Dopustiti, da je Bog suveren naših življenj
»Kraljestvo (suverenost, NEB) nad svetom pripada sedaj našemu Gospodu in njegovemu maziljencu, in Kralj bo na vekov veke.« — Raz. 11:15, Albrecht.
1., 2. Je res tako važno, kdo je suveren našega življenja, in kako lahko to ponazorimo?
MAR je res tako važno, kdo je suveren našega življenja? Prav gotovo! V vsaki deželi, kjer ima vladar popolno oblast, je pomembno, če ima ljudstvo dobrega ali slabega suverena.
2 Pod suverenom razumemo monarha ali vladarja, ki ima najvišjo oblast v deželi, kar zadeva njegov položaj, avtoriteto in izvršno oblast. Takšen monarh ali vladar ima neomejeno oblast. Njegova vlada vpliva na življenje vseh njegovih podložnikov, bodisi dobro ali slabo. Modri monarh starega časa je to takole izrazil: »Ko se množe pravični, veseli se ljudstvo, ko pa gospoduje brezbožnik, ljudstvo zdihuje.« — Preg. 29:2.
3. Kateri obe supersili se trudita za vladarstvo nad vsemi ljudmi na zemlji?
3 Danes živimo v zelo kritičnem času. Ne moremo se izogniti vprašanju, kdo je naš suveren. Površno gledano se zdi, kot da se dva mogočna bloka zagrizeno borita med seboj za vrhovno oblast, suverenost nad življenjem vseh ljudi. Celo narodi, ki se označujejo za politično nevtralne, so prisiljeni pripraviti močne obrambne naprave, da jih ne bi pregazila ena ali druga supersila. V tem nepopustljivem boju za vladarstvo nad človeškimi dušami se na obeh straneh ustvarjajo narodnostni bloki. Ena stran zagovarja utrjevanje določenih pravil, to se pravi popolno budnost nad ljudmi v privatnem in javnem življenju. Niti religija, če je sploh dovoljena, ni prosta tega nadzorstva nad politiko. Druga stran daje svojim državljanom določeno mero svoboščin v njihovem življenju in težnjah, zahteva pa popolno kontrolo nad življenjem ljudi, če so ogroženi interesi države in se mora braniti nasilnega napada.
4. Kateri boj, ki je večji od spora med bloki, prihaja sedaj do viška?
4 Obstaja pa boj mnogo večjega obsega, kot je pravkar opisani politični konflikt, in sicer gre pri tem za vladarstvo nad življenjem vseh ljudi. Boj med bloki seže čez vso zemljo. Večja borba se razteza nad vsem vesoljem in poteka med dvema moralno močnima silama, med silo dobrega in zla. Ta boj traja že skoraj 6000 let človeške zgodovine. V kratkem bo prišel do viška. Za obema borečima se silama stojita inteligentni osebi. To torej nista dve slepi sili, kakor je magnetna sila in težnost, ki neosebno povzročata dobro ali zlo, ne da bi ju vodilo razumno stvarjenje. Zlo obstaja torej, ker osebe delajo hudo, in dobro obstoja, ker delajo osebe dobro. Povzročitelj dobrega je oseba. Prav tako je tudi povzročitelj zla oseba. Dobri zakoni izhajajo od dobrega duha, slabi zakoni pa od zlega duha.
5. S čim sta primerjani obe sili in zakaj?
5 Obe vojskujoči se sili sta primerjani s svetlobo in temo. Sila, ki povzroča dobro, je primerjana z lučjo, ker se dobra dela opravlja v svetlobi; kdor namreč dela dobro, se mu mi treba sramovati ali bati. Sila, ki povzroča zlo, je primerjana s temo, ker se hudobna dela opravlja v temi; kdor dela hudo, ve, da napačno postopa, in ne želi biti kaznovan. Nekdo, ki dela hudo v temi, da ga ne bi zalotili, sovraži luč, ker bi ga razgalila. Tako je rekel pisec, ki so ga mnogo brali in velikokrat citirali: »Ljudje so bolj ljubili temo nego luč; zakaj njih dela so bila hudobna. Vsak namreč, kdor dela hudobno, sovraži luč in ne hodi k luči, da se ne karajo dela njegova; kdor pa dela resnico, hodi k luči, da se razodenejo dela njegova, ker so v Bogu storjena.« — Jan. 3:19—21.
