Dan in noč prinašati sveto službo

»Bog, ki mu služim v duhu svojem v evangeliju Sina njegovega« (Rim. 1:9).

1., 2. Kako pokaže Biblija, da pripadajo naši »sveti službi« Bogu tudi žrtve?

OD Božjih služabnikov se danes ne zahteva, da prinašajo žrtve, zahtevane po postavi zaveze, ker je Jezus Kristus to zavezo izpolnil. Bog je to zavezo zato odstranil. Toda so žrtve, ki sestavljajo važni sestavni del naše »svete službe«. Kakšne žrtve so to?

² Pavel, eden apostolov Jezusa Kristusa, nam to pojasnjuje v listu Hebrejcem 13:15, 16. Govori o »sveti službi«, ki so jo opravljali izraelski duhovniki v shodnem šatoru, in o tem, kako se je to izpolnilo na Jezusu. Nato dodaja: »Po njem torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo.«

3. Kaj se zahteva od nas po navdihnjenih Pavlovih besedah v Heb. 13:15?

³ Kaj pomeni to za nas? Pomeni, naj si želimo govoriti resnico o Jehovi Bogu in o dobri vesti o njegovem Kraljestvu. In to naj ne bi delali le priložnostno, tu in tam, ob koncu tedna ali na sestankih, temveč, kakor pravi apostol, »vedno« — vsak dan, noč in dan, tako da iščemo priložnost za to.

4. Ali je naša »sveta služba« samo v tem, da govorimo o resnici? (1. Jan. 3:18)

⁴ Ali to pomeni, da je naša »sveta služba« samo v tem, da govorimo o resnici? Ne, ker apostol govori, zatem ko omenja »hvalne daritve«, še o drugih žrtvah, ki jih Bog od nas želi. V 16. vrsti pravi: »Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne pozabite: take daritve namreč so Bogu po volji.« Da, naša »sveta služba« mora biti uravnovešena, to se pravi izenačene morajo biti besede in dejanja, to je slavljenje, »dobrodelnost in podeljevanje«.

5. a) Kako je lahko vse naše življenje pričevanje za dobro vest? b) Kako bo to delovalo na ljudi?

⁵ Kakor Jezusovo življenje tako naj tudi vse naše življenje postane pričevanje za resnico. Vsekakor ne moremo delati čudežev kakor Jezus, da bi olajšali trpljenje ljudi. A tudi naše izredno obnašanje, naša poštenost in odkritosrčnost kakor tudi pripravljenost pomagati ljudem, če to moremo in s tem, kar imamo, je sprejemljivo. Tako lahko postopamo, kakor se nam v listu Galatom 6:10 nujno priporoča: »Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.« S takšnim ravnanjem ustvarjamo pogoje za to, da postane marsikdo sprejemljiv za resnico. Ne smemo oklevati, da ne bi vsem brez zadrževanja in srčno oznanili dobro vest iz »prepolnosti srca«. Kako bi mogli drugače pomagati ljudem, ki vidijo naša dobra dela in naše lepo obnašanje? Ljudem moramo dati vedeti, da je Božja dobra vest tista, ki nas žene, da delamo ta izredna dela (Mat. 5:16; 12:34, 35). Tedaj bodo spoznali, da bodo lahko postali, kakršni smo mi, če se bodo seznanili z dobro vestjo. Če ne moremo pokazati obojega, dobrih del, ki pridejo do izraza z našo pripravljenostjo pomagati, in dobrote, povezane z lepim obnašanjem in »s hvalno daritvijo Bogu ... ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo«, »sveta služba«, ki jo prinašamo Bogu, ni popolna (Heb. 13:15).

6. Kaj pripada torej naši »sveti službi«, da bi bila popolna?

⁶ Primer Jezusa in apostolov nam torej pokaže, da naša »sveta služba« ni samo v tem, da spremenimo svojo osebnost in delamo dobro. To je samo sestavni del, osnova naše službe. Dodane morajo biti žrtve hvale (Psalm 106:12). Naša »sveta služba« je popolna samo takrat, če v skladu z dobro vestjo živimo in jo oznanjamo.

