Lažni pastirji, odpuščeni iz Božje službe

PRI osnovanju krščanske skupščine je Bog po Kristusu poskrbel za pastirje in učitelje. (Efež. 4:11) Apostol Peter, ki je bil sam eden krščanskih pastirjev, je zapisal poudarjeni opomin: »Pasite čredo Božjo, ki je v vašem varstvu, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno; tudi ne iz ljubezni do nepoštenega dobička, ampak polni gorečnosti; tudi ne kakor gospodovalci tistih, ki so Božja dediščina, temveč tako, da ste zgledi čredi.« — 1. Pet. 5:2, 3.

Pastirji v krščanski skupščini niso nobeni vladarji. Pri narodih, ki trdijo, da so krščanski, pa obstojajo religiozni in politični vladarji, ki trdijo, da kot pastirji skrbijo za ljudstvo. Če je bil kdo od Boga postavljen na takšen položaj ali ne, so vendar vsi, ki trdijo, da so pastirji, odgovorni Bogu, ker gre za življenje in blaginjo ljudi. Če se kdo od teh odgovornih mož izkaže nezvestega, bo hudo obsojen. (Jak. 3:1) V našo tolažbo in da bi opozoril osebe na takšnih položajih, je dovolil Bog preroku Zahariji sodelovati v drami, s katero je bilo ponazorjeno nekaj, kar bo še prišlo.

PREROŠKA DRAMA

V tistem času je imel Jehova Bog »čredo«, namreč Izrael, svoje zavezno ljudstvo. Sam je Zaharijo postavil za pastirja in rekel: »Pasi ovce, ki so namenjene v zakol, katerih gospodarji jih more, pa si ne štejejo v greh; kateri jih pa prodajajo, govore: Hvaljen bodi Jehova, kajti obogatim! in njih pastirji jim ne prizanašajo.« — Zah. 11:4, 5.

Čreda, ki je pripadala Bogu, je bila zaradi pastirjev, ki se niso zanimali za njeno dobro niti niso čutili usmiljenja zaradi njenega zatiranja, v zelo slabem stanju. Ko je bil Zaharija imenovan, je obrnil svojo pozornost k nekaterim pastirjem. Takole poroča: »In odpravil sem tri pastirje v enem mesecu. A duša moja se je vznevoljila zaradi njih, pa tudi njih duši sem se zgnusil.« (Zah. 11:8) Za koga je šlo pri teh treh pastirjih, ni rečeno. Ker pa je bil Zaharija postavljen od Boga, Najvišjega, je imel več avtoritete kakor oni, tako da je te tri može lahko odpustil.

Kakor je sam rekel, je bil Zaharija pastir »ovcam, namenjenim v zakol«. (Zah. 11:7) Ljubil je Božjo čredo. Zato ni postal nestrpen zaradi potrtih ovc, temveč zaradi treh malomarnih pastirjev. Tudi oni so čutili gnus do Zaharije, ker je ovce pasel zvesto in z usmiljenjem. Tudi on je njihove metode in načrte odklanjal.

Ker je bil Zaharija postavljen za pastirja, je ponazarjal »dobrega pastirja«, Gospoda Jezusa Kristusa. Tisti čas, ko je Jezusa njegov Oče poslal v Božji čredi, izraelskemu ljudstvu, da bi ji bil pastir, so z ljudstvom njegovi vladarji, posebno religiozni voditelji, zelo slabo ravnali. Kakšno situacijo je našel Jezus? Takole beremo: »Ko pa vidi množice, se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja.« — Mat. 9:36.

Kdo pa so bili takrat »trije pastirji«, ki jih je Jezus Kristus odstranil ali »odpravil« s položaja, na katerega so se postavili? V poročilu o Jezusovem življenju niso nikjer omenjeni trije posamezni možje, ki bi bili odgovarjali preroški sliki. Očitno so trije pastirji, ki jih je prerok Zaharija odpustil iz njihove službe, ponazarjali tri skupine ljudi iz Jezusovega časa. Resnično se pojavijo v poročilu tri skupine, ki so glede vladavine kakor tudi religije v Izraelu izvajale svojo moč. To so bili (1) farizeji in (2) saduceji, ki so bili kot skupini zastopani v židovskem Sinedriju v Jeruzalemu. To sodno telo je pod rimskim namestnikom izvajalo določene vladne in religiozne postopke. Tako je bil znan neki Nikodem, farizej, član Sinedrija, »poglavar Judov«. (Jan. 3:1, 2; 7:50—52) V Sinedriju je bil precejšen razcep med farizeji in saduceji. (Dej. 23:1—9) Razen teh židovskih sektašev so bili še (3) herodovci, pristaši Heroda. — Mar. 12:13.

JEZUS KRISTUS ODPUSTI »TRI PASTIRJE«

Podobno kakor »trije pastirji« do Zaharije kot pastirja so občutile tudi te tri skupine kmalu »gnus« do Jezusa Kristusa, mesijanskega Pastirja. Skovali so zaroto in delali skupaj proti Jezusu, da bi v očeh izraelske črede prišel na slab glas. (Mat. 22:15, 16, 23; Mar. 3:6) Takoj od začetka njegove oznanjevalske službe se je Jezus branil imeti sploh kaj skupaj s sebičnimi vladarskimi skupinami, to se pravi, ni se jim hotel kakorkoli pridružiti. Na koncu svoje službe je postala njegova duša končno »nepotrpežljiva« do njih. V javnosti je pripravil vse tri skupine do molka, kolikor je šlo za vprašanja glede vladanja in naukov. Simbolični »mesec«, v katerem je Jezus odpustil te skupine, označuje pravzaprav kratko časovno razdobje na koncu njegove službe.

