Ali je psihiatrija uspešna?

PSIHOTERAPEVT se trudi pomagati psihično ali emocionalno motenim osebam, tako da prisluhne njihovim problemom in poizkuša pospešiti vpogled v vzrok njihovih problemov, da bi jih zatem lahko rešili. V Združenih državah se je število psihoterapevtov v zadnjih petindvajsetih letih posedmerilo.

Najbolj znan način zdravljenja psihoterapevtov je Freudova psihoanaliza. Ta postopek, imenovan tudi »kavč«—teorija, je našel predvsem v Združenih državah mnogo pristašev. V mestu New York, ki šteje devet milijonov prebivalcev, je skoraj tisoč psihoanalitikov, medtem ko so v Tokiju z enajstimi milijoni prebivalcev samo trije.

Psihoterapija na noben način ni splošno priznana. Celo vodja ameriškega Instituta za psihoterapijo je pred kratkim govoril o »Prerekanju in mnogih razočaranjih, ki so značilna za področje psihoterapije«. Tudi znani ameriški psihiater Karl Menninger je pojasnil: »Devet desetin ljudi, ki trpijo zaradi tako imenovane shizofrenije, spet ozdravi brez bolnišnice.«

V zelo ostri obtožbi je pisal dr. H. I. Eysenck z Instituta za psihiatrijo londonske univerze v časopisu Medical Tribune (izdaja 4. april 1973), »da je število ozdravljenj, ki se doseže z raznimi metodami psihoterapije, vključno psihoanalize, skoraj enako kakor število primerov, ki so spontano pojenjali«. Drugače povedano: Po dr. Eysencku je število bolnikov, ki jim je pomagala psihoterapija, približno enako veliko kakor število bolnikov, ki so ozdraveli brez takšnega zdravljenja.

Uspehi

Ne da se oporekati, da so ljudje, ki jim je psihoterapija resnično pomagala. Iz Kalifornije piše neki človek: »Ta dobri mož mi je zelo pomagal in moj problem se je naglo rešil.« Nato postavlja vprašanje: »Kaj je psihoterapevt zame storil?« Njegov odgovor: »Poslušal me je. Zares me je poslušal. ... Pomagal mi je spoznati, da sem sposoben samoobvladanja.«

Ta mož je trpel zaradi vedenjskih motenj, ki so se izražale v perverznosti. Toda psihoterapevt mu je z dobroto in spodbudo pomagal premagati njegovo slabost. Takšen način zdravljenja je bil uspešen celo v težkih primerih. Dokaz za to je potek bolezni, ki je opisan v knjigi The Vital Balance (Življenjsko notranje ravnovesje), ki jo je izdal team specialistov pod vodstvom Karla Menningerja.

Gre za pacientko »Mary Smith«, ki so jo v starosti triinšestdesetih let dali v državno bolnišnico. Mislila je, da se je njen mož — dobrohoten, blag človek, tipičen farmar — ukvarjal z ilegalno trgovino alkoholnih pijač in da jo je ponovno hotel zastrupiti. Zato je šla s kladivom nadenj, ko je spal.

Diagnoza se je glasila: »Motena, nemirna in zmedena.« Po šestih letih zadrževanja v bolnišnici so jo proglasili za neozdravljivo duševno bolno. Minilo je nadaljnjih sedem let. Takrat je prišel novi zdravnik, ki se je zanjo zanimal. Potrpežljivo je poslušal njeno vpitje, pokazal razumevanje in ji je dal vedno, kadar mu je bilo le mogoče, prav. Šel je z njo na sprehod in ji taktično pomagal, da se je osvobodila nekaterih svojih slepil. Dal je zanjo narediti očala in je rekel sestri, naj preskrbi bolnici branje in se z njo pogovarja.

