Krščanska skupščina in njena naloga
ČLOVEŠTVO je danes zelo razdeljeno. Verske, rasne, narodnostne, družabne in jezikovne ovire so nepremostljive. Toda takšnih delitev ni predvidel Bog. Adam in Eva, prastarša človeške družine, sta prvotno živela v popolni enotnosti in harmoniji med seboj, in kar je še važnejše, z Bogom in njegovo nebeško družino angelskih sinov (1. Moj. 1:27—31; Job 38:7). Bog namerava obnoviti to enotnost in harmonijo v vesolju. V Bibliji beremo o »skrivnosti volje (Božje)«: »Po blagovoljnem sklepu svojem, ki ga je sklenil v sebi za uravnavo izpolnitve časov, da vse zedini pod eno glavo v Kristusu, kar je na nebesih in kar je na Zemlji, v njem.« (Efež. 1:9, 10)
Brez enotnosti na Zemlji ni mogoče živeti v sreči in miru. Ne sme pa ta enotnost biti osnovana na strahu, kakor pri današnjih narodih, ki iščejo zaščite pred atomsko vojno. Pravi mir mora temeljiti na iz srca prihajajoči enotnosti — na ljubezni med ljudmi in z Bogom. ‚Zedinjenje vseh stvari‘ v Kristusu pomeni, da bodo zedinjene pod močjo Jehove, pomeni priznanje njegove suverenosti. V minulih 1900 letih je zbral ljudi vseh ras, narodov in jezikov in osnoval krščansko skupščino s Kristusom kot Poglavarjem. V tem času konca sedanjih svetovnih sestavov stvari zbira Bog ljudi, ki upajo, da bodo preživeli konec tega sestava stvari in večno živeli na Zemlji pod Jehovino suverenostjo. Kristus bo obudil v času tisočletne vladavine svojega Kraljestva mrtve, da bi zedinil v harmonični enotnosti vse, ki se pokažejo poslušne (1. Kor. 15:22, 23).
SKUPŠČINA IN NJENA ENOTNOST
Kaj je skupščina? Beseda »skupščina« je prevod grške besede ekklesia, ki pomeni dobesedno »klicati ven«, izpeljana iz ek (»iz ... ven«) in klesis (»klicati«). Stari Grki so to označbo uporabljali za skupino državljanov, ki se je zbrala, da bi govorila o državnih zadevah. Nekateri biblijski prevodi prevajajo besedo ekklesia s »cerkev«. Odgovarjajoča hebrejska beseda je qahal, ki se uporablja v zvezi z izraelskim ljudstvom. (Primerjaj Psalm 22:22, 25 in Hebrejcem 2:12.)
Izraz »skupščina« označuje v širšem smislu vse krščanske učence pod Kristusom, Poglavarjem (Kol. 1:18; Rim. 12:5). V Bibliji se uporablja tudi za kristjane, ki živijo v enem kraju (Dej. ap. 15:41; Razod. 1:4). Vsaka skupščina mora biti v sebi enotna in v enotnosti z vso svetovno skupščino, ker vsi so eno. Kakšno enotnost mora skupščina pokazovati, je opisano v 1. Korinčanom 1:10: »Prosim vas pa, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temveč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli.«
Ljubezen, osnova enotnosti, je glavna značilnost prave krščanske skupščine. Jezus je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega« (Jan. 13:35). Biblija zapoveduje kristjanom: »Oblecite ljubezen, ki je popolnosti vez« (Kol. 3:14). Da bi dosegli to ljubečo enotnost, morajo vsi člani skupščine preučevati Božjo besedo in ji slediti. Na ta način razvijajo razum in duha ali gonilno moč Kristusa kakor tudi njegovo stališče (Rim. 8:9; 1. Kor. 2:16). Spoznavajo Boga — njegovo osebnost, njegove odlične lastnosti in poti — in lahko postanejo njegovi posnemalci (Efež. 5:1). To vodi k enotnosti, toda ne k enoličnosti. Noben član skupščine, ki ‚obleče novo osebnost‘, ne spremeni svoje identitete (Efež. 4:22—24). Ohrani svoj okus, nadarjenost in sposobnosti. To prispeva k razveseljivi raznolikosti in k sreči v skupščini.
