»Imejte mir med seboj«
»Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj« — Marko 9:50.
1. Zakaj je dobro za člane delovne skupine, če imajo med seboj mir?
ZA člane neke delovne skupine je vedno prednost, če imajo mir med seboj. Nesoglasja, tekmovalnost in neenotnost lahko ogrozijo projekt, pri katerem sodelujejo. »Hladna vojna«, čeprav se v njej ne uporablja smrtonosnega orožja, lahko vse upropasti. Če pa ohranijo mir, bi to za vse pomenilo zmago in dobiček in lahko bi se veselili uspešno opravljenega dela.
2. Kateri učitelj je rekel: »Mir imejte med seboj«?
2 Delovni tovariši, člani neke družbe, zakonci in družine imajo gotovo veliko korist, če upoštevajo besede: »Mir imejte med seboj.« Kdo je izrekel te besede? Bil je učitelj, ki je živel v starem času in je imel vizijo o svetovnem miru. Ni se zadovoljil s predavalnico neke šole ali univerze, temveč je stopil v javnost, se pomešal med ljudstvo in poučeval ljudi v privatnem krogu in javnih zborih. Za učbenik so mu služili Sveti spisi, napisani v njegovem materinem jeziku, v hebrejščini. Njegovi nauki so se ohranili skozi stoletja in bili prevedeni v več kot tisoč jezikov. Ta znameniti Učitelj ni bil Buda ali Konfucij, temveč Jezus Kristus, »Sin« kralja Davida in patriarha Abrahama.
3. Katere ljudi je Jezus spodbudil, naj imajo mir med seboj, in zakaj to preseneča?
3 Katere ljudi pa je moral Jezus Kristus spodbuditi, naj imajo mir med seboj? Presenečeni ugotovimo, da je bila to skupina izbranih mož, ki so mu vsaj dve leti sledili na njegovih potovanjih in spremljali delo poučevanja. Dvanajst mož je izbral za svoje apostole. Označba »apostol« pokaže, za kaj jih je izbral, ker pomeni »poslanec«. Ti možje naj bi postali učitelji kakor on in imel jih je namen poslati celo izven meja domovine, da bi pridobival učence izmed ljudi vseh narodov. Nameraval je organizirati svetovno skupščino svojih učencev. Apostoli naj bi bili osnova te skupščine.
4. Ali niso bili Jezusovi apostoli že seznanjeni z Jezusovim naukom o miru? Zakaj jim je moral sedaj dati ta nasvet?
4 Apostolom je bilo dobro znano, da je Jezusov nauk govoril o miru. Leto pred tem so slišali nedaleč od Galilejskega morja njegovo znamenito pridigo na gori z izreki blagrov. Eden od njih se glasi: »Blagor miroljubnim, ker oni se bodo sinovi Božji imenovali« (Mat. 5:9). Zakaj se je zdelo Jezusu v Kafarnaumu, ki je ležal ob tem jezeru, potrebno spodbuditi to izbrano skupino učencev »Imejte mir med seboj« (Marko 9:50)? Zakaj je svojim najbližjim tovarišem dal takšen nasvet? Nekaj ga je moralo k temu navesti, nekaj je moralo motiti dober odnos, ki so ga imeli med seboj, in slabo vplivati na skupno delo. Da bi izvedeli razlog Jezusove izjave, moramo pogledati predhodno poročilo o tem dogodku, ki je zapisano v Markovem Evangeliju, v 9. poglavju. Tedaj bomo lahko spoznali, zakaj je to, kar je Jezus rekel apostolom, tudi za nas dober nasvet.
5. Kaj se je zgodilo na visoki gori blizu Cezareje Filipove in s katerim primerom obsedenosti od demonov se je Jezus zatem ukvarjal?
5 Jezus in njegovi apostoli so se zadrževali na severu, blizu Cezareje Filipove, nedaleč od gornjega toka Jordana, ki je tekel od tukaj proti jugu v Galilejsko morje. Na visoki gori, verjetno na gori Hermon, ki pripada pogorju Anti Libanona, se je Jezus na čudovit način spremenil, s čimer je posredoval predsliko o slavi, ki jo bo ob določenem času užival v Božjem Kraljestvu. Samo Peter, Jakob in Janez so bili priče tej spremembi njihovega Mojstra. Ko je Jezus prišel z gore, je srečal od demonov obsedenega mladeniča, ki mu deveteri apostoli, ki so čakali odsotnega Jezusa, niso mogli pomagati. Oče tega mladeniča je bil ves iz sebe in je prosil Jezusa, nakar je on izgnal tega zelo trdovratnega demona. Tako je bila očetova vera v Jezusa zelo nagrajena in poglobljena (Marko 9:14—29; 2. Petr. 1:16—18).
