Posvečeno bodi tvoje ime
»Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje.« (Matevž 6:9)
1. Kaj bi morali kot prvo in najvažnejše izreči v molitvi?
VSAKDO, ki trdi, da je kristjan, je bral ali slišal molitev, ki jo je Jezus dal kot vzorec na željo svojih učencev: »Gospod, nauči nas moliti.« Kot prvo in najvažnejše je Jezus rekel: »Oče ..., posvečeno bodi ime tvoje.« (Lukež 11:1, 2)
2. Kaj vse pomeni Jehovino ime?
2 Ime Očeta, Jehova, prekaša po slavi, dostojanstvu in ugledu vsa imena v vesolju. Ne le zato, ker je Stvarnik, vsemogočen in z neomejenim znanjem, in izvaja popolno pravičnost, temveč predvsem tudi zato, ker je ljubeč, dober in usmiljen, zasluži njegovo ime največjo čast in slavo, da, strahospoštovanje. Ko je Mojzes prosil, da bi videl Božjo slavo, je bil napoten na goro Sinaj in »Jehova je prišel doli v oblaku in je stal ondi poleg njega in klical ime Jehovino. In Jehova je šel mimo njega in klical: Jehova, Jehova, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega, ki obiskuje očetov krivico nad sinovi in vnuki, nad tretjim in četrtim pokolenjem.« (2. Moj. 33:18—23; 34:4—7)
3. Katere so prevladujoče Božje lastnosti in zakaj On pravi, da krivca ne bo pustil nekaznovanega?
3 Tukaj se vidi, da sta ljubezen in usmiljenje med Jehovinimi glavnimi lastnostmi. Toda Najvišji ne bo prestopniku dovolil, da bi zlorabljal njegovo milost in dalje ostal neposlušen. V tem primeru ne bi mogel vladati vesolju v dobro tistih, ki želijo delati, kar je pravilno. Eden Kristusovih apostolov je označil določene ljudi: »In kakor niso marali Boga imeti v spoznanju, tako jih je Bog izročil popačeni pameti, da so delali, kar ni spodobno, ter so bili napolnjeni vsakršne krivice.« (Rim. 1:28, 29) Njihov način življenja z malikovanjem in razvratnostjo se seveda odraža na potomstvu. (Rim. 1:21—23) Toda celo takšni otroci lahko dosežejo Božjo milost, če se obrnejo k njemu po pomoč. (Ezek. 18:21, 22)
NAŠ ŽIVLJENJSKI CILJ
4. Kaj naj bo pravi zaklad nam, Jehovinim pričam?
4 Zato nam Jehova opisuje, kaj bi morali napraviti za svoj pravi zaklad. Takole pravi: »Ne hvali se modri z modrostjo svojo, in ne hvali se mogočni z mogočnostjo svojo, tudi ne bogati z bogastvom svojim; ampak s tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Jehova, ki delam milost, sodbo in pravičnost na Zemlji; kajti to mi je po volji.« (Jer. 9:23, 24)
5. Kako je Jezus pokazal, da je posvečevanje Jehovinega imena najvažnejše v njegovem srcu?
5 Zato bi na prvem mestu v našem srcu moralo biti Jehovino ime in vse, kar to ime označuje. Ko je bil Jezus na Zemlji, ga je zelo bolelo, če je kdo sramotil Božje ime, posebno še, če je to bilo Božje ljudstvo, Hebrejci. Rekel je: »Jaz delam vsekdar to, kar je njemu (Bogu) pogodi.« (Jan. 8:29) V težki preizkušnji v Getsemanskem vrtu ni bila njegova največja skrb to, da bo umrl. Prišel je na Zemljo, rodil se je kot človek zato, da žrtvuje svoje življenje, in bil je neomahljiv do konca. Tisto, kar ga je težilo te zadnje noči pred smrtjo, je bila sramota, ki bo z njegovo smrtjo kot bogokletnika nanesena na Jehovino ime, ker bo on, Sin Božji in Božji predstavnik, pred vsem svetom umrl na tako sramoten način. O njem je bilo zapisano: »Zasramovanje tistih, ki so tebe zasramovali, je zadelo mene.« (Rim. 15:3)
6. Kako bi morala na nas vplivati izjava v Rimljanih 15:3, kakor je pokazal Pavel?
6 Apostol Pavel je uporabil to izjavo za spodbudo kristjanov, naj imajo v mislih še kaj drugega razen ugajanje samim sebi — tako bodo pripravljeni pomagati drugim. (Rim. 15:1, 2) Za to je namreč Kristus živel in umrl in je nase vzel zasmehovanje, da bi ljudje dobili pravilno gledišče o njegovem Očetu in ga tako lahko spoznali in slavili. Pavel je rekel kristjanom: »A Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu, da enodušno, z enimi usti slavite Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa.« (Rim. 15:5, 6)
PRED BLIŽNJIMI IN TUJCI
7. Kako lahko kristjan posvečuje Božje ime a) na skrivnem, b) v družini in c) v skupščini?
7 Kako je lahko kristjan, ki nosi Jehovino ime, prepričan, da vedno posvečuje Božje ime? Seveda on to dela tudi na skrivnem, tako da ima v razumu in srcu Božje ime za sveto. To dela tudi v družini, ker govori, kar je pravilno in pokazuje ljubečo skrb do vsakega člana in pokazuje lastnosti, ki jih kaže Bog do svoje družine. Med svojimi brati v krščanski skupščini posvečuje Božje ime tako, da jim ob vsaki priložnosti pomaga ter nosi slabosti tistih, ki še niso toliko duhovno močni kakor on. (Gal. 6:10) Ker kliče Jehovino ime, ve, da se bo vse, kar govori in dela, odražalo na Božjem imenu.