CENTRALNO STAREŠINSTVO
Združeni, skupni napori so potrebni, da se na vsej Zemlji oznanja »dobro vest«. Kristjani prvega stoletja so pokazovali takšno enotnost. Apostol Pavel je pisal krščanski skupščini v mestu Filipi v Makedoniji: »Samo naj bode življenje vaše, kakor se spodobi evangeliju Kristusovem, da bom vedel, bodisi da pridem in vas vidim, bodisi da v daljavi slišim, kako je pri vas, da stojite trdno v enem duhu, enodušno in skupno se boreč za vero evangelija« (Fil. 1:27). Skupščine prvega stoletja so sodelovale z jeruzalemsko skupščino. Ker je bila to najstarejša skupščina in ker so v njenem starešinstvu bili tudi apostoli, so druge skupščine pričakovale od te skupine nasvet in vodstvo.
Jehovine priče se danes trudijo spoznati način delovanja prakristjanov in posnemati njihov biblijski zgled. Več kot 40 000 skupščin Jehovinih prič na vsej Zemlji sodeluje s centralnim starešinstvom v Brooklynu (New York, ZDA). To starešinstvo je sestavljeno iz krščanskih mož, ki so zreli, izkušeni člani krščanske skupščine, so različnih narodnosti in iz raznih dežel. Odgovarjajo tudi pogojem v 1. Timoteju 3:1—7 in Titu 1:5—9, ki so postavljeni pastirjem in nadzornikom Božje črede.
Delovanje starešinstva v Jeruzalemu v prvem stoletju je opisano v Dejanjih apostolov, 15. poglavje. Kakor se tu vidi, se je Bog ukvarjal s svojim ljudstvom, s celotno skupščino, ne glede na to, kje na Zemlji so bili posamezni člani. Po Poglavarju skupščine, Jezusu Kristusu, je vodil Bog svoja služabnika Pavla in Barnabo pri oznanjevanju v neizraelskih deželah, kjer je zanju nastal problem: mar naj od poganov, ki so sprejeli krščanstvo, zahtevajo, da se obrežejo, preden so sprejeti v skupščino? Nekateri židovski kristjani so temu vprašanju pritrdili.
Zato so Pavel in še drugi šli s problemom v Jeruzalem, kjer so živeli apostoli in starešine tamkajšnje skupščine (Dej. ap. 15:1, 2). Ko se je to starešinstvo zbralo, sta Pavel in Barnaba predložila svoje vprašanje. Nastala je razprava in Peter je opisal, kako je deloval duh v zvezi s Kornelijem, prvim nežidovskim spreobrnjencem (Dej. ap. 10. poglavje). Nato sta Pavel in Barnaba podala nekaj podobnih poročil. Tako je sveti duh ‚pričal‘, kakšna je Božja volja v tej zadevi (Jan. 15:26). Da bi vprašanje rešili v skladu s Pismom, je Božji duh spomnil Jakoba, polbrata Jezusa Kristusa, na Amosa 9:11, 12 in kot učitelj dal Jakobu spoznati pomen te prerokbe (Jan. 14:26). Tako je bila zadeva pravzaprav urejena po svetem duhu. Nato so pisali pismo vsem skupščinam, da bi jim sporočili, kaj naj delajo v soglasju z Božjo voljo (Dej. ap. 15:22—29).
Če upoštevamo, kako je delovalo to krščansko starešinstvo v Jeruzalemu, lahko razumemo delovanje sodobnega centralnega starešinstva. Kadar je potrebna nadaljnja pomoč, možje, ki sestavljajo centralno starešinstvo, izberejo nadaljnje izkušene može, ki so primerni, da z njimi služijo v tem starešinstvu. To starešinstvo skrbi tudi za to, da so preiskana priporočila starešin skupščin in da so postavljeni možje za starešine. Drugi imajo nalogo pregledovanja, sestave in izdajanja časopisov Stražni stolp in Prebudi se!, biblijskih publikacij kakor tudi tiskanje Biblij, pri čemer mu služita kot zakonito orodje Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania in Watch Tower and Tract Society of New York, inc.
Poleg teh upravnih nalog centralno starešinstvo preko Podružnic vzdržuje tesen stik s skupščinami na vsej Zemlji. Vzdržuje tudi misijonarsko šolo Gilead v, Brooklynu (New York, ZDA), razpošilja misijonarje po vsej Zemlji in skrbi, da prispejo oznanjevalci »dobre vesti« o Kraljestvu v odmaknjene kraje. Člani tega telesa obiskujejo od časa do časa druge dežele, s čemer je ohranjena svetovna enotnost v mišljenju in ravnanju (1. Kor. 1:10). Ti možje so povezani z mestnimi skupščinami v New Yorku, kjer služijo kot starešine. To niso vladarji ali »gospodarji« življenja ali verovanja Jehovinih prič, temveč so bratje in služijo enako kot oskrbniki (1. Kor. 4:1, 2; 2. Kor. 1:24; 1. Petr. 4:10).
