Živite kakor otroci luči
»Bili ste namreč nekdaj tema, zdaj pa ste svetloba v Gospodu: kakor svetlobe otroci živite.« (Efežanom 5:8)
1., 2. a) Zakaj je nujno, da hodi v gornjem primeru mož proti vetru? b) Zakaj se mora kristjan boriti, če ne želi živeti kakor narodi?
MOŽ se je boril z močnim vetrom. Mukoma je napredoval korak za korakom — odločno je stopal naprej. Za kaj ves ta trud? Zakaj se ni enostavno obrnil in šel v smeri vetra? Zato, ker je malo za njim zijal globok in temen prepad. Ni imel druge izbire, če je hotel živeti. Zato ni čudno, da se je trudil hoditi proti vetru.
2 Podobno strašnemu vetru poskuša danes »duh sveta« pod satanovim vodstvom navesti vse človeštvo, da se obrne v smer, ki neizogibno vodi v »brezno uničenja«, ko bo Bog izlil svojo jezo. (1. Kor. 2:12; Efež 5:6) Da bi se kristjan izognil Božjemu srdu, mora takorekoč hoditi proti vetru. Mora se boriti, če želi živeti kot »otrok svetlobe«, ne pa kakor živijo narodi. (Efež. 4:17; 5:8)
POTREBNA JE NOTRANJA MOČ
3. a) Kam mora biti usmerjen naš trud po Efežanom 3:16, da ne bi živeli kakor narodi? b) Kako krepimo našega »notranjega človeka«?
3 Kam moramo usmeriti naš trud, da bi se uspešno borili? Pavel odgovarja na to, tako da nas spodbuja, da se ‚okrepčamo v moči po duhu njegovem (Božjem) v notranjem človeku‘. Delati moramo torej na »notranjem človeku«, namreč paziti moramo, kakšni smo znotraj, v »skritem človeku srca«. Ta se mora okrepiti. Kako? Ključ je v naslednjem stavku: »Da se Kristus po veri vseli v srca vaša, ko ste ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni.« (Efež. 3:16, 17; 1. Petr. 3:4)
4. a) Kaj pomeni dovoliti, da se ‚Kristus vseli v naša srca‘? b) Katera razkrivajoča vprašanja naj bi vsak posameznik preiskal?
4 Da bi se ‚Kristus vselil v nas‘, moramo najprej izseliti duha tega sveta. Kako bi mogel Kristusov duh prežemati »notranjega človeka«, če bi satan, »duh, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine«, še vedno deloval v nas ali se pričel ponovno vtihotapljati v naše življenje? (Efež. 2:2) Zato se vprašaj: »Ali se v mojem srcu še vedno nahaja satanski duh tega sveta? Ali me zabavajo stvari, ki odražajo popolno pomanjkanje moralnega občutka?« Drugim se lahko pokažemo, kakršne želimo, medtem ko smo v resnici znotraj nekaj čisto drugega. Kristus živi v naših srcih, če dovolimo, da njegov zgled in nauki vplivajo na naše občutke in postopke. Jezus na primer je rekel, naj njegovi učenci ne gledajo s strastjo na neko osebo drugega spola. Ali smo tem besedam v naših mislih poslušni? Ali se res izogibamo stvari, ki bi mogle v nas izzvati takšne občutke? Razmisli: Ali imamo njegov duh in ne ‚ljubimo samo pravičnosti, temveč tudi sovražimo nezakonitost‘? Če da, tedaj dopustimo, da Kristusov duh napolnjuje našo notranjost in imamo ‚enako mišljenje‘ kakor Kristus. (Mat. 5:27, 28; Hebr. 1:9; 1. Petr. 4:1)
5., 6. a) Zakaj sta osebni študij in razmišljanje nujna za krepčanje ‚notranjega človeka‘? b) Ali je intelektualno spoznanje dovolj za to? Če ne, kaj je še potrebno?
