Božje usmiljenje povzroča spravo pred Harmagedonom
1. S čim se lahko primerja posledice, ki jih lahko vidimo v zvezi z Jehovino spravo s preostankom duhovnih Izraelcev od leta 1919 n. št.?
KAKŠNO stališče naj ima žena do svojega moža, ki jo je spet sprejel, potem ko ga je nezvesto zapustila? Da, kako naj reagira in občuti, če jo zatem obsipa celo z raznimi izrazi ljubezni? Zaradi takšne nezaslužene dobrote naj bi ga zelo cenila. Vse razloge ima, da se čuti bolj kakor kdajkoli prej pritegnjena k njemu. Njeno spoštovanje do njega se je povečalo in mora se truditi, da obnovljene zakonske zveze nikoli več ne prekrši ali prelomi. Podobne reakcije je izzvala Jehovina sprava z njegovim zemeljskim zaveznim ljudstvom in od leta 1919 n. št. lahko opazimo takšne posledice tudi glede preostanka duhovnih Izraelcev, ki se je spravil z Bogom.
2. Kaj je pomenilo za ženo, če svojega moža ni več imenovala »baali«, temveč »iši«, in kako se je to uresničilo na izraelskem preostanku po letu 537 pred n. št.?
2 Če v biblijskem času neka žena svojega zakonskega soproga ni več imenovala »moj lastnik«, temveč »moj mož«, je to pri njej zahtevalo spremembo mišljenja, večjo naklonjenost do njega. Hebrejsko ga tedaj ni več imenovala »baali«, temveč »iši«. (Ozea 2:18) Sara je dokazala svoje spoštovanje do patriarha Abrahama, ker ga je imenovala »gospod« (hebrejsko: adoni). Bila je njegova zakonita žena in ga je spoštovala kot svojega moža. Ni gledala nanj kakor sužnja, kakršna je bila Agara, njena v Egiptu kupljena služabnica, ki so jo končno morali poslati iz Abrahamove hiše. (1. Mojz. 18:12; 1. Pet. 3:6) Jehova je nagradil Saro za njeno predano sodelovanje s svojim bogaboječim možem, tako da je povzročil čudež, da je pri devetdesetih letih rodila edinca. (1. Moj. 21:1—7) Enako spoštovanje, kot ga je Sara izkazovala Abrahamu, je dokazoval tudi preostanek z Bogom spravljenih Izraelcev do Jehove, zatem ko ga je leta 537 pr. n. št. Jehova osvobodil iz Babilona. Imeli so občutek, da so spet Jehovina organizacija, njegova ‚žena‘. Njegovo usmiljenje jih je navedlo, da so ga imenovali iši, »moj mož«.
3., 4. a) Na kateri odnos je pričel preostanek duhovnih Izraelcev leta 1919 usmerjati svoj pogled? Katere zaveze dolgo ni pravilno razumel? b) Kateri članek je izšel leta 1934 v Stražnem stolpu?
3 V današnji paraleli k temu dogajanju je bil skesani preostanek duhovnih Izraelcev leta 1919 osvobojen iz Babilona velikega. Do takrat so ti duhovni Izraelci pozornost pretežno usmerjali na Jezusa, Mesijo, in na njegovo nevesto, krščansko skupščino. Sedaj pa so pričeli svoj pogled bolj usmerjati na Jehovo Boga, Mesijevega nebeškega Očeta. Odnos med njim kot nebeškim soprogom in duhovnim Izraelom je bil posebno od leta 1892 ob strani. Njegove nove zaveze niso pravilno razumeli.
4 »Kdo bo častil Jehovo?« se je glasil glavni članek, ki je bil objavljen v Stražnem stolpu 1. januarja 1926 (angl.). Od takrat so Bogu duhovnega Izraela posvetili več pozornosti. Leta 1934 je izšel v angleški izdaji Stražnega stolpa od 1. aprila do 15. julija članek v osmih delih z naslovom »Njegove zveze«. S to serijo člankov so bili duhovni Izraelci primerno opozorjeni na to, da se je Jehovina nova zaveza, katere posrednik je bil Jezus, Mesija, nanašala nanje.
