Uspeh lahko dosežemo le z opiranjem na Jehovo

POPOLNA svetost, stanovitnost v tem, kar je pravilno, združeni z usmiljenjem in potrpljenjem — to so izredne Božje lastnosti, poudarjene v biblijski knjigi o Sodnikih. Dejstvo, da ni sreče brez iskrenega priznavanja Boga in brez opiranja nanj, pa je glavno poučno sporočilo te knjige. Le-ta opisuje dogodke precej nemirnega časa izraelske zgodovine, od Jozuetove smrti do vzpostavitve kraljestva pod Savlom.

Zgodovina poroča, da so Izraelci v času sodnikov izmenično zapadali v malikovanje, nakar so jih zatirali njihovi sovražniki, in se spet vračali k Jehovi, ki jih je nato osvobodil. Doživljali so uspehe pod trdnim in zvestim vodjo Jozuo in možmi njegove generacije, ki so na lastne oči videli, kako je Bog svojo veličastno moč uporabil v korist tistih, ki so ga oboževali. Tedaj pa je »nastopil drug rod, ki ni poznal Jehove, ne del njegovih, ki jih je bil storil za Izraela. In sinovi Izraelovi so počenjali, kar je bilo hudo v očeh Jehovinih, in služili so Baalom« (Sodn. 2:10, 11).

KAKO JE PADEL IZRAEL V ZANKO MALIKOVALSTVA

Zakaj bi Izraelci — čeprav osebno niso videli Božjih del — padli v zanko, saj so imeli tolikšno ozadje in so poznali Božji zakon in njegovo sovraštvo do malikovanja? To pojasnjujeta biblijska sholastika Keil in Delitzsch (Keilovo in Delitzschevo pojasnilo knjige o Sodnikih, str. 269, 270):

»Zaradi značaja oboževanja Baala in Astarote ... je iz preciznejših namigovanj zgodovine o Gideonu očitno, da se ni neposredno upiral oboževanju Jehove, ... temveč je bila to enostavno mešanica oboževanja Jehove s poganskim ali kanaanskim oboževanjem narave.«

Oboževanje Baal-Peorja v Sihemu, v katerega so se zapletli Izraelci po Gideonovi smrti, je bilo po gornjem komentarju

»enostavno popačeno oboževanje Jehove, pri čemer so Baala postavili na mesto Jehove in ga oboževali na podoben način. ... Na zunaj je bila lahko oblika oboževanja še dalje Jehovina, toda v povezavi z malikovalskim oboževanjem. ... To naj služi kot pojasnilo, zakaj so Izraelci rapidno in vedno znova zapuščali oboževanje Jehove v korist Baala ravno v času, ko se je oboževanje Jehove neomajno nadaljevalo v shodnem šotoru v soglasju z zapovedmi Postave.«

Kljub temu je, če je gornji navedek točen, Jehova zavračal takšno zgolj navidezno službo — podobno današnjemu medverstvu. Vse to je bilo pačenje Božje svetosti in gnusno poniževanje, prav kot piše pisec knjige o Sodnikih (najverjetneje Samuel): »In zapustili so Jehovo in služili Baalu in Astarotam« (Sodn. 2:13).

Bog ni mogel dovoliti, da bi bili pod njegovo zaščito še naprej ljudje, ki so predstavljali njegovo ime in suverenost. Dovolil je sovražnim narodom, da so ostali v deželi in jih je uporabljal kot orodje za kaznovanje nezvestega Izraela. Zaradi svojega imena in da bi Izraelce naučil poslušnosti — ker naj bi bili ohranjeni, da bi vzdrževali njegov zakon in resnico — je Bog dopustil, da so jih zatirali. Ko so se zavedli, odvrgli malikovalske bogove in ga odkritosrčno klicali na pomoč, jih je osvobodil (Neh. 9:26—28). To je storil tako, da je postavljal sodnike.

BOG JE NEPOSREDNO POKLICAL SODNIKE

Jehova je neposredno poklical sodnike in jim dal čudežno moč, da bi lahko osvobodili Izrael. Pogosto so s sojenjem nadaljevali še nekaj let po nastopu mira. Sodniki niso bili rod, temveč jih je poklical posamič, kadar je bilo potrebno. Nekateri sodniki so očitno sodili le v enem delu Izraela. V The Interpreter’s Dictionary of the Bible (1962/knj. 1, str. 584) piše o tem: »Neobhodno potrebno je spoznati, da je v mnogih slučajih sodilo več sodnikov istočasno in da so imeli oblast samo v omejenih področjih.«

Znana so imena trinajstih sodnikov, vključno s prerokinjo Deboro, ki je bila tudi sodnica. Abimelek, Gideonov hudobni sin, si je drznil vladati deželi tri leta, toda ni bil izraelski sodnik (Sodn. 9:22). Medtem ko znaša vsota omenjenih obdobij 410 let, pa Biblija navaja za dobo sodnikov približno 350 let do vzpostavitve monarhije v Samuelovem času.

Če upoštevamo, da so se obdobja posameznih sodnikov prekrivala, lahko izračunamo dobo 350 let takole: polnih 479 let je minilo od izhoda iz Egipta do gradnje templja. Od tega odštejemo 129 let: 40 let blodenja po puščavi, 6 let osvajanja Kanaana pod Juzuo, 40 let Savlove vladavine, 40 let Davidove in 3 leta SaVomonove vladavine, preden je pričel z gradnjo templja. Stavek iz Dejanj apostolov 13:20 se pravilno glasi: » ... za kakih štiristo in petdeset let. In potem jim je dajal sodnike in Samuela preroka« (5. Moj. 2:7; Joz. 14:7, 10; Dej. ap. 13:20; 2. Sam. 5:4; 1. Kralj. 6:1).

