Božje usmiljenje — posledica njegove zvestobe do zakonske zaveze
»In zaročim se s teboj v pravičnosti in v sodbi in v milosti in v usmiljenju, zaročim se, pravim, s teboj v zvestobi, in spoznaš Jehovo.« — Ozea 2:19, 20
1. Pred kakšnimi vprašanji stoji mož, čigar žena je prelomila zakonsko zvestobo?
NEZVESTA žena, ki je večkrat prešuštvovala, komaj lahko pričakuje, da ji bo njen zakonski mož izkazal usmiljenje. Tudi se ne more zagotovo zanesti na to, da jo bodo njeni ljubimci stalno vzdrževali. Celo strastni ljubimci imajo sčasoma dovolj takšne prešuštnice in pogledajo za drugo ljubico. Kam pa bo šla potem? Zvestoba do zakonske zveze naj bi jo navedla, da se vrne k zakonitemu možu. Ali pa bo on svoji zakonolomni ženi izkazal usmiljenje in jo spet sprejel? Kolikokrat se to vendar zgodi v našem neusmiljenem svetu dvajsetega stoletja?
2. Čigav način mišljenja in postopanja je bolj vzvišen od postopanja ljudi in kaj je storil leta 537. pr. n. št. za svoje zavezno ljudstvo?
2 Je pa nekdo, ki govori ljudem: »Misli moje niso vaše misli, tudi vaša pota niso moja pota. ... Marveč kakor so nebesa višja od zemlje, tako so pota moja višja nego vaša pota in misli moje nego vaše misli.« Kdo pa je tisti, čigar način postopanja in mišljenja je tako vzvišen? To je Tisti, ki stoji nad ljudmi kakor nebo visoko. On, iz čigar ust so prišle te besede, se po svojem preroku Izaiji, Amozovemu sinu, daje spoznati kot Jehova. (Iza. 55:8, 9; 1:1) Jehova je izgovoril te besede, ko je napovedal, da se bo njegovo zavezno ljudstvo vrnilo iz ujetništva v poganskem Babilonu v od Boga obljubljeno deželo na Bližnjem Vzhodu.
3. Rešitev katerega problema je bila povezana z vrnitvijo tega ljudstva v njegovo domovino in kaj ima s tem gora Sinaj v Arabiji?
3 Z vrnitvijo tega ljudstva v njegovo daljno domovino, ki je bila sedemdeset let nenaseljena, je bila povezana rešitev nekega zakonskega problema, ki se je tikal Jehove. Skoraj tisoč let pred tem je sklenil s tem ljudstvom, izraelskim narodom, zakonsko zvezo. Ta zveza je bila sklenjena v bližini gore Sinaj, na zahodni strani južnega dela arabskega polotoka in prerok Mojzes je služil pri tem kot posrednik med Bogom in ljudmi. Kot osnovni zakon, ki naj bi uravnaval ta zakonski odnos, je Bog objavil deset zapovedi. Prva se je glasila: »Jaz sem Jehova, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov zraven mene.« — 2. Mojz. 20:1—3.
4. Čigavi so bili dvanajsteri Izraelovi rodovi v resnici in kakšen odnos so bili pripravljeni sprejeti? Kako se je to zgodilo?
4 Jehova je dvanajst Izraelovih rodov osvobodil zatiranja in prisilnega dela v starem Egiptu in s tem so bili resnično odkupljeni ali odrešeni kot njegov narod, kot njegova »žena«. (Iza. 63:7—9) Ta ženi podoben narod je bil torej njegov; on je bil njen zakonski lastnik. Kot takšen je sklenil, da vstopi z njim v zakonsko pogodbo. Ta pogodba je bil slavnostni dogovor, ki je temeljil na Božji zbirki zakonov in je na splošno označen kot Mojzesova postava ali postava zakona. Ker je šlo Izraelcem za to, da jih Bog, njihov nebeški lastnik, blagoslovi in ščiti, so bili pripravljeni vstopiti v ta zakon. Obljubili so, da bodo zvesto držali to zakonsko zvezo, zavezo postave. Tako so postali edino Božje zavezno ljudstvo na zemlji. Jehova je zato rekel: »Jaz (sem) jim bil soprog.« — Jer. 31:31, 32.
