Izvrševati Jehovino delo na njegov način
»Kolikor nas je torej popolnih (zrelih), bodimo teh misli. ... Toda do česar smo dospeli, po tem stopajmo naprej!« (Fil. 3:15, 16)
1., 2. Katera dvojna dejavnost se danes zahteva od predanih kristjanov, kakor je prikazano v Pismu?
KAKŠNO je Jehovino delo za tiste, ki so se predali, da izvajajo njegovo voljo in sledijo stopinjam Jezusa Kristusa, njegovega Sina? To je dvojno delo, ki ga je Jezus Kristus napovedal in zapovedal.
2 Napovedal je: »In ta dobra vest kraljestva se bo oznanjevala po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec« (Mat. 24:14, NS) Zato je sodelovanje v oznanjevanju dobre vesti o Kraljestvu vsekakor pomemben del izvajanja Jehovinega dela v našem času. Jezus je svojim prvim učencem zapovedal dalje: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Mat. 28:19, 20) Kristjani morajo ne le oznanjevati ljudem, temveč jih tudi poučevati o tem, kar so se sami naučili. Pomagati morajo drugim, da delajo, kar je Jezus zapovedal svojim prvotnim apostolom in učencem.
3. Kaj pokazuje Pismo glede načina izvrševanja Božjega dela?
3 Kako je treba opravljati delo Boga Jehove? Lahko vsak kristjan opravlja to delo tako, kakor bi njemu ugajalo ali kakor sam misli, da bi ga naj opravljal? Ne. Božja beseda nam zapoveduje, kako ga naj izvršujemo. To načelo se je pokazalo že v dneh Mojzesa, ker beremo v 5. Mojzesovi 12:8: »Ne delajte tako, kakor delamo mi danes tu, vsakdo, karkoli se mu vidi prav!« Nasprotno — delati moramo tako, kakor je zapovedano v 5. Mojzesovi 6:18: »In delaj, kar je pravično in dobro v očeh Jehovinih, da se ti bo dobro godilo.« Apostol Pavel pokazuje, da veljajo ta načela tudi za krščansko skupščino: »Prosim vas pa, bratje, ... da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temveč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli.« (1. Kor. 1:10) V listu Filipljanom 3:15, 16 pokazuje Pavel, da je označba zrelih kristjanov enotno mišljenje, govor in delo. Ta enotnost namena in dejavnosti je bistvena pri izvrševanju dela Boga Jehove na njegov način.
DATI BOŽJE DELO NA PRVO MESTO
4. a) Katero mesto v življenju naj zavzema Božje delo? b) Katere stvari upravičeno zahtevajo našo energijo?
4 Katere stvari pa spadajo k izvrševanju Jehovinega dela na njegov način? Eni od njih moramo v našem življenju dati prednost, kakor je Jezus spodbujal: »Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti.« (Mat. 6:33) Mi vsi imamo odmerjeni čas, določeno telesno in duhovno moč ali energijo in samo določeno količino teh posvetnih dobrin. Veliko stvari upravičeno zahteva naš čas. Na primer: oče mora skrbeti za svojo družino, ne samo duhovno, temveč tudi materialno in mora oskrbeti tudi določeno rekreacijo. Vse te stvari se zahtevajo od njega. (Primerjaj 1. Tim. 5:8.)
5. a) Kako lahko da kristjan Jehovino delo na prvo mesto v odnosu na svoje posvetno delo? b) Kako je bil nagrajen neki oče, ker je naredil tako?
5 Celo v pogledu takšnih obveznosti obstajajo področja, kjer lahko kristjan izbira. Da bi na primer dali Božje kraljestvo na prvo mesto v našem življenju, smo morda sposobni sprejeti takšno zaposlitev, ob kateri bomo imeli kar največ časa za sodelovanje v oznanjevanju in pridobivanju učencev, in tudi skrbeli za duhovne interese naših družin. Neki oče, ki je delal kot laborantski tehnik, je to delo pustil in postal samostojen, in opravlja vse vrste priložnostnih del, tako, da je lahko posvetil več časa skrbi za duhovne interese svojih štirih sinov in hčera. S kakšnim rezultatom? Tudi otroci so zrasli v dobre krščanske delavce.
