Pridiga na gori — ‚Spravi se najprej z bratom svojim‘

ZATEM ko je Jezus pokazal poslušalcem, da je lahko trajna jeza smrtonosna, je usmeril njihovo pozornost na to, da odstranijo razlog za jezo. Rekel je: »Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Mat. 5:23, 24)

Z »darom« je v tem primeru mišljena žrtev, ki jo je nekdo lahko daroval v Jehovinem templju. Živalske žrtve so imele velik pomen, saj so bile po Jehovini zapovedi del pravega oboževanja. Toda če se je nekdo spomnil, ‚da ima neki brat kaj zoper njega‘, je bila to okoliščina, ki ji je bilo treba posvetiti večjo pozornost. Jezus je rekel: »Pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.«

To ni moglo biti tako težko, kakor izgleda, ker so takšne žrtve prinašali običajno med tremi letnimi praznovanji — pasho, binkošti in praznikom šotorov. (5. Moj. 16:16, 17) Verjetno se je brat, ki se je spotikal, nahajal med popotniki, ki so pritekali k tem praznikom v Jeruzalem.

Tukaj bi lahko pomislili, kaj je govoril Mojzesov zakon glede žrtev za krivdo. Pri kraji — bodisi, da je nekdo nekaj najdenega obdržal ali pa varal — je zahteval Božji zakon, da je dolžnik, če se je kesal, povečal polni znesek za 20 odstotkov, preden je daroval svojo žrtev. (3. Moj. 6:1—7) Jezus pa svojih besed ni omejil na žrtve za krivdo in posebne prestope. Po besedah Božjega Sina naj bi odložil vsako žrtev, če se spomni, da ima neki brat upravičeno kaj proti njemu — če mu je vest govorila, da je svojemu bratu naredil krivico ali če je zamudil kaj določenega zanj storiti ali pa če je po obnašanju svojega brata opazil, da je užaljen. V takšnem primeru naj bi svojo žrtev pustil »pred oltarjem« živo, to se pravi ob žrtvenem oltarju v tempeljskem dvorišču duhovnikov.

V Božjih očeh ima odnos do bližnjih v pravem oboževanju važno vlogo. Žrtvene živali, celo ‚tisočeri ovni‘, so bili za Boga nepomembni, če tisti, ki so jih žrtvovali, niso prav ravnali z bližnjim. (Miha 6:6—8) Apostol Janez namreč piše: »Kdor namreč ne ljubi brata svojega, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi?« (1. Jan. 4:20)

Jezus je svojim poslušalcem tudi priporočal, naj ne oklevajo popraviti storjeno krivico, ko je rekel: »Sprijazni se z nasprotnikom svojim hitro, dokler si z njim na potu.« (Mat. 5:25a)

Medtem ko je bil krivec ‚s tožnikom na poti k sodišču‘, naj bi se trudil zadevo urediti izven sodišča. Če bi priznal svojo napako in izrazil željo, da zadevo poravna, bi bil tožnik verjetno pripravljen izkazati usmiljenje in bi morda celo pristal na pogoje, ki bi jih lahko krivec brez dodatnih težav izpolnil.

Praktičen razlog za naglo ureditev takšne zadeve je imenoval Jezus, ko je rekel: »... da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik hlapcu, in boš vržen v ječo.« (Mat. 5:25b)

Če bi se na primer že predal sodišču in bi obtoženega spoznali za krivega, dolga pa ne bi mogel plačati, bi ga sodnik lahko izročil sodnemu hlapcu. Ta uradnik je imel nalogo, vreči dolžnika v zapor. Za kako dolgo?

Jezus je pojasnil: »Resnično ti pravim: Gotovo ne prideš iz nje (ječe), dokler ne plačaš zadnjega vinarja.« (Mat. 5:26) Po grškem besedilu Matevža naj bi zaporna kazen trajala tako dolgo, dokler ne bi bil plačan zadnji kodrantes ali »quadrant« — denar v vrednosti štiriinšestdesetega dela običajne dnevnice poljskega delavca. Če ni bilo nikogar, ki bi poravnal dolg aretiranega, se je lahko zgodilo, da je bil v zaporu silno dolgo.

Kdor je hotel oboževati Boga na sprejemljiv način, je moral do bližnjih prav postopati. Apostol Pavel je svetoval svojim bratom po veri: »Presojajte tem bolj, kako ne bi dajali spotike bratu ali pohujšanja.« (Rim. 14:13) Če je nastal takšen povod za spotikanje, naj kristjan pomisli na Jezusovo zahtevo, da se s prizadetim »hitro spravi«. (Mat. 5:25) Jehova namreč pravi: »Kajti usmiljenja želim in ne daritve.« (Ozea 6:6)