5. a) Katera knjiga, v kateri so bili ponovljeni članki »Njegova zaveza«, je izšla leta 1934? b) Kako je Jehovo imenovala njegova organizacija, zatem ko ji je izkazal usmiljenje?
5 Kmalu zatem, 15. novembra 1934, je Watch Tower Bible and Tract Society v Brooklynu (New York) izdala knjigo Jehova v angleščini. Poglavja od 4 do 11 so vsebovala ponovitev v Stražnem stolpu objavljenih člankov o temi »Njegove zveze«. Da, preostanek duhovnega Izraela je bil z Jehovo v novi zavezi. Zakonski odnos med Jehovo in njegovim duhovnim Izraelom je pritegoval vedno več pozornosti. Usmiljenje, ki ga je izkazal osvobojenemu in z njim spravljenemu preostanku duhovnih Izraelcev, je gnalo to ženi podobno organizacijo, da ga je pričela imenovati »iši«, »moj mož«. Veljalo je pripadati njegovi pravnoveljavni organizaciji ne pa organizaciji satana. Jehovi, suverenu vsega vesolja je pripadala izključna predanost. To je preostanek sedaj spoznal.
DUHOVNA BLAGINJA IN VARNOST
6. Kakšne posledice je imela predana ljubezen preostanka do Jehove, nebeškega soproga, po besedah Ozee 2:17—20?
6 Predana ljubezen do Jehove, nebeškega soproga, je imela blagoslovljen učinek na preostanek, ki je bil spravljen z njim. Jehova je to prerokoval po svojem preroku Ozei z naslednjimi besedami: »Kajti vzamem imena Baalov iz njenih ust (izraelskih povratnikov), da se nikoli več ne omenijo njih imena. In tisti dan sklenem zanje zavezo z zvermi na polju in s pticami nebeškimi in z laznino po zemlji ter starem lok, meč in vojno orožje v deželi in storim, da bodo varno počivali. In zaročim se s teboj na vekomaj; in zaročim se s teboj v pravičnosti in v sodbi in v milosti in v usmiljenju, zaročim se, pravim, s teboj v zvestobi, in spoznaš Jehovo.« — Ozea 2:17—20.
7. Zakaj Izraelci, ki so se vrnili, nebeškega soproga Izraela niso več imenovali »baali« in h kakšnemu oboževanju se niso nikoli več vrnili?
7 Če bi Izraelci, ki so se vrnili iz babilonskega ujetništva, Jehovo še naprej imenovali baali, »moj posedovalec«, bi se vedno znova spominjali greha, ki so ga storili oni ali njihovi predniki z oboževanjem Baalovih podob. Jehovin način ravnanja z njimi je zbudil v njih gnus do Baala in tako je iz njihovih ust odstranil imena Baalovih podob. Odločeni so bili, da se Baalovih podob z njihovimi odbijajočimi imeni več ne spominjajo. Zato je razumljivo, da nebeškega soproga Izraelskega naroda niso več hoteli imenovati »moj Baal« ali baali. (Ozea 2:18) Zaradi takšnega odklanjanja Baala se nikoli več niso vrnili k oboževanju podob, ki bi jih sami naredili.
8. Kako je židovski preostanek, ki je sprejel Mesijo, dokazal, da je bil proti malikovanju, in zakaj preostanka duhovnih Izraelcev ne bo premagalo sočutje, ko bo Bog obračunal s krščanstvom?
8 Tudi židovski preostanek, ki je sprejel Jezusa kot Mesijo, je bil proti vsaki obliki malikovanja. Ta preostanek je bil sprejet v novo zavezo, katere posrednik je bil Jezus Kristus. Enako odklanjajoče stališče do vsega, kar je povezano z malikovanjem, ima danes preostanek duhovnih Izraelcev, ki ga je Jehova po Jezusu, Mesiji, osvobodil leta 1919 iz Babilona velikega. Ti duhovni Izraelci se trudijo biti predani izključno Jehovi, svojemu Bogu. Odklanjajo celo pozdravljanje katerekoli zastave. (2. Mojz. 20:1—6; 2. Kor. 6:15 do 7:1) Nočejo se z ničemer oskruniti, kar bi kakorkoli izgledalo podobno Baalovemu kultu. Ne prenašajo nobenih krivih bogov kot tekmecev zraven Jehove. Zato ne bodo čutili nobenega sočutja, ko bo Jehova obračunal z navideznim krščanstvom. On pravi: »In kaznoval jo bom za dneve, posvečene Baalom, ob katerih jim je zažigala kadilo, ko se je lišpala s svojimi obročki in z drago ovratnino in hodila za svojimi ljubimci, mene pa je pozabila.« — Ozea 2:13; glej tudi 8. vrsto.
