Služi Jehovi z veseljem
»Služite Jehovi z veseljem, pridite pred obličje njegovo z radostnim petjem.« — Psalm 100:2.
1., 2. Kako se mnogokrat išče srečo in kaj po Jezusovih besedah res osreči?
ŽELIŠ biti srečen? »Seveda,« boš rekel, »le kdo si tega ne želi?« Da, večina ljudi vse svoje življenje teži za srečo, toda le redki najdejo zares globok notranji mir, veselje in zadovoljstvo, ki so značilni za pristno, trajno srečo. Mnogi verujejo, da jih bo osrečila materialna posest, zato si prizadevajo pridobiti čim več premoženja. Ali vodi težnja za materialnimi stvarmi k trajni sreči? Če ne, kako jo lahko najdemo?
2 Na ta vprašanja ni težko odgovoriti, če spoznamo, da trajna sreča ni v prvi vrsti odvisna od naših materialnih okoliščin. V »blagrih« pridige na gori Jezus z nobeno besedo ni omenil materialnih stvari. Rekel je: »Blagor tistim, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb. ... Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, ... Blagor usmiljenim. ... Blagor miroljubnim« (Mat. 5:3—9).
3. Ali je težko najti pot do resničnega zadovoljstva in sreče?
3 Čeprav se zdita nekomu sreča in resnično zadovoljstvo nedosegljiva, nista daleč proč, ker sta tesno povezana s čistim oboževanjem Stvarnika, Boga Jehove. Označen je kot »srečni Bog«, in ker je človeka ustvaril po svoji podobi, lahko sklepamo, da tudi nas želi videti srečne (1. Tim. 1:11; 1. Moj. 1:27). Zlahka ugotovimo, kaj z nami namerava in kaj bi morali mi storiti. Apostol Pavel je rekel skupini filozofov v Atenah, da je Bog ustvaril človeka in da želi, da ga ljudje »iščejo, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas« (Dej. ap. 17:16, 17).
KAJ PRINAŠA VESELJE PO JEZUSOVEM MNENJU
4. Zakaj je zanesljiv nasvet Jezusa, naj ne bomo preveč zaskrbljeni za materialne stvari?
4 Za mnoge ljudi v tem svetu je skrbeti za življenjske potrebščine pravi boj. Mora biti tako? Seveda moramo delati, da zaslužimo za življenje. Toda Jezus Kristus je pokazal, da sta skrb in zaskrbljenost za to, kar potrebujemo, nepotrebni (Mat. 6:25). Jezus je vedel, o čem je govoril, ker je svojemu Očetu ob ustvaritvi človeka služil kot posrednik (Kol. 1:15, 16). Videl je tudi, kako je Bog skrbel za svoje služabnike in lahko je pritrdil Davidovim besedam: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha« (Ps. 37:25).
5. Ali so bile gospodarske razmere v času Jezusove zemeljske službe in potem manj kritične kakor v našem času, tako da nas njegove besede kaj manj zadevajo?
5 Jezus je prišel k Židom v nemirnem času. Vedel je, da ne bo minilo veliko let in pridejo še hujši časi. Kot Božji najvišji predstavnik je dal ljudstvu resen in gotovo zanesljiv nasvet, ko je rekel: »Ne skrbite torej in ne govorite: ‚Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli?‘ Kajti vsega tega iščejo pogani. Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano« (Mat. 6:31—33).
6. Ali smejo tisti, ki zaupajo v Božjo skrb, prekrižati roke in čakati, da bo Bog zanje skrbel?
6 Jezus je vedel, da je njegov Oče, živi Bog, sposoben in pripravljen uporabiti svojo neprekosljivo moč, da poskrbi za tiste, ki mu služijo in sledijo njegovi besedi resnice. To ne pomeni, da dobi njegov služabnik od Njega hrano in obleko, ne da bi sam delal. Božji služabnik mora biti uravnovešen, delati mora za svoje življenjske potrebe, toda to delo naj ne postane njegovo izključno opravilo. S preiskovanjem Božje besede si mora prizadevati, da ugotovi, kaj Bog želi od njega. Da, vero mora narediti za središče svojega življenja. Tedaj naredi Bog svoj del, tako da mu omogoči, priskrbeti stvari, potrebne za življenje (Fil. 4:19).
