‚Zvali na Jehova dela svoja‘

»Na Jehovo zvali dela svoja, in izpolnile se bodo namere tvoje.« (Pregovori 16:3)

1. Kaj so imeli apostoli za največjo potrebo kristjanov?

DANES potrebujejo ljudje od vseh stvari najbolj spodbudo. Vsakdo med nami je kdaj pa kdaj malodušen zaradi problemov tega sveta in lastnih nezmožnosti. Kristjani niso izjeme. Apostol Pavel je opisal namen svojega obiska skupščini: »A to je, da si sredi vas izmenjamo spodbude, po skupni, vaši in svoji veri.« (Rim. 1:12, NS) Ko so krščanski možje potovali iz Jeruzalema v druga mesta, so »spodbujali in utrjevali brate z mnogimi govori«. (Dej. ap. 15:32, NS; 20:1) To je dober zgled današnjim starešinam in potujočim nadzornikom. (Primerjaj Filipljanom 2:1.)

2. Kaj nam Biblija svetuje, da storimo, kadar se soočimo s težkim delom ali problemom?

² Včasih imaš morda problem ali delo, ki se ti zdi podoben gori. Ali pa naletiš morda v življenju na zelo neugodne okoliščine. Kaj boš naredil? Namesto da si malodušen ali se umikaš, se obrni k ‚Očetu usmiljenosti in Bogu vsake tolažbe‘. (2. Kor. 1:3, 4) Da, »zvali na Jehovo dela svoja, in izpolnile se bodo namere tvoje«. (Preg. 16:3)

3. Kaj pomeni »zvaliti na Jehovo dela svoja«?

³ Toda kaj pomeni »zvaliti na Jehovo dela svoja«? Pomeni, preložiti breme s svojih ramen na njegova. Seveda morajo biti tvoji načrti in želje pravilne, dobre, v soglasju z Božjo besedo resnice, ne pa sebične, maščevalne in podobno. Namesto da čutiš celo breme na sebi, položi vse pred Jehovo, popolnoma predaj izhod v njegove roke. Nato ga v molitvi in tako, da slediš biblijskemu nasvetu kolikor je največ v tvoji moči, prosi, da bi izpolnil, za kar ga prosiš. (Jak. 1:2, 5; Mat. 7:7, 8)

NAPREDEK IN BLAGINJA PRIHAJATA OD BOGA

4. Zakaj je nujno, da kristjan ne pozabi ‚zvaliti na Jehovo dela svoja‘?

⁴ To je zelo resna zadeva. Če kristjan ne dela to, se lahko prične preveč opirati nase, razmišljajoč morda o lastni pomembnosti ali sposobnosti. Če njegovi načrti navidez uspevajo, lahko zasluge pripiše sebi in šele pozneje spozna, da je bil njegov »uspeh« samo začasen ali površen. Takšen uspeh ne slavi Boga in v resnici ne pomaga drugim. Če namreč »Jehova ne zida hiše, zaman se trudijo ki jo zidajo. Ako Jehova ne varuje mesta, zaman bedi priden čuvaj«. (Ps. 127:1)

5. Kako je Pavel poudaril nepravilnost slavljenja samega sebe ali drugih ljudi?

⁵ To načelo je poudaril apostol Pavel, ko je pisal kristjanom skupščine v Korintu. Mnogi v tej skupščini so sledili častihlepnim ljudem ali jih slavili. (2. Kor. 11:4, 5, 13) Tudi so nekateri pripisovali pretirano važnost Pavlu in Apolu. (1. Kor. 1:12) Toda Pavel je uporabil sebe, Apola in Kefo za primere, da bi pokazal, kako nepravilno je slaviti sebe ali gledati nase ali na kateregakoli človeka ali skupino ljudi. (1. Kor. 4:6) Rekel je: »Kaj je torej Apolo? in kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne kateri zaliva, temveč, ki daje rasti, Bog.« (1. Kor. 3:5—7)

