Kako duševno ozdraveti?

ČE družinski član duševno zboli, so njegovi domači običajno silno žalostni, toda nobenega razloga nimajo, da bi se zaradi takšne bolezni sramovali. Tako kot lahko nekdo zboli zaradi gripe ali ima težave s srcem, lahko kdo zboli zaradi duševnih težav. Tudi če to v glavnem ni posledica telesnih vzrokov, ne smemo opustiti upanja in misliti moramo pozitivno. Tedaj se pojavi vprašanje: Katera terapija je v tem primeru najboljša?

V mnogih slučajih je najbolje uporabljati več terapij hkrati. Najvažnejša je strežba bolniku, ki jo nudijo razumevajoči domači ali prijatelji, ki mu vlivajo pristno upanje in ga lahko spodbujajo. Pri tem naj imajo trdno upanje, ker se kakor pri drugih boleznih dejansko večkrat zgodi, da bolnik »sam od sebe« zopet ozdravi, ko telo sčasoma ustvari ravnovesje in se samo ozdravi. Če se kaj takega ne zgodi, lahko storimo marsikaj, da bolniku pomagamo.

Ljubezen je tista, ki jo najbolj potrebuje. V zdravniškem tisku je sedaj važnost ljubezni vedno bolj poudarjena; to pomeni, da morajo biti bolnikovi sorodniki in prijatelji potrpežljivi, da se morajo sprijazniti s tem, če se nenavadno ali neodgovorno obnaša ali če nekaj nerazumnega stori ali je kako drugače težavno živeti z njim.

Kje lahko duševni bolnik takšno pomoč najbolje dobi? V psihiatrični kliniki ali bolnišnici za živčne bolnike? Najbrž ne. V neki knjigi, ki so jo izdali štirje zdravniki, celo beremo: »Važen cilj je, da preprečimo, če je le mogoče, da bi bolnike poslali v bolnišnico. Včasih je to že zmaga, ker če pomislimo na današnje psihiatrične klinike, je za bolnika verjetno bolje, da je doma.«

Doma je bolnik v svojem znanem okolju. Negujejo ga ljudje, ki se zanj zanimajo. Lahko mu strežejo s ciljem doseči zdravje ali vsaj izboljšanje. Ali mora imeti tisti, ki pomaga takšnemu bolniku, posebno izobrazbo?

Ali je potrebna posebna izobrazba?

Zanimivo je, da psihoterapevti sami priznavajo, da ima njihova izobrazba slabe strani. David S. Viscott na primer piše, da pri izpitih »sploh niso upoštevane mnoge važne lastnosti, ki naredijo terapevta dobrega, kakor je sočutje, poštenost, vedoželjnost, odkritosrčnost, človečnost in pripravljenost pomagati. Večina teh lastnosti v šoli ni obravnavana.«

Še korak dalje gre dr. J. D. Frank, avtor knjige Persuasion and Healing in sodelavec pri knjigi Group Psychoterapy, ko piše, da za pomoč duševnemu bolniku ni potrebna psihoterapevtska izobrazba. V časopisu Psychology Today (april 1973) je rečeno: »Frank misli, da je lahko nekdo brez izobrazbe prav tako uspešen klinik kakor učeni psihoterapevt. ‚Značajnostne lastnosti terapevta,‘ pojasnjuje, ‚lahko imajo več opravka z njegovim uspehom kakor njegova izobrazba v določenem postopanju‘.«

Na tem področju so strokovnjaki, ki priznavajo, da je v Božji besedi, Bibliji, vsebovana modrost in uvidevnost pri negi duševnega bolnika večje vrednosti od posvetne izobrazbe. Na koncu dolgega in uspešnega poklicnega razdobja je pisal že pokojni psihiater dr. James T. Fisher v svoji knjigi A Few Buttons Missing: the Case Book of a Psychiatrist (Nekaj manjkajočih vijakov: knjiga primerov nekega psihiatra):

»Če bi vse članke, ki so jih že napisali spretni psihologi in psihiatri o temi ‚duševna higiena‘, zbrali, jim dali dobro obliko in prečrtali vse nepotrebno, če bi vzeli samo bistveno, brez postranskih stvari in bi te nepopačene dele čistih znanstvenih spoznanj pesnik povedal v skopih besedah, tedaj bi dobili precej okoren in nepopoln povzetek pridige na gori.« Pridiga na gori je Jezusova pridiga, ki jo lahko najdemo v Bibliji, v Matevžu, od 5. do 7. poglavja.

Večkrat se je že zgodilo, da so duševno moteni ljudje ozdraveli, potem ko so dobili moder nasvet, vodstvo in pouk kvalificiranih učiteljev, ki so se opirali na to božansko knjigo. Sledi nekaj primerov.

Presenetljivo ozdravljenje — Kako?

Po psihiatrovi diagnozi je bolnik trpel zaradi paranoidne shizofrenije. Deset let pozneje je veljal za neozdravljivega. Dnevno je moral pogoltniti 33 tablet, če je hotel preprečiti ponovno vrnitev v psihiatrično kliniko. Do svoje zunanjosti je bil ravnodušen in tudi v življenju na splošno ni bil aktiven. Potem je prišla neka Jehovina priča, ki je hodila od hiše do hiše, tudi na njegova vrata in posrečilo se ji je vpeljati z njim biblijski študij. Potrpežljivo ga je poučevala o pravičnih božanskih zahtevah in ga poučila tudi o obljubljenih blagoslovih, ki jih bo človeštvo prejemalo pod Božjim Kraljestvom. Po osmih mesecih možu ni bilo treba več jemati tablet in štiri mesece pozneje je bil popolnoma zdrav.