5 Zatem je zelo važno; da osebno preučujemo in razmišljamo o Bibliji, če želimo, da bomo ‚ukoreninjeni in utrjeni, da bi razumeli, kaj je širjava in dolžina in globočina in visočina‘ resnice Božje besede — posebno tistega, kar se nanaša na zgled ljubezni, ki ga je Jezus Kristus nudil v svojem življenju po svojih naukih. Tisto, kar je globoko ukoreninjeno, se ne da zlahka iztrgati; kar je utrjeno na solidni osnovi, se ne dá zlahka premakniti. Zato moramo naš duh ohraniti močan, »ukoreninjen v temelju«, tako da dopuščamo, da gre spoznanje o Kristusu v »notranjega človeka«. (Efež. 3:17, 18)
6 Nikar pa ne misli, da Kristus prebiva v tvojem srcu, če s preučevanjem zbiraš samo mnoga biblijska dejstva. Apostol Pavel je dobro vedel za nevarnost, ki preti veri, ki temelji samo na intelektualnem znanju, zato je nadaljeval: »In spoznati ljubezen Kristusovo, ki presega spoznanje, da se napolnite do vse polnosti Božje.« Potrebno je več kakor le ‚učenje na pamet‘. Res je, da čim več se družiš z neko osebo, tem bolj razumeš njeno mišljenje. Toda ti ne moreš resnično doumeti njenih občutkov, vse dokler ne začneš posnemati te osebe v njenem postopanju z drugimi ali posnemati njeno življenjsko smer. Tako tudi ne more nekdo z branjen knjig doumeti Kristusove ljubezni, temveč šele ko postane podoben Kristusu, šele ko ima njemu podobne izkušnje ve, kaj je to, da se »presega spoznanje«. (Efež. 3:19)
7. Ali je mišljenje, da je preveč od nas pričakovati, da bomo podobni Kristusu, ker je bil on popoln — pravilno ali napačno? Utemelji tvoj odgovor na osnovi Biblije.
7 Kako vzvišen cilj! Kako visok zgled za posnemanje! Vse to lahko zares izgleda, kot da se lotevamo nečesa velikega, toda z Božjo pomočjo se to lahko zmore kljub našim nepopolnim sposobnostim, ker Pavel pravi, da je Bog sposoben storiti »preobilo več nego kar prosimo ali umemo«. Vprašanje je: Ali mi doprinašamo svoj del? (Efež. 3:20; glej tudi 1. Petrov 2:21 in 1. Korinčanom 11:1.)
‚SLECITE STARO OSEBNOST Z NJENIMI VARLJIVIMI ŽELJAMI‘
8. a) Kakšne želje se po besedah Pavla, lahko zadržijo v »stari osebnosti«? b) Kako se nekateri opravičujejo zato, ker so si izbrali propadajoči način zabave, in ali je takšno razlaganje biblijsko?
8 K temu je spodbujal apostol Pavel v Efežanom 4:22. Ne, nikar ne krpajte stare osebnosti, temveč jo »slecite«, odstranite jo. (Kol. 3:9) Zakaj? Zato, ker lahko njene »varljive želje«, ki se zadržujejo v našem »varljivem« srcu, povzročijo, da se stara osebnost še poslabša. (Jer. 17:9) Da bi se opravičili, ker zagovarjajo očitno propadajoče zabave, nekateri kristjani govorijo: »To moje vesti ne moti in kaj je zato pri tem napačno?« Mar se ne more zgoditi, da je njihova vest nepravilna in da jih želje njihovega srca varajo? Samo dejstvo, da nekaj naše vesti ne moti, še ni zagotovilo, da je naš cilj dober. Celo apostol Pavel je priznal: »Ničesar nimam sam sebi očitati, ali to me ne opravičuje; sodnik pa mi je Jehova.« (1. Kor. 4:4) Pri mnogih kristjanih skupščine v Korintu je postala vest tako neobčutljiva, da so prenašali nemoralo v svoji sredini, celo hvalili so se z njo. Kako varljiva vest! (1. Kor. 5:1, 2, 6; Titu 1:15; 1. Tim. 4:2)
9. Katero vznemirjajoče poročilo pokaže, kako se vest lahko postopoma spremeni?
9 Zelo lahko je dovoliti, da se naša vest postopoma umaže z »varljivimi željami«. Od podružnice Jehovinih prič iz neke evropske dežele je prišlo naslednje vznemirljivo poročilo:
»Prepričani smo, da pred desetimi leti naši bratje ne bi gledali večine filmov, ki se sedaj prikazujejo, ker se je njihov občutek za dostojnost spremenil. Nobenega dvoma ni, da težnja tega sveta do neke mere vpliva na nekatere naše brate.«
10. a) Kako so bile vpeljane gladiatorske igre v prvem stoletju? b) Kaj se lahko iz tega naučimo?
