Srečati satanov napad z vero
»Ni vas nobena izkušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori za izkušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti.« — 1. Kor. 10:13.
1. Kaj bi se lahko vprašali glede svoje vere?
KAKO globoka je tvoja vera? Je tako močna, da boš v težkih časih ostal stanoviten? Ali boš še naprej veroval in zaupal Jehovi, četudi ne bi imel več za jesti tistega, kar imaš rad, četudi se ne bi več mogel oblačiti tako, kakor bi se rad, ali če bi moral zapustiti hišo, ki jo imaš rad? Ali tudi takrat ne boš izgubil vere v Božje obljube za bodočnost, če bi moral v zapor, če bi moral žrtvovati svoje zdravje ali celo umreti? Takšna »vera namreč ni last vseh« ljudi. Zveste krščanske Jehovine priče so zato v podobnem položaju kakor apostoli, ki so rekli Jezusu: »Pomnoži nam vero« (2. Tes. 3:2; Luk. 17:5).
2. Kaj lahko z gotovostjo pričakujemo glede satanovega napada?
2 Nekateri bi morda mislili: »Meni se to ne more zgoditi.« Pravi kristjani poznajo Jezusovo opozorilo: »A pred vsem tem polože roke svoje na vas in bodo vas preganjali, in izdajali vas bodo shodnicam in ječam in vodili pred kralje in poglavarje zavoljo imena mojega. Izdajali vas pa bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas umore; in sovražili vas bodo vsi zavoljo imena mojega« (Luk. 21:12, 16, 17). Apostoli, ki so slišali te preroške besede, so vedeli, da se bodo na njih in na vseh Kristusovih naslednikih tako zagotovo izpolnile, kakor vsak naslednji dan zagotovo vzide sonce. Seveda Jezus s tem ni mislil, da bo vsak posamezni kristjan moral doživljati vsako vrsto preganjanja. Te stvari bo doživelo Božje ljudstvo kot celota. Satan bo uporabil takšno ali drugačno metodo napada, toda eno je sigurno: skrbel bo za to, da »bodo preganjani vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu« (2. Tim. 3:12).
3. Zakaj tudi danes potrebujemo vero?
3 Danes razpolagamo tudi z navdihnjenimi poročili in z zgodovinskimi zapisi, iz katerih se vidi, da so bile krščanske Jehovine priče preganjane od prvega stoletja n. št., vse do leta 1977. Kdor pozna rimsko zgodovino, ve za strahotna preganjanja kristjanov, ve, kako so jih metali divjim zverem med kričanjem krvi žejnih Rimljanov na tribunah. Tudi danes, v dvajsetem stoletju, so Božji služabniki izpostavljeni pritisku. V več deželah je trenutno krščansko delo Jehovinih prič prepovedano. Mnogi pravi kristjani so v zaporih in nekateri so izgubili svoja življenja. Da, vsi Božji služabniki so tako ali drugače stiskani, kar naj bi jih navedlo, da opustijo svojo čistost. Brez vere nikakor ne bi mogli vztrajati.
4. V kakšnem pogledu so Božji služabniki našega časa dokazali močno vero?
4 Nobenega dvoma ni o tem, da imajo Božji služabniki danes potrebno vero, da bi vzdržali v preizkušnjah. Ali ni pokazala velike vere peščica mož in žena, ki so se ob prelomu stoletja odvrnili od tradicionalnih religioznih pogledov in razgalili nauke, ki so jih ljudje stoletja smatrali za resnico? Mar ni pokazalo veliko vero tudi tistih nekaj tisoč, ki so se leta 1922 zbrali h kongresu v Cedar Pointu (ZDA) in slišali vabilo: »Oznanjajte, oznanjajte, oznanjajte Kralja in njegovo Kraljestvo!« in mu sledili? Nihče ni mogel vnaprej videti mogočne rasti Božje organizacije — milijone tistih, ki so se ji sčasoma priključili. In kdo se je trdno držal Božje besede in ostal nevtralen med drugo svetovno vojno, ko je gospodoval nacionalizem in so vsakogar, ki se ni dal politično preusmeriti, smatrali za sovražnega ljudem? Jehovine krščanske priče! Že na svojem začetku v prvem stoletju in skozi vsa stoletja, da, vse do današnjega dne so ‚po veri živeli, ne po tem, kar so videli‘ (2. Kor. 5:7). Njihova vera jih navaja, da se trdno držijo vsega, kar govori Božja beseda, tudi če se ji ljudje na splošno posmehujejo. Takšna vera zvestih je bila nagrajena. Njihovo zaupanje ni bilo zaman. To priznava danes na milijone ljudi.
