Kako nas ponižnost lahko ščiti
»Opašite si ponižnost, ... bodite trezni, bedite.« — 1. Petrov 5:5—8.
1. K čemu so mnogi ljudje nagnjeni in kam lahko to vodi?
ALI si tudi ti že opazil, da so ljudje, ki si veliko domišljajo? Mnogi imajo izrecen občutek veljave in so nagnjeni k temu, da s svojim obnašanjem, govorom in načinom življenja obračajo pozornost nase. Njihovo častihlepje in samozavest pa lahko končno vodi do bolečega razočaranja, kakor pravi star biblijski pregovor: »Preden se stare, vzpne se srce človekovo.« — Preg. 18:12.
2., 3. a) Kaj je Jezus opazoval pri neki pojedini, na kateri je bil gost? b) Kako je Jezus ob tej priliki poučil prisotne, kaj pomeni biti ponižen?
2 Ko se je Jezus Kristus nekoč udeležil pojedine, na katero ga je povabil nek farizej, je ugotovil, da so gostje imeli takšno domišljavo mnenje o sebi. Biblija pravi: »Opazivši (Jezus), kako si izbirajo prve prostore.« (Luk. 14:1, 7) Jezus je zato izkoristil to priložnost, da jih je poučil, kaj pomeni biti ponižen. Povedal jim je naslednjo priliko:
3 »Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega, in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor. Ampak kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sede s teboj. Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.« — Luk. 14:8—11.
4., 5. a) Pred čem nas lahko varuje ponižnost? b) Katero priliko je Jezus povedal ljudem, ki so mislili, da so pravični?
4 S kako jasnimi in preprostimi besedami je torej Jezus pokazal, kako nas lahko ponižnost varuje! (Preg. 16:18) Ne obvaruje pa nas samo tega, da bi morda pred mnogimi ljudmi prišli v neprijeten položaj, temveč nas tudi varuje tega, da bi nas Bog obsodil, ker je zanj rečeno: »Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost.« (Jak. 4:6; Luk. 20:45—47) Jezus je pokazal, kaj misli Bog o ljudeh, ki so ošabni in prevzetni, ko je ob neki drugi priložnosti govoril z nekaterimi, »ki so sami v sebe zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali«. (Luk. 18:9) Povedal jim je priliko o farizeju in davkarju. Rekel je:
5 »Farizej se ustopi in moli sam s teboj tako: ‚Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor drugi ljudje: razbojniki, krivičniki, prešeštniki ali kakor tale cestninar. Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, karkoli imam.‘ Cestninar pa stoji oddaleč in še oči si ne upa povzdigniti k nebu, temveč trka na prsi svoje, rekoč: ‚Bog, milostljiv mi bodi grešniku!‘ Pravim vam: Ta je šel opravičen na dom svoj, a ne oni: zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, a kdor se ponižuje, bo povišan.« — Luk. 18:9—14.
6. a) Kakšno stališče je Jezus pogosto srečal pri ljudeh? b) Kakšna vprašanja se za to pojavljajo?
6 Ako beremo Biblijo opazimo, kako pogosto je Jezus srečal ljudi, ki so preveč mislili o sebi, in kako pogosto je take osebe opozarjal pred njihovo domišljavostjo, na primer tudi, ko je malo pred svojo smrtjo v Jeruzalemu govoril ljudskim množicam in apostolom. Rekel je: »Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učenik, Kristus, vsi vi ste pa bratje. ... Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus. A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor se pa povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Mat. 23:1—12) V čigavo korist pa je Jezus tako zelo poudaril nujnost ponižnosti? Komu je s tem hotel še posebej pomagati in koga je želel s tem še posebej zaščititi?