9. Proti kateremu kraljestvu starega časa je Jehova postopal tako, kakor bo v »veliki stiski« postopal proti krščanstvu? Kaj pa je po Ozei 2:18 obljubil glede preostanka, ki je prekinil z Baalovim kultom?
9 Pred krščanstvom, novodobno protisliko desetrodovnega izraelskega kraljestva, stoji »velika stiska«. (Mat. 24:21, 22) Bog bo z njim obračunal in postopal, kakor je z Izraelom: »In storim konec kraljestvu Izraelovemu. In zgodi se tisti dan, da starem lok Izraelov v dolini Jezreelski.« (Ozea 1:4, 5) Z Bogom se ne bo spravilo. Kako pa je s skesanim preostankom, ki je prekinil z Baalovim kultom? Njega se tičejo Jehovine besede iz Ozee 2:18: »In tisti dan sklenem zanje zavezo z zvermi na polju in s pticami nebeškimi in z laznino po zemlji ter starem lok, meč in vojno orožje v deželi in storim, da bodo varno počivali.« Kako čudovita obljuba!
BOŽJA ZAVEZA GLEDE ŽIVALI
10. Kaj dokazuje, da je Jehova od leta 1919, in že v prvem stoletju, strl v »deželi« duhovnega Izraela lok, meč in vojno orožje?
10 Približno osemsto let potem, ko je bila dana ta obljuba, je preostanek naravnih Izraelcev sprejel Jezusa kot Mesijo. Doživeli so izpolnitev te božanske obljube. Prišli so iz dvanajsterih Izraelovih rodov, na primer iz Jude, Benjamina, Levija in Aserja. Kljub temu med temi izraelskimi učenci Jezusa Kristusa niso izbruhnili nobeni rodovni boji. To lahko rečemo tudi za preostanek duhovnih Izraelcev, ki ga je Jehova leta 1919, in še kasneje, osvobodil iz Babilona velikega. Čeprav potekajo člani tega novodobnega preostanka iz vseh narodov in živijo v svetu, v katerem divjajo vojne, med njimi še nikoli ni bilo borb. (Mat. 28:19) Jehova je »lok, meč in vojno orožje« resnično strl iz svoje duhovne »dežele« na zemlji. (Ozea 2:18) Kot pripadniki duhovnega Izraela, čigar nebeški soprog je Jehova, ohranjajo mir med seboj. — Marko 9:50.
11. Kako se je Bogu posrečilo streti v duhovni »deželi« svojega zaveznega ljudstva na zemlji lok, meč in vojno orožje?
11 Kako je bilo to mogoče? Tako, da so svojo osebnost spremenili in se trudili postati podobni svojemu mesijanskemu Vodniku, Knezu miru. (Iza. 9:6, 7) Jehova je po svojem svetem duhu in napisani besedi spremenil njihovo osebnost in odstranil z njih nevarna, zverem podobna nagnjenja. (Rim. 12:1, 2) V prenesenem smislu je izpolnil, kar je napovedal o preostanku, spravljenem z njim, z besedami: »In tisti dan sklenem zanje zavezo z zvermi na polju in s pticami nebeškimi in z laznino po zemlji ..., da bodo varno počivali.« (Ozea 2:18) Od prve svetovne vojne (1914—1918) je postajal svet vedno bolj surov, da, marsikdo je hujši od divjih zveri. Jehova je pripeljal člane preostanka, ki je z njim spravljen, v duhovni raj, v katerem uživajo njegovo milost. Kdor dvomi v to dejstvo in bi se rad prepričal o tem, naj samo obišče eno izmed kraljevskih dvoran krščanskih Jehovinih prič, pa bo ugotovil, da vlada tam Božji duh miru.
12. Kakšno nasprotje obstaja med religiozno »deželo« krščanstva in duhovno »deželo« preostanka, ki se je spravil z Bogom?