5. Zakaj bo v bodočnosti potrebno imeti vero?
5 Tudi v bodočnosti bodo Jehovine priče prišle v kritične situacije, v katerih bodo potrebovale vero, da bi se lahko uspešno zoperstavile satanovim napadom. Danes stojimo neposredno pred uničenjem sedanjega sestava stvari. Trenutno res še ne vemo, kako daleč bo pustil Jehova, da bodo šli sovražniki v trudu, da uničijo vero njegovega ljudstva. Tudi ne vemo, na kakšen način nas bo kot posameznike reševal (Matevž 24, Marko 13, Lukež 21 poglavje).
KO NI VIDETI NOBENEGA IZHODA, JE POTREBNA VERA
6. Kakšne razmere bi lahko v bodočnosti preizkusile našo vero?
6 Ker se »čas konca« z velikimi koraki bliža svojemu višku, lahko pridejo Božji služabniki v situacije, iz katerih se ne more jasno videti nobenega izhoda, v situacije, iz katerih, človeško gledano, ni izhoda. Nekateri že danes skrbijo za svoje počutje v prihodnjem mesecu ali v naslednjem letu. Stanje pa se lahko tako zaostri, da nekega dne ne vemo, če bomo naslednji dan še imeli hrano, obleko in streho nad glavo, če bomo še svobodni, da, če bomo sploh še živi. Kako bomo reagirali, če navidez ne bo nobenega izhoda več? Od koga bomo pričakovali rešitev? V takšnih situacijah je naša vera lahko do skrajnosti preizkušena.
7. Katero »skrivnost«, ki ga je krepčala, je spoznal Pavel?
7 Iz zapora v Rimu je pisal Pavel pismo skupščini vernih bratov v Filipih. V tem pismu omenja »skrivnost«, ki jo je spoznal s petindvajsetletnimi izkušnjami v krščanski službi. Pisal je: »Ne da bi dejal to zaradi pomanjkanja; jaz sem se namreč naučil, zadovoljen biti s tem, kar imam. Znam se tudi ponižati, znam tudi v obilosti živeti; sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju. Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu« (Fil. 4:11-13).
8. Iz katerih izkušenj je imel Pavel veliko korist?
8 Mnogi Jehovini služabniki še nikoli niso doživeli, kako skrbi Jehova v stiski za svoje ljudstvo. Življenje apostola Pavla nam omogoča pogled v to skrivnost. Iz njegovih besed v 2. listu Korinčanom 4:8-11 izvemo na primer, da smo lahko nemočni in stiskani, preganjani in zatirani, da pa ‚nismo ostali na cedilu in bili uničeni‘. V 2. Korinčanom 11:24-27 beremo: »Od Judov sem jih dobil petkrat po štirideset brez ene, trikrat so me šibali, enkrat kamenjali, trikrat se je z menoj ladja razbila, noč in dan sem prebil sredi valov; potoval sem mnogokrat, bil sem v nevarnostih od voda, v nevarnostih od razbojnikov, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med krivimi brati: v trudu in težavi, dostikrat v nespavanju, v lakoti in žeji, čestokrat v postu, v mrazu in goloti.« Pavel je gotovo imel večkrat razlog, da se vpraša, le kako mu bo šlo naslednji dan. Z izkušnjami, ki si jih je nabral kot kristjan, se je naučil marsikaj, kar lahko tudi nam koristi.
9. Kako lahko tudi mi spoznamo »skrivnost«, ki jo je poznal Pavel?
9 Kdor se v težki in navidez brezizhodni situaciji vda, ne bo nikoli sam izvedel, kako Bog krepi svoje služabnike v času stiske, kako skrbi zanje in kako priskrbi izhod iz neke navidez brezupne situacije. Naravna reakcija človeka je, da počaka in vidi, kako se bo stvar iztekla. V takem primeru gre torej za vero. Vera mora biti tako močna in neomajna, da postane tisto, kar je za človeško oko nevidno, za vernega realnost. Vernik ima močno jamstvo in to je njegova vera. Pavel je definiral vero takole: »Vera pa je trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo« (Hebr. 11:1).
10. a) Pred kakšno oviro so bili Izraelci leta 1473 pred n. št.? b) Kaj jim je Bog kljub temu zapovedal?