6. Kako so reagirali apostoli na vprašanje, ki jim ga je Jezus postavil, zatem ko so prišli v Kafarnaum?
6 Iz te pokrajine je vodila pot proti jugu skozi Galilejo do mesta Kafarnaum, kar je znašalo približno 40 kilometrov. Neopazno in sami so se Jezus in njegovih dvanajst apostolov peš podali v to mesto, ki si ga je Jezus izbral za središče svojega delovanja; zato so ga tudi imenovali »njegovo mesto« (Mat. 9:1). Kar se je zgodilo na poti v to mesto ob Galilejskem morju, izvemo iz Markovega Evangelija, kjer beremo: »In pridejo v Kafarnaum. In ko so bili v hiši, jih vpraša: ‚Kaj ste se po poti med seboj menili?‘ Oni pa molče; spotoma so se bili namreč med seboj prepirali, kdo da je največji« (Marko 9:33, 34).
7. Zakaj se je njihov prepir čisto naravno vrtel okrog interesov v zvezi s Kraljestvom?
7 Apostoli so na poti verjetno malo zaostali za Jezusom, svojim Voditeljem. Kljub temu izgleda, da mu ni ušlo, da je med njimi nastal prepir in je padlo nekaj vročih besed. Bilo je prav, da je poskrbel za poravnavo tega prepira med svojimi nasledniki. Njegove besede so izdajale, da je vedel, o čem so se pogovarjali. Iz tega, kar jim je Jezus rekel po Marku 9:30—32 malo pred tem, so vedeli, da se v zvezi z njihovim voditeljem pripravlja neka odločitev. Verovali so, da je bil on Mesija, bodoči izraelski Kralj. Slišali so, koliko prispodob je povedal o Kraljestvu, in malo pred njegovo spremembo na visoki gori so slišali, kako je vsem dvanajsterim rekel: »Resnično vam pravim, da so nekateri med tukaj stoječimi, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega, da je prišlo z močjo« (Marko 9:1).
8. Zakaj so se apostoli v zvezi s tem med seboj primerjali?
8 Ker so upali v skorajšnjo vzpostavo mesijanskega Kraljestva, so imeli razlog za razmišljanje o položajih, ki jih bodo s svojim Voditeljem v tem Kraljestvu imeli. Pod takšnimi okoliščinami je politično misleča oseba nagnjena k temu, da sama sebe povišuje namesto svoje nasprotnike ali sokandidate. Tako so se tudi apostoli pričeli primerjati med seboj. Njihov razgovor se ni vrtel okrog tega, kdo med njimi je najbolj primeren za ta ali oni položaj, temveč kdo bo sposoben za najvišji položaj ob strani Mesije.
9. Zakaj nihče od apostolov Jezusu ni odgovoril?
9 Ni šlo toliko za to, kdo Mesijo najbolj ceni in naj bo zato v Kraljestvu najtesneje z njim povezan. Vprašanje je bilo, kdo bo imel drugi najvišji položaj. Med nepopolnimi ljudmi v takšnem razgovoru ni igralo vloge nič drugega kakor sebičnost. Nič čudnega, da so častihlepni apostoli molčali, ko jih je Jezus vprašal: »Kaj ste se po poti med seboj menili?« Vedeli so, da njihov razgovor ne zasluži pohvale. Spoznali so, da so pri tem pokazali sebičnost in željo po oslavitvi samega sebe. Zato nihče od njih Jezusu ni odgovoril.
10. Kaj je Jezus pokazal z načinom, kako se je približal k problemom, in kakšno pravilo je postavil?
10 Toda Jezus ni bil odvisen od njihovega priznanja. Njihov zgovorni molk je izdajal zadrego. Pokazal je, da so se sramovali. Toda Jezus, ki je lahko do določene mere spoznal misli ljudi, je vedel, kaj je bila sporna točka njihovega pogovora oziroma povod za to. To je pokazal z načinom, kako je pristopil k problemu. »In ko sede, pokliče dvanajstere in jim reče: ‚Če kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji od vseh in vsem služabnik‘« (Marko 9:35). S temi besedami je Jezus pokazal, po kakšnem pravilu bodo v njegovem Kraljestvu razdeljeni položaji.
11. V katerem oziru naj bi se tisti, ki bodo z Jezusom povezani v njegovem kraljestvu, razlikovali od politikov posvetnih kraljestev?
11 Njegovo Kraljestvo se bo ločilo od kraljestev tega sveta, v katerem vodi politike sebična težnja in nagnjenje, da jim strežejo, namesto da bi drugim delali usluge. Kdor tako ravna, bi pokazoval, da ima samega sebe za važno osebo in da mu manjka ponižnosti. Jezus ni pokazoval takšnega stališča. Učenci, ki naj bodo z njim povezani v njegovem Kraljestvu, so morali pokazovati enako mišljenje. Zato je pisal apostol Pavel bodočim dedičem nebeškega kraljestva: »To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu: kateri, ko je bil v podobi Božji, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na lesu« (Fil. 2:5—8).