7. Kdo določa, koliko časa naj uporabimo za razne žrtve, ki pripadajo naši »sveti službi«?

⁷ Vsi lahko danes pokažemo, da pripadamo tistim, ki prinašajo Bogu noč in dan »sveto službo«. Jehova Bog nam ni zakonsko predpisal, koliko časa naj uporabimo za daritev hvale (razen da pravi »vedno«) ali koliko časa naj posvetimo žrtvam, ki so všeč Bogu. Sami moramo paziti na to, da ostane ravnovesje ohranjeno. Vse te žrtve — sad ustnic, ki javno slavijo njegovo ime, kakor tudi dobro, ki ga izkazujemo in stvari, ki jih delimo z drugimi — morajo imeti prostor v našem življenju, moramo jih prinašati v dnevnih in večernih urah. (Primerjaj Dejanja 26:7).

8. Kateri primeri pokažejo, da je bil Jezus pripravljen služiti »noč in dan«? (Marko 1:35; Luk. 6:12)

⁸ Jezus je imel v srcu dobro vest, razmišljal je o njej in o tem, kako bi lahko vest oznanjal ljudem. »Noč in dan«, vedno, je bil pripravljen govoriti o dobri vesti, četudi je bil zelo utrujen. Njegova gorečnost ga je gnala, da je vedno oznanjal resnico (Jan. 2:17). Primer za to je njegov pogovor z neko Samarijanko. V očeh Židov Samarijan ni bil sposoben razumeti svetih stvari (Jan. 4:7—26). Toda Jezus ni obsojal žene, čeprav je celo vedel, da živi nemoralno življenje. Pričevanje, ki ji ga je dal, je imelo za posledico, da je bilo Božje ime in njegov namen oznanjeno daleč naokrog (Jan. 4:39—42).

VSE NAŠE ŽIVLJENJE POSVEČENO »SVETI SLUŽBI«

9. Kaj torej, kratko rečeno, obsega »sveta služba« in kako pride to do izraza v Pavlovih navdihnjenih spisih? (Kol. 3:17)

⁹ »Sveti službi« torej ne posvečamo samo del svojega življenja. Ne omejuje se samo na eno dejavnost ali na neko število dejavnosti, temveč zajema vsak del našega vsakdanjega življenja. Kratko rečeno pomeni to, »vse kar delamo — če torej jemo ali pijemo — delamo Jehovi« (1. Kor. 10:31). Apostol pokaže v Rim. 12:1, 2, kako obsežna naj bi bila ta služba: »Prosim vas torej, bratje, po mnogem usmiljenju Božjem, da podaste telesa svoja za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu: to bodi pametno vaše bogoslužje. In ne ravnajte se po tem svetu.«a

10. a) Kaj odloča, če nekaj, kar delamo, pripada naši »sveti službi«? b) Zakaj zahteva Božja beseda od staršev, naj bodo »noč in dan« pripravljeni za službo in kako naj na to službo gledamo?

¹⁰ Od mnogih reči, ki so pri tem važne, so naš cilj, naš namen in naše stališče srca odločilni za to, če je tisto, kar delamo, resnično »sveta služba« ali ne. Med nami je na primer veliko očetov in mater. Velik sestavni del njihove »svete službe« za Boga zadeva njihove otroke. V Psalmu 127:3 beremo, da so otroci »Jehovina posest«. Starši, ali skrbite tako za to posest, kot bi to delali zanj in v njegovo čast? Tudi za ta del vaše službe je potrebno, da se trudite »noč in dan«, ker Božja beseda opozarja na to, naj starši učijo svoje otroke o izrednih Božjih načelih od ranega jutra do poznega večera (5. Mojz. 6:4—9). K temu predvsem spada poučevanje o Bibliji. Toda neki oče ali mati naj si ne rečeta: »S svojimi otroki vodim biblijski študij tedensko kakor z drugimi ljudmi. To naj zadostuje, da jih poučim, kaj je prav in jih navedem, da postopajo po biblijskih temeljnih načelih.« To namreč ni res. Kakor pravi Biblija, so otroci vernih staršev v Božjih očeh »sveti« (1. Kor. 7:14). Kako bi vi ravnali z zaupano vam posestjo, za katero veste, da je Bogu sveta? Ali je ne bi iz dneva v dan, podnevi in ponoči, skrbno varovali?

11. Zakaj starši tega sestavnega dela »svete službe« ne smejo zanemariti?

¹¹ To, kar sedaj naučite svoje otroke, in kako jih vzgojite, jim lahko služi v rešitev. Če pa ste sedaj malomarni, jih lahko izgubite. To pomeni, da lahko nenadoma, presenetljivo naglo govorite gluhim ušesom. Vpliv, ki ga izvaja svet, bo močnejši od vašega. Kako bo sodil Bog način, po katerem smo postopali z njegovo posestjo, ki mu je »sveta«?