STAREŠINE V SKUPŠČINAH
Vsaka skupščina ima svojo skupino »starešin« ali »nadzornikov« (grško: episkopoi). Starešine nikakor niso nadrejene osebe, temveč so v resnici služabniki Božje »črede«. Apostol Peter jih v 1. Petrovem 5:1—4 imenuje »pastirji« in opisuje njihovo stališče in delo. Pomagajo »čredi«, ki jim je zaupana v varstvo. Za te može uporabljeni izrazi niso nazivi, temveč pokažejo, da so res »starešine«, zreli krščanski možje, ki jim je zaupano pastirsko delo in skrbijo za duhovne interese. Med Jehovinimi pričami niso v navadi nobeni posebni nazivi, s katerimi bi se delala razlika med »duhovniki« in »laiki« (Job 32:21, 22).
Če neka skupščina priporoča, da se določene može prizna kot starešine, tedaj pri izbiri pazi na biblijske zahteve, zapisane v 1. Timoteju 3.1—7; Titu 1:5—9 kakor tudi druge biblijske tekste, kjer so opisane lastnosti in delo pravih nadzornikov. Tako »sveti duh« pokaže centralnemu starešinstvu, koga bodo imenovali, da »pase skupščino Božjo« (Dej. ap. 20:28).
Nadzorovanje Božje črede je »pastirsko« delo. Ko je apostol Pavel govoril o dolžnosti, »skrbeti za skupščine Božje«, je uporabil grško besedo epimeleomai, kar pomeni »skrbeti za nekoga ali za nekaj«; predpona epi kaže, da je smisel usmerjen na predmet skrbi (1. Tim. 3:5). V Lukežu 20:34, 35 je s to besedo izraženo, da je usmiljeni Samarijan skrbel za ranjenega moža.
Zato je osnovna dejavnost starešin skrbeti za dobro duhovnost skupščine, učiti, pomagati, karati, pravilno usmerjati in opominjati. Starešine se ne zanimajo samo za skupščino kot celoto, temveč za duhovno blaginjo vsakega posameznega člana. Ker so starešine »sposobni učiti«, lahko dajejo bodisi posameznikom kakor tudi zakonskim parom in celim družinam koristen nasvet, kako naj v praktičnem življenju in v problemih uporabljajo biblijska temeljna načela (1. Tim. 3:2; 2. Tim. 4:2; 2:24, 25).
Starešine skupščine se, če je potrebno, ukvarjajo s primeri, v katerih gre za prepire med člani skupščine, ali če je kdo obtožen prestopa. Pri tem pa ne nastopajo kot strogi sodniki, temveč kot ljubeči bratje, ki se zanimajo za to, da prestopnik duhovno spet ozdravi. Radi bi mu pomagali, rešiti problem na osnovi Božje besede in varovati moralno čistost skupščine v soglasju z Biblijo. To zagotovi, da ostane skupščina še naprej v Božji milosti in je obvarovana pred sramoto (1. Petr. 2:15, 16). Usmiljenje in dobro duhovno stanje skupščine sta zato najpomembnejša. Ne ustrašijo se nobenega truda, da bi ‚pridobili‘ tistega, ki je v zmoti, in mu pomagali, da se vrne na pravi tir, spremeni svoje postopanje in spet pridobi svoje duhovno zdravje (Mat. 18:15). Če pa so ljudje krivi težkih prestopov biblijskih načel in ne kažejo pravega kesanja ali nočejo odstopiti od slabega postopanja, bo starešinstvo takim prestopnikom »odtegnilo skupnost«. Z njimi se ne bodo niti v duhovnem niti v družabnem pogledu zaupno družili (1. Kor. 5:9—13).
Z izključitvijo iz skupnosti je skupščini prihranjen očitek, da prenaša prestope, grešniku pa se morda pomaga, da pride k zavesti (1. Tim. 1:20). Če ta kasneje obžaluje, opusti napačno postopanje in prosi za ponovni sprejem, je lahko sprejet, zatem ko se je starešinstvo prepričalo, da je svoje obnašanje in svoje stališče spremenil (2. Kor. 2:5—8). Medtem ko mu je odtegnjena skupnost, se z njim ne bo neprijazno ali sramotno postopalo, temveč ga po Jezusovem priporočilu imamo za ‚človeka iz narodov‘, to se pravi kot posvetnega človeka, ne kot člana krščanske skupščine (Mat. 18:17).