6. Kaj moramo izbrati glede na uporabo našega prostega časa?
6 Potem je tu naš prosti čas. Vsi potrebujemo rekreacijo, toda koliko? Jo dajemo na prvo mesto v svojem življenju? Se tako intenzivno ukvarjamo s svojo priljubljeno obliko rekreacije, da trpijo zato naši duhovni interesi? Ali pa najprej poskrbimo za svoje duhovne potrebe in se zatem, kolikor še preostane časa, ukvarjamo z rekreacijo? Pogosto moramo izbirati toda ne eno IN drugo, temveč eno ALI drugo. Ali imamo delo oživljanja in širjenja »dobre vesti« za ‚smetano‘ našega življenja, kot se temu reče, vse drugo pa za ‚posneto mleko‘? Ali nepremišljeno trošimo svoj najboljši čas, energijo in sredstva za svoje zadovoljstvo, za Božje delo pa nam preostaja samo ‚posneto mleko‘? Se izpostavljamo obtožbi, ki pravi »da veselje bolj ljubimo nego Boga«? (2. Tim. 3:4)
URAVNOTEŽENOST IN ČASOVNO USKLAJEVANJE
7., 8. a) Kaj se glede posredovanja »dobre vesti« drugim zahteva od nas, če želimo opravljati Jehovino delo na njegov način? b) In kako je s časovnim usklajevanjem?
7 Jezus je rekel, da ni ničesar delal sam od sebe. Skrbno je sledil navodilom, ki jih je dobil od svojega Očeta. (Jan. 14:10) Zato bomo storili prav, če dobro preučimo njegov zgled in oznanjujemo »dobro vest« tako, kakor je to on delal. Tako bomo delali Jehovino voljo na njegov način. Jezus ni čakal, da bi prišli ljudje k njemu, tudi ni oznanjeval »dobre vesti« samo ljudem, ki jih je že poznal. Šel je »po mestih in vaseh, propovedujoč in oznanjujoč blagovestje o kraljestvu Božjem«. (Luk. 8:1) Posnemajoč njegov zgled so učenci prevzeli iniciativo in šli k ljudem z »dobro vestjo«; oznanjali so skupinicam ljudi po trgih in drugod, kjer so se ljudje zbirali. (Dej. ap. 16:13—15; 17:17—21) Danes Jehovine priče uporabljajo isto vodilo. Pri posredovanju »dobre vesti« drugim, bodisi znancem ali tujcem, prevzemajo pobudo. Med opravljanjem vsakdanjih del, pridejo v stik s sorodniki in sosedi pri delu in v šolah in si prizadevajo, da te stike izkoristijo, da govore o biblijskih resnicah na primeren način. Toda vsi ne bi slišali »dobre vesti«, če bi svojo aktivnost omejili samo na te stike. Nekaterih ne bi nikoli srečali, če jih ne bi osebno obiskali na njihovih domovih. Ker ljubijo vse ljudi, se Jehovine priče trudijo da bi z vestjo kraljestva dosegli vsakogar. Ali tvoje osebno sodelovanje v tej aktivnosti odseva to uravnovešeno krščansko gledišče? (Mat. 5:46—48; 1. Tim. 2:3, 4)
8 V tesni zvezi z uravnovešenostjo je časovni razpored. Resnično obstaja ‚za vsako početje pod nebom svoj čas‘. (Prop. 3:1—8) V soglasju s tem načelom ni takrat, ko smo na sestanku v kraljevski dvorani in ima krščanski služabnik govor, čas za dremanje, šepetanje ali branje nečesa, kar ni v zvezi s temo, o kateri se govori. Čas sestanka tudi ni čas za ponovne obiske ali opravljanje drugih krščanskih aktivnosti, ki jih lahko prav tako dobro naredimo ob drugem času. Izgleda, da je posebej potrebno, da starešine pazijo na usklajevanje časa. Često morda zapadejo skušnjavi, da bi skupščinske stvari opravljali ravno med sestankom. Vendar bi lahko te stvari naredili ob nekem drugem času, če bi malo boljše planirali.
BOŽJE DELO OPRAVLJATI MIROLJUBNO IN VESELO
9., 10. a) Zakaj naj bi Jehovino delo opravljali miroljubno? b) Zakaj je to včasih problem?
9 Jezus je svetoval svojim apostolom: »Mir imejte med seboj.« (Marko 9:50) Mar ni navsezadnje Jehova »Bog miru« in njegov Sin »Knez miru«? (Filip. 4:9; Iza. 9:6) In mar ni rekel Jezus, da so srečni miroljubni, to je tisti, ki pospešujejo mir? (Mat. 5:9) To pomeni, da moramo biti zainteresirani in se truditi, da imamo med seboj mir.