6. Kaj se lahko zgodi s kristjanom, ki ‚ne zvali na Jehovo svojih del‘?

⁶ Pavel je zatem poudaril, da so morda gradili na pravem temelju, to je na Jezusu Kristusu. Vendar, če bi ne gradili pravilno in ne ‚bi zvalili svoja dela na Jehovo‘ in se ne opirali nanj, ki daje uspeh — bodo v svojo sramoto videli, da so gradili s stvarmi, ki nimajo nobene vrednosti, s stvarmi, ki ne bodo vzdržale Božjega izpita. (1. Kor. 3:10—15)

7. Zakaj mora kristjan paziti nase, da se ne bi opiral nase ali zaupal v sebe?

⁷ Vzrok za to, da morajo kristjani še posebno paziti nase, je to, da se ljudje že po naravi nagibajo opiranju nase, da zaupajo sebi in postopajo neodvisno. Kmalu po potopu v Noetovih dneh je rekel Jehova: »Misel srca človekovega je huda od mladosti njegove.« (1. Moj. 8:21) To nagnjenje smo podedovali od Adama, ki je krenil v neodvisno smer, da bi delal stvari, kakor jih želi delati po lastni volji. V resnici pa je prišel pod satanovo oblast. (l. Moj. 3:5)

POVIŠUJMO BOŽJE, NE SVOJE IME

8. Kateri bi moral biti najvažnejši nagib pri vseh stvareh, ki jih delamo?

⁸ V vsem, kar delajo kristjani, morajo posvečevati ime Boga in njegovega Sina. To pomeni, da mora biti naš cilj — objaviti in poviševati Božjo suverenost, njegovo pravičnost, usmiljenje in druge njegove odlične lastnosti. (1. Petr. 3:15) Če tega ne delamo, ne bomo niti mi niti drugi želi spoštovanja ali časti za to, kar je narejenega, in ne bo imelo dobrih posledic. Bog je dal zapisati primer, ki poudarja to dejstvo. Gre za situacijo, ki se je razvila zatem, ko so Izraelci naselili obljubljeno deželo.

9. Kako so Izraelci občutili rezultate, ker so ‚zvalili na Jehovo dela svoja‘?

⁹ Takrat je Samuel, zvesti prerok, sodil Izraelu. Ker je ljudstvo omahovalo med oboževanjem Jehove in drugih bogov, je zaradi sovražnikov zelo trpelo. Toda Samuel jih je vodil po pravilni poti. Povabil jih je, da naj odstranijo krive bogove, ki so jih imeli. Poslušali so in pričeli so služiti samo Jehovi. Torej, z ‚zvaljenjem svojih del na Jehovo‘ so dobili odločilno zmago nad ogorčenimi sovražniki, Filistejci. (1. Sam. 7:3, 4, 10—14)

10., 11. Zakaj so Izraelci prenehali slaviti Jehovo in mu zaupati, čeprav jih je tako dobro vodil?

¹⁰ Celo zatem ko so sami spoznali svojo nesposobnost in videli, da so glede blagoslovov popolnoma odvisni od Jehove, so zahtevali kralja, ko je Samuel ostarel. Rekli so: »Postavi nam torej kralja, da nas sodi, kakor imajo vsi narodi.« Ko je Samuel glede tega molil k Bogu, je Jehova odgovoril: »Zakaj niso zavrgli tebe, ampak mene, da ne bi jim bil kralj.« (1. Sam. 8:4—7)

¹¹ Samuel jih je opozoril, da bodo pod vladavino človeškega kralja zatirani, toda odgovorili so: »Ne, temveč kralja hočemo imeti, da bomo tudi mi kakor vsi drugi narodi ter da nas sodi naš kralj in hodi pred nami in vodi boje naše.« (1. Sam. 8:10—20)

12. Kakšne posledice so občutili Izraelci, ker niso ‚svojih del zvalili na Jehovo‘?

¹² Tukaj je izraelsko ljudstvo pokazalo svoje pravo stanje srca. Gledali so v ljudi, da bi jim ti uspešno uresničevali njihove načrte. Niso verovali, da bi lahko ‚na Jehovo zvalili svoja dela‘. Takoj zatem je Bog izrazil svoje nezadovoljstvo tako, da je v času žetve pšenice deževalo. (1. Sam. 12:17, 18) Od takrat so Izraelci pod kralji zelo trpeli, razen pod nekaj zvestimi možmi, kakor so bili kralj David, Josija in Ezekija. To je bil rezultat nepriznavanja Jehove za svojega pravega kralja.