10 Vstop Izraelcev v obljubljeno deželo je dober primer za to, kakšno vero pričakuje Jehova Bog od nas. Poročilo o tem najdemo v knjigi Jozue 3. in 4. poglavje. Prestavi nas v pomlad 1473. leta pred n. št. Izraelci so taborili na vzhodnem bregu Jordana, severno od Slanega morja. Štirideset let so potovali po puščavi. Končno pa je prišel od Boga določen čas za to, da gredo v dodeljeno deželo in jo zavzamejo. Toda kako naj gre približno tri milijone mož, žena in otrok z živino in z zalogami hrane čez Jordan v času, ko je ta postal zaradi taljenja snega in pomladnega dežja mogočna reka? Jehova pa jim je zapovedal, da pod vodstvom duhovnikov stopijo v reko. S tem poveljem so dobili naslednje zagotovilo: »Ko pa obstanejo v vodi jordanski podplati nog duhovnikov, ki nosijo skrinjo Jehove, Gospoda vse Zemlje, se razdeli voda Jordana, in voda, ki teče odzgoraj, se ustavi in bode kakor jez« (Jozua 3:13).
11. a) Kakšno stališče bi lahko zavzeli Izraelci? b) Kako so dokazali svojo vero?
11 Kaj bodo naredili Izraelci? Bodo morda mislili: »Saj je nemogoče sedaj prekoračiti to naraslo reko. Počakati bi morali še nekaj tednov, dokler gladina malo ne upade. Ne bi radi ob poizkusu, da pod temi nemogočimi razmerami prekoračimo reko, izgubili nekaj naših šatorov in živali ali celo otrok. Če bi Jehova napravil pot skozi vodo tako kakor je naredil ob Rdečem morju, tedaj bomo seveda zelo radi šli na drugi breg«? O tem beremo naslednje: »Ko se torej odpravi ljudstvo iz šatorov svojih, da bi šlo čez Jordan, in duhovniki so nesli skrinjo zaveze pred ljudstvom, in ko so prišli tisti, ki so nesli skrinjo, k Jordanu in so se duhovnikom, s skrinjo na ramah omočile noge kraj vode (Jordan pa je poln in stopa čez vse bregove ves čas žetve), tedaj se ustavijo vode, ki so tekle odzgoraj doli, in se vzdignejo kakor v jez in se kopičijo prav daleč, pri mestu Adamu, ki je poleg Zartana; vode pa, ki so tekle doli k morju v nižini, k Slanemu morju, izginejo docela. In ljudstvo je šlo preko Jordana prav nasproti Jerihu. Duhovniki pa, ki so nesli skrinjo zaveze, so stali trdno na suhem sredi Jordana, in ves Izrael je šel čez po suhem, dokler ni prešlo docela vse ljudstvo čez Jordan« (Jozua 3:14-17).
12. Kaj se naučimo iz primera Izraelcev
12 Kako čudovit dokaz vere in kako dober zgled za Božje služabnike, ki bi v prihodnosti morda prav tako prišli v situacije, ko ne bodo vedeli, kaj vse še bo! Ali bi potrebovali vero, če bi jim Jehova v posameznostih povedal, kaj bo naredil in kako bo storil? Imeti vero pomeni, pustiti se voditi Bogu, četudi bi izgledale njegovi poti s človeškega stališča še tako nemogoče. Jehova Bog želi videti, če imamo dovolj vere, da bi takorekoč »zakorakali v vodo«. Potem, ko svojo vero dokažemo z deli, bomo videli, da nam lahko pomaga in nam bo pomagal. Nič čudnega, če govori Biblija o ‚preizkušnji pristnosti vere‘ (Jak. 1:3; 1. Petr. 1:7).
NOBENEGA ZLOMA ODPORNOSTI
13. Kaj se lahko vprašamo, če mislimo na preizkušnje?
13 Nekateri bi lahko sedaj rekli: »Trdno sem prepričan, da je Jehova zvest svojemu ljudstvu in mu bo stal ob strani. Toda včasih razmišljam o tem, kako bom jaz reagiral na določene preizkušnje in stiske. Sprašujem se: ‚Ali bom imel moč, da zdržim? Ali imam kakšno šibko točko, ki bi se lahko uporabila, da se zlomi mojo odpornost?‘« Drugi morda mislijo: Sam bom že zdržal, imam pa otroke, in ne bi mogel gledati, če bi se jim kaj zgodilo. Ne verjamem, da bi mogel prenesti, če bi jim s čim grozili«.
14. a) Ali bomo morali prenašati preizkušnje, kakršnih Božji služabniki še nikoli niso doživeli? Zakaj vemo to? b) Kakšno zagotovilo nam daje Biblija glede skušnjav?
