‚Ne jezi se na Jehovo‘
Marsikdo, ki se mu kaj ponesreči zaradi lastnega nespametnega ravnanja ali zaradi napake drugega, je nagnjen k temu, da Bogu pripiše krivdo.
ČLOVEK je nagnjen k temu, da otrese s sebe krivdo za določene težave. Pogosto jih pripisuje Bogu. Če v določenem področju nastopi pomanjkanje hrane, često pripisujejo ljudje Bogu krivdo za stradanje. Nekateri, ki pridejo v stiske zaradi brezposelnosti, morda sprašujejo: »Zakaj nas Bog trpinči?« Je Bog res kriv za to?
Resnično pa Bog ne povzroča nobenih takih težav ljudem in tudi ni pristranski, saj »veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Mat. 5:45). Stiske, zaradi katerih trpijo danes ljudje, izhajajo iz tega, ker smo vsi nepopolni in živimo v nepopolni, od ljudi ustvarjeni ureditvi, ki temelji večinoma na sebičnih temeljnih načelih. Razen tega lahko nekdo sam zaradi lastnih nerazumnih dejanj pride v težave.
Ljudje večinoma oklevajoče priznavajo svoje napake ali to, da je od ljudi ustvarjeni sestav stvari kot celota popačen in odgovoren za nesrečo v svetu (2. Kor. 4:4; Efež. 2:2, 3). Tako je, kakor pravi Biblija: »Neumnost človekova prevrača pot njegovo in proti Jehovi se srdi srce njegovo« (Preg. 19:3). Ali, kakor je rečeno v nekem drugem prevodu: »Človekova nevednost naredi v njegovih zadevah zmešnjavo, in začne se jeziti na Jehovo« (Byington).
Takšno postopanje je nevarno. Adam, naš praoče, nam je zapustil opozorilni zgled. Prvotno je užival mnoge blagoslove in velik mir, bil je telesno popoln in je imel lepo prebivališče, čudovit vrt (1. Moj. 2:7—9). Ljubil je, kar mu je dal Bog, toda svojemu Stvarniku ni bil hvaležen in Izvoru teh darov ni dajal slave za to, kar mu je v tako bogati meri pripravil. Ko je nastopila težava, je bil hitro pripravljen Bogu pripisati krivdo. Svojo neposlušnost je opravičil, ko je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.« Opravičil se je, da Bogu ni bil zvest in da svojega položaja kot poglavar ni izkoristil, tako da je obtožil Boga, češ, da mu je on dal slabo ženo (1. Moj. 3:12).
Tako je postala Adamova »pot« zaradi sebičnega mišljenja in ravnanja »popačena«. V srcu se je odvrnil od Jehove. Začel je neodvisno postopati, postal je Božji sovražnik in »uničil« je svojo pot in pot svojih potomcev (Preg. 19:3, Bruns). Da, ker vladata greh in nepopolnost in hodi vsak svojo pot neodvisnosti, nihče ne ve, kaj se lahko z njim zgodi, ker »čas in razmere naklanjajo vse«. (Prop. 9:11).
Kdor misli, da je Bog odgovoren za nezaželene razmere, se lahko vpraša: »Ali slavim Boga za dobro, kar imam? Sem blaginjo, ko mi je šlo dobro, pripisal njemu, ali pa sem to pripisoval sebi? Sem mu hvaležen za to, da živim kot eno njegovih stvarjenj? Mar zaslužim njegovo milost in njegovo podporo, ker upoštevam njegova temeljna načela, ki jih najdem v Bibliji?«
TlSTI, KI DAJEJO PREDNOST SLUŽENJU BOGU
Religiozni vodje Židov prvega stoletja so primer za to, kaj se zgodi, če ljudje, ki trdijo, da služijo Bogu, prezirajo njegovo besedo resnice in se opirajo na lasten razum (Mat. 15:8, 9). Popačili so svojo pot, in ‚v srcu so se res jezili na Jehovo‘. (Primerjaj Dejanja apostolov 5:34, 38, 39). Ker je Jezus Kristus s svojimi besedami razgalil njihovo napačno mišljenje, so ga usmrtili. Pozneje so bili silno razsrjeni nad Jezusovimi učenci, ker so jim le-ti pokazali resnico iz Božje besede (Dej. ap. 7:54—60).
