Knjiga Propovednika — pouk o resničnih vrednostih

KAKO lahko najbolje potrošimo čas in energijo? Bi bilo koristno, če bi postala zabava tvoj glavni cilj? Ali bi si moral prizadevati za kopičenje materialnega bogastva ali da dosežeš ugled? Kakšna prizadevanja so najdragocenejša v življenju?

Dobro vodstvo v teh stvareh lahko najdemo v biblijski knjigi, v Propovedniku. V njej najdemo »besede Propovednika, sinu Davidovega, kralja v Jeruzalemu«. (Propov. 1:1, 12) ‚Propovednik‘ je očitno kralj Salomon, ki je po svoji modrosti postal mednarodno znan. V knjigi Propovednik je njegov nasvet o ničvrednih stvareh kakor tudi o tistih, ki imajo zares pravo vrednost.

»VSE JE NIČEMURNOST«

Knjiga Propovednika se začenja takole: »Ničemurnost ničemurna! pravi Propovednik; ničemurnost ničemurna, vse je ničemurno! Kaj ima dobička človek od vsega truda svojega, s katerim se trudi pod soncem?« (Propov. 1:2, 3) Hebrejska beseda za »ničemurnost« pomeni dobesedno »pihljaj«. Pokazuje na kaj, kar ni trdno, stanovitno in trajno. »Ničemurnost ničemurna« dobro opisuje človeške zadeve.

Kot naslednje propovednik omenja ponavljajoče cikluse v naravi. Generacije ljudi stalno prihajajo in odhajajo, sonce vedno vzide in zaide, veter stalno kroži in reke se stalno izlivajo v morje, ki pa ni nikoli prepolno. (Propov. 1:4—7) Po razmišljanju o tem je modri kralj pripomnil: »Vse stvari so trudapolne; človek ne more tega dopovedati; oko se ne nasiti gledanja, ne uho poslušanja. Kar je bilo, bo zopet, in kar se je storilo, se bo zopet storilo, in nič novega ni pod soncem.« (Propov. 1:8, 9)

Opazovanje teh naravnih krogotokov se je zdelo Salomonu »utrudljivo«. Res je, da bi človek lahko porabil vse svoje življenje in še ne bi mogel dojeti neskončnosti in zamotanosti teh krogotokov. Njegov besedni zaklad nikoli ne bi mogel vsega tega nadrobno opisati. Toda spomnimo se, da Salomon tukaj govori o ničemurnosti, s katero se soočajo nepopolni ljudje. Tako lahko razumemo, kako težavno je lahko za človeka premišljevanje o neizprosnem ponavljanju teh neskončnih krogotokov in nato primerja to s svojo kratko življenjsko dobo. Nekoga, ki mu manjka Božje modrosti, navede njegova minljivost in nesposobnost, da dobi trajen občutek ničevosti, in pogosto ga navede, da zaman išče nekaj drugega, novega — samo da bi končno prišel do zaključnih razčlemb, da je vse to »ista zgodba«.

Če to vemo, nam pomaga, da se izognemo zapravljanja časa, truda in denarja za poskuse, iskanja polnine in srečo s čutnimi zadovoljstvi. Raziskovanje novih stvari in izkušnje lahko prinesejo določeno zadovoljstvo, toda človeka nikoli popolnoma ne zadovoljijo. In končno se vse konča v šeolu, kjer »ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti«, ker »mrtvi ničesar ne vedo«. (Propov. 9:5, 10)

OGLED Z LUKSUZOM

Kralj Salomon poroča o zanimivem poizkusu razkošnega življenja. Ustvaril si je rajsko okolje in poizkusil vsako vrsto zabave. (Propov. 2:3—9) »Karkoli so želele moje oči, nisem jim odrekel,« piše. (Propov. 2:10a) Kralj je v neki meri eksperimentiral z razkošjem. Takole pravi: »Srcu svojemu nisem zabranil nobenega veselja, kajti srce moje se je veselilo ob vsem trudu mojem, in to je bil moj delež od vsega truda mojega.« (Propov. 2:10b)

Toda glede pravega zadovoljstva in resnične sreče, dosežene na takšen način, Propovednik priznava: »Potem sem se ozrl po vseh delih svojih, ki so jih storile roke moje, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi bil vse dovršil; in glej, vse je bilo ničemurnost in lovljenje vetra, in dobička ni pod soncem nobenega.« (Prop. 2:11)

BOGASTVO IN SLOVES

Morda poznaš koga, ki dela dan in noč, da bi si pridobil zadosten »prihranek« materialnih dobrin. Za take ljudi je v knjigi Propovednika važen pouk: »Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit, in kdor ljubi bogastvo, ne dobi nikdar dosti. Tudi to je ničemurnost« (Propov. 5:10) Na enega izmed ničemurnih vidikov kaže naslednja vrsta: »Ko se množi imovina, se množe tudi tisti, ki jo uživajo; in kakšen užitek ima posestnik, nego da jo z očmi gleda?« (Propov. 5:11)