12. Kako je Jezus sam dal zgled za pravilo, ki ga je postavil apostolom?
12 Ali se iz tega ne vidi, da se je Jezus postavil kot ‚zadnji od vseh in služabnik vsem‘? Ali bi lahko kakšno stvarjenje dalo lepši zgled ponižnosti? Toda ker je zavzel tako nizek položaj in opravljal službo, ki ga je stala zemeljsko življenje, je bil nagrajen s prvim položajem med vsemi stvarjenji. S tem povišanjem je prišel Božji Sin na najvišji položaj za svojim Stvarnikom. Pripadal mu je, ker si ni ‚hotel prisvojiti tega, da bi bil enak Bogu‘, namreč, da bi bil enak svojemu nebeškemu Očetu, najvišjemu Bogu. Jezus je bil dovolj razumen, da je vedel, da bi bil takšen cilj nedosegljiv (Psalm 148:13).
13. Kdo postane po Jezusovem pravilu v organizaciji najdragocenejši član? Utemelji odgovor.
13 Tako Jezus pri pravilu, ki ga je postavil apostolom, ni predstavljal izjeme. Sam je dal popoln zgled, ki naj ga posnemajo vsi tisti, ki bodo z njim združeni v njegovem nebeškem Kraljestvu. Da, tudi vsi, ki bodo zemeljski podložniki njegovega Kraljestva, bodo morali posnemati njegovo ponižnost in pripravljenost služiti. Kdo je torej v organizaciji res dragocen in pomemben? Mar ni to tisti, ki je ponižno pripravljen za vsako vrsto dela in se trudi, da bi vsem drugim služil? Kdo je sebično zainteresiran za to, da bi bil prvi, se ne bo ponižal, tako da bi komurkoli drugemu v organizaciji naredil kako uslugo. Da bi bil pripravljen za kogarkoli opravljati tudi najnižja dela, moraš nase gledati kot na »najzadnjega izmed vseh«. S tem ne zmanjšaš morda svoje notranje vrednosti, temveč postaneš najdragocenejši član organizacije, ker brez izjeme služiš vsem.
14. Zakaj bi bil takšen uslužen človek zares »prvi« izmed vseh?
14 Takšnega ponižnega, uslužnega človeka bi pogrešali, če kdaj ne bi prišel. Opazili bi, če ne bi bil na razpolago. Merjeno po njegovi pripravljenosti služiti, bi bil zares »prvi« izmed vseh, čeprav ne bi zavzemal takšnega položaja. Če Bog tako gleda na nas, tedaj je mnogo važnejše to, kakor da bi med ljudmi zavzemali neki položaj.
SPREJEMATI DRUGE V KRISTUSOVEM IMENU
15. Kaj je pojasnil Jezus s pomočjo primera majhnega otroka glede sprejemanja drugih?
15 Da bi z drugimi lahko dobro shajali, moramo biti obzirni do njih, ne glede na to, kako neznatni bi na zunaj izgledali. Da bi vtisnil svojim učencem to misel, je Jezus uporabil nadaljnjo ponazoritev. V Marku 9:36, 37 beremo: »In vzame otročiča ter ga postavi v sredo mednje in ga vzame v naročje in jim reče: ‚Kdor sprejme enega takih otročičev v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč njega, ki me je poslal.‘«
16. S čim je Jezus že v svojem domačem mestu Nazaretu pokazal, da je ljubil otroke?
16 Poroča se o dogodkih, ki kažejo, da je Jezus ljubil otroke. Kot najstarejši sin svoje zemeljske družine je moral brez dvoma v mestu Nazaret v Galileji veliko skrbeti za svoje mlajše polbrate (Jakoba, Jožefa, Simona in Judo) kakor tudi za svoji dve ali še več polsester (Mat. 13:53—56). Ni jih preziral zaradi njihove nepopolnosti in napak. Ni jim dal povoda, da bi se na njem spotikali, češ da ne pomaga skrbeti za družino, temveč je marljivo delal kot tesarski učenec (Marko 6:3). Spoznaval je nedolžnost otrok in tudi otroške lastnosti odraslih ljudi. V svojih prilikah je primerno govoril tudi o otrocih.
17. Kakšno vprašanje se pojavi v zvezi z ljudmi, ki so podobni otrokom?
17 Če smo v neko delo poglobljeni, morda ne želimo, da nas motijo otroci. Ljudem, ki se zavedajo svojega pomena in veličine ter dostojanstva svojega odgovornega položaja, se morda ne zdi važno, da bi posvetili pozornost preprostim otrokom ali odraslim, ki so podobni otrokom. Kaj pa, če so ti ljudje kristjani ali inteligentne osebe, ki bi rade postale kristjani? Ali smo jim mi, ki smo že Kristusovi učenci, dostopni in upoštevamo njihove potrebe?
