Presenetljive Božje sodbe

HEBREJSKI prerok Habakuk je bil zaradi razmer, ki so v njegovem času vladale, zelo vznemirjen. Povsod, kamorkoli je v deželi Jude pogledal, je videl nasilje, zatiranje, prepir in krivičnost. Zato je vzkliknil: »Kako dolgo, o Jehova, sem vpil k tebi, in ne slišiš! Vpijem k tebi o nasilstvu, a ne rešiš?« (Hab. 1:1—4).

Mogoče se tudi v tebi pojavljajo podobna vprašanja, ko vidiš nezakonitost, ki vlada med tistimi, ki trdijo, da zastopajo Boga — med člani cerkva krščanstva. Odgovor, ki ga je Habakuk dobil, se zdi neverjeten (Hab. 1:5). Prerok je bil nad njim celo ogorčen (Hab. 1:13—17). Nič manj šokantno ne bo delovalo na religiozne občutke sredstvo, s katerim bodo uničene cerkve krščanstva.

PO KALDEJCIH

Jehovin izrek po Habakuku se je glasil: »Glejte, jaz obujam Kaldejce, tisto trdo in hitro ljudstvo, ki hodi po širjavi Zemlje, da si lasti domovanja, ki niso njegova. Strašno in grozovito; sodba in mogočnost njegova izvirata od njega samega. Čili so konji njegovi bolj nego leopardi in hitrejši nego volkovi na večer; ponosno dirjajo konjiki njegovi, jezdeci njegovi prihajajo oddaleč, lete kakor orel, ki plane na jed. Vsi prihajajo zavoljo nasilstva! oči jim gledajo naravnost predse in ujetnike grabijo kakor pesek. Smeje se to ljudstvo kraljem in knezi so mu v zasmeh; zasmehuje vsako trdnjavo, ker nanosi zemlje in jo vzame. Potem puhne kakor veter mimo in preide ter se pregreši: ta moč njegova mu je bog! (očitno njegov veliki militaristični ustroj, ki se dviguje na položaj boga)« (Hab. 1:6—11).

Da, nič ne bo oviralo čet Kaldejcev pri zavzetju enega mesta za drugim. Kraljestvo Jude enostavno ni moglo upati, da mu bo prizaneseno.

Habakuku pa je bilo težko razumeti, kako bi mogel Bog Jehova uporabiti malikovalske Kaldejce za izvršitev svoje sodbe. Ne le, da niso oboževali Jehove, temveč so bili tudi neusmiljeni in so težili samo za zavzemanjem. Zanje ljudje niso bili kaj več kakor ribe in plazilci, ki so jih lovili in si jih podložili. Ta dejstva so Habakuka prisilila k vzkliku: »In dopuščaš (Jehova), da se ravna z ljudmi kakor z morskimi ribami, kakor s črvadjo, ki nima vladarja? Vse jih (Kaldejec) lovi s trnkom, jih vleče v mreži svoji in zbira v svojo vršo; ob tem se veseli in vriska. Zato daruje mreži in žge kadilo vrši svoji; kajti po njej ima debel delež in preobilen živež. Sme li zato vedno prazniti mrežo svojo in neprestano moriti narode neusmiljeno?« (Hab. 1:14—17).

Ker je Habakuk povpraševal, kako to, da uporablja Jehova neusmiljene Kaldejce za izvršitev sodbe nad svojim ljudstvom, je spoznal, da mora biti pokarano. Zato čaka na razodetje od Boga in reče: »Na svojo čuvajnico stopim in se postavim na stolp in bom oprezoval, da bi videl, kaj bo govoril z menoj in kaj naj odgovorim na svojo tožbo« (Hab. 2:1).

POTRDITEV IN SODBA PROTI BABILONU

Jehovin odgovor je potrdil, da se bo prerokba zagotovo izpolnila. Habakuku je bilo rečeno: »Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita. Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala se ne bo. Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni« (Hab. 2:2, 3). Nobenega dvoma ni bilo, da so Kaldejci sredstvo, po katerem bo na nezvesti Judi izvršena obsodba. Kar je bilo Habakuku razodeto, je »hitelo« ali se naglo bližalo izpolnitvi.

Kaldejci bodo sicer ravnali po svoji zahtevi in bodo podzavestno služili kot Božje orodje za izvršitev pravične sodbe nad nezvestim ljudstvom. Bog Jehova je odgovoril Habakukovemu ugovoru v zvezi s Kaldejci, tako da mu je dal vedeti, da ne bodo ostali nekaznovani zaradi svoje neusmiljene lakomnosti in krivde krvi. Pojasnil je: »Ker si ti oplenil mnoge narode, zato te opleni ves ostanek vseh ljudstev zavoljo človeške krvi in nasilstva, ki si ga storil deželi, mestu in vsem prebivalcem v njem« (Hab. 2:8).