12., 13. a) Kako lahko starši najrazumneje upoštevajo nasvet iz 5. Mojzesove 6:4—9? b) Zakaj se krščanski starši ne zadovoljijo s tem, da bi imeli »lepo vzgojenega« otroka v posvetnem smislu? (Preg. 3:1—4).

¹² Poučevati otroke v Božji besedi ne pomeni, da jim od jutra do večera pridigamo, temveč jim je treba z zgledom pokazati, za kaj pri Božji resnici gre. Besede in dejanja morajo biti zgledna. Na vse mogoče načine — tako da z njimi ohranjamo ljubeč, tesen odnos in gojimo prijazno, zaupno skupnost in vedno govorimo z njimi odkrito — jim lahko pomagamo spoznati Jehovo Boga, njegovo modrost in doumeti njegovo ljubezen ter razumeti, da so njegove poti pravične. Poslušajmo jih, razumno jim razložimo, kar morajo vedeti. Če jim kaj prepovemo ali jim naložimo neko delo, ali če jih kaznujemo, vedno jim pojasnimo, zakaj. In pokažimo jim, kako koristno je zanje, če poslušajo svoje starše in s tem poslušajo tudi Boga, ki stoji nad vsemi.

¹³ Ne smemo se zadovoljiti s tem, da vzgojimo svojega otroka v »spodobnega otroka« v takšnem smislu, kakor to besedo razume svet. Seveda je naša želja, da je naš otrok dobro vzgojen, pošten in obziren do drugih. Toda predvsem želimo vse to, da bi bil naš otrok takšen zato, ker je spoznal Jehovo in se ga naučil ljubiti. Če želimo, da se vzgoja našega otroka loči od vzgoje, ki jo uživa danes mladina v svetu, in če naj bo ta vzgoja resnično »sveta služba«, tedaj morajo biti otrokove misli in njegovo srce usmerjene k Jehovi, tako da postane Jehovin častilec (Ps. 148:12, 13).

14. Kako lahko zakonski pari prinašajo ‚sveto službo‘?

¹⁴ Zakonci lahko prinašajo »sveto službo«, tako da se trudijo oblikovati dober zakon in tako spoštujejo to božansko ureditev. Neki mož ali neka žena je morda do drugih izredno prijazna in prijetna, potrpežljivo prenaša njihove napake ali dovoli, da jo zasmehujejo ali ji delajo krivico, ne da bi jim vračala. Če pa gre za zakonskega partnerja se ta mož ali ta žena naglo razjezi, iz njegovih besed več sliši, kakor je rekel, se izzivalno obnaša in stalno išče napake. Neki zakonski par morda preneha govoriti med seboj. Če poročen človek prezira sveto zavezo zakona, njegova »sveta služba«, ki jo prinaša Bogu, ni popolna in zato pri Bogu ni sprejemljiva, ne glede na to, koliko takšna oseba sicer naredi (Efež. 5:22—25, 29).

15. Kako lahko žene mnogo prispevajo k temu, da bo dobra vest v njeni okolici znana?

¹⁵ Gospodinje imajo izredno priložnost prinašati Bogu sprejemljivo »sveto službo«. K njenim dobrim delom, ki jih drugi vidijo, gotovo pripada vzdrževanje stanovanja, kuhanje, pranje, likanje itd. Ker kaj ljudje iz sveta bolj opazijo od stanovanja? Gostoljubnost, ki jo neka žena izkazuje, njena pripravljenost pomagati drugim, posebno pripravljenost uporabiti svojo moč za to, da ponudi roko drugim sestram v skupščini — to so žrtve, ki Bogu ugajajo. Če ljudje to o njej vedo, je njeno javno objavljanje dobre vesti na področju skupščine izredno učinkovito (Dej. 9:36—41; Titu 2:4, 5).