NAJPOMEMBNEJŠI VZROKI PRAVEGA VESELJA
7. Kaj predvsem osreči nekoga, ki spozna resnico?
7 Božje obljube in dokaz, da jih on izpolnjuje, nas osrečujeta. Vzroki še večje sreče pa so: prvič, razumevanje Božjega namena z Zemljo in njenimi prebivalci in vloge, ki jo ima posameznik v tem namenu. To daje življenju smisel in namen, to pa je za našo srečo veliko važnejše kakor vse premoženje.
8. Kako se lahko besede apostola Pavla iz 1. Timoteju 4:8 uporabijo za nas danes?
8 Zatem nas življenje po Božjih zapovedih osvobodi tudi mnogih bojazni in nevarnosti. Družinski očetje, ki pravilno skrbijo za svoje domače z materialne in duhovne strani, so veseli, ker so takšne družine na splošno srečnejše. Njihovi otroci imajo pred seboj smiselno življenje. Članom takšne družine je veliko laže spoznati, kako jalovo je uživanje mamil, druženje z nemoralnimi osebami in težnja za stvarmi, ki nimajo trajne vrednosti. To jih obvaruje pred mnogimi duševnimi in telesnimi boleznimi, ki jih prinaša nebrzdano, užitkov polno in nerealno življenje, ki ga živijo danes mnogi ljudje. Glede na to je rekel apostol Pavel: »Predanost Bogu (NS) pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega (1. Tim. 4:8).
9. Kakšno nadaljnje veselje doživimo, če spoznamo resnico in temu odgovarjajoče postopamo?
9 Nadalje vlada med Božjimi služabniki pristno bratstvo. Morda jim sorodniki niso vedno naklonjeni, mogoče so izgubili prijatelje, toda Jezus je obljubil: »Nikogar ni, ki je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija, da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv s preganjanjem, in v prihodnjem svetu večnega življenja« (Marko 10:29, 30).
10. Kakšno veliko veselje lahko doživijo samo tisti, ki oznanjujejo dobro vest?
10 Toda višek sreče življenja v skladu z Biblijo je veselje ob pomaganju drugim. V nasprotju s splošnim mnenjem, da razveseljuje sprejemanje, je rekel Božji Sin: »Veliko bolje je dati nego vzeti« (Dej. ap. 20:35). Ljudje, ki so si zadali nalogo, pomagati ljudem na področju medicine, izobrazbe in v podobnih prizadevanjih, imajo sicer določeno zadovoljstvo in veselje. Toda to veselje se ne more primerjati z radostjo, ki jo občutimo, če lahko bližnjemu pomagamo do spoznanja Boga. To je zato, ker poznavanje Božjih poti in zapovedi ne pomaga samo prehodno — to je pomoč za sedanje življenje z upanjem na bodoče. Ko ljudje spoznavajo resnico, izvedo, kako lahko z Božjo pomočjo oblikujejo svoje življenje in rešujejo ali premagujejo probleme. Sami potem lahko spet drugim pomagajo spoznati v Bibliji opisano pot do večnega življenja. Vse to naredi učitelju dobre vesti še večje veselje, ker vidi sadove svojega dela in širjenje dobre vesti na večja področja, kakor bi jih lahko sam obdelal. Prva krščanska skupščina v Solunu je primer za to (1. Tesal. 1:8, 9).
11. Opiši veselje, ki sta ga doživela Pavel in Sila med preganjanjem v Filipih?
11 Narediti drugim veselje razveseli in zadovolji tudi nas same. Nedvomno sta bila Pavel in Sila presenečena in srečna, ko je Jehova čudežno odprl vrata ječe, kjer sta bila zaprta v mestu Filipi v Makedoniji. Toda predstavljajmo si njuno radost, ko ju je jetniški nadzornik, ki je spoznal, da zastopata Boga, Najvišjega, peljal iz njune celice in vprašal: »Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?« Pavel in Sila sta nato pojasnila Božji namen po Kristusu in rezultat je bil, da je bil »krščen on in vsi njegovi ... in se raduje, ker je postal z vso hišo svojo veren Bogu« (Dej. ap. 16:25—34).