STALIŠČE APOSTOLOV
7. Zakaj naj nas ne preseneča, da so ljudje, ki so ponosni in težijo za ugledom?
7 Velja upoštevati, da je človek zaradi podedovane nepopolnosti nagnjen k temu, da o sebi višje misli, kakor je na mestu. (Ps. 51:5; Rim. 12:3) Razen tega nas svet želi navesti na mišljenje, da smo na osnovi svojega porekla, rasne pripadnosti ali svoje narodnosti boljši od drugih. V nas tudi pospešuje željo po karieri in zasenčenju drugih. Zato naj nas ne preseneti, da so ljudje, ki stremijo za položajem in ugledom. Morda oporekajo vsemu temu in govorijo: »Saj ne težim za položajem oblasti.« Kaj pa pokazuje njihovo postopanje? Ali so na primer Peter, Jakob in Janez ali kateri drugi od apostolov, pokazali, da bi radi zavzemali kak izreden položaj? Kaj se je zgodilo nekega dne, ko so bili z Jezusom na poti domov v Kafarnavm?
8., 9. a) O čem so se Jezusovi apostoli prepirali na poti v Kafarnavm? b) Kako je Jezus pokazal svojim apostolom ob tej priliki, da so imeli napačno stališče?
8 Marko poroča, kaj se je zgodilo: »In ko so bili v hiši, jih vpraša: Kaj ste se po poti med seboj menili? Oni pa molče; spotoma so se bili namreč med seboj prepirali, kdo da je največji.« Tudi Lukež poroča o tem dogodku, toda očitno niti on niti Marko nista bila zraven. (Marko 9:33—37; Luk. 9:46—48) Nasprotno pa je bil apostol Matevž zraven in gotovo se je sramoval, ker je prepiru prisostvoval. Matevž sicer ne omenja, kaj so razpravljali, pove pa, kako jih je Jezus ob tej priložnosti poučil, kaj pomeni, biti ponižen. On piše:
9 »In pokliče otroka in ga postavi sredi mednje, in reče: Resnično vam pravim, če se ne izpreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu.« (Mat. 18:2—4) Kako dober način, s katerim je svoje učence poučil o pomenu ponižnosti! Majhni otroci gledajo že po naravi na svoje starše in jih smatrajo za močnejše in večje. Apostoli naj bi se torej spreobrnili in postali kakor otroci. Ali so to storili? Ali so spremenili svoje stališče?
10. Kakšno prošnjo sta Jakob in Janez pozneje izrekla Jezusu in kako so reagirali na to ostali apostoli?
10 Malo kasneje so apostoli z Jezusom krenili proti Jeruzalemu, kjer je preživel zadnji teden svojega življenja, poln dogodkov. Marko poroča o tem, kar se je po poti zgodilo: »In pristopita k njemu Jakob in Janez, sina Zebedejeva, ter mu rečeta: Učenik, hočeva, da nama storiš, kar bova prosila. On pa ju vpraša: Kaj hočeta, da naj vama storim? Ona pa mu rečeta: Daj nama, da bova sedela eden tebi na desnici in eden na levici v slavi tvoji.« (Ta prošnja te morda spomni na goste pri pojedini, na katero so bili povabljeni in so si izbirali najboljše prostore.) »In ko slišijo to deseteri, se začno jeziti nad Jakobom in Janezom.« Drugim apostolom se ni zdelo prav, da sta si Jakob in Janez poizkušala za njihovimi hrbti zagotoviti višji položaj v Kristusovi vladavini. — Marko 10:35—41.
11. a) Kakšno napačno stališče so zavzeli apostoli? b) Kako je Jezus poizkušal spremeniti njihov način mišljenja?
11 Jakob in Janez pa tudi ostali apostoli so na zadevo gledali z napačnega, posvetnega stališča. Verjetno so mislili na preteklost, ko so stoletja vladali izraelski kralji iz Davidove kraljevske hiše, in morda so menili, da bo mesijanski Kralj Jezus Kristus prav tako imel zemeljsko vladavino z možmi na visokih položajih. Mogoče so si želeli imeti takšen visok položaj. Na vsak način se niso naučili, kaj pomeni biti ponižen. Zato je Jezus poizkušal popraviti njihov način mišljenja, tako da jim je rekel: »Vi veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, nad njimi gospodujejo, in njih velikaši jih siloma vladajo. Ni pa tako med vami: ampak kdorkoli hoče postati velik med vami, naj vam bode služabnik.« — Marko 10:42—44; Mat. 20:20—28.