6. Kako se v Rim. 13:12—14 primerja dela teme z deli svetlobe?
6 Neki drugi znani pisec prvega stoletja je ljudem, ki so želeli delati dobro, prav tako pojasnil nasprotje med deli teme in deli svetlobe. Pisal je: »Noč je skoraj minila, a dan se je približal. Odvrzimo dela tmine, a oblecimo se v orožje svetlosti. Kakor po dnevi živimo spodobno, ne v požrešnosti in pijančevanju, ne v nečistostih in razuzdanostih, ne v prepiru in zavisti; ... ne delajte si skrbi za meso, da mu strežete v poželenju.« — Rim. 13:12—14.
7. a) Čigava oblast je v noči izdaje zmagala nad Jezusom? b) Komu je šlo najbolj za zločin, storjen na dan pashe leta 33. n. št.?
7 Ko je ustanovitelja krščanstva Juda Iškariot, eden njegovih dvanajst apostolov, izdal, je rekel oboroženi množici, ki je prišla v okrilju noči, da bi ga skrivaj zgrabila: »To je vaša ura in oblast teme.« (Luk. 22:53) V tisti žalostni noči je zmagala oblast teme in zopet so bili ljudje tisti, ki so izvršili dela teme, ki so naslednje popoldne, na dan pashe leta 33 n. št., vodila do največjega zločina človeške zgodovine. Poleg tega je obstajal nekdo višji in mogočnejši, ki mu je šlo bolj za to, da se je ta zločin zgodil, kakor človeškim storilcem. To je bil višji nevidni duh, ki je vplival nanje, da so ta zločin storili. Ta nadčloveški duh je izkoristil priložnost in je vlil Judi Iškariotu podlo misel, da je izdal svojega nedolžnega Mojstra. V poročilu je nedvoumno rečeno: »Satan pa je šel v Judo s priimkom Iškariota, ki je bil iz števila dvanajsterih (apostolov). In odide in se dogovori z višjimi duhovniki in glavarji templja, kako jim ga izda.« (Luk. 22:3, 4) Pri pashi je Jezus Kristus označil svojega izdajalca, ko mu je dal grižljaj hrane. O tem, kar se je zatem zgodilo, pove poročilo: »In za grižljajem — tedaj vnide vanj satan. ... Vzemši torej grižljaj, odide takoj; bila je pa noč.« — Jan. 13:27—30.
8. Kako je Jezus označil povzročitelja zločinskega dela? Ali je ta ohranil premoč?
8 Ko je bil Jezus zatem sam z enajsterimi zvestimi apostoli, je pokazal na resničnega povzročitelja tega zločinskega dejanja, ki je bilo pravkar v teku, ko jim je rekel: »Glej, satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico.« (Luk. 22:31) In tako se je zgodilo, da so bili enajsteri apostoli nekaj časa razsejani kakor presejana pšenica in so celo zapustili Jezusa, svojega Voditelja. Toda satan hudič ni obdržal premoči; ti apostoli so se namreč zopet zbrali in so delovali združeno pod vodstvom svojega obujenega Voditelja. Njim je pripadal celo apostol Simon Peter, čeprav je Jezusa v tisti pasha-noči trikrat zatajil. (Luk. 22:47—62; Mat. 26:31, 35; Mar. 14:50—52)
HUDOBNI SUVEREN
9. Kako je pokazal Jezus, da je bil nadčloveški duh v Židih, ki so ga hoteli usmrtiti?
9 Nobenega dvoma ni, da je takrat, v prvem stoletju, obstajal nadnaravni duh, ki je bil sicer neviden za človeške oči, a je kljub temu učinkovito vodil delovanje svojih človeških pomočnikov, tako da so izvrševali dela moralne teme. Ta duh je bil satan hudič. Da, Jezus Kristus je svojim rojakom, ki so podpirali zlo, očitno rekel: »Ko bi bili sinovi Abrahamovi, bi delali Abrahamova dela. Sedaj pa gledate, kako bi me umorili ... tega Abraham ni storil. Vi delate očeta svojega dela ... Vi ste iz očeta hudiča in želje očeta svojega hočete izpolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka, in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega, ker je lažnik in oče laži.« — Jan. 8:39—44.
