Uspeh je odvisen od zvestobe Bogu

DRUGA knjiga Letopisov najprej poroča o Salomonovem kraljevanju, nato o vladavini kraljev Jude, medtem ko le malo omenja deset-rodovno kraljestvo Izrael. Na koncu obravnava razrušenje Jeruzalema in njegovo neobljudenost do odredbe kralja Cira, s katero je odobril obnovo Jehovinega templja. Vedno znova se iz poročila jasno vidi, da so vladarji in ljudstvo bili uspešni pri svojem delu, kadar so zaupali Bogu Jehovi. Toda s svojo nezvestobo so izgubili Božji blagoslov in zaščito.

Zatem, ko je Salomon utrdil svoje kraljestvo, se je skupaj s poveljniki, predstojniki, sodniki in poglavarji očetovin podal k shodnemu šatoru v Gibeon, da daruje žrtev. Tako je mladi kralj prosil za Jehovin blagoslov za svojo kraljevino. Ponoči se mu je razodel Najvišji in mu dal priložnost, da zaprosi za to, kar si želi. Kralj je ponižno prosil za potrebno modrost in spoznanje, da bi znal soditi svojim podložnikom. Zaradi te plemenite prošnje je dobil Salomon zagotovilo, da bo razen modrosti dobil »zakladov, bogastva in časti« — več kakor sta imela David in Savel, in celo več, kakor bo imel katerikoli vladar za njim. (2. Letop. 1:1—12) To se je izpolnilo, ker beremo v poročilu: »In kralj je storil, da je bilo v Jeruzalemu srebra in zlata kakor kamenja.« (1:15)

Eden največjih Salomonovih dosežkov je bila gradnja Jehovinega templja na gori Moriji. Od drugega do sedmega poglavja se v glavnem poroča o Salomonovih pripravah za gradnjo, o gradnji samih stavb in njihovi opremi in posvetitvi templja.

Jehova je na Salomonovo posvetitveno molitev ponovno odgovoril v viziji ponoči. Ta odgovor je razodeval, da bo njegovo kraljevanje trajno uspešno, če bo izraelsko ljudstvo zvesto sledilo Božjim zakonom. Nasprotno pa bi nezvestoba Izraelcev priklicala narodno nesrečo. Celo veličasten tempelj bo postal samo kup razvalin. (7:11 do 22)

Z osmim in devetim poglavjem se poročilo o Salomonovi vladavini konča. Izvemo, da je Salomon gradil mesta oziroma jih obnavljal, da je Kanaancem, ki so preživeli, naložil prisilno delo in uredil službe pri templju. Poroča se o njegovih pomorskih operacijah, o znamenitem obisku kraljice iz Sabe, o bogastvu in smrti, kakor tudi o tem, da ga je na njegovem prestolu nasledil sin Roboam.

RAZDELJENO KRALJESTVO

Roboam je dal prednost mnenju neizkušenih mladih priliznjencev pred razumnim nasvetom starejših mož in predstavnikom ljudstva sporočil, da bo ljudstvu naložil težja bremena kot njegov oče. Ker je bilo ljudstvo že dovolj zatirano v času Salomonovih zadnjih let vladavine, ko je odstopil od Jehovinega zakona, se je deset rodov uprlo. Tako se je izpolnila Jehovina beseda, ki jo je dal po Ahiji. (10:1—19)

Roboam je zbral vojsko, da bi pripeljal uporne rodove nazaj pod svoje vladarstvo. Toda na ukaz Jehovine besede, izrečene po preroku Semaju, je opustil ta načrt. Odpadli rodovi so ustanovili neodvisno kraljestvo pod Jeroboamom, ki je vpeljal oboževanje telet, zato so šli leviti, ki so prebivali v mestih pod Jeroboamovo vlado, v Judejo in Jeruzalem. (11:1—17)

Ker pa so Roboam in njegovi podložniki, odstopili od Božjega zakona, jim je Jehova odvzel svojo zaščito. Sisak (Sesonk I.) je vdrl v področje Jude in zavzel utrjena mesta eno za drugim. Ko pa so Roboam in knezi slišali Božjo obvestilo, da so bili Sisaku prepuščeni zaradi svoje nezvestobe, so se ponižali, in Jehova ni dovolil, da bi egipčanska vojska uničila Jeruzalem. Kljub temu je bilo mesto oropano njegovih zakladov. (12:1—12)