12. Na koga je Jezus še posebej mislil, ko je spodbudil množico, naj bo ponižna in se ne pusti imenovati »voditeljev«?
12 Brez dvoma je Jezusa takšno stališče apostolov navedlo, da je rekel nekaj dni pozneje v Jeruzalemu množicam, naj bodo ponižni in naj se ne izdajajo za »vodnike« ali »učitelje«. (Mat. 23:8—12) Zaradi ponovnega prepira med apostoli je Jezus verjetno sklenil, da jim potrebo po ponižnosti še bolj drastično prikaže. Dva dni pozneje se mu je nudila priložnost, ko so se dvanajsteri zbrali v Jeruzalemu v gornji dvorani, da bi z njim praznovali zadnjo Pasho.
13. a) Kako je gostitelj v Orientu svojim gostom običajno dokazal gostoljubje? b) Kakšna prilika se je torej nudila apostolom, ko so se zbrali k praznovanju zadnje Pashe?
13 Ker apostoli niso bili gostje, temveč so to dvorano vzeli le v najem, ni bilo nobenih služabnikov, ki bi jim umili noge. Na Orientu, kjer so običajno nosili sandale ali hodili bosi, je pomenilo izraz gostoljubnosti s strani gostitelja, če je naročil, da so obiskovalcem ob vstopu v hišo umili noge. To nalogo so običajno opravljali najnižji služabniki hiše. Mlada Abigaila je zato dokazala pristno ponižnost, ko je govorila z Davidovimi služabniki in rekla: »Glej, tu je dekla tvoja, da bode služkinja in da umiva noge gospodarja svojega hlapcem!« (1. Sam. 25:41; Luk. 7:44; 1. Tim. 5:10) Apostoli so torej imeli dobro priložnost drug drugemu ponižno izkazati to službo, toda očitno je bil tekmovalni duh tako globoko zakoreninjen v njihovih srcih, da nihče od njih ni bil pripravljen tega storiti. Večerjati so torej pričeli proti običaju z neumitimi nogami.
14., 15. a) Kakšno pomembno službo je Jezus izvršil svojim apostolom? b) Kaj jim je Jezus hotel s tem vtisniti v spomin? Toda kaj pokaže, če so to, kar jim je hotel reči, razumeli?
14 Apostol Janez poroča, kaj se je zatem zgodilo: »Jezus (vstane) ... od večerje in sleče oblačilo in vzame prt ter se opaše. Potem vlije vode v medenico in začne umivati učencem noge in otirati s prtom, ki je bil ž njim opasan ... Ko jim je torej umil noge in je vzel oblačilo svoje, sede zopet za mizo in jim reče: Veste li, kaj sem vam storil? Vi me zovete: Učenik in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge.« — Jan. 13:1—14.
15 Kako izreden način za to, da je svojim apostolom pokazal, kaj pomeni biti ponižen! Morali bi sklepati, da so razumeli, za kaj gre. Hotel jih je naučiti ponižnosti — mišljenja, ki naj bi v njih zbudilo pripravljenost drugim opravljati najnižje usluge. Toda kaj se je zgodilo? Lukež poroča o nadaljnjem poteku dogodkov tistega večera: »Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega.« (Luk. 22:24) Ali si lahko to predstavljaš? Po vsem Jezusovem trudu, da jih nauči ponižnosti, se še vedno niso mogli znebiti misli, da bodo nekateri zavzemali določen rang in višji položaj. Očitno so ponosni farizeji in saduceji s svojim vplivom tako pokvarili njihovo stališče, da enostavno niso mogli doumeti, da so vsi bratje in da vsi zavzemajo enak položaj.
16. a) Katere Jezusove besede so bile nedvomno povod za prepir? b) Kako se je Jezus še naprej potrpežljivo trudil pomagati svojim apostolom?