10. Kaj je rekel Jezus o navidezni »sveti službi« Bogu? Kakšno pravilo velja tukaj?
10 Do današnjega dne trpijo naravni, obrezani Židje zaradi žalostnih posledic del teme, ki jih je storil pred devetnajstimi stoletji njihov narod. To pokaže, kaj se lahko zgodi celemu narodu, če pride pod vpliv te nevidne, nadčloveške duhovne osebe, satana hudiča. Jezus Kristus je označil tega hudobnega za »vojvodo tega sveta« in Jezusov lastni narod se mu je podvrgel kot svojemu »vladarju«, svojemu suverenu, namesto da bi se podložil Bogu, ki so ga v templju baje oboževali. Jezus Kristus je rekel zvestim apostolom: »Pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu.« (Jan. 12:31; 16:2) Povsem zgrešeno! Zapeljani religiozni fanatik, ki stori takšen zločin, pokaže, da služi resnično Božjemu nasprotniku, satanu hudiču. Pravilo, ki tukaj velja, je dobro izraženo v naslednjih besedah: »Če dajete sebe za hlapce v pokorščino, ste hlapci tistemu, kogar poslušate.« — Rim. 6:16.
11. Kaj piše Pavel o krščanski borbi, ko nas opozarja, da so razen vidnih vladarjev iz mesa in krvi tudi drugi svetovni vladarji?
11 Danes je čas, da se ljudi opozori na dejstvo, da obstajajo razen vidnih vladarjev iz mesa in krvi še drugi svetovni vladarji. Apostol Pavel, ki je trpel zaradi tistih, ki so trdili, da izkazujejo Bogu sveto službo, nas je opozoril na to dejstvo, ker je pisal sovernikom v poganskem mestu Efez (Mala Azija): »Odenite se z vsem orožjem Božjim, da boste mogli stati zoper zvijačne naklepe hudičeve. Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme (sile, ki povzročajo temo v tem svetu, Jeruzalemska Biblija), zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih (duhovne čete hudobnega v nebesih, Je).« — Efež. 6:11, 12.
12. Komu so podrejeni »hudobni duhovi, ki obvladajo temni svet,« in katero vprašanje si moramo postaviti, ker živimo v tem svetu?
12 Kdo lahko danes, v drugi polovici dvajsetega stoletja, oporeka, da vlada na Zemlji moralna tema, to se pravi hudobna dela? Mnogi materialistični, posvetno izobraženi ljudje temu morda oporekajo; kljub temu ostaja dejstvo in dovolj je tudi dokazov za to, da zares obstajajo »oblasti te teme«, ali, kakor se izraža Dobra vest, »hudobni duhovi, ... ki sedaj obvladajo ta temni svet«. Vse »vojske hudobnosti v (nevidnih) nebesih« stojijo pod suverenostjo satana hudiča, »tistega, ki je hudoben«. (Efež. 6:16; Mat. 13:19) Mi vsi naj temu dejstvu realistično pogledamo v oči, ker je za vsakogar od nas osebnega pomena. Zakaj? Vsi smo namreč »v svetu«. (Jan. 17:11) Tega ne moremo v ničemer spremeniti. Zato občutimo posledice vseh težkih časov, ki jih je človeštvo preživljalo posebno od leta 1914 naprej. To nam pomaga spoznati, v kako slabi situaciji se nahajamo. Zato se ne more nihče od nas izogniti vprašanju: Ali je satan hudič, ker je »vojvoda tega sveta«, v katerem živimo, suveren našega življenja?
13. V čigavi moči leži še vedno svet in katero vprašanje si moramo zato postaviti?
13 To osebno vprašanje zasluži, da ga resno in pošteno preiščemo. Stanje stvari je danes še enako kakor pred devetnajstimi stoletji, ko je pisal zadnji biblijski pisec: »Ves svet leži v Hudobnem.« (1. Jan. 5:19) Zato se osebno vprašajmo: Se tiče to tudi mene? Ali sem tudi jaz v oblasti satana, Hudobnega, suverena tega sveta? Nič ne koristi, če se spotaknemo ob to vprašanje in rečemo: »To vprašanje me preveč odbija, da bi se z njim ukvarjal. Da, pravzaprav je žaljivo. Pod častjo mi je, da bi se z njim ukvarjal.« Gotovo ne želimo, da bi samim sebi kaj natvezili, kar pa bi se lahko zgodilo. Biblijski pisec je napovedal dogodke našega časa, ko je opisal ponižanje hudobnega in njegovih duhovnih sil:
14., 15. Koga zapeljuje satan in kdaj šele bo ustanovljen?
14 »In vržen je bil zmaj veliki, kača stara, ki se imenuje Hudič in Satan, ki zapeljava ves naseljeni svet, vržen je bil k zemlji in angeli njegovi so bili vrženi ž njim. In slišal sem glas velik v nebesih, govoreč: ... Gorje zemlji in morju, ker doli je šel hudič k vam, z veliko jezo, ker ve, da ima kratek rok.« — Raz. 12:9—12, NS.