»Odpust« je dosegel višek 11. nizana leta 33. n. št, samo nekaj dni preden so Rimljani usmrtili Jezusa. Apostol Matevž (22:15—46) poroča, kako temeljito je Jezus te skupine drugo za drugo zavrnil, razgalil in pripravil do molka in kako je pokazal, da niso imeli pogojev za pasenje črede in so bili za to nesposobni. Matevž piše o farizejih in herodovcih:

»Tedaj odidejo farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi ujeli. In pošljejo k njemu učence svoje s herodovci, naj reko: Učenik, vemo, da si resničen in pot Božjo v resnici učiš, in mar ti ni nikogar, kajti ne gledaš ljudem na lice. Povej nam torej, kaj misliš? Ali je dovoljeno dati cesarju davek ali ne? Jezus pa, spoznavši njih hudobnost, reče: Kaj me izkušate, hinavci? Pokažite mi davčni denar. In oni mu prineso denar. In reče jim: Čigava je ta podoba in napis? Reko mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. In ko to slišijo, se začudijo, ter ga puste in odidejo.«

Pozneje so prišli saduceji in tudi oni so bili odpuščeni:

»Tisti dan pristopijo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo, rekoč: Učenik! Mojzes je rekel: Ako kdo umre brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu. Pri nas pa je bilo sedem bratov. Prvi se oženi in umre, in ker ni imel zaroda, zapusti ženo svojo bratu svojemu. Ravno tako tudi drugi in tretji prav do sedmega. Nazadnje za vsemi pa umre žena. Ob vstajenju torej, čigava žena bo od teh sedmerih? kajti vsi so jo imeli.

Jezus pa odgovori in jim reče: Motite se, ker ne poznate ne pisma, ne moči Božje. Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temveč so kakor angeli Božji v nebesih. Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov? On ni Bog mrtvih, ampak živih. In ko to slišijo množice, se silno čudijo nauku njegovemu.«

Jezus je končno popolnoma odpustil te »tri pastirje«, s tem da je farizejem predočil njihovo napako, ki je bila v tem, da so ga odklanjali kot Božjega Sina:

»Ko se pa farizeji snidejo, jih vpraša Jezus, rekoč: Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je? Reko mu: Davidov. Vpraša jih: Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi: Rekel je Jehova Gospodu mojemu: ‚Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojim nogam tvojim za podnožje.‘ Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je sin njegov? In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.«

Na ta način je Božji zastopnik, njegov »dobri Pastir« Jezus Kristus, razgalil te skupine kot ničvredne pastirje, ki jih Jehova Bog ne odobrava. Malo pozneje je javno izgovoril uničujočo obsodbo nad njimi. — Mat. 23. poglavje.

VSI LAŽNI PASTIRJI BODO KMALU IZGINILI

Ker je Jehova tako v dneh Zaharije kakor tudi v času, ko je bil Kristus na Zemlji, nastopal proti krivim pastirjem, smo lahko prepričani, da bo ukrepal tudi proti novodobnim lažnim pastirjem. Zaharija je bil navdihnjen za napoved, da bo na teh »ničvrednih pastirjih« izvršena zaslužena obsodba: »(Pastir) ne bo skrbel za tiste, ki ginejo, ne bo iskal razkropljenih, ne bo zdravil ranjenih, tudi zdravega ne bo redil, temveč bo jedel meso pitanih in trgal njih parklje. Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapušča čredo! Meč pridi na njegovo ramo in nad desno oko njegovo! Rama njegova usahne docela in desno oko mu oslepi.« — Zah. 11:15—17.

V kakšnem položaju se nahajajo ljudje danes? Ali niso kakor tisti, ki »ginejo«, ali kakor razkropljene ovce, ki so ranjene in se jih ne zdravi in so podhranjene od pokvarjenih, podkupljivih pastirjev, ki jih trgajo celo do njihovih »parkljev«? Ker ti pastirji resnično ne zastopajo Jehove in nimajo njegovega blagoslova, bo, kakor on pravi, njihova »rama« — njihova moč in sposobnosti — posušena in njihovo »desno oko«, t. j. oko, s katerim lahko spoznajo najboljše rešitve svojih problemov in lahko nadzorujejo vladarske zadeve, vedno bolj nejasno. Vidimo lahko, da so danes celo možje, ki so na »pastirskih« položajih, v silni zmedi in zadregi. V »veliki stiski«, ki je pred tem svetom, bo Jehova ves razred »ničvrednega pastirja« uničil.

Uničenje krivih pastirjev bo pomenilo, da bodo osvobojeni zatiranja vsi, ki se ozirajo k Jezusu Kristusu kot »dobremu Pastirju«. (Jan. 10:11) Bog pojasnjuje po svojem preroku Izaiji: »Po potih se bodo pasli in po vseh golih hribih imeli svojo pašo. Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene; kajti njih milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal.« (Iza. 49:9, 10; primerjaj Raz. 7:9—17) Da bi le vsi, ki želijo živeti v miru in sreči, segli po Bibliji, spoznali vodstvo Božjega »dobrega Pastirja« in sledili njegovemu vodstvu po poti življenja.

[Okvir na strani 224]

»Veselim se pota pričevanj tvojih kakor vseh zakladov. Ukaze tvoje bom premišljeval in pazil na steze tvoje. V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim. Odgrni oči moje, da gledam čuda v zakonu tvojem. Pričevanja tvoja so vendarle razveseljevanja moja, svetovalci moji.« — Psalm 119:14—16, 18, 24.