5. Komu je Izrael težko ostal zvest, ker je živel v moralno pokvarjenem svetu, in čigavo ravnanje je ponazarjala Ozeeva žena Gomera?
5 V moralno propadlem svetu, ki je oboževal Baala in mnoge druge krive bogove, je bilo Izraelu zelo težko ostati zvest svoji zakonski zvezi, dogovoru z Jehovo, njegovim Bogom in zakonskim posredovalcem. Sčasoma je zato skoraj ves narod postal Jehovi nezvest in je duhovno prešuštvoval. (Jak. 4:4) Leta 997 pred n. št. se je dvanajstrodovno izraelsko kraljestvo razdelilo. Prešuštno ravnanje desetrodovnega kraljestva, znanega pod imenom Izrael, je bilo ponazorjeno s postopanjem žene preroka Ozee, Gomere.
6., 7. a) Zakaj je vodil Jehova sodni proces proti desetrodovnemu Izraelovemu kraljestvu? b) Za kom je izraelsko kraljestvo zaman hodilo in h komu se je želelo vrniti?
6 Gomera je postala »žena nečistosti« in je končno imela »otroke nečistosti«. (Ozea 1:1—3) To je ponazarjalo, kako je desetrodovno izraelsko kraljestvo z malikovalskimi narodi sklepalo politične zveze. Ženi podoben narod Izrael je počasi začel zaupati tem poganskim narodom namesto svojemu zakonskemu lastniku, Jehovi. Pripisoval je svojo gospodarsko blaginjo tem posvetnim narodom namesto Jehovi. Oboževal je bogove teh narodov in je postal kriv hude prekršitve svoje zakonske zaveze s svojim Odrešenikom in zakonskim lastnikom, Jehovo. Zato je le-ta vodil pravni proces proti v duhovnem smislu prešuštnemu kraljestvu Izrael. Po določbah zakonske zaveze je imel pravico in dolžnost postopati proti odpadlemu Izraelu, in to je končno tudi storil. Rekel je:
7 »Zato, glej, zagradim pot tvojo s trnjem in postavim zid zoper njo, da ne najde svojih steza. In tekla bo za svojimi ljubimci, a ne dohiti jih, ter jih bo iskala, pa jih ne najde; tedaj poreče: Pojdem in se povrnem k prvemu možu svojemu, ker se mi je bolje godilo takrat nego sedaj! A ona ni spoznala, da sem jaz ji dajal žito in vino in olje ter ji množil srebro in zlato, kar so vse trošili za Baala.« — Ozea 2:6—8.
8. Koga je hotel Jehova karati, toda katerega sklepa ni hotel preklicati?
8 Po teh besedah je hotel Jehova karati ljudstvo desetrodovnega izraelskega kraljestva, toda ne zato, da bi rešil njegovo kraljevsko vladavino, ker ni mislil na to, da bi preklical svoje po preroku Ozei že prej izgovorjene besede: »In storim konec kraljestvu Izraelovemu. In zgodi se tisti dan, da starem lok Izraelov v dolini Jezreelski.« — Ozea 1:4, 5.
9. a) Kdo je lahko imel korist od karanja izraelskega kraljestva? b) Kateri dogodek je imel za posledico prekinitev zakonske zveze med Izraelom in Jehovo?