Počasi se je spreminjal ton njenega glasu; nato je začela sodelovati, tako da je pomagala pri postiljanju. Zatem je smela sama hoditi v park na sprehod. Ni trajalo dolgo in dovolili so ji celo zapustiti bolnišnico za nekaj dni. V starosti 76 let je sprejela mesto negovalke. Stregla je starejši ženi. Leta pozneje je njena hčerka o njej povedala: »Opravlja izvrstno delo, je ustrežljiva in prijetna ..., pripada k najbolje organiziranim ženam, ki sem jih kdajkoli spoznala.«

To uspešno zdravljenje duševno prizadetih pokaže, kaj takšnim posebno manjka. Sir Geoffrey Vickers je pojasnil pred leti, ko je še odgovarjal za fond za psihohigienske raziskave: »Skoraj najvažnejše odkritje psihiatrije je odkritje, da lahko ljubezen duševno zdravje varuje in ga zopet obnovi.«

Sedaj se splošno priznava, da so ljubezen, dobrota, potrpljenje in razumevanje najvažnejši faktorji za uspešno zdravljenje duševnih bolnikov. Toda kakor je že rečeno, se v mnogih primerih psihoterapevtom zdravljenje ne posreči. Ali obstaja za to bistven razlog?

Osnovna napaka v metodi

Znano je, da mora človek vedeti, zakaj živi, v čem je smisel življenja, da ne obupa, kadar ga zadene nesreča. Ali lahko psihoterapevt pomaga v tem oziru? Ali lahko pomaga ljudem odgovoriti na važna vprašanja, kot so: »Zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? Kakšna je moja usoda?«

V resnici ne more na ta vprašanja razumno in zadovoljivo odgovoriti noben človek, ampak samo njegov Stvarnik, Vsemogočni Bog. To je tudi storil v svoji besedi, Bibliji, da bi nam dal upanje in tolažbo. Kako pa na splošno mislijo psihoterapevti o Bogu?

Anketa, izvedena leta 1970 v ZDA, pokaže, kako mislijo. Petinpetdeset odstotkov vprašanih psihoterapevtov je smatralo vero v Boga za »infantilno«, to je otročjo, in za »nezdružljivo z resničnostjo«.

Kako nerazumno, nelogično sklepanje! Pomislimo vendar: Kako bi mogli pojasniti nastanek življenja, če ne bi bilo najvišjega Boga? Odkod bi potekala čudovita lastnost ljubezni, ki igra tako važno vlogo za ohranitev duševnega zdravja? Samo pojasnilo Biblije je razumno in tudi jasno. Pove nam, da je za vse to odgovoren vsemogočni in ljubeči Stvarnik. (Ps. 36:9; 1. Jan. 4:8—11) Znani znanstveniki, ki na noben način niso bili »otročji«, niso skrivali svoje vere v Boga.

V časopisu Science Digest je o takšnem znanstveniku takole rečeno: »Večina avtorjev zgodovine naravoslovja bi bila takoj pripravljena trditi, da je bil Isaac Newton največji znanstvenik, ki je kdajkoli živel.« V svojem mojstrskem delu Principia pa je Newton napisal: »Iz njegove zanesljive vlade izhaja, da je pravi Bog živo, inteligentno in mogočno Bitje, in iz ostalih njegovih lastnosti, da je vzvišen in absolutno popoln. On je večen in neskončen, vsemogočen in vseveden.«

Na splošno delajo posvetno misleči psihoterapevti veliko napako, da pri zdravljenju emocionalno in duševno motenih ne upoštevajo modrosti in vodstva pravega Boga. S takšnim stališčem je povezano tudi dejstvo, da je število samomorov med njimi večje kakor med ostalimi, ki se ukvarjajo z zdravstvom. O tem piše eden izmed njih samih: »Dokler je med psihoterapevti tako veliko samomorov, dajejo njihove metode povod za sum.« (Journal of the American Medical Association.)

Nadaljnje posledice osnovne napake

Ker puščajo psihoterapevti razumni pouk Božje besede ob strani, redko uporabljajo princip uravnovešene ljubezni. Oče, ki mu ni uspelo odvrniti svojega mladoletnega sina od uživanja mamil, je poslal sina k psihoterapevtu. Kakšen je bil rezultat? Oče je bil ob dva tisoč dolarjev, sin pa se ni niti najmanj spremenil.