8. Kako lahko človek posvečuje Božje ime v očeh tujcev in katero Božje stališče naj odseva?
8 Kako pa posvečuje Božje ime v očeh ljudi, ki so zunaj? Tako da posnema Boga in seznanja druge, zakaj dela tako. Mora jih torej ljubiti, kakor jih ljubi Bog. Bog bi lahko imel vse človeštvo za ničvredne, samoljubne, gnusne grešnike. Upravičeno bi se lahko čutil vzvišen in gledal s prezirom na njihovo stanje nečistosti in propada, na njihovo nespamet in njihove neumne postopke. Toda Bog ni zavzel takšnega stališča. Videl je stvari, ki mu niso ugajale. Toda »Bog (je) tako ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje«. (Jan. 3:16) In Kristus je umrl za nas, »ko smo bili še slabi ... ko smo bili še sovražniki«. (Rim. 5:6—10)
9. Kako lahko kristjan posvečuje Božje ime, kadar govori ljudem o resnici?
9 Eden najbolj neposrednih načinov posvečevanja Božjega imena je govorjenje drugim o Božji pripravi za ljudi po Kristusu. Kadar govori drugim, bodisi da jih to zanima ali ne, mora kristjan vedno misliti na posvečevanje Jehovinega imena. To pomeni, da mora biti naše obnašanje in naš govor takšen, da, če je le mogoče, spodbudi človeka, da si pridobi prijaznejše stališče do Boga. Vedeti moramo da oseba, s katero govorimo, ne gleda stvari v isti luči kot mi. Prej bo opazila našo vljudnost in prijaznost, našo uslužnost in iskreno stališče kakor pa naše besede. Če teh stvari ne bo videla, ne bo poslušala, kaj ji govorimo.
10. Česa se moramo, ko govorimo z ljudmi, izogibati in kaj poudarjati?
10 Kadar torej gremo od hiše do hiše, bomo storili prav, če bo naš nastop pozitiven. Obsojanje tistega, kar naš sogovornik veruje ali dela, mu ne bo pomagalo. Moramo se truditi, da vidi, da je to, kar mu nudimo v Jehovinem imenu, dobro. To naj nanj deluje kot nekaj najboljšega ali kot nekaj, kar mu bo pomagalo, ne pa ga obsojalo.
11. a) Bi morali zato, ker poznamo resnico, misliti, da smo boljši od ljudi, ki so zunaj skupščine? b) Kaj je Pavel navedel za vzrok, da je Kristus z njim tako postopal, ko je bil grešnik?
11 Nadalje bi moralo naše stališče do vseh ljudi v svetu biti enako stališču apostola Pavla. Ravno zato ker je posedoval resnico, ni sebe imel za boljšega od nepopolnih človeških stvarjenj, ki jim je oznanjeval. Rekel je :»Vem, da ne prebiva v meni, to je v mojem mesu, dobro.« (Rim. 7:18) Svojemu sodelavcu Timoteju je rekel: »Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, Gospodu našemu, da me je za zvestega imel in me postavil v službo, ki sem bil prej preklinjalec (Boga) in preganjalec in silovitnik; ali usmiljenje sem zadobil, ker sem delal to iz nevednosti v neveri; preobilo pa se je pomnožila milost Gospoda našega z vero in ljubeznijo, ki je v Kristusu Jezusu. Resnična je ta beseda in vsekakor vredna, da se sprejme: da je Kristus Jezus prišel na svet rešit grešnike, katerih prvi sem jaz. Ali zato sem zadobil usmiljenje, da bi na meni prvem Kristus Jezus pokazal svojo potrpežljivost, za zgled njim, ki bodo verovali vanj za večno življenje.« (1. Tim. 1:12—16)
PRED SORODNIKI
12. Kakšna je lahko situacija v družini, kadar eden od članov postane Jehovina priča?
12 Široke možnosti posvečevanja Jehovinega imena, ki so odprte večini od nas, so stiki z našimi sorodniki, ki niso Jehovine priče. Morda iskreno govorimo resnico, toda morda nimamo prikladnega spoštovanja do naših sorodnikov, ki ne spoznavajo ali ne opažajo in ne sprejemajo stvari v zvezi Biblije na enak način kot mi.
13. Kakšno stališče bi na primer lahko zavzela žena do moža in sorodnikov, ko spozna resnico?
13 Žena na primer spozna resnico in opazi, da nekaj njenih del, del njenega moža in sorodnikov, ni pravilnih. Njen mož in sorodniki jo bodo verjetno imeli za fanatika, če jim bo poizkušala vsiliti svoje prepričanje. Lahko bi takoj razglasila, da vsa dela in praznovanja določenih praznikov niso pravilna in bi jih lahko odvrnila od poslušanja. Kakšen način bi bil boljši?