16 Povod za prepir o tem, kdo da je največji, je bilo brez dvoma to, kar je Jezus tiste noči povedal o Božjem Kraljestvu. (Luk. 22:16—18) Da se nad apostoli ni razjezil in jih strogo pokaral, ker so tako hrepeneli po raznih položajih in sebično želeli zavzemati prva mesta v slavi njegovega Kraljestva, je bil zares zgovoren dokaz za njegovo potrpljenje. S tonom, ki je izdajal njegovo potrpljenje in jim je gotovo šel do srca, jim je ponovno rekel: »Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik.« — Luk. 22:25—27.
KAJ SE MORAMO IZ TEGA NAUČITI
17., 18. a) Zakaj je bilo tako važno, da so se apostoli naučili, kaj pomeni biti ponižen? b) Kam je vodilo tiste noči pretirano samozaupanje apostolov?
17 Bilo je zelo važno, da so se naučili, kaj pomeni biti ponižen. Njihovo življenje in življenje krščanske črede je bilo na kocki. Zakaj? Upoštevati moramo, kam je vodilo njihovo stališče tisto noč. Jezus jih je opomnil: Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj.« Apostoli pa so odgovorili, da se to ne bo nikoli zgodilo. Mislili so, da so na vse pripravljeni in so bili mnenja, da ga ne bodo nikoli zatajili, četudi bi morali umreti. Petrov odgovor je bil zanesljiv znak tekmovalnosti, ki je vladala med njimi. Rekel je namreč: »Če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se nikoli ne pohujšam.« — Mat. 26:31—35.
18 Vemo, kaj se je zgodilo. Apostoli so svojega Učenika bedno pustili na cedilu. Bili so nepozorni in njegovega ponovljenega pouka niso upoštevali. Končno so iz strahu zbežali in Jezusa prepustili množici, ki je prišla, da ga prime. Peter je celo trikrat zatajil, da pozna Jezusa. Pred tem pa je govoril v naslednjem smislu: »Vsi ostali imajo verjetno slabo vero, jaz pa ne. Nikoli te ne bom pustil na cedilu, Gospod.« Njegovo pretirano samozaupanje, ki ga je navedlo na mišljenje, da je zvestejši od ostalih, je imelo za posledico, da je doživel strašen »padec«. Kako važno se je zato naučiti biti ponižen! Ali so se apostoli tega končno naučili?
19., 20. a) Kakšne dokaze imamo za to, da so se apostoli naučili, kaj pomeni biti ponižen? b) Kako so v prvem stoletju očitno vodili krščansko skupščino in kaj to pokaže glede na stališče apostolov?
19 Da, naučili so se. Potrpljenje, ki ga je Jezus kazal v svoji ljubezni do njih, je bilo bogato poplačano. Dokaz za to sta odkritosrčnost in poštenost, ki sta značilni za Jezusove nauke o ponižnosti. Lahko si predstavljamo, kako jim je bilo pri srcu, ko so mislili na svoje prejšnje postopanje. Želeli so si, da bi se še drugi učili od njihovih napak in predvsem od izrednega Jezusovega poučevanja. Nadaljnji dokaz za to, da so končno razumeli, kaj pomeni biti ponižen, so njihovi lastni pozivi k ponižnosti. Apostol Peter je na primer pozneje pisal: »Vsi bodite enega mišljenja ... ponižni.« — 1. Petrov 3:8.
20 Tudi v Dejanjih apostolov najdemo dokaz za to, da so se končno naučili ponižnosti. Če beremo ta tekst, lahko vidimo, kakor harmonično so apostoli sodelovali, da bi izgrajevali krščansko skupščino. Nihče od njih ni težil za častjo in ugledom in nobeden ni postopal tako, kot da bi med njimi zavzemal najvišji položaj ter bi bile njegove besede kot najvišji zakon. O važnih vprašanjih, ki so zadevala krščansko skupščino, je odločala skupina mož, ki so ji razen apostolov pripadali tudi drugi starešine. Učenec Jakob je očitno predsedoval, ko se je odločalo o vprašanju obreze. (Dej. ap. 15:16—29; 12:1, 2) To nas navaja na domnevo, da se je predsedujoči starešina rotacijsko menjal, z drugimi besedami, da je enkrat predsedoval ta, drugič pa drugi. Apostoli so razvili duh pristne ponižnosti.