15 Temu silnemu goljufu ni pri srcu blaginja ljudi. Še vedno se lahko prosto giblje v okolici zemlje, kamor je bil vržen. Ne bo se pustil zadrževati, da ne bi zapeljal vse naseljene zemlje, dokler ne bo mimo vse bolj se bližajoča »bitka velikega dne Boga vsegamogočnega«, bitka Harmagedon. Šele takrat bo skupaj s svojimi demonskimi angeli ‚vržen v brezno, ... da ne zapeljuje več narodov, dokler se ne izpolni tisoč let (vladavine Jezusa Kristusa)‘. (Raz. 16:14, 16; 20:1—3) Ni še prišel čas, ko bo satan hudič s svojimi demoni odstranjen iz okolice zemlje in izoliran v zelo oddaljenem breznu. Po današnjem stanju na zemlji je zelo očitno, da ta čas še ni prišel. Zato je vsakdo brez izjeme v nevarnosti, da ga zapelje satan, suveren sveta. Če samozavestno trdimo, da nas ne bo zapeljal ta, v čigar oblasti leži ves svet, kako se lahko tedaj uspešno borimo proti nadčloveškim hudobnim duhovnim silam? Samo dve možnosti sta: da smo zapeljani ali pa se borimo.
16. Proti komu se ne bomo borili, če smo del tega sveta, in zakaj bi se trud za izboljšanje sveta ponesrečil?
16 Zato naj se vsi, ki trdovratno trdijo, da satan hudič ni suveren njihovega življenja, v vsej odkritosrčnosti vprašajo: ali se uspešno borim proti »vladavinam« nevidne nadčloveške satanove organizacije, proti v njih obstoječim silam, proti »kozmokratom (vsemirskim vladarjem) te teme«, proti »hudobnim duhovnim silam v nebeških prostorih«? (Efež. 6:12, The Bible in Living English; Novi svet prevod) Zapeljani človeški svet se ne bori proti njim in če postanemo del tega sveta, tudi mi tega ne delamo, ne glede na to, koliko bi poizkušali spremeniti svet v političnem, religioznem, družbenem ali materialnem pogledu. Kdor poizkuša izboljšati vidno satanovo organizacijo na zemlji, jo poizkuša samo še dalj ohraniti in jo narediti privlačnejšo in znosnejšo. S takšnim trudom za reformami ne bo nikoli prišlo do milenija miru, blagostanja in sreče za vse človeštvo. Pod sedanjimi ureditvami svet ali človeška družba ni primeren za celotno reformo. Obsojena je na propad in tega »vojvoda tega sveta« ne more preprečiti.
KAKO LAHKO UGOTOVIMO, KDO JE NAŠ SUVEREN
17., 18. Kdo razen satana je lahko naš suveren in kaj govori on o svojem obstoju?
17 Iz sveta ne moremo oditi, temveč moramo v njem živeti. Bomo zato dopustili, da postane satan hudič, izvor zla, suveren našega življenja? Če tega ne želimo dopustiti, koga lahko tedaj izberemo za suverena našega življenja? Tistega, čigar veliki nasprotnik je satan hudič. To je edini resnični in živi Bog. (Jer. 10:10) Po Bibliji se glasi njegovo ime Jehova. (Ps. 83:18) On ni nekaj abstraktnega; ni neosebni, brezoblični, spremenljivi duh, ki bi prežemal vse vesolje in vse, kar je v njem. On je oseba, prav tako kakor je tudi satan oseba. Iz tega, kar govori o samem sebi, se vidi, da ima telo, čigar izgleda si vsekakor ne moremo predstavljati. V nasprotju s satanom hudičem, ki se je sam postavil za boga, je Jehova prvotni Bog, Bog, ki ga ni ustvarilo nobeno stvarjenje, Bog, ki je bil sam, preden je bilo vse ustvarjeno. Upravičeno govori o samem sebi v nasprotju z bogovi narodov, ki so jih naredili ljudje:
18 »Pred menoj ni bil upodobljen Bog mogočni in ne bode ga za menoj. Jaz, jaz sem Jehova in ni ga razen mene rešitelja.« — Iza. 43:10, 11.
19., 20. Zakaj je Jehova Bog izvor vsega dobrega in po čigavi podobi je ustvaril prva dva človeka?
