Živeti, kot da pripadamo Jehovi
»Če torej živimo, če mrjemo, smo Jehovini.« (Rim. 14:8)
1. V katerih stvareh bi morala biti krščanska skupščina enotna?
PRAVI kristjani želijo živeti z drugimi v miru. (Rim. 12:18) Člani krščanske skupščine delajo to tako, da posvečajo pozornost važnejšim stvarem, in skrčijo na najmanjšo mero, kar za pospeševanje vere ni tako važno. (1. Tim. 1:4) Prizadevajo si za enotnost v veri in pri delu, ker oboje pripada važnim stvarem. Da bi prikazal to enotnost, je vzel apostol Pavel za primer človeško telo. Kakor delujejo udje zdravega telesa enotno v interesu vsega telesa, da je sposobno opravljati dela, tako je v krščanski skupščini. V »telesu« ne bi smelo biti delitve, temveč bi morali »udje enako skrbeti drug za drugega«. (1. Kor. 12:25)
2. Zakaj kristjani ne gledajo in ne delajo vseh stvari enako, čeprav je med njimi enotnost?
2 Toda ta enotnost ni enoličnost. Dejstvo, da verujejo kristjani v vsemogočnega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki je poglavar skupščine, jih ne naredi, da so si podobni kakor »jajce jajcu«, niti ne govorijo mehanično kakor roboti. Vsakdo od njih je osebnost zase, njegovo lastno gledišče na stvari, ki za rešitev niso odločilne. Vsakdo ima več ali manj lastne načine za urejevanje lastnih razmer in opravljanje vsakdanjega dela, da, vsakdo se na svoj način zabava ali sprosti. Tako je v glavnem zato, ker so preteklost in okoliščine posameznikov zelo različne.
3., 4. Kako pravi kristjani »živijo Jehovi«?
3 Toda karkoli kristjani delajo, delajo iz čistega srca, kakor Jehovi. Neki kristjan morda ne razume povsem, zakaj drugi gleda ali dela stvari na določen način. Razume pa, da je Bog sodnik svojim služabnikom. In kakor se kristjan trudi dati od sebe najboljše in težiti, da ugaja Jehovi, tako pripisuje določene spodbude tudi svojim bratom in sestram. Zato pravi apostol:
»Zakaj nihče nas ne živi sebi, in nihče ne umre sebi. Kajti če živimo, živimo Jehovi, in če mrjemo, mrjemo Jehovi; če torej živimo, če mrjemo, smo Jehovini.« (Rim. 14:7, 8)
4 Celo najbolj pošten in vesten kristjan ima slabosti in napake in zato ne ravna vedno nesebično. Toda njegov glavni cilj v življenju ni postati bogat ali živeti življenje zadovoljstva in udobja. Ne živi samo zase ali zaradi sebe. Njegov glavni cilj v življenju je ugajati Bogu tako, da izvaja njegovo voljo. Pripravljen je vsak čas umreti, če lahko njegova smrt služi Božjemu namenu. In prav tako kakor njegovo življenje pripada Jehovi, tako računa Jehova na to, da je njegovo, če umre. Dejansko soočen s smrtjo računa na vstajenje, ker gleda Jehova na tiste, ki so si ga postavili za svojega Boga, kot na žive, ne mrtve. (Mat. 22:31, 32; Rim. 4:17)
VSAKOMUR DOVOLITI, DA ODLOČA V OSEBNIH ZADEVAH
5. a) Katero delo je najvažnejše? b) Kako bi moral gledati kristjan na to, kako drugi troši svoj čas in energijo?
5 Najvažnejše delo, ki ga lahko nekdo naredi je, pomagati drugim, da dosežejo in ohranijo dober odnos z Bogom in Kristusom. Toda tudi druge stvari je potrebno delati. Tisti, ki posveti svoj čas oznanjevanju »dobre vesti«, se lahko odloči graditi za družino novo hišo ali povečati staro. Ker troši čas in denar za to, bi drugi kristjani ne smeli takoj sklepati, da je materialist. Obsojajo ga, če rečejo: »Njegova ljubezen do resnice slabi.« Človek morda dela to zato, ker meni, da je njegova krščanska dolžnost, imeti dostojen dom, vreden spoštovanja v očeh okolice. Morda bo ta dom uporabil za kraj sestajanja skupščinske skupine.
