Delovanje ljubezni
»Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Kor. 13:8)
1. Zakaj ne bi smeli biti presenečeni nad pomanjkanjem prave ljubezni v svetu?
V TEM svetu vedno znova slišimo besedo »ljubezen«. Pojavlja se v pesmih, knjigah, filmih, na posterjih, lepakih in značkah. Kljub temu živimo v svetu, kjer je požrtvovalna ljubezen zares redka. To te ne sme presenetiti, ker mnogi ljudje zmotno menijo, da sta strast in sentimentalnost ljubezen. Ne vedo za ljubezen, ki je značilna za prave učence Jezusa Kristusa. Ta ljubezen je višja od ljubezni, ki jo izkazujemo, kadar ljubimo bližnjega kakor samega sebe. Če je potrebno, vključuje pripravljenost žrtvovanja življenja za krščanskega brata. Tako se posnema Jezusa Kristusa, ki je prostovoljno dal svoje življenje v korist človeštva. (1. Jan. 3:16—18)
2. Kaj je tema razprave v 1. Korinčanom 13. poglavju?
2 Brez dvoma je krščanska ljubezen aktivna in se pokazuje v dobrih delih, ki jih delamo drugim. Te ljubezni kot čustva ni lahko definirati, lahko pa se opiše način, kako se izkazuje. V 1. Korinčanom 13. poglavju najdemo resnično mojstrski opis ljubezni, ki bi jo morali imeti kristjani. V tem poglavju se ne poudarja Božja ljubezen do človeštva, niti naša do Boga Jehove. Pač pa je glavni smisel tega poglavja, kako bi morali pokazovati ljubezen do bližnjih.
3. Kakšni so bili nekateri problemi v korintski skupščini?
3 To so potrebovali kristjani v Korintu, ker med seboj niso imeli najboljših odnosov. Kakor je razvidno iz prvega pisma Korinčanom, je imela ta skupščina probleme z zavistjo, spori, razkoli, bahavostjo, nemoralo, nepoštenostjo in z jemanjem prevelike svobode. Nekateri v korintski skupščini so želeli imeti prestiž. Želeli so prekašati ostale v sposobnostih in nadarjenosti. (1. Kor. 1:10, 11; 3:2, 3; 4:6, 7; 5:1, 2; 6:7, 8; 8:1, 2, 7—13; 11:18, 19; 12:14—18)
»ODLIČNEJŠA POT«
4. So imeli v prvem stoletju n. št. vsi kristjani enake darove?
4 Seveda ni bilo nič nepravilnega, če je nekdo želel večjo mero darov duha ali da je želel neki moški v skupščini služiti kot apostol, prerok ali učitelj. Toda apostol Pavel je poudaril: »Ali so vsi apostoli? so li vsi preroki? so li vsi učitelji? imajo li vsi one moči? imajo li vsi darove ozdravljanja? ali vsi govore jezike? ali vsi razlagajo?« (1. Kor. 12:29, 30) Bilo pa je nekaj, kar bi v skupščini lahko delali. To je bilo nekaj, kar je bilo še bolj poudarjeno kakor posest »večjih darov«. To vidimo iz apostolove spodbude: »Hrepenite pa po večjih darovih; hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot.« (1. Kor. 12:31, Ekumenska izdaja)
5., 6. a) Kaj je mislil Pavel z izrazom »odličnejša pot«? b) Kako je pokazal, da sposobnost in darovi niso bili najvažnejši za prave kristjane?
