Ali ceniš vse dobro, ki ga prejemaš?

VSI užijemo veliko dobrega. Ali pa smo si že kdaj vzeli čas in si vse to predočili? Ali cenimo dobro ali pa ga več ali manj sprejemamo kot samo po sebi razumljivo? Cenjenje dobrega je lahko večkrat odločilno za to, če smo zdravi ali bolni, zadovoljni ali nezadovoljni, če smo v srcu mirni ali pa razočarani, če smo srečni ali nesrečni. Mnogi ljudje, ki dobrega ne cenijo, se zatekajo k alkoholu, mamilom, igri na srečo ali pornografiji.

V sedanjem sestavu stvari ni nič popolnega. Vsakdo od nas doživlja takšno ali drugačno preizkušnjo in nihče ne more ustreči vsem svojim potrebam. Skoraj vsako veselje je skaljeno s kakšno kapljo pelina. Toda kako vpliva to na nas?

Nek starejši krščanski oznanjevalec je nekoč rekel: »Nekateri ljudje se jezijo, ker imajo grmički vrtnic trnje; drugi so hvaležni za to, da imajo trnovi grmi vrtnice.«

Ohranimo v mislih dobro, ki smo ga vsak dan deležni. Človek je nagnjen k temu, da gleda na dobre stvari kot na same po sebi umevne, o nerazveseljivih ali negativnih pa kar naprej govori. Tako smo lahko na primer brali v tisku: »Družine imajo večje dohodke, so pa nezadovoljne.« Čeprav dohodki na splošno rastejo, »naraščajo razočaranja, bojazen in skrbi ameriške družine ... na vseh stopnjah zaslužka«, tako pri ljudeh, ki živijo v obilju, kakor tudi pri tistih, ki dobivajo podporo. Da, »med direktorji in menažerji ameriškega trgovskega sveta vse bolj prevladuje nezadovoljstvo nad delom in življenjem«. In tipično pritoževanje med tovarniškimi delavci se glasi: »Občutek imam, da sem napol mrtev od dela, na zeleno vejo pa nikakor ne pridem.«

Ali je takšno nezadovoljstvo opravičeno? Da gre večinoma za stališče prizadetega, se vidi iz naslednjega primera, ki pokaže, kako gleda na stvar neka družina. Mož dela v avtomobilski tovarni na tekočem traku. Za to delo je na splošno značilno, da mnogi delavci pogosto menjajo svoja delovna mesta in neopravičeno izostajajo, kar naj bi bilo zaradi enoličnosti in neugodnega vpliva takega dela. Ali pa to pomeni, da se s tem delom ne da doseči nič dobrega in da ga ne bi mogli ceniti? Žena razlaga:

»Čeprav je moj mož akademsko izobražen, daje prednost delu na tekočem traku in odklanja zaposlitev, ki bi odgovarjala njegovi izobrazbi. Zakaj? Ker imamo od tega naslednje prednosti: 1. zelo visoki dohodki, 2. zdravstveno zavarovanje (ko sem predčasno rodila, smo prihranili 2000 dolarjev), 3. njegovo delovno mesto je sindikat zaščitil, 4. z naraščajočimi cenami se dvigujejo tudi njegovi dohodki, 6. dobiva precej dobro nadomestilo za praznike in dopust, 6. ko konča z nočnim delom (ki mu daje prednost), so za njim vse skrbi, in 7. ko pride domov, imamo nekaj od njega.«

Nato je rekla: »Ne žene vsakogar častihlepje in težnja za višjim položajem. Nekaterim je več do prostega časa — da bi brali, se sprostili in zabavali ... Uspeh je odvisen od tega, kakšen človek je kdo, ne pa toliko od tega, kakšen položaj kdo ima ali kako velik je njegov bančni račun. ... Prileže se, da kot družina tovarniškega delavca lahko uživamo prosti čas in varnost in nismo pod posebno obremenitvijo ali stresom.« (New York Daily News Magazine, 16. september 1973.)

Zavestno ali podzavestno se ravna ta delavska družina po temeljnem načelu, ki ga je postavil apostol Pavel: »Če imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni. Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja.« (1. Tim. 6:8, 9) Ne smemo pa prezreti, da je apostol tudi pokazal, da je »velik dobiček« odvisen od »pobožnosti (predanosti Bogu, NS), združene z zadovoljnostjo«. — 1. Tim. 6:6.

KAKŠNE PO POSLEDICE, KADAR DOBREGA NE CENIMO

Po uradnih ocenah pobegne v Združenih Državah letno približno milijon otrok svojim staršem. Povprečna starost teh ubežnikov je 15 let in se vse bolj niža. Nekateri otroci imajo za pobeg dober razlog. Očitno pa večina teh otrok ne ceni dobrega, ki so ga deležni doma in je v nasprotju z razmerami, ki jih srečajo zunaj v mrzlem, neprijaznem svetu. Po tiskovnih vesteh so bile nekatere deklice, ki so zbežale od doma, posiljene in umorjene, za nekatere dečke pa poročajo, da so jih člani neke družbe homoseksualcev v Houstonu (Texas) mučili in umorili.

