI) Kdaj bo »konec«? Ta konec lahko pride ob koncu tega sestava stvari ali prej, če posameznik umre. Koliko časa torej še ima vsakdo od nas? Nihče ne more izračunati dneva, kdaj bo umrl. Podobno je rekel Jezus svojim apostolom o času vzpostavitve Božjega Kraljestva: »Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti.« (Dej. ap. 1:7) Nemogoče je, da bi vnaprej izračunali, kdaj bo konec.
IZPOLNITEV NAŠEGA UPANJA
9. Katere Petrove besede nam lahko vlijejo zaupanje, da se točno držimo izbire?
9 Če se nekdo boji, da se zaradi preizkušenj, ki lahko nastanejo, ne bi mogel držati svoje izbire služiti Bogu in Kristusu, naj prisluhne besedam apostola Petra. Ta apostol nam zagotavlja, da je naše upanje sigurno, če se ga trdno držimo po veri v Boga in njegovo sigurno obljubo. Takole pravi: »Za vas, ki vas moč Božja čuva in po veri ohrani za zveličanje, pripravljeno, da se razodene v poslednjem času.« (1. Petr. 1:3—5) Kaj spoznamo iz teh besed?
10., 11. a) Komu dejansko gre zasluga, da smo sprejeli »dobro vest« in zakaj? b) Kako omogoča Bog ljudem spoznati luč resnice? c) Kaj nam je pokazano v 1. Korinčanom 2:9 glede človeške sposobnosti, da bi sami od sebe doumeli Božjo resnico?
10 Ko smo prvič posvetili pozornost »dobri vesti«, ki so nam jo oznanili in smo jo z vero poslušali, smo mar lahko sebi pripisali posedovanje dobrega razuma, da smo spoznali njeno vrednost in jo pravilno razumeli? Ne. »Ko smo mi bili še slabi«, nemočni, da bi se rešili, »ko smo bili še grešniki«, da, ko smo bili še sovražniki, »smo se z Bogom spravili po smrti njegovega Sina«. (Rim. 5:6—10, EI) Komu se torej moramo zahvaliti za ugoden položaj, v katerem smo sedaj? Jezus je svojim učencem rekel: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, (pritegne Oče, EI) ki me je poslal.« (Jan. 6:44) Na lastno pobudo nikoli ne bi spoznali Boga. Naša nepopolna, grešna človeška nrav nam tega nikoli ne bi dovolila narediti.
11 Toda mi lahko iščemo Boga, ker »ni daleč nikomur od nas«. (Dej. ap. 17:27) Njemu že ugaja, če iščemo ali tipamo za njim. Tedaj se nam on približa. (Jak. 4:8) Bog pozna notranjo željo tistega, ki ga išče, in pošlje k njemu nekoga z »dobro vestjo«. Tisti, ki išče, se prebuja v odnosu s svojo situacijo, ko preiskuje Božjo besedo s pomočjo svetega duha, ki mu ga nudi Bog. Če veruje v to, kar Bog pravi, bo lahko izšel iz nevednosti. Biblija pravi glede človeške sposobnosti: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo.« (1. Kor. 2:9) Z našimi človeškimi mislimi in željami ne bi nikoli mogli razumeti resnice, če se nas Bog ne bi bil usmilil in nam osebno pomagal.
12. a) Kaj moramo imeti stalno v mislih, da bi mogli ostati pri naši prvotni izbiri? b) Kako nas lahko Bog varuje pred nevarnostmi, v katere lahko zaidemo zaradi našega pomanjkljivega zaznavanja?
12 Ker torej vemo, da Bog vidi naš neprijeten položaj in nam pomaga že od samega začetka, lahko razumemo, kako se je mogoče trdno držati naše izbire, medtem ko leta tečejo. Dejansko nam Bog lahko pomaga, da duhovno rastemo. Kakor pravi Peter, nas čuva Božja moč. Vedeti moramo, da če smo postali kristjani, ni odvisno od naše moči, modrosti ali razumevanja, da bi mogli zmagovito vztrajati v tem — tega nikoli ne bi mogli sami od sebe. Naše zaznavanje s čuti je na primer često omejeno. Velikokrat, ko se sploh ne zavedamo, pridemo v situacije in okoliščine, ki so zelo nevarne za našo krščansko neokrnjenost. (Gal. 6:1) Morda smo se ravno odločili za nek korak, ki bi nas lahko pripeljal do padca. Toda Bog, ki nas opazuje, ljubi in sočustvuje z nami, se drži svoje obljube, in nas ob pravem času reši iz nevarnosti. Kralj David iz starega Izraela je rekel zatem, ko je občutil, kako ga Bog »čuva« s svojo budno skrbjo: »Ker ti si otel dušo mojo smrti, tudi noge moje padca, da neprestano hodim pred Bogom v življenja luči.« (Ps. 56:13)
OBVAROVANI KRIVDE ZA PRELITO KRI
13., 14. a) Kako se je David nevarno približal prelivanju nedolžne krvi? b) Kako je Abigaila postopala, da ga je odvrnila od njegove nepravilne poti?