10 Satan se postopoma trudi, da se sprejmejo njegova pokvarjena merila. Ko so v Palestini vpeljali gladiatorske igre, so jih v začetku sprejeli ljudje, ki niso bili ‚vajeni takšnih prizorov‘ »z grozo«. Tako se glasi poročilo zgodovinarja iz prvega stoletja, ki še dodaja:
»Zatem so s čestim ponavljanjem, včasih tudi tako, da so borci le ranili drug drugega ... udomačili prizore in so jim celo ugajali. Veliko mladih ljudi so ti prizori spodbudili, da so se veselili borb.«
Postopoma je njihovo zgražanje splahnelo. Sčasoma niso bili več šokirani, temveč so postali veseli udeleženci. Satanove metode se redko spremenijo; zato pazi, da se tvoj krščanski ‚občutek dostojnosti‘ počasi ne spremeni. Postoj in premisli: kako daleč ti je pustila iti tvoja vest? Ali si že predaleč? Ali se na področju zabave le še malo razlikuješ od ljudi, ki so prekoračili vse moralne meje?
PREVERITE, KAJ JE GOSPODU SPREJEMLJIVO
11., 12. a) Zakaj je danes nasvet iz Efežanom 5:10 in 17 tako važen in kako se ga lahko uporabi? b) Ali lahko kristjani sprejmejo neko pokvarjeno zabavo zaradi dejstva, da ima v sebi nekaj koristnih značilnosti?
11 Veliko tega, kar je moralno pokvarjeno, se nam nudi kot nekaj povsem zdravega. Zato moramo ‚preiskovati, kaj Bogu ugaja‘. »(Ker so torej dnevi hudi), glejte, da živite previdno, ne kakor nemodri, temveč kakor modri ... in presojajte, kaj je Gospodu po volji.« (Efež. 5:10, 17)
12 Kadar gre torej za zabave, ki jih ponuja svet, moramo biti izbirčni. V ilustracijo tega je neka oseba rekla: »V glavnem so filmi precej dobri, toda v mnogih se prikazujejo seksualni prizori, tako da moraš, če hočeš gledati ostali del filma, gledati tudi seks.« Ali se res izplača gledati takšen »precej dober« film, če obstaja možnost, da ti škoduje v moralnem pogledu zaradi »seksualnih prizorov«, ki so v njem? Takšne scene opisujejo to, kar se dogaja v tajnosti, in sedaj se nenadoma pojavijo pred gledalci. Če je rekel Pavel, da »je grdo celo samo praviti to, kar (narodi) skrivaj počenjajo«, kakšno naj bo torej naše stališče do gledanja kateregakoli takšnega dela zabave? (Efež. 5:12) Namesto da se drži hebrejskega Talmuda, v katerem se naštevajo mnoga pravila, mora kristjan uporabiti svojo ‚sposobnost opazovanja‘ in ne sme biti nerazumen (grško: »neobčutljiv, pomanjkanje moralnega občutka«). (Hebr. 5:14) To lahko za nas pomeni, da se moramo povsem izogniti določenih filmov ali televizijskih programov, ki so bili sicer zelo zabavni. Eden od navideznih krščanskih piscev drugega stoletja je v svojem eseju Predstave izrazil izredno misel:
»Priznavam, da imate tam (v predstavah) stvari, ki so prijetne, ki so sprejemljive in same po sebi nedolžne; nekatere so celo izredne. Nihče strupa ne meša z žolčem (z grenko snovjo) ... prekleta stvar se daje v dobro pripravljene začimbe, ki so najbolj sladkega okusa.« (Tertulijan)
13. Kako lahko nekdo pomaga človeku, ki s »praznimi besedami« prezira nasvet Biblije?
13 Kako dobro je, če lahko osebno spodbujamo drug drugega, da živimo, kakor je »Bogu po volji«! Zares pohvalna je izjava nekega mladega človeka: »Mislim, da se morajo duhovno zreli najstniki silno boriti, da si ne ogledajo nemoralnih filmov in da še druge spodbujajo, da si jih ne ogledajo.« Toda Pavel je opozoril skupščino, da bodo nekateri prezirali pravični nasvet iz Pisma, ko je rekel: »Nihče vas ne varaj s praznimi besedami; kajti zavoljo teh pregreh (prešuštva, nečistosti, nesramnih pogovorov itd.) prihaja jeza Božja na sinove nepokorščine.« (Efež. 5:6) ‚Prazni govorniki‘ imajo lahko slab vpliv na druge. V zvezi s tistimi, ki še dalje nepokorno živijo, priporoča apostol Pavel:
»Če pa kdo ne sluša besede naše po listu, tega si oznamenite, da nimate družbe z njim, da ga bo sram. A ne imejte ga za sovražnika, marveč svarite ga kakor brata.« (2. Tes. 3:14, 15)
Res ne postopajte z njim kot ‚s sovražnikom‘, toda prenehajte se družiti z njim na družabni osnovi. Morda bo prišel do sklepa, da mora spremeniti svoje mišljenje.
