Božje sodbe razodevajo njegovo osebnost
ALI govori Biblija samo o enem času Božje sodbe? Ne, Bog Jehova je v teku človeške zgodovine večkrat objavil posebne sodbe. Preiskava takšnih sodnih izrekov je zelo poučna, ker razodeva Boga neskončne modrosti in pravičnosti, ki skrbi za blaginjo svojih razumnih stvarjenj.
Razlog za Jehovine sodne izreke lahko bolje razumemo, če jih opazujemo v luči njegovega namena, ki ga ima v zvezi s človekom. Prvima človekoma, Adamu in Evi, je dal Bog upanje na večno življenje na zemlji. V Edenu jima je pripravil lepo prebivališče, prijeten vrt s številnim rodovitnim drevjem, s katerega sta lahko do sitega jedla. O svojem namenu ju je Jehova poučil, ko je rekel: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam in vsem zverem, lazečim po zemlji.« 1. Mojz. 1:28.
Te besede, izrečene prvima človekoma, dajejo spoznati, da je bil Jehovin namen v tem, naj postane vsa zemlja kakor Edenski vrt in naj na njej prebivajo ljudje, ki bodo delali njegovo voljo in skrbeli za blaginjo živalskega stvarstva. Adam in Eva pa sta prezirala Božji zakon in s tem izgubila prednost sodelovanja pri uresničenju čudovitega namena svojega Stvarnika. Zakaj je prišlo tako daleč?
Nevidna duhovna oseba, pozneje znana kot satan hudič, je uporabila kačo za orodje in navedla Evo k verovanju, da lahko z neposlušnostjo do Boga nekaj pridobi. Eva je postala žrtev laži, zatem pa je pregovorila še svojega moža, da se ji je pri prestopu pridružil.
S satanovim uporom kakor tudi z uporom Adama in Eve je nastal vtis, da se vsa razumna stvarjenja v resnici pustijo voditi sebičnosti, tudi če bi se navidez Božji vladavini radi podložili. To je bila pravzaprav satanova trditev, kakor pokažejo besede, ki jih je stoletja pozneje izrekel o zvestem Jobu: »Vse, kar ima človek, da za življenje svoje. Pa le iztegni roko svojo in se dotakni njegovega okostja in mesa, gotovo se ti v obraz tebe odreče!« — Job 2:4, 5.
Sporno vprašanje, ki ga je postavil satan, ni moglo biti rešeno enostavno tako, da bi njega ali druge, ki bi kasneje imeli podobne misli in namene, takoj uničil. Če bi se to zgodilo, bi nastalo vprašanje, ali bi satan morda vendarle lahko dokazal svojo trditev, če bi le imel dovolj časa. Dokler bi obstojalo takšno vprašanje, bi lahko izpodkopavalo zaupanje v vladavino, ki jo je izvajal Bog nad razumnimi stvarjenji. Od časa upora prvega človeka je Bog pri svojih sodnih izrekih upošteval tako nastalo sporno vprašanje kakor tudi svoj prvotni namen v zvezi z zemljo in človekom.
PREKLETSTVO, IZGOVORJENO NAD ZEMLJO
Upoštevajmo obsodbo, izgovorjeno nad Adamom. Bilo mu je rečeno: »Ker si poslušal žene svoje glas in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega — prokleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej zelenjavo poljsko. V potu obraza svojega uživaj kruh.« — 1. Mojz. 3:17—19.
Nad zemljo izgovorjena kletev je imela svoj smisel. Adam je zaradi svojega greha izgubil pravico do sodelovanja pri spreminjanju nekultivirane dežele izven edenskega vrta v raj. Zato je bilo pravično, da je Bog v svojem sodnem izreku razglasil, da Adam ne bo mogel ustvariti nečesa, kar bi bilo podobno temu čudovitemu prebivališču.