JEHOVINA POMOČ ABIJI IN ASI

Po Roboamovi smrti je zavladal njegov sin Abija. Takrat je prišlo do vojne med Jeroboamom in Abijo. Nekoč se je Jeroboam poslužil zasede, s čemer so prišli vojščaki kraljestva Jude v skrajno nevarno situacijo. Ker pa so prosili za pomoč Jehovo, jim je Najvišji pomagal, da so zmagali. (12:16 do 13:20)

Tudi Asa, Abijev naslednik, je, ko je stal pred milijon etiopskih in libijskih vojščakov, ki jim je poveljeval Zerah, prosil za pomoč Jehovo. Molil je: »Jehova, pri tebi ni razločka pomagati, kjer je veliko ali kjer nobene ni moči. Pomagaj nam, o Jehova, Bog naš! zakaj na tebe se opiramo in v tvojem imenu smo prišli zoper to množico. Ti, Jehova, si naš Bog; zoper tebe noben smrtnik ne premore ničesar!« Jehova je znova pomagal svojemu ljudstvu do zmage. (14:9—15; 16:8)

Hvalevredno je, da je Asa odločno sledil besedam Odeda, Jehovinega preroka in uničil mesta malikovanja. Čeprav je Asa izkusil Božjo pomoč, je pozneje sklenil zavezo s sirskim kraljem Ben-Hadadom, da se Basa, kralj v Izraelu, ne bi vojskoval z njim. Ko je Hanani, videc, pokaral Aso zaradi tega nezvestega dejanja, se je ta razjezil. Dal je Hananija v ječo in tudi druge zatiral. Posledica je bila, da je Jehova odvzel blagoslov od kraljestva. Ko je Asa zbolel za protinom v nogah, se ni obrnil po pomoč k Jehovi, temveč k zdravnikom. (15:1 do 16:13)

SLABO ZAVEZNIŠTVO JE UNIČILO DOBER GLAS

Asov sin Josafat je bil dober kralj in je zato doživel Jehovino pomoč in zaščito. Prizadeval si je, da iztrebi malikovanje; poskrbel je za to, da je bilo ljudstvo poučeno o Jehovinem zakonu, in je izboljšal sodstvo. Ker se je zanašal na Jehovo, je doživel čudovito rešitev, ko so se zavezniške sovražne sile Amoncev, Moabcev in Seircev, medseboj uničile. Vendar se je Josafat povezal z Ahabom, malikovalskim kraljem Izraela in sicer z nepremišljeno zvezo, namreč s poroko svojega sina Jorama z Atalijo, hčerko kralja Ahaba in njegove žene kraljice Jezabele, ki se je ukvarjala z Baalovim kultom. To je pripeljalo do usodnega vojaškega podviga s kraljem Ahabom. Ko se je Josafat vrnil v Jeruzalem, je bil pokaran z besedami: »Imaš li ti pomagati brezbožniku in ljubiti tiste, ki sovražijo Jehovo?« Pozneje je Josafat ponovno zagrešil, ko je postal družabnik Ahazije, Ahabovega naslednika, pri izdelovanju ladjevja. Kakor je bilo prerokovano, so se ladje razbile. (17:1 do 20:37)

Joram, naslednji kralj Jude, je pod vplivom svoje žene Atalije sledil slabi poti Ahabove hiše. Da bi utrdil svoj položaj kralja, je usmrtil vse svoje brate in nekaj knezov. Njegovo vladanje brez Jehovinega blagoslova se je izkazalo kot neuspešno. Moral se je boriti proti uporu Edomcev in prebivalcev Libne. V zadnjih dveh letih svojega življenja ga je pestila neka črevesna bolezen. (21:1—20)

Ahazija, Joramov najmlajši sin, je nadaljeval s slabim vladanjem, ker je bil tudi on pod Atalijinim vplivom. Ko je obiskal ranjenega izraelskega kralja Jorama, je takorekoč prekrižal pot Jehuju, ki je izvršil obsodbo nad Ahabovo hišo, in bil tako usmrčen. Zatem je Atalija pomorila kraljevsko potomstvo in si prisvojila prestol. Toda Ahazijevega sina Joasa je skrila žena duhovnika Jojade. Pozneje je Jojada Joasa postavil za kralja in zapovedal, da se Atalijo usmrti.

