Malikovalska in oblastna Atalija

PREGOVOR »Kakršna mati, takšna hči« je popolnoma odgovarjal za Atalijo, hči Jezabele in izraelskega kralja Ahaba. Jezabela se ni bala prelivati nedolžno kri, da bi dosegla svoje cilje, in tako je bilo tudi z Atalijo. Razen tega sta globoko zabredli v malikovanje.

Zvesti kralj Jude, Josafat, je naredil tragično napako, ko je sklenil zavezo o zakonu s kraljem Ahabom, in je vzel Atalijo za ženo svojemu sinu Joramu. Ta zaveza je Josafata skoraj stala življenje, ko se je pridružil kralju Ahabu v vojaškem pohodu proti Sircem. Čeprav je Bog Jehova posredoval, da ga je rešil, je bil Josafat pokaran z naslednjimi besedami: »Imaš li ti pomagati brezbožniku in ljubiti tiste, ki sovražijo Jehovo?« (2. Letop. 18:1–3, 30, 31; 19:1, 2)

Po Josafatovi smrti je delovanje tega zakona skoraj povsem uničilo Judovo hišo. Atalijin poguben vpliv je prispeval, da je Joram sledil slabi poti kraljevske hiše Ahaba. Da bi si zavaroval položaj, je pobil svoje brate in nekaj knezov. Zapuščen od Jehove zaradi nezvestobe, se je Joram soočal z notranjimi in zunanjimi težavami. Arabci in Filistejci so opustošili Judovo kraljestvo in odpeljali v suženjstvo vse Joramove sinove, razen najmlajšega, Ahazija. Zatem je prišla z Arabci tolpa roparjev in pobila vse starejše sinove. Končno je Joram umrl zaradi ostudne bolezni, od njega so »šla čreva«. (2. Kralj. 8:16–19; 2. Letop. 21:4, 16–19; 22:1)

Ko je Ahazija kot kralj nasledil svojega očeta, je postala njegova mati svetovalka. Ker je bila ona glavna oseba za prestolom, je bilo kratko, enoletno vladanje Ahazije značilno po velikem hudodelstvu. Ko je bil Ahazija na zapoved izraelskega kralja Jehuja smrtno ranjen, se je Ataliji pokazala priložnost, da si prisvoji prestol Judovega kraljestva. (2. Letop. 22:2–9)

Atalija je bila tako željna oblasti, da je usmrtila lastne vnuke. Toda malo dete Joasa je rešila njegova teta Josabata. Približno šest let pozneje je Josabatin mož, veliki duhovnik Jojada, proglasil Joasa za kralja. Ko je Atalija to videla, si je »raztrga oblačila in reče: ‚Zarota, zarota!‘«, toda to ji ni koristilo. Jojada jo je dal usmrtiti. Tako je zadnji preživeli član Ahabove hiše našel svoj neslavni konec. (2. Letop. 22:10–12; 23:11–15)

Kako pa si lahko razlagamo postopanje Atalije, tako željne oblasti? Bila je popolnoma predana oboževanju malikov. Zaradi njenega vpliva so njeni sinovi vdrli v Jehovin tempelj, nedvomno zato, da bi ga oropali. Stvari, ki so jih vzeli iz Jehovinega svetišča, so posvetili Baalu, bogu plodnosti. (2. Letop. 24:7) Kakor pokaže Biblija, vodi takšno malikovanje do vseh najhujših grehov. Takole beremo:

»In ker niso imeli za vredno, da bi se držali spoznanja Božjega, jih je Bog prepustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi, polni vsakršne krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobnosti, polni zavisti, ubijanja, prepira, zvijače, malopridnosti; podpihovalci, klevetniki, Bogu sovražni, nasilniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudobij.« (Rim. 1:28–30, EI)

Dejstvo, da je Atalija pobila svoje lastne vnuke, da bi si zagotovila oblast, pokazuje, kakšno duševno pokvarjenost lahko povzroči malikovalstvo.

Atalijin primer poudarja, kako nevarno je, zapletati se v malikovalstvo. Krivo oboževanje lahko odpre vrata vsem vrstam zla. Zato je modro, da se še dalje držimo navdihnjenih besed: »Varujte se malikov!« (1. Jan. 5:21)