14. Kakšno je primerno stališče in postopanje Jehovine priče do njenih sorodnikov, ki niso v resnici?
14 Bodi potrpežljiv, obziren in razumevajoč. Misli na čas, ki ga porabiš za pogovor z neznanimi ljudmi na domovih, na čas, ko z njimi preučuješ in jim pazljivo pomagaš dobiti dobro osnovo, preden poizkusijo spremeniti svoje poti, družbo in podobno. Zakaj bi se torej prenaglila in poizkušala sorodnikom vsiliti svoje gledišče? Preden prekineš stike z njimi ali povzročiš, da se oni od tebe odtegnejo, zakaj ne bi gledala na to kot na enega od načinov služenja Bogu, tako da si prijazna, vljudna, uslužna in dostopna kakor vedno? Tako boš odsevala Božje lastnosti in posvečevala njegovo ime in jih boš, ko se ti bo ponudila priložnost, opozorila na dobre stvari Božje priprave; morda te bodo tako pripravljeni poslušati, ker vidijo na tebi Božje lastnosti.
IZOGIBAJ SE PREVISOKEGA MIŠLJENJA O SEBI
15., 16. H kakšnemu nespametnemu postopanju se je pustil zapeljati Mojzes v Zinski puščavi?
15 Glede tistih, ki niso v resnici, in naših krščanskih bratov in sester se moramo najprej vprašati: Ali s tem, kar delam ali kar nameravam storiti, pokažem, da želim v prvi vrsti posvečevati Božje ime? Človek postane zlahka nestrpen, razdražen ali tudi malo samopravičen. Tedaj se pozabi opreti na Jehovo. To ni modro. Mojzes je nekoč naredil to žalostno napako. Izraelci so bili zelo uporni in so delali Mojzesu veliko težav. V Zinski puščavi so se začeli z njim prepirati, ker ni bilo vode. Jehova je nato zapovedal Mojzesu, naj govori skali, da bo dala vode. Toda Mojzes je rekel ljudstvu: »Čujte vendar, uporneži! Bova li vam izpeljala vodo iz te skale?« Namesto da bi govoril skali, jo je dvakrat udaril, pritegnil pozornost nase, ljudstvo imenoval »uporneži« — nakar je pritekla voda. (4. Moj. 20:1, 2, 7—10)
16 Mojzes je uspel dobiti vodo za ljudstvo, toda kaj je rekel Jehova? »Ker nista verovala vame, da bi me svetega izkazala vpričo sinov Izraelovih, zato ne dovodita te občine v deželo, ki sem jo jim dal.« (4. Moj. 20:12)
BODI DELEŽNIK DOBRE VESTI
17. a) Ali mi kot Jehovine priče dolgujemo kaj ljudem zunaj? b) Razčleni, kaj je rekel apostol Pavel v 1. Korinčanom 9:19—27, in uporabi ta načela na Jehovine priče.
17 Ker nam je Bog dal spoznati resnico, nam je pravzaprav naložil obveznosti do ljudi, ki so zunaj, kakor tudi do naših bratov. Apostol Pavel je o tem pisal kristjanom v Rimu: »Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom (tujcem), modrim in neumnim (neizobraženim). Tako torej, kar se mene tiče, sem voljan oznanjati evangelij (dobro vest) tudi vam, ki ste v Rimu.« (Rim. 1:14, 15) Pavel je tudi rekel: »Kajti dasi sem bil svoboden od vseh, sem se storil sužnja vsem, da bi jih tem več pridobil. In Judom sem postal kakor Jud, da bi Jude pridobil; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil te, kateri so pod postavo; tistim pa, ki so brez postave, kakor bi bil brez postave, dasi nisem brez postave Bogu, temveč v postavi Kristusu, da bi pridobil tiste, ki so brez postave; slabotnim sem postal slabič, da bi pridobil slabiče: vsem sem postal vse, da bi jih vsekakor nekaj zveličal. Vse pa delam zavoljo evangelija, da bi prejel delež z njim.« Pavel ni želel biti zavrnjen in izgubiti blagoslove dobre vesti zatem, ko je drugim oznanjeval. (1. Kor. 9:19—27)
18. Kako lahko postopamo v soglasju z našo molitvijo, ‚da naj bo posvečeno Božje ime‘?
18 Ko torej molimo: »Oče naš, posvečeno bodi ime tvoje« — prosimo Boga, da nam pomaga pustiti vse ostale stvari ob strani tako, da bi z deli vedno slavili njegovo ime in ga posvečevali. Nato bomo delali v skladu s svojo molitvijo, tako da se bomo trudili, da ne storimo nekaj, kar bi bilo ljudem v spotiko pri iskanju resnice. Pazili bomo, da bomo bolj prijazni in manj kritični. Vedno bomo mislili na to, da naš cilj ni obsojanje, temveč postati z njimi deležnik na dobri vesti in njenih blagoslovih.