Danes se v mnogih deželah žene pritožujejo, da so zapostavljene. V Združenih Državah so takšne žene osnovale »National Organization of Women« (Narodno organizacijo žensk), kratko imenovano NOW. Značilna za skrajnostno obnašanje teh žena je knjiga, ki jo je izdala voditeljica te organizacije. V njej ostro kritizira, da je Bog ponazorjen z moško osebo, tudi ga noče imenovati »Oče«. Toda NOW ne govori v imenu vseh žena. Da, da bi delovale proti propagandi organizacije NOW, so nekatere žene osnovale organizacijo HOW (okrajšava za »Happiness of Womanhood«). Hvaležne so za vse prednosti, ki jih uživajo: družinsko življenje, ljubezen soproga, lasten dom, možnost vzgajati otroke in varnost, ki jo nudi zakonski mož, ker zasluži za življenjske potrebe. Cenijo vse to, čeprav njihov položaj in položaj njihovih soprogov ni vedno idealen.

CÊNI SPREJETE DAROVE

Če si zdrav in krepak, imaš darove, za katere naj bi bil hvaležen. Ali lahko uporabljaš svojih pet čutil? Tudi to je dar, ki naj bi ga cenil. Z očmi lahko vidimo mnogo lepega: plemenite poteze in lepo postavo človeka, lepe rože, drevesa in grmičevje, ptice, domače živali in ribe, ljubke doline in jezera ter prekrasni sončni zahod.

Mar ni prav tako užitek za uho, slišati očarljive glasove, kakor so glas otrok, zvoki in šumi v naravi in zvok lepe glasbe? Mislimo tudi na radosti, ki jih posreduje naš okus, voh in otip! Ali cenimo te darove, ali pa jih smatramo za same po sebi umevne? Ali moramo najprej videti invalida, da bi cenili svoje zdrave ude, ali slepega, da cenimo svoje oči?

ZAKAJ LJUDJE NE CENIJO DOBREGA?

Kako pride do tega, da ljudje vse dobro, ki ga prejemajo, prezirajo, kritizirajo, so zanj slepi ali ga smatrajo za samo po sebi razumljivo, namesto da bi ga cenili?

Za to je več razlogov. Eden je ta, da enostavno ne mislijo. Malo otrok na primer razmišlja o tem, da uporabljajo njihovi starši čas in moči, da skrbijo zanje in jim izkazujejo obzirnost, ljubezen in naklonjenost. To vse jemljejo za samo po sebi razumljivo, če jih starši ne vzgojijo tako, da kažejo cenjenje in hvaležnost in so zadovoljni.

Nekateri ne cenijo dobrega, ki ga prejemajo, ker so lakomni ali sebični. Takšni ljudje nimajo nikoli dovolj. Nikoli niso zadovoljni s tistim kar imajo. O njih je rečeno v Bibliji: »Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit.« (Propov. 5:10) Ker hočejo takšni ljudje imeti vedno več, so slepi za že prejete dobrine.

Zopet drugi ne cenijo dobrega, ki so ga dobili, ker so zavistni. Ne ugaja jim, da imajo drugi več kakor oni ali da imajo nekaj, kar bi radi imeli sami. Ne cenijo darov, ki so jih dobili. Biblija vedno znova opozarja, naj ne želimo tega, kar imajo drugi, in pred tem, da bi z drugimi tekmovali. (Fil. 2:3; Kol. 3:5) Ljudje, ki to delajo, so v nevarnosti, da se bodo pustili zaplesti v konkurenčni boj ali da bodo poizkušali »biti v koraku s sosedi«.

Mnogi ljudje pa so za vse dobro, ki ga užijejo v življenju, in za prednosti, ki jih imajo, nehvaležni predvsem zato, ker ima veliki Dobrotnik, Jehova Bog, Stvarnik, v njihovem življenju le nepomembno vlogo ali pa sploh nobene. Običajno prezirajo Boga, ker puščajo ob strani njegovo besedo, Biblijo.

NASVET BIBLIJE

Na prvih straneh Biblije je pokazano, da je Bog veliki Stvarnik vseh stvari. (1. Mojzesova 1. in 2. poglavje) Za vse, kar užijemo, smo hvaležni njemu. Posebno psalmi nas spodbujajo, naj se zahvalimo Jehovi Bogu in so za to navedeni tudi razlogi.