12 Med tem rajem duhovne blaginje in varnosti in med religiozno »deželo« navideznega krščanstva, ki trdi, da je z Jehovo Bogom v zavezi, obstaja ostro nasprotje. Na krščanstvu se izpolnjujejo porazne besede iz Ozee 2:12: »In naredim iz tega gozd in poljske zveri bodo objedale vse.« V duhovnem smislu zakonolomno krščanstvo je postalo kakor pragozd, ki v nobenem pogledu ne nudi varnosti ali zaščite pred duhovnimi nevarnostmi ali zverem podobnimi, le navidez krščanskimi narodi. Člani njegovih cerkva so se predali posvetni modrosti, ki je »zemeljska, živalska in demonska«. (Jak. 3:15) V duhovnem smislu bodo požrti. Navideznemu krščanstvu Jehova ni obljubil nobene zaveze z divjimi zvermi in pticami. On ne daje, da bi »varno počivalo«.
OBNOVA ZAKONSKE ZVEZE, KI NAJ TRAJA VEČNO
13. Zaradi katerih plemenitih lastnosti se je hotel Jehova po svojih besedah ponovno zaročiti s svojo »ženo«, s svojo organizacijo?
13 Jehova, nebeški soprog duhovnega Izraela, je izkazal preostanku duhovnih Izraelcev nenavadno usmiljenje. In še naprej mu izkazuje zvesto ljubezen in ga ohranja v zvestobi. Njegovo plemenito stališče se kaže v preroških besedah, ki jih je usmeril svoji ženi podobni organizaciji, ki jo danes zastopa preostanek: »In zaročim se s teboj na vekomaj; in zaročim se s teboj v pravičnosti in v sodbi in v milosti (lojalni ljubezni, NS) in v usmiljenju, zaročim se, pravim, s teboj v zvestobi, in spoznaš Jehovo.« — Ozea 2:19, 20.
14. a) Na kaj se pokazuje s tem, da Jehova trikrat pravi: »Zaročim se s teboj.« b) Zakaj Jehovina obnova zakonske zaveze z duhovnimi Izraelci ne dokazuje samo usmiljenje, temveč tudi pravičnost in milost in zakaj ne bo zaman?
14 Trikrat reče Jehova skesanemu preostanku: »Zaročim se s teboj.« S tem daje svojim besedam poseben poudarek. Razodevajo njegovo veliko ljubezen, ki povzroča, da svoje usmiljenje razodeva v izrednem obsegu. Obnova zakonske zveze pa ne priča samo o njegovem usmiljenju, temveč tudi o pravičnosti in pravici. Zakaj? Ker obnavlja zavezo na osnovi spravne žrtve, ki jo je daroval Jezus, Mesija, in ki je odgovarjala zahtevam pravičnosti. (1. Jan. 1:7 do 2:1) Obnova zakonskega odnosa med preostankom duhovnih Izraelcev in Jehovo dokazuje, da je Jehova resnično zvest in izkazuje lojalno ljubezen. Pokazalo se bo tudi, da se s preostankom ni zaman zaročil »v pravičnosti in v sodbi in v milosti in v usmiljenju«. Vsi zvesti bodo ostali vdani in izključno predani temu usmiljenemu in lojalnemu Bogu, in sicer v nedogleden čas, da, za vedno, to se pravi skozi prihajajočo »veliko stisko«, ki bo v Harmagedonu dosegla višek. — Raz. 16:14, 16.
15., 16. a) Zaradi katerih stvari je preostanek spoznal Jehovo? b) S katerimi besedami pokazuje Jehova v Ozei 2:21—23 na to, da nas oskrbuje z vsem, kar potrebujemo za življenje?