Na žalost moramo reči, da lahko nekatere osebe tudi v krščanski skupščini razvijejo napačno stališče in Bogu pripisujejo težave, s katerimi se srečujejo. Če se komu kaj ponesreči, ker mu manjka modrosti ali zaradi nepopolnosti ali zaradi napake koga drugega, bo morda pripisal krivdo za to Bogu. Lahko se na primer čuti užaljenega zaradi tega, kar je neki brat v skupščini rekel ali naredil. Užaljeni si morda reče: »Dokler je ta v skupščini, ne bom več obiskoval sestankov.« Ali: »Če Bog dopušča take stvari, jaz nočem biti v skupščini.« Mogoče se pritoži z besedami: »Če je to primer, kaj resnica naredi iz človeka, nočem imeti z njo nobenega opravka.«
Je to razumno, trezno razmišljanje? Kako nesmiselno je reči, da naredi resnica iz nekoga slabega človeka! In zakaj bi stresal svojo jezo na skupščino ali na Boga, če se čuti nekdo osebno užaljen? Zakaj bi nekdo, ki se izdaja za kristjana, dopustil, da bi kdo drugi ali določene okoliščine, razbil njegov dober odnos z Bogom?
Kdor izgovori takšne prenagljene besede, se pravzaprav jezi »na Jehovo«. Je to razumno? Ne. Kdor dopusti, da nekdo ali kakšen dogodek v skupščini zbudi njegovo neodobravanje ali povzroči, da se čuti prizadetega, ne uporablja pravilno svoje sposobnosti dojemanja in v resnici »popači svojo pot« (Hebr. 5:14). Sicer ne bi zavzel nerazumno, nezvesto stališče do Jehove, Lastnika prave krščanske skupščine (Ps. 119:165).
Nevarnost za kristjana je v tem, da požene takšno stališče v njem korenine. V njem se lahko globoko ukorenini in vpliva na njegovo SRCE. Kristjan morda ne bo neposredno obdolžil Jehovo, toda v srcu se lahko z Bogom prepira in misli, da je njegova jeza upravičena, kar zapelje njegovo srce k temu, da se jezi na Jehovo! Vsakdo doživi tu in tam nekaj, nad čemer se razburi. Včasih je tudi potrt, razočaran ali celo jezen, toda paziti mora na opozorilne znake in pristopiti k problemu v skladu s Pismom (Efež. 4:26). Trudi naj se, da problem takoj reši, po potrebi s pomočjo starešin v skupščini. Četudi ne bi bil rešen v njegovo zadovoljstvo, naj se ne pusti svojim občutkom zapeljati v nespametna dejanja. Pazi naj na to, da njegova pot v resnici ne bo »popačena«, sicer bo njegov odnos z Bogom oškodovan, njegovo gledanje bo zamegljeno, njegovo srce pa se bo ‚jezilo na Jehovo‘.
Vpričo te nevarnosti Biblija svetuje: »Bolj nego vse, kar je stražiti, čuvaj srce svoje, kajti v njem so viri življenja« (Preg. 4:23). Če ostanemo razsodni in ne popačimo svoje poti z nerazumnim postopanjem ali nespametnim razmišljanjem, bomo ohranili ravnotežje (1. Petr. 1:13). Tedaj ne bomo krivili Jehove, temveč ga klicali kot ljubečega Boga, ki skrbi za nas. Dal nam bo razumevanje in nas vodil po ravni, varni stezi (Preg. 3:5, 6).