9 Posamezni Izraelci pa so lahko imeli korist od karanja odpadlega naroda, na primer takšni, ki se niso pripognili pred Baalom, kakor nekoč tistih sedem tisoč. (1. kra. 19:18; Rim. 11:1—5) Ohranimo v mislih naslednje: ko je Jehova leta 740 pred n. št. dopustil, da se je končalo izraelsko kraljestvo in so bili preživeli odpeljani v Asirijo, ni prekinil zakonske zaveze, sklenjene z vsem izraelskim narodom. Tudi ko je dopustil, da je bil leta 607 pred n. št. Jeruzalem uničen in so bili preživeli Židje odpeljani v ujetništvo v Babilonijo, ni prekinil Mojzesove zaveze, zaveze Postave, po kateri je bil dvanajstrodovni izraelski narod z njim kot nebeškim soprogom v zakonskem odnosu. Ta odnos med Jehovo in celotnim Izraelom je bil prekinjen šele leta 33 n. št., ko so židovski voditelji dali usmrtiti Jezusa Kristusa. — Kol. 2:14.
10. Kako so Izraelovo kraljestvo pustili na cedilu njegovi »strastni ljubimci«? Kdo pa je lahko imel korist od Jehovinega karanja?
10 Desetrodovni izraelski narod je sicer iskal pomoči pri posvetnih narodih, ki so bili njegovi »strastni ljubimci«, toda Jehovin čas, da z njim obračuna, je neizprosno prišel. Če je še tako goreče iskal svoje »ljubimce«, nikogar ni mogel najti, ki bi mu pomagal. Bil je kakor ograjen s trnovim grmovjem, da mu je bilo nemogoče pomagati. Njegovi bivši »ljubimci« mu niso bili sposobni dati potrebne podpore, čeprav bi to radi storili. Po triletnem asirskem obleganju je bilo izraelsko glavno mesto Samarija leta 740 pred n. št. zavzeto. Preživeli Izraelci so bili odpeljani v deželo svojih zavojevalcev. Kraljestvo desetih rodov Izraela nikoli več ni bilo obnovljeno v deželi, ki mu jo je obljubil Bog. Kdo pa bi lahko imel korist od Jehovinega karanja? Samo posamezniki od tistih, ki so bili odpeljani v asirsko sužnost. Razmišljali so o situaciji in se spominjali, kako dobro je bilo njihovim prednikom, ki so služili Jehovi, svojemu nebeškemu soprogu in Bogu. Sedaj so spoznali, kaj bi bilo zanje bolje, in so se zato odvrnili od Baalovega kulta ter se trudili obnoviti svoj zavezni odnos z Jehovo.
11., 12. Kdaj so izraelski ujetniki v Asiriji dobili priložnost zopet oboževati Jehovo v Jeruzalemu in kako je prišlo do tega?
11 Kdaj so dobili izraelski ujetniki v Asiriji priložnost za skupno vrnitev v kraj, ki ga je določil Jehova, da ga tam obožujejo? Šele leta 537 pr. n. št. se je zgodilo to, pod novo svetovno silo. Kako pa je prišlo do tega? Okoli leta 632 pr. n. št. so Ninive, glavno mesto Asirije zavzeli Babilonci in Babilon je postal svetovna sila. Asirske province, v katerih so živeli ujeti Izraelci, so postale province babilonskega kraljestva. Približno petindvajset let pozneje je doletela Jehovina kazen prav tako odpadlo kraljestvo Jude. Leta 607 pr. n. št. je Jehova dopustil, da sta bila mesto Jeruzalem in njegov tempelj uničena. Tisočeri preživeli Židje so bili odpeljani v Babilonijo, kjer so se srečali z ujetimi Izraelci, ki so živeli v nekdanjih asirskih pokrajinah.
12 Po skoraj sedemdesetih letih je bila Jehovina ženi podobna organizacija na zemlji po njegovem mnenju dovolj pokarana. V svojem usmiljenju je obudil napovedanega Perzijca Cira, ki je leta 539 pr. n. št. povzročil padec Babilona. Kmalu zatem, leta 537 pr. n. št., je Jehova navedel Cira Velikega, da je izdal odredbo, ki je skesanim Izraelcem dovolila vrnitev v njihovo ljubljeno domovino.
