Življenje in luč z roko v roki
»Kajti pri tebi je življenja vir, v svetlobi tvoji vidimo svetlobo.« — Ps. 36:9.
1., 2. Zakaj raste naše cenjenje svetlobe kot nečesa, kar nujno potrebujemo in nam je hkrati izvor radosti?
SVETLOBA in tema sta največji nasprotji. Če ob svetlem dnevu potujemo po odprtem področju, se čutimo precej varne. Ne vidimo samo neposredne okolice ali gremo do določenih stvari in jih otipamo, temveč lahko spoznamo tudi nekatere posebnosti dežele v daljavi in celo nekaj, kar se pojavi na obzorju. Nasprotno pa bi bilo v popolni temi nerazumno storiti en sam korak brez žepne ali drugačne svetilke in celo z njo bi se gibali skrajno oprezno.
2 Ne glede na to, da jo potrebujemo za življenje in gibanje, nam svetloba življenje tudi lepša in dela prijetnejše. Vzemimo, da potujemo po žgočem soncu in pridemo v senčnat gozd. Kako prijetno nasprotje! Zakaj je to nasprotje tako prijetno? Ker je za oči blago in mehko. Različna drevesa in njihovo grmovje in morda še nekaj cvetlic v podrastju reflektirajo svetlobo v mnoge barvne odtenke. Ko pogledamo v nebo, nas sonce ne slepi, ker je zakrito z vejami in listjem, in svetlobo lahko vidimo samo v neštetih majhnih pikah ali krpah. Najraje bi kar ostali in uživali mir in lepoto gozda, še posebej, če je z nami kak prijatelj, ki zna to prav tako tiho uživati.
3. Katera naravna povezava obstaja med svetlobo in življenjem?
3 Seveda velikanske vrednosti, ki jo ima svetloba zaradi svoje koristnosti in tudi kot izvor neskončnega veselja, ne bi mogli spoznati in ne ceniti, če ne bi živeli ali če bi bili slepi. Da, čim bolj zdravi smo in čim bolje vidimo, tem bolj cenimo svetlobo. Življenje in svetloba hodita resnično z roko v roki.
4. a) Zakaj in v katerem pogledu smatrajo to ljudje za samo po sebi umevno? b) Na kateri dogodek lahko opozorimo takšne ravnodušne ljudi?
4 Na žalost gleda mnogo ljudi na to kot na nekaj samo po sebi umevnega. Uživajo ugodje življenja in svetlobe, toda ne razmišljajo, kdo je povzročitelj tega. So mnenja, da je življenje v bistvu nastalo slučajno, zaradi nekega razvojnega procesa, ki se je sam po sebi pričel in ga ni nihče vodil. O svetlobi, ki jo uživamo na zemlji, pravijo, da ne more prihajati od nikoder drugod kakor od sonca. Kako presenečeni, da ne rečemo šokirani, bi bili takšni ljudje, če bi doživeli, kar je doživel neki mož v daljnji preteklosti in kar je kralju Agripi II. takole opisal: »Opoldne na potu sem videl, o kralj, z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj.« Kdo je bil ta mož? Kdaj je to doživel in kakšnega pomena je bilo to? — Dej. 26:13.
5. Zakaj lahko smatramo poročilo o Savlovem dogodku, ki je vodil do njegove spreobrnitve, za zanesljivo?
5 Mnogi ljudje, med njimi tudi tako imenovani kristjani, prištevajo nekatere dogodke, o katerih poroča Biblija kot o dejstvih, med mite in legende. Toda niti ti ljudje ne oporekajo, da je resnično živel mož z imenom Pavel, prej znan pod imenom Savel iz Tarsa, in da je napisal mnoga pisma, ki pripadajo danes Krščanskim grškim spisom. Tudi ni nobenega razloga za dvom v posameznosti, ki jih je zapisal zanesljivi zgodovinar Lukež o Savlovi spreobrnitvi. Celotno poročilo, ki ga najdemo v Dejanjih apostolov 9:1—30 — tudi to, kar je Jezus rekel takrat Pavlu, nosi pečat resnice. Ne moremo si misliti, da bi si Pavel vse to samo domišljal, če pomislimo, s kakšnim namenom je potoval v Damask. Kako veliko je bilo takrat njegovo sovraštvo do kristjanov, je prikazal kralju Agripi z besedami: »Po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih (izven mesta Jeruzalema) mestih.« Na poti v Damask pa je tedaj doživel, kakor že omenjeno, velik šok in največje presenečenje v svojem življenju. To je bil torej ta dogodek. Kakšnega pomena pa je vse to bilo? — Dej. 26:8—11.
PRIČATI O SVETLOBI POMENI ŽIVLJENJE
6. Kakšno nalogo je dal Jezus Savlu in zakaj naj se zanjo zanimamo?
6 Točnejši premislek besed, ki jih je Jezus takrat izgovoril Savlu, bo za nas zelo poučen in koristen. S tem bomo več izvedeli o tesni povezavi med življenjem in svetlobo in videli, zakaj zadeva to vsakega od nas, ne glede na to, kako reagira. Ko je Jezus dal Savlu njegovo nalogo, mu je rekel: »Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval, ko te bom reševal od ljudstva judovskega in poganov, med katere te sedaj pošiljam, da jim odpreš oči, da se izpreobrnejo od teme k luči in od oblasti satanove k Bogu: da prejmo odpuščenje grehov in delež med posvečenimi po veri, ki je v mene.« — Dej. 26:16—18.