5 Katera pa je ta odličnejša pot? To je pot ljubezni. Da, kristjani v Korintu so morali spremeniti svoje vrednotenje »darov« in pustiti, da deluje ljubezen. Poudarjajoč, koliko večjo vrednost ima ljubezen od sposobnosti in nadarjenosti, je pisal Pavel: »Ko bi govoril človeške jezike in angelske, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« (1. Kor. 13:1—3)
6 Kristjan, sposoben govoriti razen materinskega še druge jezike, bi gotovo bil dragocen dar. Še več bi bila vredna sposobnost govoriti jezike angelov, ki so višja stvarjenja kot človek. Toda če bi posameznik uporabil dar za povečanje svojega ugleda ali imel kakšne drugačne nepravilne nagibe, na svoje bližnje ne bi deloval izgrajujoče, tudi na krščanske brate ne. Bil bi podoben silnemu hrupu, ki ga lahko proizvede kakšen pihalni instrument ali cimbale. Brez ljubezni tudi drugi darovi, kot je prerokovanje, čudežno znanje in izredna vera ne bi služili za izgrajevanje drugih. Te darove ali nadarjenost ne bi pravilno uporabljali. Podobno je tudi s človekom, ki je velikodušno razdal svoje imetje drugim samo zato, da bi ga hvalili; to mu ne bo koristilo. Nagrade ne bo dobil. Kaj pa, če prenaša trpljenje ali celo umre, da bi morda postal junak v očeh ljudi? Njegova pripravljenost, da se žrtvuje kot žrtev, mu ne prinese trajne koristi, če nima ljubezni do Boga in do bližnjih. Razen odobravanja umrljivih ljudi, ne bo ničesar dobil. (Primerjaj Matevž 6:1—4.) Ker je ljubezen tako pomembna, je dobro razmisliti, koliko smo mi kot posamezniki kos zahtevam z našim pokazovanjem te odlične lastnosti. Se res držimo »odličnejše poti«?
KAKO BI SE MORALO POKAZOVATI DELOVANJE LJUBEZNI
7. Kako pokazujemo ljubezen, če prenašamo težke preizkušnje?
7 V 1. Korinčanom 13:4 je rečeno: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva.« Kaj to zahteva od nas? Kako bi morali reagirati, če smo izzvani, zatirani, razdraženi ali napačno predstavljeni? Potrpežljiv človek se izogiba nepremišljenih dejanj ali čustvenih izlivov. Potrpežljivo bo prenašal neprijetne okoliščine, v upanju, da bo tako pomagal tistim, ki so odgovorni za to, da se te neprijetnosti spremenijo. Iz istega razloga bi morali biti prijazni, ne surovi, osorni ali odvratni, temveč blagi, pozorni, prijazni, prijateljski in uslužni. (Primerjaj Rimljanom 12:20, 21; 1. Petr. 2:18—23.) Zaradi ljubečega zanimanja za naše brate v veri bi morali z veseljem prenašati njihove posebnosti in vsakršno slabost vesti, ki jih morda imajo. Ne bi smeli vztrajati pri svojih pravicah, temveč se zadrževati, da svoje krščanske svobode ne izkoriščamo povsem. Tako ne bomo nikomur dajali spotike, s čemer bi imeli izgovor, da zapustijo pravo oboževanje. (Rimlj. 14:1—4, 19—21)
8. Zakaj hvalisanje, bahanje in ljubosumnost ne pokazujejo ljubezni?
8 Dalje nam je rečeno: »Ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje.« (1. Kor. 13:4) Če naše krščanske brate resnično ljubimo, kako bi mogli biti nanje ljubosumni ali jim nevoščljivi za dosežke, blagoslove ali sposobnosti? Nasprotno, veselili se bomo z njimi in srečni bomo, da so sposobni sodelovati na izgradnji skupščine. (Rimlj. 12:15, 16) Le kako bi se mogli stalno siliti v ospredje in poudarjati naše lastne dosežke in izkušnje? To bi lahko tiste, ki nas poslušajo, naredilo malodušne. Mislili bi lahko, da so v primerjavi z nami zelo malo naredili. Naše hvalisanje in bahanje bo na druge delovalo razdejalno in jih bo odvračalo od slave, ki bi jo morali dajati Bogu Jehovi. Kako neprijazno bi to bilo od nas! Mnogo bolje bi bilo, pripisovati sebi kar najmanjšo vlogo. Mi smo samo Božji služabniki in njemu bi morali pripisovati vso čast in hvalo za rast v krščanski skupščini. (1. Kor. 3:5—9) Ponižnost nas bo varovala previsokega mišljenja o sebi in nam ne bo dovolila poizkušati vplivati na druge z domnevno pomembnostjo.