Celo če nekdo postane »gospodar« silnega bogastva, ni zadovoljen. Bolj bi mu koristila prava modrost. (Propov. 7:12) Razen tega večja posest nekega človeka zahteva več uslužbencev, ki skrbijo za njo. Ker mora bogataš vzdrževati in hraniti služabnike, se odgovarjajoče večanju bogastva povečujejo tudi tisti, ki ‚imovino uživajo‘. Grški pisec Ksenofon je v svoje delo vključil tole pripombo človeka, ki je bil siromašen, pa je obogatel:

»Ali misliš, Sacian, da s tem, ko imam več, bolj uživam? Ali ne veš, da sedaj nič več ne jem in ne pijem in ne spim z večjim zadovoljstvom kakor takrat, ko sem bil še siromašen? S tem ko imam to obilje, sem dosegel le to, da moram več čuvati, več deliti z drugimi, in da me tarejo skrbi o več stvareh; več služabnikov zahteva od mene več hrane, pijače in obleke; nekateri potrebujejo zdravnika; pride eden in mi prinese ovco, ki so jo raztrgali volkovi, ali vola, ki se je ubil, ko je padel v prepad, ali pa mi poroča o bolezni, ki je napadla čredo. Tako imam sedaj, ko sem bogat, več skrbi kakor prej, ko sem imel malo. ... Če bi bilo posedovanje bogastva tako prijetno kakor njegovo pridobivanje, tedaj bi bogataš bil daleč srečnejši od siromaka. Toda tisti, ki ima bogastvo, ima tudi obveznost, da to bogastvo potroši.«

V knjigi Propovednika se govori o tragičnih okoliščinah, v katerih se pogosto znajdejo osebe, ki so se odločile obogateti: »In obrnil sem se in sem videl ničemurnost pod soncem: Samec je in nima druga, tudi nima sina, ne brata, a mnogemu trudu njegovemu ni konca; pri vsem tem se ne nasitijo bogastva oči njegove. Ne misli: Za koga se trudim in kratim duši svoji dobro? Tudi to je ničemurnost in prehudo opravilo.« (Propov. 4:7, 8)

V prizadevanju za bogastvom ljudje vse prepogosto žrtvujejo medčloveške odnose tako v družini kot izven nje. Kako ubog je skopuh — ki ostane sam s svojim prizadevanjem za materialnimi dobrinami. Misli, da je koristno, ne imeti družine ali prijateljev, ker bi to zahtevalo porabo denarja. Vsakdo, ki je nagnjen k takšnemu mišljenju, se naj vpraša: »Za koga se trudim in kratim duši svoji dobro?« Če ima še tako velike zaloge, bogataševe ‚oči se pri vsem tem ne nasitijo bogastva‘. Zavedajoč se tega, piše Salomon:

»Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša; ali gorje samemu, ko pade in nima druga, da bi ga vzdignil. Tudi kadar dva vkup ležita, se grejeta; a kako se hoče kdo zgreti, ko je sam? In če enega siloma napadejo, se dva v bran postavita; in trojna vrvica se ne raztrga lahko.« (Propov. 4:9—12)

Te besede nam dajejo dober nauk. Človeški odnosi so bolj rentabilni kot posest. Iskreno zanimanje in napori, da se pomaga bližnjemu, je veliko dragocenejše od zlata, srebra ali kakšnega drugega mrtvega predmeta.

ZATIRANJE IN KRIVICA

V knjigi Propovednika se odkrito priznava, da je bilo človeštvo zelo zatirano: »In zopet sem videl vse stiske, ki se gode pod soncem: glej, solze stiskanih in nihče jih ne tolaži; na strani njih tlačiteljev je nasilje in nihče jih ne tolaži.« (Propov. 4:1, EI) Kadar zatirani iščejo pomoči pri tistih, ki vladajo, pogosto zmaga krivica. Salomon opaža: »Še nekaj sem videl pod soncem: na mestu pravice je tu hudobija; na mestu pravičnosti je tu krivica.« (Propov. 3:16, EI)

Kako bi ljudje morali reagirati na splošno razširjeno zatiranje in krivico? Najprej morajo sami razumeti naslednjo navdihnjeno izjavo: »Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti.« (Propov. 1:15) Nekateri iskreno misleči posamezniki, so cela svoja življenja porabili v poskusu proizvesti pravične pogoje na Zemlji, toda brez uspeha. Božja beseda nam jasno pokaže, da lahko edino Božje kraljestvo odstrani krivico iz človeštva. (Dan. 2:44; 2. Petr. 3:13; Razod. 21:1—5) Nobeden še tako velik človeški napor ne more izgladiti številne »skrivljene« vidike človekovega vedenja.