IZBIRA ZA OTROKE SVETLOBE
14., 15. a) Kaj so delali mnogi ljudje iz narodov v prvem stoletju, da bi si oskrbeli nekoliko zadovoljstva v življenju? b) Kakšna izbira za kristjane je omenjena v Efežanom 5:18, 19 in kako so na to gledali tisti iz narodov?
14 Vsi ljudje, stari in mladi, težijo za spodbudami, osvežitvijo, spremembo tempa in dvigniti želijo svojega duha nad vsakdanje navade. Posvetni ljudje v prvem stoletju so običajno našli zadovoljstvo ali »osvežitev« v pijači. Njihova družabna srečanja so pogosto postala samo »pijančevanja«. Kako zelo so se v tem razlikovali kristjani! Imeli so dober izvor osvežitve. Kakšnega? Apostol Pavel nam pove: »Ne upijanjajte se z vinom, v čemer je razuzdanost, temveč napolnjujte se z duhom.« Vpliv Božjega duha proizvede za kristjane največjo radost. Njihovi družabni sestanki torej ne bodo odražali razuzdanost ali »divje življenje« nevernikov. Ker je Božji sveti duh napolnjeval njihova srca, se je to, kar je izhajalo iz njihovih ust, zelo razlikovalo od tega, kar so govorile osebe, »polne« vina. Namesto petja prostaških pesmi, pogosto združenih z razuzdanim plesom, so kristjani sledili zdravemu Pavlovemu nasvetu: »Govoreč med seboj v psalmih, slavospevih in pesmih duhovnih, pojoč in citrajoč s srcem svojim Jehovi.« To osvežuje znotraj. (Efež. 5:18, 19; 1. Petr. 4:3)
15 Kako dolgočasno se je to moralo zdeti ljudem izmed narodov! Toda ti prvi »otroci svetlobe« so bili veseli, ker so imeli zares drugačnega duha. Delovali so kot srečna družina, kot »hiša Božja«, kjer je vsakdo uporabljal svoj »dar« za izgrajevanje skupščinske družine. (Efež. 2:19; 4:7)
16. a) Kako bo duh srečne »družine« vplival na skupščino in zakaj si je tu potrebno zapomniti nasvet iz Jakoba 1:27? b) Kakšne posebne nevarnosti se je še treba izogibati pri določenih družabnih srečanjih? c) Kaj mora označevati zabavne aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo kristjani na družabnih srečanjih?
16 Tako tudi danes, kjer vlada v skupščini takšen duh prisrčne »družine«, obstaja naravna želja, da se bratje sestajajo na sestankih, kakor tudi na družabnih srečanjih za medsebojno izgradnjo. Iskrena ljubezen bo pospeševala iskreno skrb za vse, mlade in starejše, posebno pa za »vdove in sirote«. (Jak. 1:27) Toda družbeno sestajanje naj se ne pokvari, kakor se je zgodilo v naslednjem primeru:
»To je bila zares čudovita poročna svečanost, z biblijskimi nasveti, ki jih je nadzornik povedal v svojem poročnem predavanju. Zatem je odšel par z nekaj sto gosti v bližnjo dvorano, da bi proslavili ta dogodek. Toda v kako drugačno ozračje! Profesionalni orkester je šel na oder in igral divjo, čutno glasbo tako glasno, da so se nekateri gostje oprostili in odšli. Liker so točili zelo izdatno. Plesi so odražali duh divje razpuščenosti. Mnogi gostje so se vprašali: ‚Zakaj pokvariti srečno teokratično poroko z dovoljenjem, da to slavje povsem prevzame svet?‘«
Kaj se lahko naredi ob priliki, ko se kristjani želijo sprostiti in obnoviti svoje telesne moči? Lahko se ukvarjajo z mnogimi izgrajujočimi stvarmi. Nekatere so v obliki zabave, ki res osveži. Glavno je, da vse, kar delamo, odseva, da smo »otroci svetlobe« in pod vplivom Božjega, ne posvetnega duha. (1. Kor. 2:12)
UPORABITE SVOJ VPLIV V DOBRO
17. Kako lahko starešine in drugi »duhovno usposobljeni«, pomagajo tistim, ki delajo »napačne korake« na področju zabave?