9. Kaj to, da se ljubezen »ne vede nespodobno«, zahteva od nas?
9 Razen tega se ljubezen ne »vede nespodobno«. (1. Kor. 13:5) Če imamo iskreno ljubezen, sovražimo vse oblike zla. Vključeno pa je še več. Izraz »ni nespodobna« lahko pomeni tudi »ni brezobzirna«. (Glej Ekumenska izdaja.) Ljubezen povzroči, da se do vseh pravilno obnašamo. Tisti, ki ljubi, ne gleda zviška na siromašne in potrebne in se ne izogiba njihove družbe. Ne druži se samo z določeno izbrano manjšino. (Primerjaj Jakob 2:1—9.) Spodobno obnašanje vključuje tudi izkazovanje spoštovanja pristojnim oblastem. Če imamo pravilno ljubezen, bomo spoštovali ljudi in tujo lastnino. To bo seveda vključevalo tudi naše prostore za sestajanje. Kako neumestno je, če otroci pišejo po stolih ali tekajo okrog in se zaletavajo v ljudi! V krščanski skupščini za takšno nedostojno obnašanje ni prostora. To neugodno pokazuje, kako starši vzgajajo svoje otroke.
10. Kako lahko pokažemo, da ne iščemo svojih lastnih interesov?
10 V nadaljevanju opisa ljubezni pravi Pavel: »(Ljubezen) ne išče svojega.« (1. Kor. 13:5) Da, ona se aktivno zanima za vse člane skupščine — mlade in starejše, bolne in slabotne, za tiste, ki marljivo delujejo v poučevanju, oznanjevanju in pridobivanju učencev. Ljubezen je v pripravljenosti za potrebe bratov v veri in hitro reagira; je ustrežljiva, ne vztraja pri svojem. (1. Kor. 10:23, 24) Ta odlična lastnost nima nič skupnega s stališčem »najprej jaz, nato šele drugi«. Je popolnoma nesebična.
11. Česa bi se morali izogibati, ker se ljubezen »ne da razdražiti«?
11 Ker se ljubezen »ne da razdražiti«, bi bilo od nas vsekakor nepravilno iskati opravičilo za jezo. (1. Kor. 13:5) Morali bi biti »počasni za jezo« in se izogibati izbruhov jeze. (Jak. 1:19) To zahteva, da je vsakdo v družini potrpežljiv s pomanjkljivostmi drugega. V skupščini morajo starešine pokazati posebno dober zgled potrpežljivosti, kadar so bratje in sestre pozabljivi in malomarni ali ne jemljejo resno svojih krščanskih odgovornosti.
12. Kako lahko dokažemo, da »ne razmišljamo o zlu«, ki nam je bilo storjeno?
12 V soglasju z biblijskim opisom ljubezni tudi ne bi smeli »razmišljati o hudem«, ki nam je bilo storjeno. (1. Kor. 13:5) Bilo bi neljubeče gojiti zamero in se vedno spominjati kako nam je nekdo naredil krivico, kakor če bi vodili beležke o tem. Preteklost bi morali pustiti ob strani in ne bi smeli kratiti ljubezni tistim, ki so nas morda užalili. (Preg. 20:22; 24:29; 25:21, 22)
13. Katere so nekatere nepravilne stvari, ki se jih ljubezen ne veseli?
13 Kaj še razen tega ljubezen ne dela? »Ne veseli se krivice.« (1. Kor. 13:8) Zato se ljubezen ne veseli, kadar se drugi ujame v zanko nepravilnih del, se osramoti in propade. Pravi kristjani se ne veselijo in ne govore, da je nekdo zaslužil, da pride v težave. (Preg. 17:5; 24:17, 18) Tudi se ne sme veseliti, če se je nekdo zvito izognil situacije, v kateri bi bil kaznovan. (Ps. 50:18) Niti gledanje krivičnih del, ki se prikazujejo v kinematografih in na televiziji, nam ne bi smelo biti v užitek. Nadalje ne bi bilo pravilno, če bi stali na strani neposlušnih članov skupščine in iskali napake v karanju, ki jim je bilo dodeljeno. To prestopniku ne bo pomagalo, da bi naredil pozitivne korake do popolne odprave duhovnih slabosti, ki so ga pripeljale do prestopa.
14. Česa se ljubezen veseli?
14 Česa se smemo veseliti? Ljubezen »se veseli resnice«. (1. Kor. 13:6) Ker je resnica nasprotje krivici, to očitno pomeni, da se bomo veselili, ko vidimo, kako močno vpliva resnica na poštenost ljudi. Zadovoljstvo bi morali najti v vseh stvareh, ki vodijo do blagoslovov, kar ima zdrav in izgrajujoč vpliv na druge in kar služi za pospeševanje resnice in pravičnosti.