13. Zakaj je Bog svojemu zaveznemu ljudstvu, svoji »ženi«, glede na 5. Mojz. 24:1—4 izkazal izredno usmiljenje?
13 Mar ni Bog, nebeški soprog, svojemu zaveznemu ljudstvu, dvanajsterim rodovom Izraela, s tem izkazal izredno mero usmiljenja? Prav gotovo, ker po Mojzesovi zavezi, zavezi Postave, česa takega ni bilo pričakovati. V njej namreč beremo: »Ako vzame kdo ženo in se ž njo poroči in potem ona ne najde milosti v njegovih očeh, zato ker je odkril kaj mrzkega pri njej, naj ji napiše ločilni list ter ji ga da v roke in jo pošlje stran iz svoje hiše. Ona pa odide iz njegove hiše in lahko gre in postane drugemu možu žena. A če jo drugi mož mrzi in ji napiše ločilni list ter ji ga da v roko in jo odslovi iz svoje hiše; ali pa če drugi mož umre, ki si jo je vzel za ženo: prvi njen mož, ki jo je odslovil, si je ne sme vzeti za ženo, potem ko je onečiščena, zakaj gnusoba je to pred Jehovo. Ti pa ne spravljaj v greh deželo, ki ti jo da Jehova, tvoj Bog, v dediščino.« — 5. Mojz. 24:1—4.
14. Kaj je rekel Jehova po Jer. 3:1, da bi pokazal, da bi Izraela lahko upravičeno z razvezo za vedno odpustil?
14 V dneh preroka Jeremije je Jehova s poudarkom opozoril kršilce zaveze iz kraljestva Jude na ta zakon, da bi jim pokazal, da bi lahko Izraela upravičeno za vedno odpustil z razvezo. Navdihnil je preroka Jeremijo, da je rekel: »Rekel je Jehova: Ako bi kdo odslovil ženo svojo in ona bi šla od njega in se omožila z drugim, ali bi se povrnil zopet k njej ? Ali bi se s tem silno ne oskrunila tista dežela (Juda)? Ti pa, čeprav si nečistovala z mnogimi prijatelji, se vendar povrni k meni! govori Jehova.« — Jer. 3:1.
15. Kdaj in kako je prišlo do razveze tega zakonskega odnosa in kako je Jehova posameznim Judom izkazal usmiljenje?
15 Glede na to je bilo samo neprekosljivemu Jehovinemu usmiljenju pripisati, da je zakonski odnos z vsem Izraelom po uničenju Jeruzalema leta 607 pr. n. št. obstojal še stoletja. Toda leta 33 n. št. je prišlo do odločilnega preloma, ko je izraelski narod zavrgel Jezusa, Mesijo, in ga dal usmrtiti zunaj jeruzalemskega obzidja. Takrat je bil zakon z Jehovo Bogom razvezan. Ali se je to doslej v židovski zgodovini potrdilo? Da. Vendar je Jehova v svojem usmiljenju omogočil posameznim Židom, ki so verovali v Jezusa, Mesijo, da so obnovili svoj odnos z njim po novi zavezi, katere posrednik je bil Jezus, Mesija.
16. Zakaj bo preostanek duhovnih Izraelcev ušel uničenju krščanstva in kdo ima prav tako korist od Jehovinega usmiljenja?
16 Danes krščanstvo trdi, da stoji v tej novi zavezi. Kljub tej trditvi, kljub svetemu letu, ki ga je katoliška cerkev praznovala leta 1975, in kljub drugim religioznim naporom oživitve je obsojeno na zaton v »veliki stiski«, ki bo kmalu izbruhnila čez ves današnji brezbožni svet. V svoji ljubezni in usmiljenju pa je Jehova poklical skesani preostanek duhovnih Izraelcev iz babilonskega krščanstva, da ne bi bil z njim uničen. (Raz. 18:4) Toda iz njega ni prišel samo preostanek duhovnih Izraelcev, temveč tudi »velika množica«, sestoječa iz ovcam podobnih ljudi, je imela od leta 1935 korist od Jehovinega usmiljenja. Ti ljudje so prišli iz vseh delov Babilona velikega. Priključila se je preostanku in je sedaj Jehovi popolnoma predana. — Raz. 7:9—17; Jan. 10:16.