6. Kako lahko nekdo spozna, da ravna nepravilno, ko sodi svojega brata glede njegovega oddiha?
6 Drug vesten kristjan morda izbere obliko sprostitve, ki sama po sebi ni nepravilna. Glede služenja interesom Kraljestva daje sprostitvi podrejeno vlogo. Drugi verjetno zase ne bi izbrali takšno vrsto razvedrila, ker bi menili, da s tem tratijo čas. Toda sodili bi kristjana, če bi rekli, da živi zase, ne pa Jehovi in da služi ‚Bogu in bogastvu‘. (Luk. 16:13)
7. Zakaj ne more kristjan predpisovati, kaj je za drugega najboljše glede materialnih dobrin?
7 Vsakdo od nas ima lastno gledišče o materialnih stvareh, ki so mu potrebne ali jih lahko ima, medtem ko daje interese Kraljestva na prvo mesto, tako da goreče sodeluje v nujnem delu oznanjevanja »dobre vesti« drugim. (Mat. 6:33; Mar. 13:10) Nekdo lahko ima veliko posvetnih dobrin, pa jih vendarle obdrži in jih koristi v hvalo Jehovi. Drugi je mogoče po naravi nesposoben priti do bogastva in to ga lahko zapelje, da zapusti duhovne stvari. Zato mora »moriti svoje telo« in se naučiti samoobvladanja, pri tem pa ohraniti v mislih nujno obveznost oznanjati »dobro vest«. (1. Kor. 9:16, 27) Toda drugi kristjan ne bi smel obsojati ali igrati »vest« tej osebi, temveč naj takšnemu, ki podleže ljubezni do denarja nudi ljubečo pomoč in nasvet. (1. Tim. 6:17)
NOBENEGA GLEDATI »PO MESU«
8. Zakaj se lahko bogati in siromašni veselijo glede svojega položaja v resnici?
8 V zvezi s tem pravi Jezusov polbrat Jakob: »Ponaša pa naj se nizki brat v visokosti svoji, a bogati v ponižanju svojem, kajti mine kakor trave cvet.« (Jak. 1:9, 10) Tisti, ki je skromen in nima bogastva ali ugleda v tem sestavu stvari, se lahko veseli, ker je bil v svetu preziran, sedaj pa je po mnenju Boga in njegovih krščanskih bratov na enaki stopnji kakor bogati. On je ‚someščan in Božji domačin‘. (Efež. 2:19) Ima izredno bogastvo služenja Bogu in pred njim je nagrada življenja. Bogat človek se lahko veseli, ker je spoznal, da je nekoristno trošiti energijo za kopičenje bogastva. Kot kristjan lahko sedaj s svojega novega položaja ponižnosti ocenjuje ‚varljivo, moč bogastva‘ in spozna, kako nespametno je zaupati vanj. (Mar. 4:19) Ve, da je to, »kar se vidi, začasno, a kar se ne vidi, je večno«. Sedaj pričakuje enako nagrado kakor tisti, ki je nižjega stanu. (2. Kor. 4:18)
9. Zakaj ne bi smeli nikogar »poznati po mesu«?
9 Na osnovi teh resnic je postavil apostol izredno pravilo za kristjane: »Za vse je umrl (Kristus), da bi ti, kateri žive, nič več ne živeli zase, ampak za tega, ki je zanje umrl in je bil obujen. Zatorej mi od sedaj nikogar ne poznamo po mesu.« (2. Kor. 5:15, 16) Pri Bogu velja, kar je človek z duhovnega gledišča, ne pa po videzu, z mesenega stališča. Držati bi se morali takega ocenjevanja stvari.
10. Zakaj moramo ohraniti v mislih, da je Kristus Gospodar mrtvih in živih?
10 Da pravi kristjani ne morejo pravilno gledati na stvari na katerikoli način, se vidi tudi iz apostolovih besed. Zatem ko je rekel »Jehovini (smo)«, je nadaljeval: »Zato je namreč Kristus umrl in zopet oživel, da gospoduje i mrtvim i živim.« (Rim. 14:9) Sedaj je kot Gospodar sposoben pomagati kristjanom uspešno oblikovati njihovo življenje za Božje stvari. Kakor je on ‚premagal svet‘, ga lahko premagajo tudi kristjani. (Jan. 16:33; Hebr. 7:25) Kot gospodar mrtvih ima Kristus oblast in moč, da jih vrne v življenje. Zelo tolažilno je vedeti, da niso nikoli zapuščeni — niti dokler služijo Bogu, niti ko umrejo. (Rim. 8:31—34, 38, 39)