15 Jehova govori skesanemu preostanku, s katerim se sedaj zaroča: »In spoznaš Jehovo.« (Ozea 2:20) To pomeni, da preostanek Jehove ni spoznal samo zaradi usmiljene sprave, ki jo je izzval, temveč tudi zaradi stvari, ki jih bo storil še zatem. Ker so ga člani preostanka sedaj poznali bolje kakor kdajkoli prej, so lahko v njem jasno videli izvor blagoslovov, ki so jim stalno pritekali. Poglejmo zato, s kako ljubečimi in radostnimi besedami opozarja Jehova, ki nas oskrbuje z vsem potrebnim za življenje, na to dejstvo:
16 »In zgodi se tisti dan, da odgovorim, pravi Jehova: odgovorim nebu, in to odgovori zemlji, in zemlja odgovori žitu in vinu in olju in ta odgovore Jezreelu (Bog bo sejal seme). In zasejem si jo po deželi, in usmilim se Nepomiloščene (hebrejsko: Lo-ruhama); in porečem njim, ki niso bili moje ljudstvo: Moje si ljudstvo (hebrejsko: Lo-ami), in ono poreče: Ti si Bog moj!« — Ozea 2:21—23.
17. Kako se pri Jehovi, Stvarniku, končuje veriga odgovorov?
17 Sedaj pa opazujmo posledice te verige odgovorov: V starem času je z Jehovo spravljeni preostanek Izraelcev, ki ga je njihov Bog kakor seme posejal po zemlji njihove domovine, dežele Jude, potreboval žito, sladko vino in olje. Te koristne stvari prihajajo iz zemlje. Da bi zadovoljili potrebam teh Izraelcev, žito, sladko vino in olje prosijo zemljo, naj da svoje minerale stebelcem, vinski trti in deblom oljk. Da bi to lahko storila, je zemlja navezana na dež, ki ga daje nebo, s čemer se prepreči, da bi se rastline posušile. Zemlja prosi torej nebo, da bi ji dajal pravočasno dežja. Nebo ne zapre svojih zatvornic, temveč usliši zemljino prošnjo. Kaj pa lahko nebo stori samo od sebe? Navezano je na to, da Stvarnik prikliče oblake, iz katerih pada na zemljo dež. Stvarnik je tisti, ki napravlja dež. — Jer. 10:12, 13.
18. Kateri odgovor oziroma dejanje poganja ves krožni tok, ki se končno konča z odgovorom deželi Jezreel?
18 Tako nebo prosi končno Jehovo, da ustvarja oblake dežja in povzroča, da se izpraznijo. Jehova odgovarja nebu v korist z njim spravljenega, ženi podobnega ljudstva, ki se končno spet nahaja v svoji domovini. Naenkrat prične delovati to kroženje in povzroča, da dobi njegovo ljudstvo žito, sladko vino in olje. Tako dajejo torej ti proizvodi dežele Jezreel, to se pravi preostanku Izraelcev, ki jih Jehova »seje« v zemljo njihove domovine, svoj odgovor.
19. Kaj je izvedel preostanek po svoji vrnitvi o Jehovi, tako da Baalu za ničesar več ni dajal časti?
19 Na takšen način izve preostanek Jehovinega ljudstva po svoji vrnitvi, da so vsi ti koristni naravni procesi v njegovem okolju Jehovino delo. Ne izvirajo od Baala, ki so si ga izmislili ljudje (ali baalov) in so ga leto za letom oboževali z nesramnimi, gnusnimi rituali plodnosti. Razsvetljen s točnejšim spoznanjem je bil preostanek sedaj predan izključno pravemu Bogu.
20. a) Koga so člani preostanka duhovnega Izraela spoznali kot ustanovitelja njihovega duhovnega raja? b) Kako so še drugi ljudje, »velika množica«, prišli v duhovni raj, ki se ga veselijo skupaj s preostankom?
20 Kako pa je s člani osvobojenega preostanka duhovnega Izraela danes? Prav tako so izvedeli, da je Bog, ki jih je osvobodil iz Babilona velikega, tudi povzročitelj duhovnega raja, v katerega jih je pripeljal od leta 1919 in v katerem vladajo blaginja, mir in varnost. Stotisoči bogaboječi ljudje so postali pozorni na ta duhovni raj preostanka duhovnih Izraelcev, kakor je bilo napovedano v Ezekielu 36:35, 36: »In bodo pravili: Ta dežela, ki je bila opustošena, je postala kakor vrt v Edenu . . . Tedaj spoznajo narodi, ki preostanejo okoli vas, da jaz, Jehova, gradim, kar je porušeno, in obsajam, kar je opustošeno.« Tako so se številni ljudje, »velika množica« odkritosrčnih ljudi, ki so postali pozorni na ta duhovni raj, odločili, da prav tako vstopi vanj in tam skupaj z Bogom spravljenim preostankom uživajo duhovno blaginjo, mir in duhovno varnost.