KAZEN ZA DUHOVNI ZAKONOLOM
17., 18. a) Zakaj krščanstvo Božji kazni ne bo ušlo? b) Kako je Jehova opozarjal pred takšno kaznijo v Ozei 2:9—13?
17 Ker religiozne skupnosti krščanstva trdijo, da so z Bogom Biblije v zaveznem odnosu, s prijateljstvom s politiki in militaristi pa so se v duhovnem smislu prepustile prostituciji, kazni ne bodo ušle. Mislijo naj na to, da so nad izraelski narod prišla takrat Božja prekletstva, ker je prestopil zavezo zakona, ki je obstajal med njim, Jehovino »ženo«, in njegovim nebeškim soprogom. Jehova jih je opominjal pred to kaznijo, ko je Ozea naprej rekel:
18 »Zato vzamem nazaj žito svoje ob svojem času in vino svoje ob določenem času in ji iztrgam volno svojo in predivo svoje, ki naj bi bilo pokrilo njeno nagoto. In sedaj odkrijem njeno sramoto vpričo ljubimcev njenih, in nihče je ne otme iz moje roke. Storim tudi konec vsej njeni veselosti, njenim praznikom, njenim mlajem in sobotam in vsem prazničnim časom njenim. In opustošim njene vinske trte in njeno smokovo drevje, o čemer je govorila: To je plačilo moje, ki so mi ga dajali ljubimci moji. In naredim iz tega gozd, in poljske zveri bodo objedale vse. In kaznoval jo bom za dneve, posvečene Baalom, ob katerih jim je zažigala kadilo, ko se je lišpala s svojimi obročki in z drago ovratnino in hodila za svojimi ljubimci, mene pa je pozabila, govori Jehova.« — Ozea 2:9—13.
19. Kaj je bil dolžan Jehova zakonolomnemu narodu po zavezi postave?
19 Izraelski narod je torej na Jehovo pozabil. Kaj je zato zaslužil? Postal je nezvest Jehovi, svojemu nebeškemu soprogu, zato mu je bil le-ta po jasnih opozorilih v določbah zakonskega odnosa, ki ga je z njim sklenil, dolžan odtegniti njegove materialne blagoslove. Ni bil dolžan skrbeti za prešuštnico, za narod, ki je prelomil svojo zavezo in se obrnil k oboževanju Baalovih podob, da, ki je vzdrževal zakonolomne stike s posvetnimi ljubimci. Njegovo moralno nezanesljivost in nebrzdanost je lahko upravičeno razgalil pred vso javnostjo, tako da so se celo njegovi posvetni prijatelji s prezirom odvrnili od njega.
20. Kako je hotel Jehova zakonolomni narod narediti kakor gozd in v katerem smislu ga ni mogel nihče iztrgati iz Jehovine roke, ki bi izvršila njegovo obsodbo?
20 Jehova ga je hotel narediti kakor pragozd, ki ne nudi zaščite in varnosti pred divjimi zvermi. Nič mu ne bi koristilo, če bi na osnovi svojega porekla od zvestih patriarhov Abrahama, Izaka, Jakoba (Izraela) in dvanajsterih prednikov, Jakobovih sinov, zahteval svobodo pred kaznijo. Sorodniške vezi, s katerimi je bil povezan s temi možmi, niso bile dovolj močne, da bi ga potegnile iz Jehovine roke, kadar bo on izvršil svojo sodno odločitev.