ZAKAJ JE PONIŽNOST TAKO VAŽNA
21. Kako je apostol Peter poudaril potrebo po ponižnosti?
21 Mnogo let pozneje se je zdelo apostolu Petru potrebno še posebej poudariti pomen ponižnosti. To je storil v svojem prvem navdihnjenem pismu, ki je vključeno v biblijski kanon. V četrtem poglavju omenja trpljenje, ki naj ga pričakujejo kristjani zaradi svoje zvestobe do Boga in nato pravi: »Starešine med vami torej opominjam ...: Pasite čredo Božjo, ki je v vašem varstvu, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno ... tudi ne kakor gospodovalci tistih, ki so Božja dediščina, temveč tako, da ste zgledi čredi. ... Vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker, Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se torej ... bodite trezni, bedite: nasprotnik vaš, hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil.« — 1. Petrov 5:1—8.
22. Zakaj je Peter zatem, ko je omenil Kristusovo trpljenje, uporabil besedo »torej«, da naredi uvod za opomin, namenjen starešinam?
22 Zakaj je rekel Peter, zatem ko je omenil Kristusovo trpljenje: »Starešine med vami torej opominjam«? Ker bi lahko pomanjkanje ponižnosti pri starešinah trpljenje kristjanov in njihova bremena še povečalo. Ponižnost starešin pa deluje osvežujoče in olajša bratom vztrajanje. (Iza. 32:1, 2) Zato opominja Peter starešine, ‚da ne gospodujejo tistim, ki so Božja dediščina, temveč tako, da so zgledi čredi‘.
23. a) Katere Jezusove besede so verjetno spodbudile Petra, da je opomnil starešine, naj čredi ne gospodujejo? b) S katero lastnostjo naj bi se starešine »opasale« in kakšne bodo posledice?
23 Očitno se je Peter spomnil na to, kar je Jezus govoril o posvetnih vladarjih, ki ‚nad ljudmi gospodujejo‘ in ‚jim siloma vladajo‘, in tudi besede: »Vi pa ne tako.« (Marko 10:42—44; Luk. 22:25—27) Ne, krščanski starešine naj ne bodo takšni kakor ponosni farizeji, ki so drugim govorili, kaj naj delajo, medtem ko sami niso bili pripravljeni niti s prstom ganiti za to, kar so od drugih zahtevali. (Mat. 23:3, 4) Oni naj bi bili predvsem zgled. Pripravljeni naj bodo, da to, kar zahtevajo od drugih, tudi sami delajo. Kakor vsi drugi kristjani, naj bi si ‚opasali ponižnost‘. V skladu s pomenom grške besede enkombóomai, ki je v 1. Petrovem 5:5 prevedena z »opasati se«, naj bi si v določeni meri ponižnost dobro »pritrdili«. Če to storijo, ne bodo nikoli mislili, da je pod njihovo čast opravljati neko nižje delo, na primer počistiti kraljevsko dvorano ali sodelovati v vseh vejah oznanjevalske dejavnosti krščanske skupščine.
24. Kako bi lahko starešine gospodarili čredi ali ji vladali?
24 Tisti, ki se »opašejo« s ponižnostjo, tudi ne bodo zase zahtevali posebnih udobnosti ali prednosti, tako kot da bi zaslužili nekaj boljšega kakor drugi. Ali ne bi na primer starešine gospodarili nad brati ali nad njimi vladali, če bi poskrbeli za to, da bi na krščanskih kongresih dobivali posebne obroke hrane in bi jim dajali najboljša dela, medtem ko bi njihovi bratje in sestre dobivali skromnejšo hrano in morali opravljati nižja dela? Ali pa bi bili zgled čredi, če bi pri deljenju hrane na kongresnem prostoru šli kar mimo vrste, da bi dobili hrano pred drugimi, ki že dalj časa čakajo v vrsti? Seveda se lahko zgodi, ko je nekdo zaradi nujnega dela prisiljen iti mimo vrste v kafeteriji ali pa dobiti hrano ob drugem času ali na nekem drugem kraju. Toda marsikdo naj o tem dobro razmisli. Zakaj?