21. a) Koga označuje Jehova za svoje ljudstvo in kdo danes prav tako javno oznanja, da je Jehova njihov Bog? b) Kako izpolnjuje Jehova pomen imena Jezreel v tem primeru?
21 Jehova izkazuje sedaj preostanku, ki je bil med prvo svetovno vojno ujetnik Babilona velikega, usmiljenje na takšen način, kakor tega takrat ni storil. Tistim, ki niso bili njegovo ljudstvo, govori sedaj: »Moje si ljudstvo.« Iz najglobljega prepričanja odgovarja preostanek: »Ti si Bog moj!« (Ozea 2:23) Njegovi ovcam podobni tovariši, »velika množica«, ki so sedaj prav tako v duhovnem raju, objavljajo skupaj s člani preostanka javno objavo, da je Jehova njihov Bog. (Raz. 7:9—17; Jan. 10:16) Vse to se dogaja v obnovljeni duhovni »deželi«, v kateri je Jehova kakor seme posejal preostanek duhovnih Izraelcev, da izpolni pomen imena Jezreel, »Bog bo sejal seme«.
RESNIČNA PONAZORITEV BOŽJEGA USMILJENJA
22., 23. Kaj naj bi storil Ozea po tretjem poglavju svoje knjige in čemu?
22 S prekomernim usmiljenjem, ki ga je pokazal Jehova, se mu je posrečilo rešiti problem s svojim zaveznim ljudstvom, s svojo »ženo«. Da bi to živo ponazoril, je napotil Jehova svojega preroka Ozeo, da je igral v življenjski drami glavno vlogo. O tem beremo v tretjem poglavju njegovega prerokovanja:
23 »In Jehova mi je rekel: Pojdi zopet, ljubi ženo, ki jo ljubi njen prijatelj, ona pa prešeštvuje: kakor ljubi Jehova sinove Izraelove, ki se pa obračajo do drugih bogov in ljubijo grozdne kolače. In dobil sem si jo za petnajst srebrnikov in za homer in pol homerja ječmena. In dejal sem ji: Veliko dni mi ostani samotna, ne nečistuj in se ne pečaj z nobenim možem; pa tudi jaz bodem enako do tebe. Kajti veliko dni ostanejo sinovi Izraelovi brez kralja in brez kneza, brez klalne daritve in brez poslikanega stebra in brez naramnika in brez hišnih malikov. Potem se izpreobrnejo sinovi Izraelovi in bodo iskali Jehovo, Boga svojega, in Davida, kralja svojega; in pritrepetajo k Jehovi in k dobroti njegovi v poslednjih dneh.« — Ozea 3:1—5.
24. a) Koga si je Ozea nato kupil, od koga in za kakšno ceno? b) Kako je Jehova izpolnil to preroško dramo leta 537 pr. n. št. in 1919 n. št.?
24 Ozea je v preroški drami, v kateri je poslušno igral svojo vlogo, ponazarjal Jehovo. Kupil je svojo zakonito ženo od neimenovanega moža, s katerim je prešuštno živela in čigar služabnica je postala. Da bi jo odkupil, je dal zanjo 30 seklov srebra, ceno za sužnjo. (2. Mojz. 21:32) Odgovarjajoče temu dogodku je Jehova v deželi Babilon zasužnjene izraelske ujetnike spet odkupil. Odkupno ceno je dal zavojevalcu Babilona, Perzijcu Ciru Velikem, kakor se vidi iz Izaije 43:14. (Iza. 44:26 do 45:4) Na podoben način je Jehova kot nebeški soprog leta 1919 odkupil preostanek duhovnega Izraela iz sužnosti Babilona velikega in njegovih posvetnih političnih zaveznikov. Odkupil ga je po svojem večjem Ciru, Jezusu Kristusu, ki mu je dal ‚narode v dediščino in kraje zemlje v posest njegovo‘. — Ps. 2:8, 9.
25. a) Kako je Jehova — odgovarjajoče Ozei — kaznoval svoje zavezno ljudstvo v starem času? b) Kako so pripadniki tega ljudstva iskali »Davida, svojega kralja,« in komu je Jehova izkazal usmiljenje?