21. Izpolnitve katere prejšnje Jehovine zaveze ni bil Izrael vreden kljub svojemu poreklu?
21 To ni pomenilo, da se Jehova zaveze, ki jo je sklenil s svojim prijateljem Abrahamom leta 1943 pred n. št., ni več spominjal in je ni imel več namena držati. Jehova je pri samem sebi prisegel, ko je storil to zavezo, in on je ne bo nikoli prelomil. Zakonolomni izraelski narod pa je dokazal, da kljub temu, da poteka od Abrahama, ni bil vreden deleža pri izpolnitvi te zaveze. Jehova je rekel Abrahamu, predniku Izraelcev: »V blagoslov bodi! in blagoslovil bom nje, ki blagoslavljajo tebe, in kdor te preklinja, njega bom proklel, in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje.« (1. Mojz. 12:2, 3) »Obiloma (te bom) blagoslovil in silno pomnožil seme tvoje, kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju, in seme tvoje bo v last imelo vrata sovražnikov svojih. In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« — 1. Mojz. 22:17, 18.
22. Zakaj je Jehova obvaroval Abrahamovo seme, čeprav je dopustil, da sta bili kraljestvi Izraela in Jude poraženi, in kaj je storil za preostanek tega semena?
22 Glavni člen Abrahamovega semena, Mesija, še ni prišel, ko je bila leta 740 pred n. št. Samarija razdejana. Ta — Abrahamov mesijanski potomec, še vedno ni prišel, ko je bil leta 607 pred n. št. porušen Jeruzalem. Toda priti je moral iz Abrahamovega pokolenja. Jehova je sicer dopustil, da so sovražniki kraljestvo Izraela in kraljestvo Jude porazili, toda moral je ohraniti naravno Abrahamovo seme. Zakaj? Ravno zato, ker naj bi iz te hiše prišel Mesija, po katerem morajo biti blagoslovljeni vsi narodi zemlje. (Mat. 1:1—3; Gal. 3:8—29) V ta namen je Jehova ohranil v svojem usmiljenju preostanek skesanih Izraelcev med sedemdesetletnim ujetništvom, ki je sledilo uničenju Jeruzalema in kraljestva Jude. Svoje zakonske zveze se je neomajno držal. Nato je obudil moža, ki naj bo predslika Mesije: Cira, osvajalca Babilona. Tega osvoboditelja je uporabil Jehova, da pripelje preostanek Abrahamovega semena nazaj v deželo Jude.
23. S katerimi besedami iz Ozee 2:14—16 je Jehova napovedal spravo med njim in svojo »ženo«, njegovim zaveznim ljudstvom?
23 Da bi napovedal to spravo med njim in njegovo »ženo«, njegovim zaveznim ljudstvom, je Jehova navdihnil preroka Ozeo k naslednjim besedam: »Zato, glej, jaz jo izvabim in popeljem v puščavo in govoril ji bom na srce; in dam ji odondod njene vinograde in dolino Ahor, da ji bode vrata upanja; in zapoje tam, kakor je pela v dneh mladosti svoje in kakor v dan, ko je šla gori iz dežele Egiptovske. In zgodi se tisti dan, govori Jehova, da me boš imenovala: moj mož (hebr. iši), in ne boš me več imenovala: moj Baal (baali), (moj lastnik, NS).« — Ozea 2:14—16.
24. Kaj je govoril Jehova svoji ženi podobni organizaciji v »puščavi« in kaj je pomenilo, da ji hoče dati »vinograde«?
24 Med ujetništvom v babilonski deželi so bili Izraelci kakor v »puščavi«. Tam je Jehova ‚pregovoril‘ v svojem usmiljenju skesani preostanek in mu z ljubečo vzgojo ter po preroku Ezekielu in Danielu »govoril na srce«. Obljubil je, da bo svoji pokarani, ženi podobni organizaciji »odondod (dal) njene vinograde«. To pomeni, da jo bo vzel iz babilonske »puščave« in jo pripeljal nazaj v njeno domovino, v Judo in Jeruzalem, ki je bila tako dolgo zapuščena.