VSE PREPUSTITI BOGU

13. Kako bi morali postopati v vsem, kar kot Božji služabniki delamo ali se lotimo?

¹³ Iz tega primera lahko vidimo, da je Jehova vključen v vsak problem, s katerim se srečujejo njegovi služabniki, kakor tudi v vseh njihovih dejanjih. Kot prvo moramo imeti v mislih Jehovino voljo in njegovo ime. Nato mu lahko predložimo svoje zadeve in priznavamo, da je izpolnitev naših načrtov v njegovih rokah. Če se načrti uresničijo, si Jehova pridobi hvalo. Če pa se zgodi nasprotno od tega, kar smo načrtovali, lahko še vedno vemo, da on dela ali dopušča, kar je za nas najbolje. (Rim. 8:28)

14. Zakaj bi bilo napačno, če bi kristjani za nek uspeh sebi pripisovali sposobnosti ali spretnosti?

¹⁴ V svetu je uspeh človeka pogosto v neposredni zvezi z njegovo sposobnostjo in pretkanostjo, zato posamezniki sebi pripisujejo čast za svoje dosežke — toda pri službi Bogu ni tako. Sposobnost ali osebnost nekega človeka je torej odvisna od tega, v koliki meri je v soglasju z Bogom. Tisti, ki se stalno opira na Božjo osebnost ali sposobnost, lahko pričakuje, da ga bo Bog blagoslovil. Apostol je rekel: »Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas.« (2. Kor. 4:7; primerjaj z 2. Korinčanom 12:9.) Kristjani morajo vedno budno paziti, da ne zapadejo naravnim težnjam nepopolnega telesa, tako da bi pozabili, da so samo »Božji služabniki«, ki sadijo in zalivajo, in da je Bog tisti, ki daje rast. (1. Kor. 3:6, 7)

15. Zakaj temeljijo dosežki v službi Bogu na istem načelu kot uspešno delovanje naših teles?

¹⁵ Delež, ki ga daje Bog, medtem ko mu služimo, lahko primerjamo z načinom delovanja našega telesa. Organi, ki nam jih je Bog ustvaril, delujejo, ne da bi se mi zavedali njihovega delovanja. Le delno lahko pojasnimo, kako delujejo. Tudi hrana, ki jo užijemo, raste, ne da bi se preveč, če sploh kaj, trudili, pa vendar vsebuje vse nujno potrebne hranljive sestavine. Sonce, dež, zemlja in seme opravijo glavno nalogo. Tako je naše življenje v resnici povsem odvisno od stvari, ki nam jih nudi Bog. On pravzaprav opravlja vse delo. Naša služba Bogu temelji na istem načelu. Apostol Peter je rekel: »Če kdo služi, naj služi kakor iz moči, ki jo deli Bog; da se v vsem oslavlja Bog po Jezusu Kristusu.« (1. Petr. 4:11; primerjaj Mat. 6:25—31.)

DOBER ZGLED ABRAHAMA

16. Kako je Abraham »zvalil na Jehovo svoja dela«?

¹⁶ Abraham je dober zgled človeka, ki je brez pridržkov »zvalil svoja dela na Jehovo«. Imel je samo Jehovino besedo obljube, da bo Bog po njem proizvedel velik narod in po njem blagoslovil vse rodbine Zemlje. (1. Moj. 12:2, 3) Apostol Pavel opozarja na Abrahamovo vero, rekoč:

»Abraham je oče vseh nas (kakor je pisano: ‚Za očeta mnogih narodov sem te postavil‘) pred obličjem Boga, kateremu je veroval, ki oživlja mrtve in kliče to, česar ni, kakor da je. On je veroval v upanje, kjer ni bilo ničesar upati, da postane oče mnogih narodov, kakor mu je bilo rečeno: Tako bo seme tvoje. In ne oslabevši v veri, ni gledal na svoje že omrtvelo telo, ker je imel blizu sto let, niti na odrevenelo maternico Sarino; glede na obljubo Božjo pa ni dvomil v nejeveri, temveč ojačil se je v veri, in davši čast Bogu, je bil popolnoma prepričan, da ima moč tudi storiti, kar je obljubil. Zato se mu je tudi zaračunilo za pravičnost.« (Rim. 4:16—22)

17. Kako je Abraham ‚zvalil dela svoja na Jehovo‘, ko je Bog zahteval, da žrtvuje tistega, po katerem naj bi prišlo seme?

¹⁷ Abraham je vedel, da bo moral Bog posredovati, da bi on in njegova žena Sara dobila otroka. Vedel je, da je sam povsem nemočen. Toda za Abrahama to ni bil razlog za obup. Ko se mu je rodil sin, je Abraham vedel, da je Jehova naredil čudež, ker je obnovil njegovo in Sarino moč razmnoževanja. To je njegovo vero še bolj okrepilo. Zdaj je vedel, da bo seme prišlo po tem sinu. Kaj je naredil, ko je Bog zahteval, da tega sina žrtvuje? To je moralo Abrahama zelo začuditi. Mogel bi misliti, da se od njega zahteva preveč. Toda popolnoma se je predal v Jehovine roke, kakor beremo v knjigi Hebrejcem:

»Po veri je daroval Abraham Izaka, ko je bil izkušan, in edinorojenca je daroval on, ki je bil sprejel obljube, kateremu se je govorilo: ‚V Izaku se ti bo imenovalo seme‘. (Hebr. 11:17—19)

BOG LAHKO NAREDI TVOJO POT USPEŠNO

18., 19. Zakaj se lahko po pregledu teh stvari hrabro in z zaupanjem soočimo z raznimi težavami in problemi?

¹⁸ Kako bi mogel kdo od nas, zatem ko smo prebrali to poročilo, pomisliti, da se mora ob kakšni priliki zanesti na svojo lastno moč, položaj ali sposobnost, da bi naredil nekaj v Božji službi? To, da vemo, da nam ni treba skrbeti za izid kakršnegakoli problema ali dela, ki bi mogel biti pred nami, če brezpogojno zaupamo Jehovi in ga poslušamo, kakor je delal Abraham, nam služi kot osvežujoče ohrabrenje. Tu lahko gre za oskrbo naše družine z najpotrebnejšim. Vdova z malimi otroki lahko ima polne roke dela, ker se trudi, da jih vzgoji v »strahu Jehovinem«. (Efež. 6:4) Ali je morda problem, kako najti čas za službo oznanjevanja. Nekateri se morda bojijo iti od hiše do hiše in poučevati ljudi iz Biblije. Zapomni si: ‚Ti si v vsemu in pod vsakimi okoliščinami močan po njem, ki ti daje moč‘. (Filip. 4:13) Zapomni si, da sta Bog Jehova in Jezus Kristus na tvoji strani. Ti lahko vzdržiš, ker »vidiš Nevidnega«, kakor je vzdržal Mojzes, ko se je soočil z ogromno nalogo — voditi približno tri milijone Izraelcev, sužnjev, iz Egipta skozi brezupno puščavo. To je bila naloga, ki je daleč prekašala človeške moči. (Hebr. 11:27—29) Mojzes je »na Jehovo zvalil svoja dela«. Zatem je Jehova opravil delo. Nedvomno niso naši problemi težji od Mojzesovih.

¹⁹ Zato nam Biblija svetuje, da »molimo neprestano« in da smo v »molitvi vztrajni«. Lahko bomo »svoja dela zvalili na Jehovo«, če stalno gledamo nanj kot na tistega, ki lahko naše načrte izpolni. (1. Tesal. 5:17; Rim. 12:12) Tako bomo kakor Jezus posvečevali Božje ime in priznavali, da se imamo za rezultate pravzaprav njemu zahvaliti. Zato bomo njega slavili in častili.