»LJUBEZEN NIKOLI NE MINE«
15. Kako nam Biblija zagotavlja, da prava ljubezen nikoli ne mine?
15 Razen tega, da je izredna, ljubezen nikoli ne mine. Na to lepo obračajo našo pozornost besede: »Vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Kor. 13:7, 8)
16. Kako ljubezen »vse prenaša«?
16 Glede tega, da prava ljubezen »vse prenaša«, se je ne more zlahka odriniti, potreti in prava ljubezen se ne preda. Ni preobčutljiva, tudi ne sklepa hitro, da ni upanja, da se bo neka oseba popravila. Če ljubimo, bomo še naprej delali dobro našim bližnjim, čeprav niso hvaležni. (Mat. 5:44—48)
17. V katerem smislu »ljubezen vse veruje«?
17 Kako pa naj razumemo besede »ljubezen vse veruje«? To gotovo ne pomeni, da smo lahkoverni, da na primer ne moremo spoznati, kaj je zares zlo. Pomeni pa, da ljubezen ne sumniči. Celo če nam naši duhovni bratje morda store ali rečejo nekaj, kar nas žali, ne bomo takoj sklepali, da so nas hoteli prizadeti. Ko opazujemo obnašanje drugih, ne bomo takoj pomislili na najhujše, temveč se bomo trudili, da ga vidimo v najboljši luči. O naših krščanskih bratih in sestrah bomo mislili najboljše, vse dokler se ne dokaže nasprotno, in ne bomo jih po krivem dolžili, da imajo hudobne namene ali nagibe. (Prop. 7:21, 22)
18. Za kaj nas bo usposobila ljubezen, kadar gre za upanje in vztrajanje?
18 Podobno ljubezen upa, da se bodo stvari obrnile na bolje. S tem se ne želi reči, da je ljubezen naivna, temveč išče najboljši izhod, da celo moli zanj. Ljubezen je optimistična. Kadar torej obiskujemo ljudi v nedovzetnem področju, lahko na primer upamo, da bodo nekateri izmed njih sčasoma vendarle sprejeli resnico. (Primerjaj Rimljanom 9:1—3.) Tudi verni zakonec lahko upa, da bo njegov neverni partner sčasoma sprejel »dobro vest«. (1. Petr. 3:1, 2) Medtem, ko nam ljubezen pomaga upati na najboljše, nas istočasno usposablja, da vzdržimo vse vrste preganjanj, nadlog, žalitev in napačnih prikazovanj.
19. Zakaj ne bomo nikoli obžalovali, če naredimo neko prijaznost?
19 V vsaki situaciji nam bo vedno pomagala naša ljubezen. Nikoli ne bomo obžalovali, če smo kaj prijaznega storili. Prava samopožrtvovalna ljubezen ni nikoli slabih okoliščin še poslabšala. Mar nimamo tedaj dober razlog, da posnemamo našega nebeškega Očeta, čigar glavna lastnost je ljubezen? (1. Jan. 4:7, 8)
20. a) Kako dolgo bo ljubezen »odličnejša pot«, kakor pokaže 1. Korinčanom 13:8—13? b) Po čem se še vedno lahko spozna prave Kristusove učence, čeprav so čudodelni darovi duha prenehali?
20 Ne samo v tem sestavu stvari, temveč v vso večnost bo ljubezen vzvišena pot. Nikoli ne bo »minila«. Apostol Pavel je to poudaril, ko je rekel: »Če pa so darovi preroštva, ponehajo, ali jeziki, umolknejo, ali spoznanje, preide ... Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (1. Kor. 13:8—13) Zgodovina krščanske skupščine potrjuje, da so čudodelni darovi očitno prenehali okoli drugega stoletja našega štetja. Kljub temu lahko prave učence Jezusa Kristusa spoznamo vse do naših dni po ljubezni, ki jo imajo med seboj.
21. Kakšna vprašanja si lahko postavimo glede na pomembnost ljubezni?
21 Kako pa je z nami posamezno? Ali povečujemo ljubezen do naših krščanskih bratov in sester? Se izkazujemo v izkazovanju ljubezni tako, kakor je opisal apostol Pavel? Zagotovo želimo to delati. Ker je ljubezen sad Božjega duha — ali prosimo za več tega duha, da bi mogli v svojem življenju ljubezen še bolj izražati? (Gal. 5:22) Naj ljubezen še naprej deluje v našem življenju, tako da bi mogli še naprej živeti, da bi lahko imeli ljubezen v vso večnost kot zvesti služabniki Boga ljubezni, Jehove. (1. Jan. 4:20—5:3)