Poleg tega je bilo Bogu Jehovi povsem jasno, kako bo ta greh deloval na njegova razumna stvarjenja. Vedel je, da se bodo popolni ljudje zelo hitro popačili, če ne bo ničesar, kar bi ta proces zaviralo. Prokletje zemeljskih tal je nedvomno lahko služilo temu, da človeška grešna nagnjenja niso mogla tako naglo zmagovati. Zakaj? Ker je moral Adam z utrudljivim in težkim delom pridobivati iz zemeljskih tal, kar je rabil za življenje, mu je ostajalo le malo časa in moči za ukvarjanje s škodljivimi rečmi.
Dokler je prekletstvo tlačilo zemljo, je Adamovo potomstvo jasno občutilo njegovo delovanje. To spoznamo iz preroških besed, ki jih je izrekel Lameh ob Noetovem rojstvu: »Ta nas bo tolažil ob delu našem in ob trudu naših rok, ki nam ga prizadeva zemlja, katero je proklel Jehova.« — 1. Mojz. 5:29.
DODATNO PREKLETSTVO NAD KAJNOM
Čeprav je prekletstvo nad zemljo delovalo tako boleče, še vedno ni zadostovalo, da bi zadrževalo slaba nagnjenja poljedelca Kajna. Ta prvorojeni Adamov sin je v svoji silni jezi umoril Abela, lastnega brata. (1. Mojz. 4:5, 8) Božja sodba nad njim se je zato glasila: »Ti torej bodi sedaj proklet in pregnan z zemlje, ki je odprla usta svoja, da prejme kri brata tvojega iz roke tvoje ... Ko boš obdeloval zemljo, ne da ti odslej moči svoje; potikal se boš in begal po zemlji.« — 1. Mojz. 4:11, 12.
S tem je Jehova Bog Kajna pregnal iz dežele, ki jo je oskrunil z nedolžno Abelovo krvjo. Ker je bil sedaj Kajn podložen posledicam, ki so nastale, ker je bila zemlja oskrunjena s krvjo, je moral porabiti še več časa in moči, da je preskrbel sebe in svojo družino, kakor pred tem. (1. Mojz. 4:12—17) S tem mu je bila brez dvoma predočena škodljivost njegovega dejanja.
VESOLJNI POTOP
V teku stoletij je nasilje vedno bolj raslo. Biblija poroča: »In zemlja je bila popačena pred obličjem Božjim in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo.« (1. Mojz. 6:11) Četudi se je situacija tako zelo poslabšala, še vendar ni prišel Božji čas, da bi zemljo očistil in iz nje naredil raj, v katerem bi prebivali ljudje, ki želijo služiti Jehovi Bogu. Za popolno rešitev spornega vprašanja, ki je nastalo z uporom satana in prvega človeka, je Stvarnik predvidel več stoletij. Čeprav je že kratek čas po Adamovi ustvaritvi nastal nasilen svet, je posedoval Jehova Bog modrost, da reši ta problem. V popolnem soglasju s pravičnostjo je nastopil proti takratnemu brezbožnemu svetu. Z vesoljnim potopom je Jehova uničil hudobne ljudi, katerih nasilna dela so grozila motiti primerno uresničevanje njegovega namena, namreč naseliti rajsko Zemljo z ljudmi, ki ga ljubijo kot Suverena. (2. Pet. 3:5, 6)
Samo pravični Noe s sedmimi domačimi je preživel vesoljni potop. Ker so ti preživeli kazali iz srca prihajajočo željo služiti Bogu, jih ni bilo treba kaznovati s ponovnim nedvoumnim prekletjem zemeljskih tal. Prekletstvo, izrečeno pred vesoljnim potopom, je bilo odstranjeno, s čimer so se izpolnile Lamehove preroške besede o Noetu. Glede na skrajšano življenjsko dobo človeka po potopu bi trpljenje, ki bi bilo naloženo Noetovim potomcem s prekletjem zemeljskih tal, življenje očitno še bolj otežilo.