18. Zakaj bi tisti, ki sprejema takšne ljudi, sprejel tudi Jezusa?
18 Če ne bi hoteli stati ob strani ljudem, ki so podobni otrokom, bi nam ušla velika prednost in velik blagoslov. Če bi zreli kristjani, kakor so bili Jezusovi apostoli, odklonili sprejem novokrščenega kristjana — ki je slikovito rečeno, podoben otroku, ki ga je Jezus vzel v naročje in ga uporabil za primer, tedaj bi odklonili Jezusa. Zakaj? Ker je Jezus rekel, da če ‚sprejmemo otroka‘, bi sprejeli tudi njega, ker bi to storili ‚na osnovi Jezusovega imena‘. To se pravi, da bi sprejeli samega Jezusa Kristusa. Toda tudi nasprotno od tega bi se lahko zgodilo.
19. Na kateri naš odnos vpliva, če sprejmemo neko osebo, ki je podobna otroku, in zakaj?
19 Če ponižno opravljamo neko nalogo ‚na osnovi Jezusovega imena‘ ali iz spoštovanja do njegovega imena, se nam bo zdela lažja in nam bo naredila več veselja. Naše postopanje dobi plemenito spodbudo. Razen tega ne deluje to samo na naš odnos do Jezusa Kristusa, temveč tudi na naš odnos do njegovega nebeškega Očeta. To se vidi iz nadaljnjih Jezusovih besed: »Kdor mene sprejme (namreč s tem ko sprejme enega »teh malih«), ne sprejme mene, marveč njega, ki me je poslal« (Marko 9:37). Tisti, ki je Jezusa poslal na Zemljo, da je postal Mesija, je bil Bog Jehova, njegov nebeški oče. Jezus Kristus in njegov nebeški Oče ne moreta biti ločena drug od drugega. Spadata skupaj in sta zato neločljiva, ker sta v njunem namenu in delovanju eno. Kar torej naredimo za Božjega Sina, šteje Jehova tako, kakor da bi storili njemu. Da gleda na sprejem Jezusa tako, kot da bi ga bil On sam deležen, pokaže s svojim blagoslovom.
20. Zakaj velja to temeljno načelo v našem druženju s kristjani in katere lastnosti moramo pokazovati, da bi lahko imeli delež pri Kraljestvu?
20 To važno temeljno načelo naj bi imeli v mislih v druženju z našimi brati in sestrami po veri, posebno v primeru tistih, ki so, kar zadeva biblijsko spoznanje ali pripadnost h krščanski skupščini, v določeni meri še otroci. Apostol Peter je pisal prejemnikom svojega prvega navdihnjenega pisma: »Hrepenite kakor novorojena deteta po nepokvarjenem mleku iz besede Božje, da po njem rastete v zveličanje, če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv« (1. Petr. 2:2, 3). Z ljudmi, ki so podobni »novorojenim detetom«, lahko govorimo o »besedi«, da bi zrasli v rešitev in se kot zreli kristjani trdno držali »besede«. Tako pokažejo torej ljudje, ki so dostopni in pripravljeni sprejeti ‚enega teh malih na osnovi Kristusovega imena‘, da so sami podobni otrokom. To je bistveni pogoj, da bi lahko imeli delež pri Kraljestvu (Mat. 18:2—4; Luk. 18:16).
21. Kako prispeva ponižnost in to, da člani ne tekmujejo med seboj, k blaginji skupščine?
21 Če imajo člani neke skupščine tako ponižno stališče kakor otroci, se bodo med seboj veselili miru kakor člani dobesedne družine. Če ni nobenih sebičnih tekmovalnih in oderuških bojev, vlada pomirjajoče ozračje, ki živcem silno dobro dene. Če smo pripravljeni prevzemati celo najnižje naloge, samo da bi lahko služili potrebam in blaginji drugih, prispeva to k izgradnji in krepitvi cele skupščine in gotovo spodbuja k dobrim delom.
22. Kaj pomaga članom skupščine »imeti mir med seboj«?
22 Na ta način ne bodo prezrli niti najmlajšega, okornega ali tistega, ki je glede biblijske resnice in izkušenj kot kristjan najbolj zaostal. Takšen bo v skupščini ‚v Jezusovem imenu‘ prisrčno sprejet. Če vlada v skupščini takšno ozračje, tedaj vlada v njej tudi Božji duh, kar bo pomagalo članom skupščine »imeti mir med seboj«. To vodi do bratovske enotnosti.