Psalmist ne upošteva samo materialnih, temveč tudi duhovne darove, ker je pisal: »Slavi, duša moja, Jehovo ... ki ti odpušča vse krivice tvoje, ... Temveč kakor so visoko nebesa nad zemljo, tako močna je milost njegova nad njimi, ki se ga boje. Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč spravlja od nas prestopke naše. Kakor se oče usmili otrok, usmili se Jehova njih, ki se ga boje.« — Ps. 103:2, 3, 11—13.

V dneh apostolov so Božji služabniki prav tako cenili od Boga prejete darove. Tako je rekel apostol Pavel poganom v Listri, ki so ga hoteli oboževati: »Vendar pa sebe (Bog) ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.« (Dej. ap. 14:17) Isti apostol je ponovno poudaril potrebo, da se moramo zahvaljevati Bogu za prejete dobrote. Primer za to je njegov izrek: »Zahvaljujoč se vedno za vse v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa Bogu in Očetu.« — Efež. 5:20.

SODOBNI PRIMERI

Ljudje, ki danes resno jemljejo Božjo besedo in njegove zapovedi, cenijo tudi darove, ki so jih dobili. To se med drugim spozna tudi po tem, da niso zapadli materializmu, alkoholu ali mamilom in se ne ukvarjajo z igro na srečo ali pornografijo, da bi ušli resničnosti življenja. Še jasneje se kaže v tem, da so zakonu zvesti in srečni ljudje.

V Vancouverju (Britanska Kolumbija) živi na primer hrom mož, ki je srečen kljub dejstvu, da svojih rok in nog sploh ne more prestavljati. Sposobnost, da za svoje življenje s slikanjem — čopič drži v ustih — sam zasluži in lahko tako skrbi sam zase, smatra za darilo. In od vsega dobrega, kar je dobil, posebno ceni spoznanje resnice o Bogu in njegovih namenih, upanje na Božje Kraljestvo in možnost, da se zbira s svojimi brati po veri k skupnemu oboževanju ter da naučeno govori drugim.

Nadaljnji primer za to, da nekdo ceni dobljene darove, je mož, ki je bil v devetih letih petindvajsetkrat zaprt in petkrat obsojen. Obdolžili so ga za štirinajst težkih zločinov in bil je obsojen skupaj na 250 let zapora. Tedaj pa je prišel v stik z Biblijo in kasneje z nekom, ki mu jo je pomagal razumeti. To je pri njem povzročilo popolno spremembo.

»Policijski uradniki, ljudje, s katerimi sem imel prej veliko opravka, se čudijo, kaj se je zgodilo z menoj. ... Moj paznik opaža izredno spremembo v mojem življenju. ... Pridobil sem si dobre delovne navade, nekaj, česar prej nisem poznal. Skrbim za svojo družino s pošteno zasluženim denarjem. Več imam od življenja in cenim ga. Posebno sem hvaležen Jehovi, da mi je pomagal. V enem samem letu se je moje življenje temeljito spremenilo. Postal sem nova osebnost. Spoznal sem resničnost Stvarnika in imam čudovito upanje, ko ležem in ko vstanem.« Brez dvoma ceni vse dobro, ki ga je prejel.

Tu je tudi mladenič iz Texasa, ki je prekomerno pil, užival mamila in je bil nekaj časa v zaporu, ker je trgoval z mamili. Sedaj ceni darove, ki jih je prejel, saj je spoznal Jehovo in njegovo besedo: »Moje prejšnje življenje bi brez dvoma vodilo v smrt, sedaj pa imam upanje. V mnogih krajih poznam brate in sestre, s katerimi se lahko družim in ki zares skrbijo drug za drugega. Moje življenje je s tem dobilo smisel in namen. Razlika med mojim prejšnjim in sedanjim življenjem je kakor razlika med puščavo in oceanom.«

Mlad mož s Havajev je bil zaradi nesreče pri kopanju priklenjen na voziček. Sedem let se je počutil ogoljufanega za življenje, smilil se je samemu sebi in je bil potrt. Ko pa je prišel v stik z Jehovinimi pričami in je z Biblijo dobil upanje, se je vse to spremenilo: »Sedaj živim srečno, smiselno in zadovoljno življenje. Vem, da je Jehova obljubil, da nam bo v bližnji novi ureditvi daroval večno življenje v popolnem zdravju in moči, in lahko še drugim pomagam do večnega življenja. To me je neverjetno osrečilo.«

Eno je gotovo: ne glede na to, v kakšnem položaju se nahajaš — bodisi v normalnih okoliščinah ali v težavah kakor omenjeni hromi mož, imaš darove, ki naj bi jih cenil. Cenil pa jih boš, če jih ne smatraš za same po sebi umevne in če ne pustiš, da bi te oslepila sebičnost, lakomnost ali zavist. Vse dobro, ki ga prejemaš, lahko najbolje ceniš, če si pridobiš spoznanje in razumevanje Božje besede, Biblije. Jehovine priče v tvojem kraju ti bodo pri tem rade pomagale.