Božje ime in tvoje ime

UPRAVIČENO se zanimaš za svoje ime, ker je zate pomembno. Če izrečejo tvoje ime, takoj prisluhneš. Ime ti je morda Mirko, Jim ali Carlos, toda pod tvojim »imenom« se lahko razume tudi tvoj glas. Če gledamo tako, je s tvojim imenom povezana tudi tvoja osebnost in tvoje bistvo.

Tisti, ki so ti blizu, te verjetno ne bodo klicali po priimku, temveč po tvojem imenu, toda najsrečnejši si, če gledajo nate kot na človeka, ki ima ‚dobro ime‘. (Preg. 22:1) Vsi imamo razlog, da se za svoje ime zanimamo.

Če to zadeva že ljudi, koliko bolj velja za Stvarnika vesolja! Ugaja mu, če se ljudem lahko razodene po svojem osebnem imenu, ki ima pomen in ga označuje kot tistega, ki izpolnjuje svoje namene in obljube. Zato je lahko Bog svoje ime Jehova zelo primerno označil kot »spominsko ime«. (2. Moj. 3:14, 15; Ozea 12:6; Ps. 135:13) To ime je povezano z vsem, kar je že storil in kar ima še namen storiti.

Mar naj torej ne bi poznali Božjega imena in ga uporabljali? Pozna Bog naše ime? Ali pozna naše osebno ime in nas pozna kot osebo, ki uživa njegovo milost?

Večina vodilnih duhovnikov in prevajalcev Biblije je nagnjenih, da prezira Božje ime ali ga omalovažuje. To prispeva k temu, da se ljudi ovira priti v Božjo milost. Dr. Walter Lowrie je pisal v anglikanskem časopisu Theological Review o izpuščanju Božjega imena v nekaterih prevodih Biblije:

»V druženju z ljudmi je zelo važno vedeti, kako se imenuje oseba, ki jo ljubimo, ki jo ogovorimo, ali tista, ki ji govorimo. Isto velja za odnos človeka z Bogom. Kdor Boga ne pozna po imenu, ga v resnici ne pozna kot Osebo, ga ni spoznal v pogovoru (kar se dogaja v molitvi), in ga ne more ljubiti, če ga pozna samo kot neosebno moč.«

Pisec je imel pri tem še posebej v mislih, da se v nekem novejšem prevodu Biblije pojavlja Božje ime samo štirikrat. Da, čeprav mnogi duhovniki učijo moliti svojo čredo »Posvečeno naj bo tvoje ime«, ne prednjačijo niti v uporabi tega imena, niti ne nastopajo za to, da bi ga uporabili v prevodih Biblije. (Luk. 11:2)

Za primer vzemimo Common Bible (1973), ki jo v angleško govorečem področju enako priznavajo protestanti in katoličani. Njen predgovor vsebuje napotek, da niso sledili zgledu American Standard Version (1901), v kateri je Božje ime več tisočkrat uporabljeno. Zakaj izpuščajo uporabo tega imena? Eden od razlogov so različna gledišča o izgovarjavi. Kot drugi razlog navajajo: »Uporaba lastnega imena za edinega Boga — kot da bi obstajali še drugi bogovi, od katerih bi ga morali ločiti — je izostala v judaizmu pred krščansko dobo in je povsem neprimerna za obširno verovanje krščanske cerkve.« (S. vii)

Toda kakor smo videli, se kopičijo dokazi za to, da so uporabljali v času Kristusa Božje ime tako Židje kakor tudi prakristjani. In če Bog nebes sam pojasni, da želi, da ga poznajo po njegovem »spominskem imenu«, mar naj tedaj ne sprejmemo takšne odločitve?

NJEGOVO IN NAŠE IME

Poznavanje Božjega imena vključuje mnogo. Ne gre le za to, da se tega zavedamo, da se osebno ime Stvarnika glasi »Jehova« ali podobno. Poznali naj bi tudi osebo, ki stoji za tem imenom — njene, v Bibliji razodete namene, dela, lastnosti in zapovedi. (Neh. 9:10; 1. Kralj. 8:41—43) Z besedami »Oznanil sem ... ime tvoje« Jezus ni hotel samo reči, da je to ime uporabljal. (Jan. 17:26) To je Jezus zagotovo delal, ko je bral iz Hebrejskih spisov, ki so vsebovali Božje ime. Poleg tega pa je Jezus deloval za pospeševanje namenov, ki so povezani s tem imenom, in je tudi nje oznanil. Vsi, ki jih je Jezus poučeval, so Jehovo bolje spoznali in so bili krepčani v prepričanju, da se bo izpolnil Božji »večni namen«. (Jan. 14:10; 6:38; Efež. 3:11)

Če spoznavamo Jehovo v tem smislu, nas tudi On spozna. (Jan. 17:3) Priznal nas bo; pri njem bomo na dobrem glasu. (Prop. 7:1) Posledica poznavanja Boga in njegovega imena bo, da bo spoznal naše ime in nam podaril svoje priznanje. To se vidi iz Malahije 3:16:

»Tedaj so se pogovarjali, kateri se boje Jehove, drug z drugim, in Jehova je pazil in poslušal; in spominska knjiga je bila pisana pred njim za tiste, ki se Jehove boje, in za nje, ki čislajo ime njegovo.«

Gotovo je to razlog, da naj bi se zanimali za Božje ime in tudi za svoje ime. Da, zanimali naj bi se za to, da poznamo Božje ime, ga uporabljamo in spoštujemo. To zahteva od nas, da živimo v soglasju z nameni, s katerimi je to ime povezano.

Malahija omenja na primer, da se ljudje, ‚ki se Jehove boje‘, med seboj pogovarjajo. Za stalne tovariše so si izbrali ljudi, ki so se prav tako zanimali za oslavljanje Božjega imena. Lahko se vprašamo: ali pri izbiri mojih tovarišev razmišljam o tem, če so to osebe, ki poznajo Jehovo in postopajo v soglasju z njegovimi nameni? Ali deluje moja želja, poznati Boga in biti od njega priznan, tudi na to?

Smo pripravljeni ob primerni priložnosti govoriti o Jehovi, kadar se v vsakdanjih opravilih — na delu, v soseščini, v šoli — srečujemo z ljudmi, ki Jehove ne poznajo? Se zanimamo predvsem za to, da ‚oznanimo Božje ime‘, tako da povsem sodelujemo v mogočnem delu, ki ga je Jezus napovedal za naše dni: »In ta dobra vest o (Božjem) Kraljestvu se bo oznanjevala po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje?« (Jan. 17:6, 26; Mat. 24:14) Če to radostno delamo, pokažemo, da Jehovino ime za nas ne predstavlja samo štirih črk v neki knjigi, temveč da ima v našem življenju važno vlogo.

V članku »Posvečeno bodi Božje ime« so obravnavane še druge možnosti, kako lahko dokažemo, da poznamo Božje ime in želimo, da Bog pozna tudi naše ime.

Če uživamo Jehovino milost, ga poznamo kot Osebo in še druge seznanjamo z njegovim imenom, nas bo ohranil v spominu, kar bo v našo večno korist. Kakor je rekel Malahija, bo naše ime takorekoč zapisal v »spominsko knjigo« in nas nagradil z večnim življenjem. (Jan. 17:3)