10 Zakaj je včasih miroljubno sodelovanje problem? Eden od razlogov je brez dvoma ta, da imamo različne značaje. Ali naj zato ne bomo pripravljeni upoštevati različna mišljenja in postopanja in biti razumevajoči, namesto kritični? Drugi razlog zakaj je včasih ohranitev miru problem, je, da močno želimo, da bi se Božje delo opravilo na najboljši možni način in seveda menimo, da je naš najboljši. Včasih je to morda res, toda pogosto je več sprejemljivih načinov, da se nekaj opravi. Če je že tako, je mnogo važnejše, da v miru skupaj delamo, kakor da je nekaj storjeno na absolutno najboljši način.
11. Kaj naj bo v interesu miru pripravljen storiti neki starešina?
11 Zlasti je potrebno, da starešine ohranijo v mislih pomembnost ohranitve miru, ko se zberejo k pregledovanju zadev skupščine. Kadar ne gre za določeno načelo in je nekaj samo vprašanje okusa, ali če gre za to, da nekaj več ali manj stane, tedaj bo modrejši v interesu miru popustil tistemu, ki ima v tej zadevi močnejše občutke. Če vztrajamo pri našem predlogu, lahko povzročimo ogorčenje in celo navedemo brate, da se odtujijo. Bi se tedaj naša zmaga izplačala? Seveda ne. Zato izvrševanje Jehovinega dela na njegov način pomeni tudi, opravljati ga miroljubno, upoštevajoč Psalm 133:1: »Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!«
12. Zakaj je povsem razumna zahteva, da se Jehovino delo opravlja z radostjo?
12 Drugo pomembno gledišče pri izvrševanju Jehovinega dela je, da ga opravljamo z veseljem. Kakor se nezadovoljstvo žene — gospodinje, neugodno odraža na njenem možu, tako se tudi naše služenje Bogu brez veselja neugodno odraža na njem. Pavlova zapoved je zelo prikladna: »Veselite se vedno v Gospodu! še enkrat pravim: Veselite se!« (Fil. 4:4) In koliko razlogov imajo kristjani danes, da bi bili srečni! Resnica ‚jih je osvobodila‘ (Jan. 8:32); grehi so jim odpuščeni (Dej. ap. 13:38); vidijo, kako se vedno bolj širi spoznanje resnice (Dan. 12:4); med seboj so v dobrih odnosih (Rim. 1:11, 12); uživajo veliko srečo, ki nastaja iz dajanja (Dej. ap. 20:35); uživajo v blagoslovih duhovnega raja (2. Kor. 12:4); in vedo, da z ohranitvijo neoporečnosti razveseljujejo srce svojega velikega Boga Jehove. (Preg. 27:11)
OPRAVLJATI BOŽJE DELO S ČISTIMI ROKAMI
13. V katerem pogledu so Izraelci starega časa pogosto odpovedali in kaj jim je zato Jehova zapovedal?
13 Ena od oblik izvrševanja Jehovinega dela na njegov način je, opravljati to delo s čistimi rokami, to je neoporečno. Niso redki tisti, ki so pri tem odpovedali. V Jehovinem delu smo lahko zelo zaposleni, toda vse bo zaman, če ne živimo po biblijskih moralnih načelih. Jehova je izrazil to misel v zvezi z izraelskim narodom starega časa. Rekel jim je, da so mu njihove formalne oblike oboževanja ostudne, gnusne in nato dodal: »Umijte se, očistite se, odpravite hudobnost dejanj svojih izpred mojih oči, nehajte delati hudo.« (Iza. 1:13—16)
14. Kako je Pavel samega sebe prikazal kot primer obnašanja in katero zapoved iz starega časa je upošteval?
14 Bog Jehova je svet, čist in pravičen in zapoveduje, da morajo biti tudi njegovi služabniki sveti in čisti. »Sveti bodite, ker sem jaz svet.« (1. Pet. 1:16) Vsi smo nepopolni, zato se moramo resnično boriti, da bi ostali čisti in sveti. Včasih morda čutimo tako, kakor apostol Pavel, ko je pisal, da tistih stvari, ki jih želi delati, ne dela, in da dela stvari, katere ne želi. (Rim. 7:19) Toda nikoli se ni prenehal boriti s podedovanimi slabostmi. Zato je pisal: »Tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv (zavržen, NS).« Hebrejcem, ki so se vrnili iz starega Babilona, je bilo zapovedano: »Očistite se vi, ki nosite posode Jehovine.« Čeprav se je ta zapoved v prvi vrsti nanašala na religiozno čistost, se uporablja tudi za moralno čistost. (Iza. 52:11)