SLUGE POMOČNIKI
»Sluge pomočniki« (grško: diakonoi, služabniki) so izbrani po zahtevah, zapisanih v 1. Timoteju 3:8—13. Ti možje delajo pod nadzorstvom starešin in pomagajo skrbeti za mnoge potrebe skupščine. Tako na primer skrbijo za skupščinske zapise, skrbijo da so prostori skupščine čisti in pravilno opremljeni, pazijo, da se z ljudmi sistematično govori o »dobri vesti«, za kar se uporablja zemljevide področja, dodelitve področij za oznanjevalce in skrbijo za oznanjevalske skupine. Skrbijo tudi za to, da so vsi člani skupščine oskrbljeni z biblijsko literaturo za pričevanje in poučevanje, pomagajo novim oznanjevati »dobro vest«, obiskujejo ljudi, ki se zanimajo, in stojijo ob strani potrebnim ali bolnim. Kakor starešine služijo v skladu z »darovi«, ki jih jim je dal Bog (Rim. 12:6—8). Noben starešina ali sluga pomočnik ne dobi neke vrste plače. Svojo službo opravljajo brezplačno.
Pri oznanjevanju in poučevanju »dobre vesti« sicer sodelujejo tudi žene, kakor v prakrščanski skupščini, toda niso imenovane za starešine. To je v soglasju z besedami apostola Pavla iz 1. Timoteju 2:12 in 1. Korinčanom 14:34.
Da bi bili starešine deležni posebnega šolanja, se od časa do časa na primernem kraju pripravi poučevanje. Na to poučevanje »službe za Kraljestvo« so povabljeni vsi skupščinski starešine, kjer dobijo učbenik, prirejen njihovim potrebam. To poučevanje vodijo sposobni bratje. V krajih, kjer je takšno poučevanje, lahko skupščine udeležencem, ki so prišli od daleč, nudijo oskrbo in prenočišče. Podobno poučevanje je predvideno za »pionirje« — priče, ki neposredno oznanjujejo dobro vest vsak mesec devetdeset ali več ur.
POTUJOČI POKRAJINSKI IN OKROŽNI NADZORNIKI
Starešine, ki so sposobni dati ves čas ali večino časa za delovanje kot pokrajinski nadzorniki, so bili imenovani za to, da v določenem področju redno obiskujejo približno dvajset skupščin. Naloga pokrajinskega nadzornika je, da sodeluje s starešinami skupščine, ki jo obišče, se pogovori o njihovih problemih in spodbuja skupščino, tako da se druži z njo in se udeleži izvrstnega dela oznanjevanja »dobre vesti«, čim več je mogoče. Ima tudi govore, s katerimi vse spodbuja, da napredujejo v veri (Rim. 1:11, 12).
Dejavnost okrožnega nadzornika je podobna dejavnosti pokrajinskega nadzornika. Okrožje je običajno sestavljeno iz približno dvajsetih pokrajin ali njenih delov. Okrožni nadzornik obišče te pokrajine, ko je v primernem mestu ali neki centralni kongresni dvorani Jehovinih prič »pokrajinski kongres«. Okrožni nadzornik služi takšnim sestankom kot predsedujoči. Ti kongresi trajajo običajno dva dni. V govorih, ki jih ima pokrajinski nadzornik, obravnava na osnovi Biblije življenje kristjana in njegove naloge in probleme, s katerimi se morda bori. Centralno starešinstvo bedi nad pripravo programov za ta dva letna kongresa, kjer se opravi tudi krst.
SESTANKI
Skupščina Jehovinih prič ima tedensko naslednje sestanke, ki so domenjeni ob času, najbolj primernem za kraj.
Skupščinski študij knjige. Enkrat tedensko se v skupinah zberejo v raznih stanovanjih Jehovine priče in ljudje, s katerimi se preučuje Biblijo, k enournem študiju Biblije in kakšnega biblijskega učbenika, ki je bil sestavljen pod nadzorstvom vodilnega telesa Jehovinih prič. Tukaj lahko pobliže spoznajo še druge osebe iz bližnje okolice, ki služijo Bogu. Ker skupina ni velika, so prisotni spodbujeni, da se sproščeno izražajo in se privadijo z drugimi govoriti o svoji veri (Hebr. 13:15). Tukaj imajo tudi priložnost postavljati vprašanja in dobiti biblijsko utemeljene odgovore. S tem se izostri biblijsko spoznanje prisotnih (Preg. 27:17).