13 V 1. Samuelovi 25. poglavje se na primer poroča, kako je Bog nekoč Davida obvaroval in rešil od njegovih lastnih nepopolnih zaključkov in teženj. Ko je David živel kot izobčenec, ker je pobegnil pred kraljem Savlom, ki ga je hotel usmrtiti, so on in njegovi možje pomagali, čuvali in ščitili izraelski narod, kjerkoli so za to imeli priložnost. Mož, ki so mu pomagali, je bil zelo bogat Izraelec, Nabal. Ko je David s svojimi možmi taboril blizu Nabalovih pastirjev in njihovih čred, je bil kot zaščitni zid pred razbojniki in za to službo niso nič zahtevali niti ničesar vzeli. Pozneje, ko so Davidovi možje potrebovali hrano, je David prijazno prosil Nabala, kot brata — Izraelca, da mu da pomoč v hrani. Namesto hvaležnosti in nesebičnosti, kar je zapovedoval Mojzesov zakon, je Nabal nesramno vpil na Davidove može.
14 Ta hudoben in nehvaležen postopek je Davida razjezil, tako da se je s približno štiristo možmi hotel maščevati Nabalu in njegovi hiši. Toda Nabalova žena Abigaila je, ko je izvedela za nespametno ravnanje svojega moža, nesla Davidu ogromno hrane. Prosila je Davida na osnovi njegovega odnosa z Jehovo, naj se ne maščuje, kot je nameraval, rekoč mu: »Tega (ti) ne bo žal, tudi srce ti tega ne bo očitalo, da nisi prelil krvi brez razloga in da ni samega sebe maščeval gospod moj.« David je, ko je trezno razmislil, odgovoril: »Hvaljen bodi Jehova, Bog Izraelov, ki te je poslal danes meni naproti! In blagoslovljena bodi razumnost tvoja in ti bodi blagoslovljena, da si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in se maščevat z lastno roko.« (1. Sam. 25:31—33)
15., 16. a) Katerih dveh prestopov bi bil kriv David, če bi bil ostal pri svoji odločitvi, in kaj ga je pred tem obvarovalo? b) Kaj se naučimo iz tega in kako bi to moralo vplivati na nas?
15 David je s človeškega gledišča menil, da je upravičen vrniti Nabalu njegovo objestnost. Toda če bi bil to naredil, bi se glede maščevanja in kaznovanja oprl na samega sebe in bi si nakopal krivdo za prelito, kri, ker bi bil pobijal nedolžne člane Nabalove družine. Kaj ga je rešilo? Jehova Bog ga je stražil in obvaroval takšnega greha.
16 Iz tega primera vidimo, da se ne moremo oprti le nase, stalno hoditi po poti, ki vodi v rešitev, temveč da moramo vedno gledati na Boga, ki bedi nad nami in gleda, da smo varni. To bi nam moralo vliti zaupanje in nas napraviti ponižne.
17. a) Smemo misliti, da bo Bog danes za ponižnega služabnika storil kaj manj? b) Na kakšne načine nas Bog lahko obvaruje težkih prestopkov?
17 Vendar bi kdo lahko rekel: ‚To je bil Jehovin maziljeni kralj David, s katerim je Jehova sklenil zavezo za kraljestvo. Morda nam ne bo posvečal tolike pozornosti.‘ Mar res lahko rečemo, da Bog, ki nas je odkupil z dragoceno krvjo svojega Sina, ne čuva tako prizadevno naših življenj? Seveda čuva. Tako kakor je Bog Davidu preprečil prenagljeno, usodno ravnanje, ko je uporabil Abigailo, tako gotovo bo rešil tudi nas. Kakor je navedel Abigailo, da je rešila Davida, tako lahko uporabi svojo Besedo Biblijo ali svoje angele, krščanske brate, ali pa lahko povzroči, da smo v določenih okoliščinah obvarovani, da ne storimo kakšne neumnosti, če imamo vero in dalje sledimo predani in ponižni smeri, opirajoč se nanj.
18., 19. Kako nas takšno spoznanje lahko ohrabri, da zvesto vztrajamo na poti, ki smo si jo izbrali, in na katero vprašanje potrebujemo odgovor?
18 Kako zelo nas tolaži in spodbuja takšno razumevanje stvari! Bog ne reče: ‚No, zdaj veste, kako je treba ravnati in vse je odvisno od vas.‘ Nasprotno, on se ljubeče zanima za našo rešitev in nas aktivno ščiti tako dolgo, dokler verujemo v Njega in v odkupno žrtev njegovega Sina. On »pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah«, — in ker to vemo, vemo tudi, da ne bi mogli sami sebe z lastnim trudom obraniti na poti pravičnosti do konca. (Ps. 103:10—14, 17, 18; primerjaj Psalm 38:4, 22; 40:12, 13; 130:3, 4.)
19 Ali to pomeni, da mi nimamo skoraj nobenega deleža v zvestem življenju — da je vse odvisno od Boga? Nikakor; to nam jasno pokaže naslednja biblijska obravnava.