17 Ob naraščajočem pritisku sveta je neobhodno potrebna opreznost, da bi se preprečil vdor njegovega duha v skupščino. Vpliv starešin mora pospeševati pridobivanje Božjega duha. Včasih to morda zahteva »spremembo« mišljenja neke osebe, ki je postala neuravnovešena. Zaskrbljen zaradi vtihotapljanja posvetnega duha v skupščino je neki starešina napisal: »Kot starešine moramo nositi krivdo, če se kdo od nas pokaže preveč slab, kadar je potrebno svetovati in zastopati, kar je prav.« Toda ne samo starešine, temveč vsi »duhovno usposobljeni« (»duhovni«), morajo biti pripravljeni, ‚korigirati takšnega človeka (tistega, ki naredi »napačni korak«) v duhu milosti‘. Takšen ‚usmiljeni‘ nasvet bi morda lahko preprečil »napačen korak« neke osebe, da ne bo trmoglavo stopila na pot, ki vodi v uničenje. (Efež. 4:11—14; Gal. 6:1)
18. Zakaj je potrebna uravnovešenost?
18 Vsak mora upoštevati, da se razlikujejo okusi glede zabave. Namesto da bi bil preveč kritičen, tako da bi mejil že na »prepravičnost«, spodbudi k temu, kar je zaželeno. Uporabi merila, ki so postavljena v Bibliji. Dovoli, da moč Božje besede napolni srca tistih, ki delajo »napačne korake«. (Propov. 7:16)
19. Kako lahko starši uporabijo svoj vpliv za dobro svojih otrok?
19 Posebno starši imajo lepo priložnost, da pomagajo svojim otrokom. Apostol zapoveduje očetom: »Ne dražite svojih otrok, temveč vzrejajte jih v strahu in svarjenju Jehovinem.« Grška beseda, ki se prevaja z »vzrejo« vsebuje misel izkazovanja topline otrokom, ker se lahko prvotna beseda uporabi na ‚mater, ki z ljubeznijo neguje svoje otroke‘. (Efež. 6:4; 1. Tes. 2:7)
20. a) Zakaj je potrebna disciplina? b) Kaj naj bi delali starši na osnovi pripomb mlade osebe? Ali bodo to pozneje njihovi otroci cenili?
20 Takšna skrb bo preprečila, da bi starši postali brezbrižni glede vrste zabave, ki si jo izbere njihov otrok. Globoka ljubezen do otrok bo navedla starše, da bodo včasih trdi, ‚da vzgajajo otroka s trdo disciplino‘. Posebno zaradi pritiska za enakostjo lahko otrok ugovarja nekaterim omejitvam, ki mu jih postavijo starši, morda na področju zabave. Enaindvajsetletna oznanjevalka v polnočasni službi, ki so jo vzgojili Bogu predani starši, se spominja svojih najstniških let:
»Šele leta pozneje sem doumela, da je bil način, kako so me vzgajali, v mojo korist, čeprav sem včasih mislila, da sem samo jaz na izgubi. Starši morda mislijo, da izgubijo svojega otroka, ker so vztrajni. Toda ne izgubijo ga. Na stvari gledajo dolgoročno. Veste, staršem mora biti zelo hudo, ko jim otrok govori: ‚Ampak, mama, Suzana lahko to dela, pa je še vedno v resnici, zakaj potem misliš, da jaz s tem zapuščam resnico?‘ Staršem mora biti zelo težko reči ‚Ne‘. Zato lahko šele tedaj, ko postanemo starejši, rečemo: ‚Hvala Ti, Jehova, da so moji starši imeli pogum, da so odločno nastopili.‘«
21. Kakšen odnos naj starši pomagajo otrokom vzpostaviti?
21 Toda zunanja moč ali vzgoja ni popolni odgovor na to. Apostol Pavel je govoril o »Jehovinem svarjenju«. Prvotna beseda za to dobesedno pomeni, dovoliti, da pridejo v človeka Jehovine misli, ga nadzorujejo in uravnavajo. Pomagaj otroku, da vzpostavi odnos z Bogom, tako da bo lahko sam odklanjal pokvarjene oblike zabave in nepravilno obnašanje. Mlad človek, ki je razvil takšen odnos, je rekel: »Tu ne gre toliko zame in za moje starše, kakor za mene in Jehovo.«
22. Kakšno upanje lahko imamo, če še naprej živimo kot otroci svetlobe?
22 Pri vseh nas gre za Jehovo in za nas. Zato naj nihče od Jehovinega naroda ne pozabi, da pripada »otrokom svetlobe«. Nadaljujte z življenjem kot nosilci luči, uživajte srečno in zadovoljujoče življenje in razvijajte upanje na večno srečo v skoraj vzpostavljenem novem sestavu, ki bo pospeševal svetlost.