11. Zakaj je popolnoma napačno, da kristjan sodi svoje brate?
11 Pavel ni govoril o tej stvari samo zato, da bi ponovil upanje, ki bi ga kristjani že morali imeti. Ta argument je uporabil, da bi dokazal, da ni pravilno, če kristjan sodi svojega brata, ker ta brat popolnoma pripada Bogu. V naslednjih stavkih je podal višek svojega dokaza:
»Ti pa, zakaj sodiš brata svojega? ali tudi ti, zakaj zaničuješ brata svojega? Saj se vsi postavimo pred sodni stol Božji. Kajti pisano je: ‚Kakor živim jaz, govori Jehova, meni se bo pripognilo vsako koleno, in vsak jezik bo pripoznaval Boga.‘ Tako bo torej vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu. Nič več torej ne sodimo drug drugega.« (Rim. 14:10—13)
V PRVI VRSTI NIKOMUR DATI POVOD ZA SPOTIKANJE
12., 13. Kaj apostol Pavel in Jezus Kristus poudarjata, da naj vsakdo dela, namesto da sodi?
12 V rimski skupščini so nekateri obsojali postopke in nagibe drugih, ki so imeli drugačno mišljenje in razumevanje vesti. To je bilo nepravilno in nevarno za vse. To ni ugajalo Velikemu Sodniku, pred katerim ni imel noben človek prednostnega položaja. Pavel pokazuje na mnogo boljšo pot. O tistih, ki so nagnjeni k obsojanju govori: »Presojajte pa tem bolj, kako ne bi dajali spotike bratu ali pohujšanja.« (Rim. 14:13)
13 Nagnjenje soditi druge, bi lahko usmerili sami nase, namreč tako, da sebe ocenjujejo in globlje preiskujejo lastno obnašanje. Jezus je opominjal: »Ne sodite, da ne boste sojeni. Kajti s kakršno sodbo sodite, s tako bodo sodili vas ... Ali kako porečeš bratu svojemu: Daj, da izderem pazder iz očesa tvojega, in glej, bruno je v očesu tvojem? Hinavec, izderi najprej bruno iz očesa svojega in potem izpregledaš, da izdereš pazder iz očesa bratu svojemu.« (Mat. 7:1—5; primerjaj s 1. Korinčanom 11:31; 2. Korinčanom 13:5.)
14. Kaj pomeni navesti brata na ‚spotikanje‘? Navedi primer.
14 Navesti drugega na spotikanje bi pomenilo, spodbuditi ga h grehu, ker je greh v Bibliji prikazan kot padec. (1. Kor. 10:12; 1. Tim. 6:9; primerjaj z Matevžem 5:27—30.) Kristjan lahko takole navede brata k spotikanju: morda bi delal nekaj, kar mu dovoljuje njegova krščanska svoboda, ne da bi najprej ugotovil, če to lahko škoduje vesti brata. Ta brat morda čuti slabo vest zaradi uživanja alkoholnih pijač. Kljub temu kristjan morda pije vpričo tega brata ali mu ponuja pijačo. Brat lahko pomisli: »Saj ta je zrel kristjan, verjetno lahko sledim njegovemu zgledu.« Tako se opogumi in gre naprej, istočasno pa mu vest očita, da to ni pravilno. Obsoja ga. Ne postopa iz vere ali kakor Bogu, zato se je spotaknil. Peče ga vest in je pobit, ker čuti, da je grešil. Mogoče si bo le težko opomogel. (1. Kor. 8:12, 13; Rim. 14:23)
15. H kakšnemu grehu bi lahko navedel brata v veri, če kristjan trmasto vztraja pri svojih »pravicah«?
15 Lahko se tudi zgodi, da kristjan vztraja na svoji »svobodi« ali pravici delati nekaj, kar je pod normalnimi okoliščinami pravilno, in nekoga s slabotnejšo vestjo navede, da postane njegov sodnik. Njegovo nespametno okoriščanje takšne »svobode« lahko navede slabšega, da prične gojiti napačne dvome in zavist. To lahko ogroža mir in enotnost skupščine.
16. Zakaj se kristjan brani storiti nekaj, kar drugi smatra za povsem pravilno?
16 Pavel navaja razlog, zakaj se neki kristjan odloči, da ne dela nekaj, kar je za drugega povsem pravilno: »Vem in prepričan sem v Gospodu Jezusu, da ni nič nečisto samo na sebi; samo če kdo misli, da je kaj nečisto, je za njega nečisto.« (Rim. 14:14)
17., 18. a) Kakšno veliko prostost imajo kristjani, kakor je pokazal Pavel? b) Zakaj se nekateri prvi kristjani niso bili sposobni povsem okoristiti te pravice?
