Kralj, ki je pozabil na hvaležnost

JOAS je bil nebogljen dojenček, ko se je njegova stara mati Atalija želela polastiti prestola kraljestva Jude. Vnuka ni marala. Ta častihlepna žena je hotela pomoriti vse svoje vnuke, ker so ji bili na poti, da bi zavladala kot kraljica. Če Josabata, žena velikega duhovnika Jojade, ne bi bila hitro ukrepala, bi bil Joas umorjen skupaj z ostalimi moškimi kraljevskimi potomci.

Josabata je novorojenčka ukradla izmed dečkov, ki naj bi bili usmrčeni. Šest let sta z možem skrivala Joasa v prostorih templja. Medtem je Atalija vladala kot kraljica. V sedmem letu je Jojada mazilil tega zakonitega prestolonaslednika za kralja in dal usmrtiti nasilno Atalijo. Gotovo je imel Joas razlog za globoko hvaležnost svoji teti in stricu. Ohranila sta ga pri življenju in mu izgladila pot do prevzema kraljevske oblasti. (2. Letop. 22:10—12; 23:11—15)

POD JOJADOVIM VODSTVOM JE DOBRO VLADAL

Pod Jojadovim vodstvom je mladi kralj dobro napredoval. Eden izmed pomembnih projektov začasa njegove vladavine je bilo popravilo Jehovinega templja. Tedaj je bila zgradba stara preko 150 let, začasa vladanja Atalijinega moža Jorama in njenega sina Ahazije ter v času njene vladavine se jo je zanemarjalo. Atalijina zloba je očitno vplivala na njene sinove, ker so vdrli v tempelj, nedvomno zato, da bi ga oropali. (2. Letop. 24:7)

Glede stanja, v katerem je bil tempelj, je bil potreben znaten znesek denarja, da bi se obnovil. V začetku napori, da bi se zbral denar, niso bili uspešni. Leviti, ki jim je bila poverjena ta dolžnost, je niso vzeli resno. Vendar pa so, ko so spremenili način zbiranja in vodenja fonda, ljudje sodelovali in delo je napredovalo. (2. Kraljev 12:4—6; 2. Letop. 24:5, 6, 8—14)

POSTANE NEHVALEŽEN

Po Jojadovi smrti Joas ni ostal zvest služabnik Boga Jehove. Prišel je pod vpliv malikovalskih knezov. Zato se je obnovilo oboževanje Baala, ki ga je Jojada odpravil. Jehova je poslal preroke, da bi ljudstvo spametovali, spodbujali so ga, da se naj pokesa, toda niti kralj niti knezi temu niso posvečali pozornosti. (2. Letop. 24:17—19)

Zaharija, Jojadov sin, je bil od Boga navdihnjen, da objavi: »Tako pravi Bog: Zakaj prestopate zapovedi Jehovine? To vam ne prinese sreče! Ker ste zapustili Jehovo, je tudi on zapustil vas.« (2. Letop. 24:20)

Ali se je Joas s spoštovanjem odzval Jehovini besedi, ki mu je bila dana po njegovem bratrancu? Nasprotno, upošteval ni niti prijaznosti, ki mu jo je izkazal Jojada, oče njegovega bratranca. Joas je zapovedal naj se Zaharijo kamenja v preddverju templja. Ko je umiral, je Zaharija dejal: »Jehova to poglej in kaznuj!« (2. Letop. 24:21, 22)

Stoletja pozneje se je Jezus Kristus očitno skliceval na ta slučaj, ko je rekel: »Zato je tudi modrost Božja rekla: Pošljem k njim preroke in apostole, in nekatere njih umore in preženo, da se bo zahtevala od tega rodu vseh prerokov kri, ki se je prelila od začetka sveta, od krvi Abelove do krvi Zaharijeve, ki je poginil med oltarjem in svetiščem.« (Luk. 11:49—51)

Kazen, ki je zadela Joasa, je bila takšna kot je pozneje — v prvem stoletju našega štetja — doletela nezvesto generacijo Hebrejcev. Mala sirijska vojna sila pod poveljstvom Hazaela je uspešno prodrla v Judejo ter prisilila Joasa, da jim je izročil zaklade iz svetišča. Ko se je sirijska vojska umaknila, je bil kralj bolan in zlomljen človek. Nazadnje sta ga dva njegova služabnika umorila. (2. Kraljev 12:17—21; 2. Letop. 24:23—27)

Kako drugačno bi lahko bilo Joasovo življenje, če bi bil ostal hvaležen Jehovin služabnik in bil še naprej pod Božjo milostjo in zaščito! Tudi naše življenje je lahko čisto drugačno, če ohranimo cenjenje do Božjih pravičnih zahtev. Duh nehvaležnosti lahko prinese pogubo, kakor je bilo v primeru Joasa. Zato si prizadevajmo, da bi še naprej globoko cenili Božje vodstvo.