Joas se je pod Jojadinim vodstvom izkazal kot dober vladar in je poskrbel za obnovo templja. Toda po Jojadovi smrti se je odvrnil od pravega oboževanja in celo zapovedal, da se Jojadov sin Zaharija kamenja, ker ga je pokaral zaradi njegove nezvestobe. Jehova je zatem dopustil, da so Sirci kraljestvo Jude sramotno porazili. Joas je zbolel in končno ga je eden njegovih služabnikov umoril. (22:1 do 24:27)

OD VLADAVINE AMAZIJE DO OPUSTOŠENJA JUDEJE

Amazija, Joasov sin, je zavladal kot dober, zatem pa je postal nezvest. Po mnogih letih miroljubnega sodelovanja je prišlo med obema izraelskima kraljestvoma do vojne, in Amazijeve čete so bile poražene. Od časa, ko Amazija ni več upošteval Božjega zakona, so se zarotili proti njemu. Bil je prisiljen bežati v Lahis, kjer so ga zarotniki usmrtili. (25:1—28)

Uzija, naslednji kralj Jude, je bil dober vladar in je velikokrat premagal sovražnike Judovega kraljestva. Toda pozneje si je drznil iti v tempelj in darovati kadilo kot duhovnik. Zaradi te predrznosti je postal gobav. Zatem je zakraljeval njegov sin Jotam. Ker je spoštoval Božje zakone, je bil uspešen in je premagal Amonce. (26:1 do 27:9)

Toda Ahaz, Jotamov naslednik, je postal znan malikovalec, ki je šel celo tako daleč, da je žrtvoval lastnega sina (ali sinove). Zaradi tega je Jehova odtegnil svoj blagoslov od njega in njegovih malikovalskih podložnikov. Kraljestvo Jude je trpelo zaradi vdorov Edomcev, Filistejcev, Izraelcev in Sircev. Ker se je Ahaz bal, da bi izgubil prestol, se je zatekel po vojaško pomoč k Asircem. Toda to nespametno dejanje ni prineslo olajšave, temveč samo zatiranje pod tujimi silami. (28:1—27)

Ezekija, Ahazov sin, se je odločno trudil iztrebiti malikovanje iz svojega področja, zato se je uprl Asircem. Asirski kralj Senaherib je sicer vdrl v Judo, toda Jeruzalema ni zavzel. Ezekija je bil nagrajen za svoje zaupanje v Jehovo, ker je en angel v eni noči pomoril jedro asirske vojske. (29:1 do 32:22)

Manase, Ezekijev sin, je znova oživil malikovanje in bil kriv sramotnega zatiranja. Ko so ga ujetega peljali v Babilon, je prišel k pameti in se pokesal. Bog Jehova mu je izkazal usmiljenje in mu omogočil vrnitev v Jeruzalem. Zatem je kralj vpeljal religiozne izboljšave, toda ljudstvo je tako globoko tičalo v malikovanju, da Manasejev trud ni povzročil velike spremembe. Celo njegov lastni sin Amon se je po ustoličenju vrnil k malikovanju. Zarotniki so mu vzeli življenje. (33:1—25)

Josija, zadnji dober kralj Jude, je začel obsežen pohod proti malikovanju. Toda bilo je prepozno, da bi lahko ljudstvo navedel k odkritosrčnemu kesanju. Razen tega je Judo hudo bremenila krivda za kri. (2. Kralj. 24:3, 4) Josija je žalostno izgubil življenje, ko je pri Megidu poizkusil zavrniti egipčanske vojne sile, ki so bile na poti v Karkemiš, kjer so se hoteli boriti proti Kaldejcem. Zadnji štirje kralji — Joahaz, Jojakim, Jojahin in Zedekija — so bili slabi vladarji. Jehova je kraljestvo Jude popolnoma zapustil in dovolil, da so Babilonci pod kraljem Nebukadnezarjem popolnoma porušili Jeruzalem in njegov čudoviti tempelj. Mnogi preživeli so bili odpeljani v izgnanstvo. Končno je v izpolnitev besede, ki jo je govoril Jehova po svojem preroku Jeremiji, Cir izdal odredbo, ki je izgnanim omogočila vrnitev v opustošeno domovino. (2. Letop. 34:1 do 36:23)

Kako prepričljivo pokaže to zgodovinsko poročilo, da se brez zvestobe Jehovi ne doseže pravega uspeha. Kakor je rekel prerok Hanani upornemu kralju Asi, lahko nespametna dejanja, ki pokazujejo pomanjkljivo vero v Boga, vodijo samo v nesrečo, medtem ko »oči Jehovine gledajo po vsej Zemlji, da se izkaže močnega pri teh, katerih srce je nerazdeljeno proti njemu«. (2. Letopisi 16:9)