Zato nudi Propovednik drug koristen kažipot: »Jaz ti svetujem: Ukaz kraljev spoštuj, in to z ozirom na prisego Božjo. Ne prenagli se, da greš izpred obličja njegovega, in ne vtikaj se v hudo reč! Zakaj on stori vse, kar hoče, ker beseda kraljeva ima moč, in kdo mu more reči: Kaj delaš?« (Propov. 8:2—4)

Propovednik ne zagovarja upora in trud, da bi se s prevrati odstranilo obstoječe vladavine. Modro je, ostati poslušen podložnik vladajočim ‚višjim oblastem‘. (Rim. 13:1—7) V redkih primerih bo nekdo odklonil izvrševanje neke odredbe oblasti, v želji, da pridobi Božje priznanje. (Dan. 3:12, 16—18) Vendar je tam, kjer uradne odredbe ali zahteve ne zahtevajo prestopanja Božjih zakonov, modro ‚spoštovati in izvrševati kraljevi ukaz‘.

Ko to misel dalje razvija, izjavlja propovednik: »Kdor spolnjuje zapoved, ne trpi nič hudega, in srce modrega zna za čas in sodbo. Zakaj vsaka reč ima čas in sodbo, in težko tlači človeka zlo. Kajti ne ve, kaj bo prišlo; in kdo bi mu mogel naznaniti, kdaj bo prišlo?« (Propov. 8:5—7, EI) Celo tam, kjer je vladavina okrutna in samovoljna, se modri človek-podložnik ne bo upiral. Razume, da bo prišel »čas«, ko se bo zgodilo nekaj, kar bo obrnilo stvari na bolje. Toda ker ne ve »kako« bo prišlo do take spremembe, je sedaj zanj najrazumnejša pot, da opravlja svoje posle in da pri reševanju neugodnih vidikov vsakdanjega življenja uporablja zdravo presojo. (Primerjaj Propovednik 3:1—13.)

OBVLADOVATI NEPRIČAKOVANE STVARI

Drugi razlog, zakaj so mnogi človeški napori zaman, je omenjen v Propovedniku 9:11: »Obrnil sem se, in videl sem pod soncem, da ni hitrim zagotovljen tek, ne junakom zmaga, tudi ne modrim kruh, a tudi ne razumnim bogastvo, in tudi ne veščakom priljubljenost, kajti čas in razmere naklanjajo vse.«

Izgleda, kot da bi lastnosti: naglica, moč in modrost, mogle navesti ljudi, da v vsem napredujejo, toda često se zgodi kaj nepričakovanega. Nepredvidene okoliščine so sicer včasih ugodne, toda pogosto se pojavijo v obliki nesrečnih slučajev, bolezni ali drugih težav. Pri smrti pa ‚človek nima prednosti pred živino, zakaj vse je ničemurnost‘. (Prop. 3:19—21, EI)

Modri biblijski pisec je to upošteval in nam je priporočal predvsem dvoje: (1) Marljivo delaj iz dneva v dan; (2) »glej, kar je dobro« pri tvojem težkem delu in uživaj v tem, kar pravkar imaš. To je zapisano v Propovedniku 5:18—20:

»Glej, kar sem spoznal za dobro in za lepo: da človek je in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, s katerim se trudi pod soncem, vse dni svojega življenja, kar mu jih je Bog dal; kajti to je delež njegov. Saj vsakemu človeku, ki mu je Bog dal bogastvo in zaklade in ga je pooblastil, da to uživa in vzame delež svoj in se veseli pri trudu svojem, prav to je dar Božji. Kajti ne bo se veliko spominjal dni življenja svojega, ker mu Bog odgovarja v veselju srca njegovega.«

Čeprav je danes veliko zatiranja, krivice in drugih slabih vidikov človeškega življenja, modra oseba ne bo dopustila, da bi ji ti pojavi zadušili veselje v zvezi s tem, kar je pravkar v redu. Namesto tega je odločna, da »vzame delež svoj« od sedanjih blagoslovov in uživa v tem, kar ima, čeprav je to mogoče malo.

Prostor nam ne dovoljuje, da bi še obširneje pregledovali modrosti Propovednika. Toda upamo, da vas bo že teh nekaj omenjenih primerov navedlo, da boste pazljivo preučili vso knjigo. To vam bo pomagalo, da ne boste časa in energije trošili za nekoristne stvari in da boste usmerili svoje življenje in sredstva k tistemu, kar je zares dragoceno.