ČUDEŽI Z JEHOVINO MOČJO

Razburljivo je brati poročila o podvigih Gideona, Baraka, Samsana, Jefte in drugih sodnikov. Barak je z 10 000 možmi povsem uničil silne sovražne vojske, ki so imele 900 bojnih voz, opremljenih z železnimi noži, ki so štrleli iz koles (Sodn. 4:3, 16). Gideon je s 300 možmi povsem potolkel vojsko 135 000 Madiancev (Sodn. 7:19—22; 8:10). Jefta je zavzel 20 mest zatiralskih Amoncev (Sodn. 11:32, 33). Samson je nekaj kilometrov daleč nesel ogromna vrata filistejskega mesta Gaze in jih postavil na vrh nekega griča. V neki bitki je z eno roko pobil tisoč sovražnikov Izraela. Ob svoji smrti je končno ubil več ljudi kakor v življenju, ko je namreč porušil veliki tempelj filistejskega boga Dagona, medtem ko so Filistejci darovali svoje mališke žrtve in se veselili, da so ujeli tega močnega Božjega moža. Takrat je izgubilo življenje 3 000 ljudi (Sodn. 15:14, 15; 16:1—3, 18—30).

Samsonovo delo je bilo zelo važno, ker je on ‚prevzel vodstvo‘ in začel reševati Izrael iz rok Filistejcev v času, ko je celo vodilni rod Jude strahopetno drhtel pred njimi (Sodn. 13:5; 15:9—13). Pod prerokom Samuelom so nadaljevali borbo proti Filistejcem, a kralj David jih je končno podjarmil.

Nekateri bi se lahko vprašali, zakaj je ženska Debora postala sodnica ljudstva. Njen prostor, od koder je sodila, je bil pod palmovim drevesom — tukaj so se ji ljudje približevali in reševala je njihove probleme in težave po Mojzesovem zakonu. Bila je tudi prerokinja. Nikoli ni vodila izraelske vojske v boj, toda spodbudila je Baraka, moža iz Neftalijevega rodu, da je prevzel vodstva v borbi proti kralju Jabinu iz Hazorja, ki je zatiral Izraelce dvajset let. Bila je pripravljena spremljati Baraka v boj (Sodn. 4:4—9). Da je bila za tako pomembne stvari izbrana ženska, kaže na nizko duhovno stanje, v katerega so padli Izraelci v tistem času. Izgleda, da v severnem delu Izraela ni bilo moža, ki bi imel vero in hrabrost, da bi prevzel vodstvo. Toda Božji duh je prišel na Baraka in skupaj z zagotovilom, ki ga je dobil po navdihnjeni prerokinji Debori, je zbral vojsko 10 000 mož in dosegel nenadno zmago (Sodn. 4:10).

ZMAGA SAMO PO ČISTEM OBOŽEVANJU

Zadnjih pet poglavij ni urejenih po časovnem redu. Pravzaprav so zgolj dodatek knjigi o Sodnikih. V 17. in 18. poglavju je poročilo o malikovalskem oboževanju, ki se pojavlja kmalu po Jozuetovi smrti in o grehu in krivičnosti, ki sta s tem povezana že od začetka. Zadnja tri poglavja opisujejo, kako globoko se je pod vplivom Kanaancev ukoreninila pokvarjenost v raznih obdobjih. To nam pomaga razumeti, zakaj je Bog obsodil kanaanske narode na iztrebljenje.

Toda poznejše poročilo, ki opisuje, kako so se ostali rodovi borili proti Benjaminovemu rodu zaradi moralne pokvarjenosti, tudi kaže, kako so se Izraelci kot celota varovali takšne pokvarjenosti. Rodovi so pokazali veliko gorečnost za to, kar je prav.

Toda očitno so se opirali nase in to, kar so delali, ni bilo storjeno v prvi vrsti zaradi njihovega zanimanja za opravičenje Jehovinega imena. Tukaj, kakor tudi v vseh poročilih o sodnikih, je poudarjena silna potreba za popolnim opiranjem na Jehovo takole: čeprav je bilo enajst rodov gorečih za pravo oboževanje, je bilo videti, da so se ob prvih dveh poizkusih, da kaznujejo Benjaminov rod, opirali na lastno moč. Poraženi so bili v teh bitkah in izgubili so 40 000 mož. Veliki duhovnik Pinehas je bil zraven svete skrinje zaveze, ki so jo prinešli v Betel, kjer je taborila vojska. Toda po dveh porazih se je ljudstvo postilo in žrtvovalo žgalne in hvalne daritve, priznavajoč, da je potrebno, da se Jehova bori zanje. Šele zatem je Jehova izročil Benjaminov rod v roke ostalih rodov (Sodn. 20:20—29).

Z branjem knjige o Sodnikih se krepi naša vera. Močno priča o svetosti Boga Jehove, stalnem poudarjanju čistega oboževanja in njegovi veliki milosti do tistih, ki ga iskreno in v resnici kličejo. Ta knjiga vliva bralcem zaupanje, da lahko dosežejo zmago, če ‚zvalijo na Jehovo dela svoja‘. Po vodji in velikem sodniku Jezusu Kristusu, ki ga je Bog imenoval, bo prišla osvoboditev za vse, ki upajo v Jehovo, ne oziraje se na velikost ovir (Preg. 16:3; Rimlj. 8:35—39).