25. Kaj je pomenilo, da je Jehova hotel dati svoji ženi podobni organizaciji »dolino Ahor, da ji bode vrata upanja«?
25 Jehovina omemba »doline Ahor« spominja na naslednji dogodek: Potem ko so Izraelci pri zavzemanju Kanaana razdejali mesto Jeriho, so bili Ahan in njegovi domači kamenjani. Ahan je ukradel od plena in zaradi svoje sebičnosti je prekršil Jehovino zapoved ter tako spravil Izrael v težave. Dolina, v kateri je bil Ahan kamenjan, je zato dobila primerno ime »dolina Ahor«, ker beseda Ahor pomeni »nesreča«. (Joz. 7:10—16) Jehovina obljuba, da da svoji ženi podobni organizaciji »dolino Ahor kot vrata upanja«, je zato pokazovala na vrnitev v njeno domovino, kjer je ta dolina ležala.
26. Kako je ‚odgovorila‘ ženi podobna Jehovina organizacija v »puščavi« in kaj je storil v dokaz obnove tega zakonskega odnosa?
26 Kako so se obnašali skesani Izraelci, ki so sestavljali preostanek ženi podobne Jehovine organizacije? Ali je ‚odgovorila‘ na njegov trud, da jo ‚pregovori‘ in ‚ji govori na srce‘, ali je to hvaležno sprejela? Biblijska zgodovina odgovarja na to vprašanje z da. Izraelski narod je v dneh svoje ‚mladosti‘ z vsem srcem ‚odgovoril‘. Sprejel je Jehovino povabilo, da sklene z njim po Mojzesu zavezo, zavezo postave in tako postane njegova, ženi podobna organizacija. Na podoben način je sprejel skesani preostanek v starem Babilonu obnovo zakonskega odnosa med Izraelom in njegovim nebeškim soprogom, Jehovo. V dokaz za obnovo tega zakonskega odnosa je Jehova uporabil Cira Velikega, predsliko Mesije, da pripelje zvesti izraelski preostanek nazaj v njegovo domovino, v Judo in Jeruzalem.
27. Kako se je preostanek sedaj obnašal do Baalovega kulta in kaj je ženi podobna organizacija dokazala s tem, da je Jehovo sedaj imenovala »moj mož«?
27 Preostanek Jehovinega zaveznega ljudstva, ki se je vrnil v svojo deželo, se nikoli več ni obrnil k Baalovemu kultu ali h katerikoli drugi obliki malikovanja. Ti Izraelci so se po svoji vrnitvi goreče trudili obnoviti oboževanje svojega Boga in nebeškega soproga v deželi, ki jim jo je dal. Občutili so prav tako globoko hvaležnost in cenjenje kakor njihovi predniki, ko so bili osvobojeni iz Egipta in njegovih vojnih čet. Bilo je tako, kakor da bi se zbližali z nebeškim soprogom Izraela ali postali z njim zaupnejši. Nehote je govorila ženi podobna organizacija z Jehovo zaupljivejše, z ljubečim nazivom. Zato ga je imenovala v duhovnem smislu ‚moj mož‘ namesto ‚moj posedovalec‘. Nič več naj ne bi imela občutka, da je samo »posest« ali lastnina nekega moža. Hotela je imeti občutek, da mu je pomočnica, kakor naj bi bila Eva pomočnica svojemu možu Adamu. (1. Mojz. 2:19—24) Kako čudovito je bilo vse to!
28. Kaj je danes prav tako čudovito kakor Božje usmiljenje v starem času?
28 Prav tako čudovita je novodobna paralela tega! H kako čudovitim rezultatom je vendar vodilo Jehovino usmiljenje kot posledica njegove zvestobe do duhovne zakonske zaveze že danes! Srečni so tisti, ki so sedaj deležni njegovega usmiljenja!