KRISTJANI SI NE PUSTIJO Z NASPROTOVANJEM POKVARITI VESELJA
12. Zakaj ne bi smeli biti ogorčeni, ker nekateri nasprotujejo resnici in nas sramote?
12 Marsikdo pa resnice ni vesel in takšni ljudje bi lahko oznanjevalcem dobre vesti pokvarili veselje. Poizkušajo se boriti proti dobri vesti in delati oznanjevalcem težave z napačnim predstavljanjem njih in njihovih nagibov. Tako se je zgodilo tudi apostolu Pavlu. Vendar je, ko je bil ujetnik, v Rimu pisal skupščini Filipi: »Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in prepirljivosti (tekmovalnosti, NS), nekateri pa tudi iz dobre volje. Ti, ki to delajo iz ljubezni, vedo, da sem postavljen v zagovarjanje evangelija; drugi pa oznanjajo Kristusa iz strankarstva, ne iz čistega namena, ker menijo, da mi povzročijo stisko v sponah mojih. Ali kaj je na tem? Saj se tako ali tako, bodisi s pretvezo, bodisi v resnici oznanja Kristus, in tega se veselim, da, bom se še veselil.« In je še dodal: »In da vas nikakor ne morejo zastrašiti nasprotniki; kar je njim očitno znamenje pogube, vam pa zveličanja (rešitve, NS), in to od Boga« (Fil. 1:15—18, 28).
13. Kako so apostoli v Jeruzalemu reagirali na preganjanja?
13 Kmalu po binkoštih leta 33. n. št. so se veliki duhovnik in saduceji »napolnili zavisti (ljubosumja, NS)« zaradi javnega pričevanja apostolov — predvsem zato, ker so jih mnogi poslušali in postali verni. Apostole so zaprli. Angel jih je osvobodil, pozneje pa so jih ponovno aretirali. Ko so duhovni voditelji slišali njihov zagovor, »so se silno srdili, in mislili so jih umoriti«. Ko pa jim je Gamaliel, ugleden farizej, opozarjajoče rekel »Pustite (jih) ... da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih«, so apostole pretepli in jim zapovedali, naj o Jezusu ne govorijo več. So apostoli dovolili, da jim je ta dogodek, kjer so komaj ubežali smrti, vzel veselje in jih naredil malodušne? Zgodilo se je ravno nasprotno; šli so »in se vesele, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus« (Dej. ap. 5:12—42).
14. Ali lahko računamo na takšno pomoč kot krščanska skupščina v prvem stoletju?
14 Ob tej in še drugih prilikah je Bog posredoval s čudeži, da bi dokazal, da podpira oznanjevanje dobre vesti (Dej. ap. 12:1—11). Podpira ga tudi danes pod vodstvom Jezusa in njegovih angelov. Jehovini služabniki so v našem času doživeli čudovite osvoboditve. Videli so, da se oznanjevanju dobre vesti odpirajo področja, ki do tedaj niso bila dostopna. Bog je po svojem duhu povzročil, da so sprejemali resnico ljudje, ki so bili prej odločni nasprotniki, kar nas spominja na spreobrnitev Savla, ki je postal apostol Pavel (Dej. ap. 9:1—16). Sodobni primeri niso tako očitni čudeži, kakor tisti v prvi skupščini. Kljub temu lahko vidijo Božji služabniki za temi dogodki moč Vsemogočnega; vidijo Jehovina »mogočna dela« (Gal. 3:5).