19 On je inteligentno, osebno Bitje, ki je izvor vsega dobrega. Zato je tako, ker je vse na njem dobro. Postavil je človeka na zemljo in ga je ustvaril takega, kakršen je on sam, popolnoma dobrega. Prva knjiga svetih spisov nam poroča: »In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril. In blagoslovi ju Bog, in reče jima Bog: Plodita in množita se in napolnita Zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji ...
20 Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako. In bil je večer, in bilo je jutro, dan šesti.« — 1. Mojz. 1:27—31.
21. V kakšnem stanju je Bog pustil stvarstvo in česa ni imel namen ustvariti?
21 Ko je Bog videl, da je bilo vse, kar je ustvaril »jako dobro«, je pustil tako in je v zvezi z zemljo in človekom prenehal z ustvarjalno dejavnostjo. Ni rekel: »Za vse mora obstajati neko nasprotje. V nasprotju s tem, kar je »jako dobro«, mora obstajati tudi nekaj, kar je zlo. Zato moram zdaj ustvariti nekaj, kar je hudo. Jaz sem dobri Bog, zato moram sedaj ustvariti nekaj nasprotnega, hudobnega boga. V življenje moram priklicati princip zla. Ljudem moram dati nagibe, da delajo nekaj hudega.«
22. Katera biblijska ponazoritev pokaže, da Bog ne more biti istočasno povzročitelj dobrega in zlega?
22 Ne! Od Boga ne poteka nobena takšna napačna filozofija. On ni istočasno povzročitelj dobrega in zla, prav tako kakor studenec ne more dajati istočasno sladke in slane vode. (Jak. 3:12) On ne more biti istočasno svetloba in tema. Apostol Pavel je postavil primerno vprašanje: »Kako se namreč druži pravica s krivico? ali kakšno tovarištvo ima svetlost s temo?« (2. Kor. 6:14) Da bi pokazal, da je na pravem Bogu vse čisto, svetlo in sijajno, je pisal apostol Janez: »Bog (je) luč in teme v njem ni nobene. Ako pravimo, da imamo deleštvo ž njim, pa živimo v temi, lažemo in ne delamo resnice; če pa živimo v luči, kakor je on v luči, imamo deleštvo med seboj.« — 1. Jan. 1:5—7.
23., 24. a) Zakaj je Bog »Oče nebeške luči«? b) Kako je Bog povzročil, da je v času apostolov sijala duhovna luč?
23 Jehova je Bog prosvetljenja, in sicer v korist svojih nebeških in zemeljskih stvarjenj. Kako pomembno je zato, da je dal Bog prvega dne svojega ustvarjalnega tedna povelje: »Bodi svetloba!« Ker je ustvaril nebesna telesa, ki dajejo svetlobo, da svetijo njegovim stvarjenjem na zemlji, je imenovan tudi »Oče luči«. Naravna dnevna svetloba je ena dobrih stvari, ki izvirajo od njega, ker je pisano: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ali sence vsled obrata svetil.« — 1. Mojz. 1:3, 14—18; Jak. 1:17.
24 Z izrazitimi besedami je rekel apostol Pavel o Božji moči, da razsvetljuje ljudi: »Ker Bog, ki je rekel: ‚Iz teme naj zasveti luč‘, on je, ki je zasvetil v srcih naših, da dodeli svetlo spoznanje slave Božje v obličju Kristusovem.« (2. Kor. 4:6) Glede na to dejstvo ne more nihče upravičeno trditi, da zagovarja Jehova, Bog Biblije, temo nevednosti in krivih naukov. Skupaj s krščanskim apostolom Janezom moramo reči, da je Bog luč in kot takšen je največji prosvetitelj, ki je kdajkoli obstojal. Krščanstvo — to se pravi pravo krščanstvo, ne tisto, kar zastopajo cerkve krščanstva — je največje prosvetljenje, ki ga je človeštvo kdajkoli dobilo. Kot svetloba daje življenje in svobodo!
25. Kako bo naše življenje razsvetljeno, če dovolimo, da je Bog prosvetljenja suveren našega življenja?
25 Ali je ta Bog prosvetljenja tista duhovna oseba, ki si jo želimo za suverena svojega življenja? Če si ga izberemo za suverena, bo naše življenje razsvetljeno z lučjo resnice, z lučjo, ki nas osvobodi, tako da lahko kot svobodni ljudje delamo razumne odločitve in postopamo pravilno. Ta luč nam pokaže tudi pot v večno življenje v harmoniji s suverenom vesolja.
[Slika na strani 209]
Juda Iškariot je dopustil, da je satan hudič postal njegov suveren, kar je vodilo do izdajstva Jezusa Kristusa