Stanovanje, v katerem je skupščinski študij knjige, služi skupini ob drugem času običajno za sestanek za oznanjevanje, od koder odidejo z »dobro vestjo« na obisk k ljudem v soseščini. V takšni skupini se lahko pomaga ljudem, ki pri študiju Biblije dobro napredujejo, da se udeležujejo tudi oznanjevanja »dobre vesti«.
Sestanek za javnost. Vsak teden, običajno v nedeljo, se zbere skupščina k javnemu biblijskemu predavanju. Sposobni govorniki, večinoma starešine, obravnavajo po okostju, ki ga imajo na razpolago, najrazličnejše biblijske teme. Če prineseš s seboj svojo Biblijo, lahko poiščeš biblijska mesta, ki jih citira ali navede govornik, in tako izveš, kaj govori Biblija o tej temi.
Študij Stražnega stolpa. Ta sestanek je običajno po predavanju. To je preučevanje Biblije na osnovi časopisa Stražni stolp. Ta študij, pri katerem je prisotna vsa skupščina, se vodi podobno kakor skupščinski študij knjige, ki poteka v malih skupinah. Predsedujoči postavlja vprašanja, prisotni pa prostovoljno odgovarjajo.
Teokratična služba usposabljanja. Ta služba se vodi v vsaki skupščini, tako da se lahko vsi člani, ki v njej sodelujejo, bolje oborožijo za to, da z drugimi učinkovito govorijo o resnici. Tako lahko mnogi postanejo ‚zgled zvestim v besedi‘, tako da imajo javna predavanja in skupščino z odra opominjajo in poučujejo. Vsi, ki sodelujejo v tej službi, dobijo dodeljene govore o biblijskih temah, in starešina, ki službo vodi, jim s prijaznim osebnim nasvetom pomaga napredovati (1. Tim. 4:12, 13, 15; 2. Tim. 2:15). Vsi, ki so povezani s skupščino, lahko sodelujejo. Tako se učijo pri ljudeh, ki se zanimajo, učinkoviteje govoriti in poučevati.
Službeni sestanek. Ta sestanek je običajno isti dan kakor Teokratična služba usposabljanja in je tako označen zato, ker se posebej obravnava služba kristjana Jehovi Bogu. Ta služba vključuje vsakdanje stvari in tudi nalogo, oznanjati »dobro vesta in poučevati ljudi o njej. Točke, ki so obravnavane, so na primer načini, kako pojasniti drugim biblijske resnice, vzgoja otrok, obnašanje in doživljaji, ki so jih Priče doživele pri oznanjevanju »dobre vesti« in pri premagovanju problemov življenja. Program vsebuje govore in obravnave s sodelovanjem prisotnih. Prikazani so tudi pogovori z ljudmi, ki imajo odprto uho, kakor tudi vodenje biblijskih študijev na domovih tistih, ki se zanimajo.
KRALJEVSKE DVORANE IN FINANCIRANJE
Jehovine priče imenujejo svoje skupščinske prostore »Kraljevske dvorane«. Včasih uporabljajo najete zgradbe, pogosto pa gradijo priče lepe, toda preproste in namenu odgovarjajoče dvorane. Običajno prevzamejo Priče same večino gradbenih del. Ureditev in vzdrževanje kraljevskih dvoran kakor tudi ostale izdatke skupščine krijejo člani skupščine s prostovoljnimi prispevki. Pri sestankih Jehovinih prič ne kroži med prisotnimi krožnik za prispevke niti niso spodbujeni, da darujejo denar. V dvorani je skrinjica za prispevke, in kdor želi pomagati pri kritju izdatkov, lahko prostovoljno kaj prispeva (Mat. 6:3, 4).
Tudi svetovno delovanje Jehovinih prič se pokriva s prispevki tistih, ki želijo, da se »dobra vest o Kraljestvu« oznanjuje (Mat. 24:14). Prispevki, ki jih dajejo zainteresirani ljudje za biblijske izdaje, pokrivajo del stroškov tiska in razpošiljanja.
Ker Jehovine priče spoznavajo, da je »skupščina živega Boga« na Zemlji »stolp in podstavek resnice«, se tesno držijo Biblije, kar zadeva izgradnjo in funkcijo. Trudijo se, da se preko skupščine pomaga, kar se da mnogim ljudem spoznati Božje priprave, živeti v skladu z resnico in oslavljati Boga resnice (1. Tim. 3:15).