16. Kako lahko otroci in mladina uspešno prinašajo Bogu vsakodnevno »sveto službo«?

¹⁶ Otroci, ki jim gre za to, da bi prinašali Jehovi »sveto službo«, lahko to naredijo tako, da svojega očeta spoštujejo in pomagajo svoji materi oboževati Boga, tako da jo podpirajo v tem, da vzdržuje stanovanje urejeno. In če starši takšnih otrok niso v resnici, lahko otroci s svojim obnašanjem veliko prispevajo k temu, da tudi starši pričnejo častiti Boga. Njihovo obnašanje v šoli, njihovo spoštovanje učiteljev, njihov trud, da govorijo drugim dobro vest, če se jim nudi priložnost, njihov prispevek, ki ga dajejo, kadar so v kraljevski dvorani kakšna dela, in njihovo sodelovanje v službi oznanjevanja — vse to so dela, ki jih Bog ocenjuje kot njemu izkazano »sveto službo« (Preg. 20:11; Titu 2:6—8). Preiščete lahko, če gre pri vaši službi za pristno »sveto službo« ali ne, če se vprašate: »Ali grem v službo oznanjevanja in drugim nudim biblijsko literaturo?« Dobro. Vprašajte pa se tudi: »Kako se obnašam v šoli ali kje drugje? Ali postopam tako kakor posvetna mladina? Ali mislim na to, naj bi prinašal Jehovi dan in noč »sveto službo«?« Z vašim vsakdanjim ravnanjem in vašim lepim obnašanjem lahko tako kakor odrasli mnogo prispevate k temu, da se drugi zanimajo za dobro vest.

17. Kakšna posebna služba se pričakuje od starešin?

¹⁷ Tudi od krščanskih starešin se pričakuje, da služijo dan in noč. Njihova »sveta služba« je delno v tem, da so na razpolago svojim bratom in sestram, da skrbijo za njihove duhovne potrebe. Starešinam skupščine v Efezu je lahko rekel apostol Pavel: »Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas« (Dej. 20:31). Danes potrebujejo vaši bratje vašo pomoč prav tako, kakor so jo potrebovali bratje v Efezu v prvem stoletju.

18.–21. a) Kaj vse je vključevala »sveta služba«, ki jo je prinašal Pavel dan in noč? b) Zakaj je lahko smatral svoje posvetno delo kot sestavni del »svete službe« Bogu in kaj se lahko iz tega naučimo?

¹⁸ Ali lahko tudi vi, kakor Pavel, služite dan in noč? Te Pavlove besede ne pomenijo brezpogojno, da je vsako minuto izpolnil z govorjenjem in oznanjevanjem. Ne, ker kakor beremo v Dejanjih apostolov 20:34, je rekel, da je z lastnimi rokami opravljal posvetno delo, da je lahko pokrival lastne izdatke in izdatke tistih, ki so bili z njim. V pismu Tesalončanom je celo pisal: »Saj se spominjate, bratje, truda našega in težave: ker noč in dan smo delali, da bi ne bili nadležni komu izmed vas, ki smo vam oznanjali evangelij Božji« (1. Tes. 2:9).

¹⁹ Da, Pavel včasih ni opravljal posvetnega dela samo podnevi, ampak tudi v večernih urah; delal je na primer kot izdelovalec šotorov. Za nas pa je važno vprašanje: Zakaj je to delal? Ali je delal iz materialističnih razlogov ali ker si je želel udobja? Ne. Delal je to, da bi ne bil, kakor je sam rekel, nobenemu od bratov »nadležen«. V tem je dal dober zgled, tako da mu nihče ni mogel očitati, da je živel udobno življenje s pomočjo finančne podpore tistih, katerim je služil z dobro vestjo. Ker je bil njegov namen in njegov cilj pospeševati širjenje resnice in ne dajati spotike ljudem, katerim je služil, lahko rečemo, da je celo v urah, ko je opravljal posvetno službo, opravljal službo Bogu. Kaj pa naj rečemo za njegovo delo, če bi imel sebične nagibe, če ne bi bil storil vse za Jehovo in za pospeševanje interesov Kraljestva? Tedaj se ne bi razlikovala od kateregakoli drugega posvetnega dela. To ne bi bila nobena »sveta služba«.

²⁰ Pavel pa je imel čisto vest in pravilne nagibe pri svojem posvetnem delu. Ta sestavni del svoje »svete službe« Bogu je lahko uskladil z nalogo, dodeljeno od Boga in je srčno in goreče oznanjal dobro vest. Njegovo »sveto službo« je Bog bogato blagoslovil. Bilo je tako, kakor je rekel Pavel po našem uvodnem tekstu: »Bog, ki mu služim v duhu svojem v evangeliju Sina njegovega« (Rim. 1:9). Gotovo strmimo vsi nad velikim učinkom, ki ga je dosegel apostol Pavel s svojim vestnim trudom, da Bogu prinaša »sveto službo«.