UPOR V BABELU
V 350 letih, v katerih je Noe po potopu še živel, so se mnogi njegovi potomci uprli Božji volji. Ker je bilo takrat razmeroma malo ljudi, gotovo ni bilo nobene potrebe, da bi se ljudje zbirali v mestih. Mnogi Noetovi potomci pa so bili drugačnega mnenja. Proti Božji volji, ki je bila ta, da se ljudje razširijo po vsej zemlji, so pričeli graditi mesto Babel in visok stolp. »Dajte,« so govorili, »zgradimo si mesto in stolp, ki mu vrh bodi do neba, in naredimo si ime, da se morda ne razkropimo po vsej zemlji.« (1. Mojz. 11:4) Jehova, Bog pravičnosti, je naredil konec temu kljubovalnemu načrtu, da so se držali skupaj, namesto da bi se razšli.
O razlogih, zaradi katerih je Bog naglo nekaj ukrenil proti graditeljem Babilona, je rečeno v Bibliji: »Glej, ljudstvo je eno in vsem je edina govorica, in to je samo začetek njih dela; sedaj pa se jim ne zabrani nič, kar so sklenili storiti.« (1. Mojz. 11:6) Te besede dajo spoznati, da je vsevedni Stvarnik vnaprej vedel, da uporni ljudje ne bi odstopili od tega, da bi svoje kljubovalne načrte uresničili z organiziranim in soglasnim trudom. V teku časa bi jim na misel prihajalo vedno znova samo slabo. Končno bi s skupnim delom uresničili svoje hudobne cilje.
Jehova je razumno ukrepal in prekrižal takšno združeno postopanje, ki bi vodilo k hudemu. Graditeljem je zmešal jezik. Ker se niso mogli več sporazumevati, so prenehali z gradnjo. Od takrat naprej so jezikovne pregrade otežkočale ljudem, da bi se zbirali za napačne namene. — 1. Mojz. 11:7.
Danes bodimo Bogu hvaležni, da je ukrepal in pomešal ljudem jezik. Samo pomislimo, kaj so ljudje v novejši dobi naredili na področju razvoja sredstev za masovno uničevanje. Čeprav so med seboj razdvojeni in delujejo neodvisno, so pripravili takšen arzenal orožja, s katerim bi lahko našo zemljo spremenili v golo puščavo. Človek dobi vrtoglavico, če razmišlja o tem, v kakšne še hujše stiske bi lahko ljudje zašli, če jih ne bi ločile jezikovne pregraje. Gotovo ni bilo pretirano, ko je rekel Bog v zvezi z gradnjo babilonskega stolpa o kljubovalnih ljudeh: »Sedaj pa se jim ne zabrani nič, kar so sklenili storiti.«
Obsodbe, ki jih je Bog v preteklosti izrekal, gotovo pričajo o njegovi pravičnosti in modrosti. Dajejo tudi spoznati, da se zanima za stvari, ki so povezane z uresničenjem njegovega namena v zvezi z zemljo in s človekom. To se bo posebno nanašalo na predstoječo sodno izvršitev na sedanjem hudobnem sestavu stvari. Ta sodna izvršitev bo pomenila konec vse hudobije in pokvarjenosti in bo pripravila pot, da se bo z zemlje lahko naredil raj.
Če bi hotel pripadati tistim, ki bodo imeli delež pri uresničenju veličastnega Božjega namena z ljudmi in zemljo, moraš sedaj živeti v soglasju s tem. Ne smeš postopati kakor ljudje, ki so v preteklosti prezirali Božji namen in so bili obsojeni, temveč moraš biti podoben pravičnemu Noetu, ko delaš tisto, kar Stvarniku ugaja. Samo tako lahko upaš, da boš doživljal, kako bo zemlja spremenjena v čudovit raj in boš tudi sam sodeloval pri tem.