25 Ko je Ozea svojo zakonito ženo Gomero ljubeče sprejel nazaj, jo je kaznoval, tako da je od nje zahteval spolno vzdržnost, in verjetno se je on prav tako vzdržal zakonske skupnosti z njo. Tudi Izraelci, ki so živeli v ujetništvu, so bili kaznovani, ker niso smeli imeti lastnega kralja, nobenih knezov in nobenih malikovalskih duhovnikov ali predmetov, ki bi služili malikovalskemu kultu. (Ozea 13:11) Leta 537 pr. n. št. je Jehova spet ljubeče sprejel kaznovani, skesani preostanek svojega ljudstva, ki je prekinil s krivo religijo in se vrnil k njemu. Ti Izraelci so »iskali« ali pričakovali Mesijo, ki naj bi jih osvobodil vladarstva poganskih narodov. Ta Mesija je bil kralj, ki je moral priti iz Davidove kraljevske hiše. (Dan. 9:24—27) In prišel je v času, ki ga je določil Bog. Leta 33 n. št. je Jehova oslavil Jezusa, Mesijo, kot kralja na nebu. Preostanek vernih Izraelcev ga je sprejel kot nebeškega mesijanskega Kralja in mu sledil. (Kol. 1:13) Ti Izraelci so bili deležni Jehovinega usmiljenja. — Rim. 9:24—26; 1. Pet. 2:9, 10.
26. Kdo se je takrat izkazal kakor Lo-ruhama (Nepomiloščena)?
26 Neverni izraelski narod je bil kakor Lo-ruhama (Nepomiloščena). Trmoglavi Jeruzalem so leta 70 n. št. Rimljani razrušili, preživeli Židje pa so bili razkropljeni po vsem svetu. — Mat. 24:15—22; Luk. 21:20—24.
27. a) Kako so člani preostanka v tem »času konca« trepetaje prišli k Jehovi in kaj so storili, potem ko so našli »Davida, svojega kralja«? b) Kdo je zato prav tako postal deležen Jehovinega usmiljenja?
27 Minilo je devetnajst stoletij. Leta 1914 je nastopil za neusmiljeni svet, ki mu pripada tudi krščanstvo, »čas konca«. (Dan. 12:4) Po prvi svetovni vojni je pričel skesani preostanek pravih duhovnih Izraelcev, ki so bili v novi zavezi, iskati Jehovo, svojega Boga. Trepetaje in tresoč se so prišli k njemu, da bi kot njegovo zavezno ljudstvo spet dosegli njegovo milost. (Ps. 50:5) Našli so »Davida, svojega kralja«, namreč Jezusa Kristusa, ki od prevzema prestola leta 1914, konca časa narodov, vlada kot kralj v nebesih. Goreče so pričeli izpolnjevati njegovo času primerno prerokbo iz Matevža 24:14. Kaj torej delajo od takrat? Oznanjujejo »to dobro vest o Kraljestvu« po vsej zemlji, »vsem narodom za pričevanje«, preden se prične »velika stiska«, ki bo v Harmagedonu dosegla svoj mogočni višek. Zaradi te oznanjevalske dejavnosti je tudi »velika množica« postala deležna Božjega usmiljenja. Ti ovcam podobni ljudje posebno od leta 1935 iščejo edinega resničnega Boga, Jehovo, in tudi njegovega mesijanskega Kralja, večjega Davida.
28. Kdaj se bo najčudoviteje pokazalo Jehovino usmiljenje, ki sta ga preostanek in »velika množica« že deležna, in kako?
28 Jehova je svojemu preostanku, ki se je spravil z njim, in »veliki množici«, sestoječi se iz ovcam podobnih Mesijevih podložnikov, že v velikem obsegu in na čudovit način izkazal usmiljenje. Najbolj čudovito pa se bo pokazalo njegovo usmiljenje takrat, ko bo preostanek in »veliko množico« ohranil pri življenju v svetovni »veliki stiski«, ki se bo končala s Harmagedonom. Ti ljudje, deležni usmiljenja, ki nima primerjave, in ki ga bo objavil pred vsem vesoljem, bodo tedaj vstopili v njegovo novo ureditev, ki jo bo osnoval po Harmagedonu. »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe.« — 2. Kor. 1:3.