Neka žena v Michiganu je hodila že leta redno k psihoterapevtu, zdravili so jo tudi s šoki in za zdravila je izdala že pet tisoč dolarjev. Kljub temu je vedno znova grozila, da si bo vzela življenje. Ko pa je z Jehovinimi pričami preučevala Biblijo, ji ni bilo več treba jemati zdravil, prenehala je tudi s kajenjem. Poklicala je svojega psihiatra, da mu pove, da ji gre bolje kakor kdajkoli prej; povedala je zakaj. Odgovoril ji je, da želi, da bi vsi njegovi pacienti ozdraveli na takšen način.

Kaj se je spremenilo pri teh dve osebah? Na kakšen način jima je pomagal biblijski pouk?

S preučevanjem sta spoznala Jehovo Boga, Stvarnika, kot osebnega Boga in resničnega Pomočnika in razvila sta močno vero vanj. (Iza. 50:7; Dan. 6:27) Naučila sta se razumeti, zakaj je Bog do danes dopustil zlo in človeško trpljenje in da bo Božja vladavina kmalu odstranila vzroke svetovnih problemov. Ker sta pričela verovati božanskim obljubam, da bodo na zemlji kmalu vpeljane pravične razmere, se je spremenil njun celotni življenjski nazor. Sedaj sta imela upanje! — Dan. 2:44; 1. Jan. 2:17; Raz. 21:3, 4.

To pa ni vse. Naučila sta se tudi živeti po biblijskih načelih ljubezni, izkazovati radost, ohranjati mir in se obvladati. (Gal. 5:22, 23) Določene osebe so jima pri tem posebno pomagale.

Kvalificirani za pomoč

Mnogi krščanski starešine Jehovinih prič posedujejo zaradi dolgoletnega preučevanja Božje besede in izkušenj v reševanju osebnih problemov potrebno orodje za pomoč psihično ali emocionalno motenim. Za takšne može so primerne besede: »Prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi.« — 1. Tes. 5:14.

Krščanski starešine, ki se pustijo voditi temu božanskemu nasvetu, so bolj sposobni izkazovati sočutje ljudem, ki jih prosijo za pomoč, in jih notranje krepiti. Kažejo jim odkritosrčno zanimanje, tako da jih potrpežljivo poslušajo, kadar jim želijo izliti srce. Vedo, kako važno je ne prenagljeno obsojati, temveč, če je le mogoče, deliti mnenje z bolnim in imeti razumevanje z njegovo psihično motnjo. To jim nato omogoči, da tolažijo bolnega in mu pomagajo ozdraveti. Na ta način so dobrotljivi in razumevajoči starešine pomagali mnogim ljudem dobiti in ohraniti ravnotežje v tem iztirjenem svetu.

Nuditi potrebno pomoč

Kadar želijo krščanski starešine pomagati duševno motenim osebam, naj se trudijo ugotoviti, kaj je povzročilo to motnjo. So to globoko ukoreninjeni občutki krivde? Če so, potem lahko opozorijo posebno na božansko usmiljenje, o katerem beremo v Bibliji: »Ako se pa kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega.« (1. Jan. 2:1, 2) Starešine lahko opozorijo na pot, ki jo pokazuje Biblija, namreč: »Kdor prikriva pregrehe svoje, ne bo imel sreče, kdor pa se jih obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje.« — Preg. 28:13; Ps. 32:1—5.

Morda pa se pokaže, da je problem v strahu. V takšnem primeru je treba prizadetemu s poudarkom prikazati, kako važno je verovanje v Jehovo Boga, in pojasniti mu je treba tudi razloge za to. Jehova nas spodbuja, naj vržemo nanj svoje breme. To lahko storimo tako, da prisrčno molimo k njemu. Če starešine v prisotnosti bolnika molijo zanj, mu lahko s tem dajo dober zgled. — Ps. 55:22.

Seveda se ne da vsakega duševnega bolnika ozdraviti samo s tem, da mu v življenju pomagamo uporabljati v Bibliji vsebovano božansko modrost. Treba je morda storiti še kaj drugega. Nekaj važnega, kar je treba takoj storiti, je na primer, da zdravnik bolnika temeljito preišče. Zgodilo se je že, da je zagozdeni zob vplival na možgane in povzročal razpoloženjske motnje. Ko je bil zob odstranjen in je pritisk popustil, so te motnje izginile.

V težkih slučajib se lahko izboljšanje doseže samo z zdravili, ki jih predpiše zdravnik. Ne smemo tudi prezreti, kaj je moč za obnovo duševnega zdravja storiti s pomočjo prehrane.

Na osnovi mnogih izkušenj lahko zaupljivo rečemo, da sta lahko nasvet in vodstvo Božje besede psihično ali emocionalno motenim prav posebna pomoč. Jehovine priče želijo, kar se da pomagati mnogim članom naše nesrečne človeške družine. Ako želiš, da se ti pomaga ali če poznaš koga, ki to želi, tedaj se, prosimo, poveži z Jehovinimi pričami. Veselilo jih bo obiskati takšne ljudi in jim pomagati uporabljati v svojem življenju zdravilna načela Biblije, ki krepijo moralo.