²¹ Vsakdo od nas si mora zato postaviti vprašanje: »Kako gledam jaz na svoje delo in kakšen je moj cilj?« Edini razumni odgovor najdemo v nasvetu, ki ga je dal apostol mlademu Timoteju: »Vadi se pa v pobožnosti; zakaj ... pobožnost (predanost Bogu, NS) pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega« (1. Tim. 4:7, 8; Jan. 6:27).

22. Kakšen dvojni namen dosežemo s svojo predanostjo Bogu?

²² Da, glavni namen naše predanosti Bogu je v tem, da prinašamo Jehovi »sveto službo« in postopamo tako, da se slavi njegovo ime. Tako pomagamo drugim spoznati, kakšen Bog je Jehova, in priti z njim v zaupen odnos. Posledica tega je, da smo že sedaj srečni. Razen tega pomeni tudi »bodoče življenje« ne samo za nas, temveč tudi za druge naše pripadnike in za vse, na katere vpliva naše življenje in naša dobra vest, ki jo oznanjamo.

23., 24. S čim smo spodbujeni, naj se vedno znova preiskujemo, in ugotovimo, če odgovarja naša »sveta služba« zahtevam?

²³ Imamo torej upanje, da dosežemo »prihodnje življenje«, da, da živimo neprekinjeno od sedaj v vso večnost. Vizija, ki jo je imel apostol Janez o veliki množici, ki bo preživela veliko stisko, je ena največjih spodbud, da ‚se ogledujemo, če smo v veri‘ in če je »sveta služba«, ki jo prinašamo, popolna (2. Korinčanom 13:5). Da, najlepše, kar nam daje Bog, da v to upamo, je pripadati veliki množici, ki jo bo v prihajajoči veliki stiski zaščitil in ji jamčil, da bo živela v njegovi pravični novi ureditvi.

²⁴ Kako veličastna nagrada za to, da delamo to, kar je pravilno, razumno in izredno osrečujoče! Kmalu bo vsak, ki živi na Zemlji, prinašal Bogu »sveto službo«. Kakšen raj bo takrat Zemlja! (Razodetje 22:1—3).

25. Kaj naj delamo sedaj, če želimo preživeti bližajočo se veliko stisko?

²⁵ Že sedaj moramo delati to, kar je videl Janez delati veliko množico po stiski, če želimo pripadati tistim, ki v tej stiski ne bodo uničeni. Janez je rekel: »Zveličanje (zahvaljujemo, NS) Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!« (Raz. 7:10). Ne oklevajoče ali negotovo, temveč z »močnim glasom«, polni zaupanja, gnani od prisrčne ljubezni in z nerazdeljeno predanostjo bomo javno razglasili Jehovino ime kakor tudi vse vzvišeno, za čemer to ime stoji, in prekrasne obljube, za katere izpolnitev to ime jamči. Jehovo in njegovega Sina bomo »na veke« skupaj slavili po domovih, na sestankih in pred vsemi ljudmi našega kraja, ki nas poslušajo, ali kjerkoli pač smo. Če bomo to delali, nas bodo nebeške čete, ki »v nebesih vedno gledajo obličje Očeta našega«, popolnoma podpirale, tako da bodo govorile »amen« k našemu oznanjevanju dobre vesti, ki predstavlja posebni sestavni del naše odkritosrčne »svete službe« za Boga (Mat. 18:10; Raz. 7:12).

26. Kaj navede danes v svetu tisočere, da iščejo Jehovo in zakaj se tega veselimo?

²⁶ Danes se tisočeri ljudje zaradi »svete službe« Jehovinega ljudstva čutijo pritegnjeni k Jehovi. Opazujejo ljubezen, pripravljenost pomagati, moralno krepost, absolutno čistost in miroljubnost Jehovinih prič. Ko jim nato goreči Božji služabniki oznanijo dobro vest, poslušajo. Tako je Jehova Bog že sedaj oslavljen. Na vsej Zemlji pa bo še mnogo bolj oslavljen, ko ga bodo hvaležni ljudje, ki bodo preživeli stisko, iz vsega srca slavili — vse to so osrečujoče posledice čiste »svete službe«, ki se Bogu prinaša dan in noč.

[Podčrtna opomba]