Mirjam — prednosti v mladih in starih dneh

MIRJAM, hči Levita Amrama in njegove levitske žene Jokebede, je imela pomembno vlogo v zgodnji zgodovini izraelskega naroda. Način, kako je Jehova Bog uporabil Mirjam, priča o njegovi skrbi za ljudstvo. Vsemogočni je po preroku Mihi rekel: »Kajti pripeljal sem te gori iz dežele Egiptovske in te odrešil iz hiše sužnjev, in poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjam.« (Miha 6:4)

V MLADOSTI

Mirjam je že kot otrok imela prednost sodelovati v Jehovinem namenu v zvezi z njenim bratom Mojzesom. Egipčanski Faraon je odredil, da se vsako moško dete, rojeno med Hebrejci, vrže v Nil. Jokebeda se ni bala kraljeve zapovedi in je skrivala dete tri mesece. Ko ga ni mogla več skrivati, je naredila košarico iz papirusa in jo zasmolila, da ne bi prepuščala vode. Potem jo je s sinom položila med trstje na bregu Nila. Mirjama je potem stala v bližini, da bi videla, kaj se bo zgodilo. (2. Moj. 2:1—4; 6:20; Hebr. 11:23)

Ko je faraonova hči v spremstvu svojih služabnic prišla k reki, da bi se okopala, je opazila plavajočo košarico in zapovedala, naj ji jo prinesejo. Ganil jo je otrokov jok in zasmilil se ji je. Mirjam je hitro reagirala. Faraonovo hčer je vprašala: »Ali naj grem in ti pokličem ženo dojnico izmed Hebrejk, da ti odgoji to dete?« Mirjamine besede so pomagale, da je postala otroku dojilja njegova lastna mati. Kako vesela in hvaležna je morala biti Jokebeda! Tako je bil Mojzes obvarovan smrti in vzgojen v moža, ki je Izraelce izpeljal iz Egipta do meje obljubljene dežele. Brez dvoma je nekaj deklic tako neposredno sodelovalo pri odvijanju Božje priprave kakor Mirjam. (2. Moj. 2:5—10)

V STAROSTI

Osemdeset let pozneje so Izraelci kot svobodno ljudstvo pod Mojzesovim vodstvom zapustili Egipt. Ko so faraon in njegove vojaške sile začeli preganjati Izraelce, je Bog Jehova povzročil nenavaden čudež — razdelil je vode Rdečega morja, da ga je njegovo ljudstvo lahko prešlo. Toda egipčanski preganjalci so bili vsi do zadnjega uničeni, ker se je prehod potem spet hitro napolnil z vodo. Na drugi obali je Mirjam vodila izraelske žene v pesmi in plesu, v zahvalo Jehovi za osvoboditev. Bila je stara približno devetdeset let in je služila v Izraelu kot prerokinja. (2. Moj. 15:20, 21)

Toda naslednje leto ji je prednostni položaj, ki ga je imela, postal kamen spotike. Pričela je govoriti proti svojemu bratu Mojzesu in vplivala na Arona, da se ji je pridružil. Predmet očitanja je bila Mojzesova žena, Madianka; njo so uporabili kot osnovo za spodbijanje njegovega edinstvenega položaja. V biblijskem poročilu nam je rečeno: »In govorila sta: Ali je res Jehova govoril samo z Mojzesom? Ne govori li tudi z nami?« Ta vprašanja so pokazovala, da je Mojzes omalovaževal svojega starejšega brata in sestro, ter sebe povzdignil v edinega Božjega govornika. (4. Moj. 12:1—3)

Pritožba sploh ni bila utemeljena, zato je Najvišji rekel Aronu in Mirjam: »Poslušajte besede moje: Če je kdo med vami prerok, njemu se dam jaz, Jehova, na znanje v prikazni, v sanjah bom govoril z njim. Ali nikar tako hlapec moj, Mojzes; on je v vsej hiši moji zvest. Od ust do ust govorim z njim, očitno in ne s temnimi besedami in vidi podobo Jehovino. Zakaj se torej nista bala govoriti zoper služabnika mojega, zoper Mojzesa?« (4. Moj. 12:6—8) Da, Mojzes se ni povišal nad Aronom ali nad katerimkoli drugim članom izraelskega naroda. Njega je neposredno imenoval Jehova. Zato sta Aron in Mirjam dejansko govorila proti Najvišjemu.

Mirjam je morda navedlo h godrnjanju njeno ljubosumje zaradi svojega položaja prerokinje. Mogoče se je bala, da si bo njena svakinja med ljudstvom pridobila večji ugled. Mirjam je očitno ponos navedel, da je spregledala glavno stvar — važnost ponižne podložitve Jehovini pripravi.

Mirjam je postala gobava, ker je prestopila svojo vlogo, ki jo je dobila od Boga, in po krivici obtožila svojega brata. Kakšen strah zbujajoč dokaz Božjega neodobravanja! Aron je prosil za milost in Mojzes je prisrčno prosil Jehovo za svojo sestro, rekoč: »O Bog mogočni, prosim, ozdravi jo!« Mirjam je bila ozdravljena, toda morala se je ponižno podložiti sedemdnevni karanteni izven izraelskega tabora. (4. Moj. 12:9—15) Mirjam je umrla v Jehovini milosti tistega leta, ko so Izraelci vstopili v Kanaan. (4. Moj. 20:1)

Vsi služabniki Najvišjega si lahko dobijo važen pouk iz Mirjaminih izkušenj. Čeprav lahko nekdo uživa velike blagoslove, ga to samo po sebi ne ščiti pred prestopom. Zato je zares potrebno, da ostanemo ponižni pred Bogom in ne dovolimo, da nas premaga ponos. Vedno mislimo na navdihnjene besede: »Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost.« (Jak. 4:6)

[Podčrtna opomba]