15. Kateri dodatni razlog imamo za to, da pazimo na naše obnašanje?
15 Biti čist je zelo primerno ne samo zaradi čiste vesti, ki jo prinašamo, temveč tudi zato, da ne bi dajali spotike drugim. Jezus je opozoril, da je povzročanje spotike enemu njegovih malih, skrajno resna zadeva. (Luk. 17:1, 2) Pavel je bil glede tega pazljiv, kar vidimo iz njegovih besed: »Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se naši službi nič ne očita, temveč v vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju ... v čistosti ... v nehinavski ljubezni.« V resnici opravljati Jehovino delo na njegov način pomeni paziti, da izvršujemo Jehovino delo s čistimi rokami, da ne sramotimo Jehove in njegove skupščine in da ne povzročamo spotikanje drugih. (2. Kor. 6:3—10)
JEHOVINO DELO OPRAVLJATI NESEBIČNO
16. Kaj naj bi Bog storil za kralja Davida po njegovi molitvi?
16 Predvsem pa ne bomo imeli nobene koristi od izvrševanja Jehovinega dela, če ga ne bomo opravljali z ljubeznijo, nesebično in s čistim srcem. Kralj David je doumel važnost tega, zato je prosil: »Uči me, Jehova, pot svojo, in hodil bom v resnici tvoji; zberi srce moje, da se bo balo tvojega imena.« (Ps. 86:11) Služiti z razdeljenim srcem bi pomenilo dovoliti, da pride v njega sebičnost. To bi pokazovalo na skrite nagibe. Zato se nam zapoveduje, da ljubimo Jehovo Boga z vsem srcem, dušo, mislimi in močjo. (Marko 12:29—31)
17. Zakaj ni lahko paziti na nagnjenja?
17 To ni lahko narediti. Izraelci so stalno odpovedovali v tem pogledu. Zakaj? Ker je nepopolno človeško srce nenavadno varljivo, takšno, kakor beremo v Jeremiji 17:9. Jeremija zato pokaže, da samo Bog Jehova lahko srce povsem razume. Zato nam bo preučevanje njegove besede pomagalo spoznati naša sebična nagnjenja ali naklepe in kako se proti njim uspešno boriti. Da, grešna nagnjenja naših src se nenehno pojavljajo, da bi uničila ali pokvarila naša dobra dela. Sebični ali skriti nagibi so bili vzrok težav z religioznimi voditelji Jezusovih dni, ker so zaradi njih tako nasprotovali Jezusu. Enako je danes z duhovništvom krščanstva. Dozdevno so ti duhovniki služili Bogu, dejansko pa so se zlasti zanimali za lastne interese. (Mat. 23:13—33)
18. Kako je apostol Pavel poudaril potrebo, da služimo Bogu Jehovi nesebično?
18 Kako jasno je apostol Pavel pokazal na važnost pravilnega nagiba: »Ko bi govoril človeške jezike in angelske, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« (1. Kor. 13:1—3)
19. Kakšen nadaljnji nasvet nam daje Pismo glede vrste ljubezni, ki bi jo morali izkazovati?
19 Zato Pavlov nasvet popolnoma odgovarja: »Vse vaše naj se godi v ljubezni.« (1. Kor. 16:14) Ostaja Pavel samo pri tem? Ne, v zavesti, kako varljivo je naše grešno srce, govori: »Ljubezen bodi nehinavska.« (Rim. 12:9) Kako lahko je govoriti o ljubezni, ki ne prihaja iz pravilnih nagibov srca! Zato se je Pavel še posebej priporočal kot eden Božjih služabnikov po svoji »nehinavski ljubezni«. (2. Kor. 6:6) Da, naša ljubezen mora biti »ljubezen iz čistega srca« in, kakor je rekel apostol Peter, mora biti to »nehlinjeno bratoljubje«. (1. Tim. 1:5; 1. Petr. 1:22)
20. Na kratko rečeno: Kaj zahteva od nas izvrševanje Jehovinega dela na njegov način in kakšen bo rezultat?
20 Kako široko je področje izvajanja Jehovinega dela na njegov način! Bog Jehova od nas zahteva, da dajemo to delo na prvo mesto v svojem življenju, da ga opravljamo modro, miroljubno, z veseljem, s čistimi rokami in neoporečnim srcem. Medtem ko tako delamo, se lahko danes razveseljujemo in si pridobimo njegovo priznanje in neskončno življenje v novem sestavu stvari, ki je tako blizu.