14 Apostol Pavel nam na ta vprašanja ohrabrujoče odgovarja. V svojem pismu, ki ga je pisal skupščini vernih bratov, omenja nekatere stvari, ki so mnogim Izraelcem postala zanka. V 1. Korinčanom 10:7-10 beremo: »Tudi ne bodite malikovalci kot nekateri njih, kakor je pisano: ‚Sedlo je ljudstvo jest in pit in vstalo igrat‘. Tudi ne nečistujmo, kakor so nekateri izmed njih nečistovali, in padlo jih je v enem dnevu triindvajsettisoč. Tudi ne izkušajmo Jehove, kakor so ga nekateri izmed njih izkušali in so poginili od kač. Tudi ne mrmrajte, kakor so nekateri izmed njih mrmrali in so poginili od pogubnika«. Vse to je zgodilo, da bi služilo kristjanom za zgled, je pisal. Nadalje opozarja pred nespametnim stališčem: »To se mi ne more zgoditi.« Nato je omenil misel, ki se jo lahko v Bibliji označi za najbolj spodbudno in takšno, ki krepi vero. Rekel je: »Ni vas nobena skušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori z izkušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti« (1. Kor. 10:13).
15. a) Ali se lahko moč odpornosti kristjana, kar zadeva njegovo čistost, zlomi? b) Kako Jehova ustvari »izhod«?
15 Ali veš, kaj pomeni ta vrsta za zveste kristjane, ki se odkritosrčno trudijo delati Božjo voljo? Zate, če si takšen kristjan, pomeni, da tvoja moč odpornosti glede čistosti do Boga, ne more biti zlomljena. Nobena moč ali sila, nobena metoda ali »tajno orožje«, uporabljena z vidne ali nevidne strani, ne bo uspešna proti tebi in ne bo povzročila, da bi se zlomila tvoja čistost do Boga. Ti nimaš nobene takoimenovane »šibke točke«, ki bi jo tvoji nasprotniki z gotovim uspehom lahko izkoristili zoper tebe. Če daš od sebe zadnje moči, se lahko zaneseš, da bo Bog s svojo pomočjo posegel in »ustvaril izhod«, v tistem trenutku, ko boš mislil, da si na koncu svojih moči. To ne pomeni brezpogojno, da te bo osvobodil skušnjave, temveč bo poskrbel, ‚da jo moreš prenesti‘.
16. Kakšno vlogo ima vera pri vztrajanju? Navedi primer.
16 Če pravilno razumemo, kaj govori Biblija o teh zadevah, nam to pomaga celo pod najtežjimi razmerami zavzeti pravilno stališče. Starši na primer, katerim so preganjalci vzeli otroka, lahko prenesejo celo takšno izgubo, seveda samo z Božjo pomočjo. Vedo, da so storili, kar so le mogli, in da, če je Jehova dopustil, da se to naredi, zadevo lahko mirno njemu prepustijo. Kdo lahko bolje skrbi za otroka? Ti ali Jehova Bog in njegove čete angelov? Situacija izgleda popolnoma brezupna, in morda si ne moremo predstavljati, kako bi mogel Jehova ustvariti izhod iz nje. V tem trenutku gre za našo vero in naše otroško zaupanje v Jehovo. Brez vere in zaupanja tega ne bi mogli prenesti (Hebr. 11:6).
BITI ZVEST V MALIH STVAREH ŽE SEDAJ
17. Zaupanje v katero temeljno načelo nam bo pomagalo, srečati se s prihajajočimi preizkušnjami?
17 Božji služabniki ne vedo točno, kakšne preizkušnje so še pred njimi, toda vseeno, kakšne bi bile, lahko se zanesemo na to, da se bo uresničilo temeljno načelo, ki ga je postavil Jezus: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem« (Luk. 16:10).
18. Kako nam bo v prihodnjih dneh pomagal trud, da smo že danes »v najmanjšem« zvesti?
18 Ker je to dejstvo, se krščanske Jehovine priče dan za dnem trudijo, da bi vztrajali v preizkušnjah vere, ki pridejo nanje. V našem vsakdanjem življenju in naši službi za Jehovo lahko mnoge stvari postanejo ovire. Če pa prenesemo te preizkušnje, pri katerih gre za »najmanjše« ali za nekaj, kar je za kristjana samo po sebi razumljivo, se bo naša vera okrepila in z zaupanjem lahko gremo bodočnosti naproti. Satan lahko gre takrat do skrajnosti. Uporabi lahko najbolj zvite metode. Za nas ne bo nič novega. Kakor v preteklosti, tako bodo kristjani, ki se bodo s satanovim napadom srečali z vero, tudi v prihodnosti vztrajali v takšnih preizkušnjah.