HABAKUKOVA PREROKBA IZPOLNJENA

Kaldejci so po Jehovini besedi, dani Habakuku, šli proti Jeruzalemu in proti Judi. Iz zgodovinskega poročila, ohranjenega v Bibliji, izvemo, da je Nebukadnezar, kralj Kaldejcev »pomoril njih mlado moštvo z mečem v hiši njih svetinje in niso prizanesli mladeniču, ne devici, ne starcu, ne sivolascu. ... In kar jih je preostalo po meču, so odvedli ujete v Babilon« (2. Letop. 36:17—20).

Ne polnih sedemdeset let pozneje, leta 539 pr. n. št., je prišel za Babilon dan obračuna. Takrat je zavzel mesto Cir, ki je poveljeval četam Medijcev, Perzijcev in Elamitov; Evfrat, ki je tekel skozi Babilon, je speljal drugam. Nato je napredoval s svojimi četami po rečnem koritu. Vrata k reki so ostala po Božji modrosti oziroma predvidevanju odprta, tako da so lahko Cirove čete brez težav prišle v mesto. Hitro so napredovale po ulicah in ubile vsakogar, ki se jim je upiral. Nato so zavzele palačo in usmrtile Belsazarja, vladajočega kralja. Tako je padel Babilon v eni sami noči.

Za vse, ki so slišali prerokbo o Judi in Babilonu, so bile te napovedi neverjetne, da, šokantne, toda preroška beseda se je izpolnila.

NOVODOBNE PARALELE

Biblija pokaže, da bodo kmalu nastopili podobni dogodki. Danes obstaja velika podobnost med člani cerkva krščanstva in prebivalci Judeje v Habakukovem času. Povsod v krščanstvu lahko opazimo nezakonitost in krivičnost. Kar zadeva ljudi, stališče in postopanje, so ljudje večinoma del tega sveta. Zato veljajo besede Jakoba 4:4 opravičeno za krščanstvo: »Prešeštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga?« Tako pokazujejo cerkve krščanstva, da so del svetovnega religioznega sestava, ki je v Bibliji imenovan »nečistnica«, »Babilon veliki« (Razod. 17:1—5). »Nečistnica« bo postala v očeh političnih vladarjev predmet sovraštva. V simboličnem jeziku opisuje Razodetje, kaj se bo zgodilo: »Desetero rogov, ki si jih videl, in zver, ti bodo sovražili nečistnico in jo naredili pusto in nago ter meso njeno pojedli in njo sežgali v ognju« (Razod. 17:11—16).

»Divja zver« in njenih »deset rogov« ali politični vladarji ne bodo postopali iz ljubezni do Boga Jehove, ko bodo tako siloma nastopili proti religioznim organizacijam sveta, vključno cerkvam tako imenovanega krščanstva. Ravnali bodo kakor Babilonci — hudobno in surovo, ne da bi upoštevali pravega Boga.

Kakor v primeru Babiloncev tisti, ki sodelujejo pri uničevanju krive religije, ne bodo ušli izvršitvi Božje obsodbe. Njihov dan bo prišel, ko nastopi proti njim Jezus Kristus kot poveljnik angelskih čet. V Božji besedi beremo o tem: »In videl sem nebesa odprta, in glej: bel konj in sedeči na njem imenovan Zvesti in Resnični, in v pravičnosti sodi ter se vojskuje. ... In videl sem zver in kralje zemeljske in njih vojske zbrane, da se vojskujejo s sedečim na konju in z vojsko njegovo.« Kaj se bo zgodilo z vladarji in njihovimi četami? Poročilo pokaže, da bodo poraženi in »pomorjeni z mečem sedečega na konju«. »Vsi ptiči so se napasli z njih mesom« (Razod. 19:11—21).

To zveni morda mnogim danes neverjetno, toda cerkve krščanstva bodo uničili politični sestavi in Bogu sovražni politični sestavi sami ne bodo ušli uničevalnemu meču »Kralja kraljev«, Gospoda Jezusa Kristusa (Razod. 19:16). Mar to ne kaže nujnosti, da se prepričamo, ali ugajamo Bogu? Ali si se predvsem ločil od vsega, kar Bogu ne ugaja? Se trudiš, da bi se prilagodil njegovim pravičnim potem? Če se, tedaj te bodo potolažile Zefanijeve (2:3) spodbudne besede: »Verjetno (NS) dobite skrivališče ob dnevu jeze Jehovine.«