17 Apostol je pokazal široko prostost, ki jo pravzaprav imajo kristjani, ko je govoril o hrani, katero je, kot je rekel, »Bog ustvaril, da (jo) z zahvaljevanjem uživajo verni in ti, ki so spoznali resnico«. Nato nadaljuje z navajanjem vzroka za to: »Kajti vsaka stvar Božja je dobra in ničesar ni, da bi zametali, ako prejemamo z zahvaljevanjem: posvečuje se namreč po besedi Božji (ki to potrjuje) in molitvi.« (1. Tim. 4:3—5)
18 Kar je ustvaril Bog in namenil za določen namen — tako kot hrano — je dobro in kristjani lahko uživajo vse brez greha — vsa hrana je čista. Toda nekateri — posebno med hebrejskimi člani prve krščanske skupščine — so imeli slabotno vest v pogledu hrane, ki je bila po Mojzesovem zakonu prepovedana. (Dej. ap. 10:14, 15) Čeprav so jim drugi kristjani pojasnili stvar, je njihova vest zaradi tega, ker so dolgo živeli po teh običajih, težko vzela takšne jedi kot čiste. Seveda niso bili prisiljeni, da bi jih uživali. Toda nekdo drug je lahko razumel, da je Bog Zakon na osnovi Kristusove žrtve ukinil in je zato vsa hrana »zakonita« in čista. Zato je lahko z mirnim srcem jedel vse, zahvaljujoč se Bogu za njegove priprave.
19., 20. a) Opiši razliko med stvarmi, ki se jih mora delati, in stvarmi, ki so prepuščene kristjanovi volji? b) Kako lahko kristjan, ki odločno izkorišča svojo krščansko svobodo, »ne postopa (več) po ljubezni«?
19 Mar je potrebno, da kristjan, ki ima to spoznanje, uživa hrano v prisotnosti hebrejskih kristjanov? Pavel odgovarja na to: »Kajti če se zavoljo jedi tvoj brat žalosti, ne ravnaš več po ljubezni. Ne pogubljaj s svojo jedjo tistega, ki je zanj umrl Kristus.« (Rim. 14:15)
20 Čeprav je v tem primeru uporabljena hrana, se lahko načelo uporabi za vse, kar smemo delati, je pa prepuščeno volji posameznika. So pa stvari, ki jih je Bog zapovedal, da jih moramo delati; to vključuje čistost, pravičnost in poslušnost. To so ‚važnejše stvari‘. (Filip. 1:10) Noben kristjan ne more narediti kompromisa ali kako zgrešiti stvari. Če pa bi po lastnem okusu ali lastnem mnenju trmoglavo delal to, kar mu ugaja, ne da bi upošteval občutke drugih kristjanov, ne bi postopal po ljubezni — kar pa ni storjeno iz ljubezni, zanj nima nobene vrednosti. (1. Kor. 13:1—3)
21. Kako lahko na druge vpliva malomarno postopanje?
21 Poleg tega bi bilo trmoglavo postopanje tudi zelo nespametno. Lahko bi drugega brata zadelo, celo tedaj, če bi bilo njegovo mnenje, da takšen postopek ni pravilen, neutemeljeno. Lahko bi postal malodušen, jezen ali se čutil celo odvržen. Lahko bi bil tako zelo užaljen, da bi se pričela rušiti njegova vera. Njegov Gospodar je Kristus, ki je dal življenje za človeštvo. (Juda 4) Zanj je ta brat — ki ga je odkupil z lastno krvjo, zelo dragocen in gotovo ne bo zadovoljen s tistim, ki bi z vztrajanjem pri svojem mišljenju obsodil svojega brata ali mu dal povod za spotikanje. (Primerjaj Matevž 18:6, 14.)
22. Kaj se moramo odločiti, da delamo?
22 Če živimo Jehovi, vemo, da je »vse (kar je Bog pripravil za nas, da uporabljamo ali delamo) ... dopuščeno, ali ni vse koristno (odvisno od časa, okoliščin in koristnosti za druge); vse je dopuščeno, ali vse ne pospešuje napredka. Nihče naj ne išče svojega, temveč vsak dobro drugega.« (1. Kor. 10:23, 24)
[Slika na strani 25]
Kristjan naj ne navaja drugega na spotikanje, s tem da mu nudi jed ali pijačo, ki mu jo njegova vest ne dovoli uživati.