15. Ali si kristjani prizadevajo za preganjanja? Zakaj v preganjanjih vztrajajo?
15 Ker imajo pravi Jehovini služabniki za seboj takšno moč, jih ni strah, niti ne dovolijo, da jih ravnodušnost ljudi, s katerimi govorijo, naredi tako malodušne, da bi odnehali. Zavedajo se besed, ki jih je Jezus izrekel svojim naslednikom: »In sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena.« V spominu imajo tudi resne besede apostola Pavla, da bodo »vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, preganjani« (Mat. 10:22; 2. Tim. 3:12). Kristjani ne iščejo in ne želijo preganjanj, niti jih nimajo radi, toda kadar so preganjani, vztrajajo, ker vedo, da jim vztrajanje v preizkušnjah koristi. Zavzemajo enako stališče kakor prvi kristjani: »Hvalimo se tudi v stiskah, vedoč, da stiska rodi potrpežljivost, a potrpežljivost izkušenost, izkušenost pa upanje; a upanje ne osramočuje« (Rimlj. 5:3—5).
16., 17. a) Kaj so potrebovali izraelski vojaki, ki so šli v boj proti poganskim narodom? b) Ali lahko v oznanjevanju dobre vesti računamo na enako podporo?
16 Psalmist je izraelsko ljudstvo spodbujal z besedami: »Služite Jehovi z veseljem, pridite pred obličje njegovo z radostnim petjem« (Ps. 100:2). Upal je, da se bo ves Izrael zbral v templju Jeruzalema, da sodeluje v čistem oboževanju. Če upoštevamo položaj in vero tistih, ki so takrat služili Jehovi, smo okrepljeni in spodbujeni. Morali so poslušati zakon, ki je odgovarjal najvišjemu moralnemu merilu in njegovi higienski in prehrambeni predpisi naj bi zveste Žide obvarovali pred druženjem z ljudmi, ki niso bili oboževalci pravega Boga. Obdajali so jih poganski narodi z vsemi oblikami nemorale — pogosto v zvezi z njihovim nečistim malikovalskim oboževanjem. Večkrat so bili poklicani v boj proti tem narodom, ki so večinoma težili za uničenjem Izraela in zavzetjem njegove dežele.
17 Predstavljaj si, kakšno vero in hrabrost je zahteval boj proti takšnim ljudstvom, katerih vojaki so bili utrjeni, zakrknjeni vojščaki, medtem ko so Izraelci večino svojega časa preživeli pri miroljubnih poljedelskih opravilih. Predstavljaj si sebe v borbi moža proti možu s temi močnimi sovražnimi vojščaki. Toda Izraelci svojih zmag niso pridobili z lastno močjo, temveč z vero v Boga, ker so jih, kadar so izgubili vero v Boga, ta ljudstva premagala. Zelo spodbudno je brati poročila kot je zapisano v 2. Samuelovi 23:8—22 in upoštevati, da so bili omenjeni možje sicer močni in dejavni, in da so nenavadno moč in vztrajnost imeli zaradi svoje vere v Boga. Danes dobivamo prav takšno učinkovito pomoč (Mat. 28:20; Razod. 14:6). Zato se v dobrih delih ne smemo utruditi ali se iz strahu umakniti, ker Jehova »daje trudnemu krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči. Pešajo res mladi in se utrujajo, in mladeniči se spotikajo in padajo; oni pa, ki čakajo Jehovo, dobivajo nove moči, dvigajo se na perutih kakor orli, teko, a se ne utrudijo, hodijo, pa ne opešajo« (Iza. 40:29—31).
18. Zakaj lahko na osnovi naše vere doživljamo še večjo radost kakor bogaboječi možje starega časa?
18 Medtem ko oznanjujemo dobro vest, nimamo stalno smrti pred očmi kakor bojevniki starega časa. Poleg tega imamo miroljubno vest, ki govori srcu tistih ljudi, ki nam res prisluhnejo. Zato naša radost lahko raste. Namesto da bi se borili z nevarnim telesnim orožjem, se borimo z orožjem pravičnosti, ki ne odstranjuje ljudi, temveč krive nauke in gledišča in ki prinaša ozdravljenje. Radost, ki tako napolnjuje srca tistih, ki poslušajo in verujejo, veča naše veselje in krepi naše upanje na čudovito nagrado, ki je pred nami (2. Kor. 6:4, 7; Kol. 3:23, 24).