Toda oče je hotel sinu pomagati. Vendar niti on niti psihoterapevt nista upoštevala nauka Božje besede, po katerem je odločnost povezana z dobroto važen sestavni del ljubeče vzgoje. (Heb. 12:6—9; Preg. 23:13, 14) Končno je oče sledil modremu nasvetu in pojasnil svojemu sinu, da ne sme prestopiti domačega praga, dokler se ni pripravljen podvreči zdravljenju v psihiatrični kliniki. Pozneje je sin rekel svojemu očetu: »Ko sta me ti in mama postavila na cesto, sem vedel, da mi želita resnično pomagati.« Sin je sedaj ozdravljen zasvojenosti z mamili.

Dejstvo, da psihoterapevti v glavnem ne verujejo v Boga in njegovih naukov ne spoštujejo, ima lahko skrajno neprijetne posledice. V časopisu Long Island Press smo lahko pred kratkim brali mastno tiskane vrste: »Veriga homoseksualcev raztrgana. Skupini se očita, da se je spozabljala na mladoletnih.« V članku je bilo navedeno: »Včeraj je bila vložena obtožba proti štirim možem, med njimi je mednarodno znani otroški psihoterapevt, ... zaradi homoseksualnih postopkov, zaradi napeljevanja k nečistosti in nezakonitosti v zvezi z mladoletnimi.«

Ta primer je morda osamljen, toda primeri, ko imajo psihoterapevti spolne odnose s svojimi pacienti, niso redki. Ko je neka krščanska žena šla k psihoterapevtu zaradi zakonskih problemov, ji je rekel, da ima tri možnosti: pregovoriti moža, naj obišče psihoterapevta, ločitev ali pa razmerje s kakšnim »prijateljem«; on sam se je ponudil za takšnega »prijatelja«.

Časopis New York Daily News je poročal, da so nekega psihoterapevta kazensko preganjali, ker je za terapijo predpisoval spolne odnose z njim in takšno »zdravljenje« si je pustil še plačevati. Drug psihoterapevt se je moral zagovarjati pred Najvišjim sodiščem države New York, ker je imel s svojimi pacientkami spolne odnose pod pretvezo, da jih psihoterapevtsko zdravi. Te so zahtevale od njega povračilo škode v višini 1 250 000 dolarjev. Neki psihoterapevt je celo napisal knjigo, v kateri je terapevtom priporočal, naj se »dajo na razpolago pacientkam kot spolni partnerji, toda na tem naj ne ‚vztrajajo‘.« Naslov knjige se glasi The Love Treatment (Zdravljenje z ljubeznijo).

Dve osebi, ki vodita v Ameriki najbolj znano seksualno kliniko, sta rekli, da je velik odstotek od 800 bolnic, ki sta jih zdravili, priznalo, da so imele spolne odnose s psihoterapevtom ali svetovalcem. Del teh pacientk si je to morda samo domišljalo ali pa je tej misli botrovala želja ali pa je šlo za ovaduštvo. Kljub temu je menil eden od zdravnikov: »Če je samo 25 odstotkov teh izjav točnih, gre kljub temu za velik problem, pred katerim stojijo strokovnjaki tega področja.«

Vse to pokaže, da smo do psihoterapevtov upravičeno previdni. Čeprav lahko morda komu pomagajo, obstaja tudi nevarnost, da človeka spodbudijo h kršitvi pravičnih Božjih temeljnih načel. In če psihoterapevti tega ne storijo, lahko vseeno nevednost mnogih o uporabi najboljšega zdravila za duševno bolne — božanske ljubezni — povzroči, da njihovo zdravljenje sploh ne koristi.

Ali to pomeni, da ni nobenega zanesljivega psihoterapevtskega postopka v tem smislu, da bi se pomagalo ljudem s psihičnimi problemi spoznati vzrok njihovih problemov, da bi jih zatem lahko rešili? K sreči takšen postopek obstaja. In že mnogim ljudem se je na ta način posrečilo ponovno dobiti duševno zdravje v našem razdvojenem svetu.