25. a) Ali so osebe, ki imajo boljše sposobnosti ali posebne službene prednosti nekaj boljšega? b) Kateri nasvet naj bi zato kristjani brezpogojno upoštevali?
25 Osebe, ki imajo avtoriteto, so posebno nagnjene k mišljenju, da so nekaj boljšega in da zaslužijo več pozornosti kakor drugi. Ali je takšno gledišče pravilno? Takšne osebe imajo sicer določene sposobnosti in so zato primerne za krščanske starešine ter sposobne organizirati kongres, toda te sposobnosti jih ne naredijo za nekaj boljšega. (1. Tim. 3:1—7) V Jehovinih očeh starešine ali katerekoli druge osebe s posebnimi sposobnostmi niso nič boljše od njihovih bratov in sester. Zato naj bi brezpogojno upoštevali Božji nasvet, da ‚po ponižnosti cenijo drug drugega više od sebe‘. (Fil. 2:3) Takšno ponižno mišljenje varuje kristjana pred strašnim »padcem«, ki je lahko posledica ponosa. — Preg. 16:18; 18:12.
26. V koliko je lahko pomanjkanje ponižnosti pri starešinah nevarnost za čredo?
26 Ponižnost starešin je tudi zaščita za čredo. »Ovce« bi se lahko hitro spotaknile in se odvrnile od krščanske skupščine, če bi si prisvajali starešine posebne prednosti, težili za častjo in ugledom ali če bi bili ponosni in domišljavi. Božja beseda izrecno pravi: »V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu.« (Rim. 12:10) Kako se počutijo člani črede, če vidijo, da starešine, ki bi morali biti zgled, pustijo, da se jih počasti z najboljšimi stvarmi in so ošabni in prevzetni? Gotovo se čutijo prizadete. S tem se še poveča trpljenje, ki ga prenašajo kot kristjani, in to bi lahko vodilo do katastrofe.
27. Kako lahko starešine ostanejo razsodni in prepreprečijo, da bi satan pogoltnil nje in čredo?
27 Mar se naj zato čudimo temu, da je apostol Peter opozoril: »Bodite trezni, bedite: nasprotnik vaš, hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil«? Krščanski starešina, ki je ponosen in ošaben, daje hudiču priložnost, da njega in po možnosti še druge člane črede »pogoltne«. Vi, starešine, trudite se zato, da ne zbudite niti najmanjšega videza, da ste domišljavi in prevzetni! Opašite se s ponižnostjo. Bodite dostopni, prijazni, obzirni in sočutni, kakor doječa mati, ki svoje otroke goji in neguje. (Efež. 4:32; 1. Tesal. 2:7, 8) Imejte vedno Jezusa Kristusa za zgled, upoštevajte njegove nauke in storite, kar le morete, da ga posnemate! — Fil. 2:8.
28. Kakšno lepo upanje glede bodočnosti imamo in kje dobimo predokus o njej?
28 Kako lepo bo, ko bodo nekoč vsi ljudje ponižni in bodo drug drugega višje cenili kakor sebe! Vladalo bo prijetno, mirno ozračje. V krščanski skupščini dobimo že sedaj predokus blagoslova, ki ga občutimo, če smo v družbi ponižnih, nesebičnih mož, žena in otrok. Ali nismo s tem spodbujeni, da se »opašemo« s ponižnostjo? Zaščiti nas lahko in zavaruje pred tem, da nas satan ne bi »pogoltnil«, da, lahko nam pomaga preživeti »veliko stisko«, da bi nato večno živeli v pravični novi ureditvi, ki jo bo Bog kmalu vzpostavil. — Ps. 133:1—3; Razod. 7:9—14.