7. Kaj dokazuje, da je Savel — pozneje imenovan Pavel — nalogo sprejel?
7 Iz nadaljnjega Savlovega govora pred kraljem Agripo vidimo, da je nalogo brez oklevanja prevzel: »Zato ... nisem bil nepokoren nebeški prikazni, ampak oznanjeval sem ... do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ... namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih luč oznanjevati temu narodu in poganom.« (Dej. 26:19—23) Savel je Jezusove besede pravilno razumel. Vprašanje je samo, če jih tudi ti pravilno razumeš in spoznavaš, kako naj bi vplivale nate. Premisli!
8. a) Pokaži, da imajo lahko nekateri izrazi dobeseden kakor tudi prenesen pomen. b) Kateri primer pokaže, da se v Bibliji določene izraze uporablja simbolično?
8 Jezus se je očitno simbolično izražal, ko je rekel Savlu, da mu bo dal videti določene reči in ga navedel, da še drugim odpira oči, da se bodo iz teme obrnili k luči. To ni bilo nič novega, nič posebnega. Dobesedni vid in razum sta tesno povezana med seboj. Pogosto uporabljamo izraze, ki imajo dobesedni pomen ali pa se jih lahko razume tudi v duhovnem smislu, torej imajo opravka z razumom in srcem. Mar ne rečemo večkrat: »Končno sem spregledal,« s tem pa mislimo, da to, kar je bilo rečeno, razumemo? Dober primer za to najdemo pri Pavlu, ki je pisal v enem svojih listov: »Da vam da Bog Gospoda našega Jezusa Kristusa ... duha modrosti in razodetja v spoznanju njegovem, razsvetljene oči srca vašega.« — Efež. 1:17, 18.
9. Kaj ponazarja luč v nasprotju s temo?
9 Luč je torej primerna ponazoritev resnice in drugih stvari, ki se jih lahko pusti videti, na primer pravičnosti. Tema pa je nasprotno ponazoritev zmote in nevednosti kakor tudi podobnih reči, ki se jih raje skriva, na primer sramotno obnašanje ali slaba dela.
10. a) Ali je Pavel dajal pričevanje za resnico kot tako? b) H katerim korakom vodi sprejem biblijske resnice?
10 Pavel je očitno spoznal, da naj pod vodstvom obujenega Gospoda Jezusa daje pričevanje za luč, tako da ‚razodeva resnico‘ (2. Kor. 4:2), in sicer ne resnico kot tako, temveč resnico iz Božje besede, Biblije. (Jan. 17:17; 1. Tim. 2:4; 2. Tim. 2:15) Kdor je sprejel resnico, ta je spregledal s svojimi duhovnimi očmi in lahko je spoznal, kaj mora storiti, da ne pride samo k svetlobi, temveč tudi dobi življenje, in to življenje pomeni — kakor luč — prav tako mnogo več kakor sedanje dobesedno in minljivo življenje našega človeškega telesa. Ta globlji pomen pride do izraza v naslednjih besedah apostola Pavla, namenjenim Efežanom: »Tudi vas je oživil, ki ste bili (prej) mrtvi po prestopkih in grehih.« To pojasnilo je samo prvi korak k točnemu razumevanju življenja, kakor ga vidi Bog. — Efež. 2:1.
11. a) Kako lahko pričamo za luč in kaj ima to skupnega z življenjem? b) Kakšnega stališča se moramo v zvezi s tem varovati?
11 Zato lahko rečemo, da življenje in luč tako dobesedno kakor tudi v prenesenem in duhovnem smislu hodita z roko v roki. Pavel je pričeval za luč, za resnico, in to je zanj pomenilo življenje. Tudi za nas pomeni življenje, da sprejmemo resnico in jo dajemo naprej drugim. Ali vidiš, kakšno vlogo igraš pri tem? Da bi to še bolje razumel, se želimo še pobliže ukvarjati z besedami, ki jih je Jezus govoril možu, ki je potoval v Damask. Zanimivo je, da je videl ta mož kljub prehodni slepoti v duhovnem smislu nenadoma vse s čisto novega gledišča. Pri tem je igralo vlogo tudi njegovo srce. Ni bil uporen ali neposlušen. To se lahko reče tudi za nas, če ohranjamo v mislih naslednje besede, ki jih je Jehova povedal Ezekielu: »Sin človečji, prebivaš sredi uporne družine: imajo oči, da bi videli, a ne vidijo, ušesa, da bi slišali, a ne slišijo, ker so uporna družina«. — Ezek. 12:2.
POD ČIGAVO OBLASTJO SE NAHAJAŠ?
12. Kakšnemu namenu naj bi služila naloga ki jo je dobil Savel, in kaj želimo vedeti v zvezi s tem?
12 Jezus je Savlu rekel, naj se ljudem odpro oči, da bi se »izpreobrnili od teme k luči in od oblasti satanove k Bogu«. (Dej. 26:18) O izviru moči in o vladajoči moči je govoril torej v zvezi s temo in lučjo ali, kakor bi se reklo, v zvezi s smrtjo in življenjem. Gotovo želimo vedeti, pod čigavo oblast pridemo, če bi želeli od ene strani preiti na drugo.
13. Kako pokaže Božja beseda, da je Jehova a) izvor luči in b) izvor življenja?
13 Jehova daje v svoji besedi jasno razumeti, da je on izvor življenja in luči. On je »stvarnik nebes ... obrazovatelj zemlje in stvaritelj njen ... upodobil jo je v prebivanje (živih stvarjenj)«. Poročilo o ustvaritvi v 1. Mojzesovi potrjuje to z besedami: »V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.« Nato je rečeno glede zemlje: »In reče Bog: Bodi svetloba!« Pozneje je omenjena večja luč, ki naj »gospoduje dnevu«, to se pravi sonce, najvažnejši izvor luči in energije za zemljo, brez katere na zemlji ne bi bilo življenja. Ob kroni zemeljskega stvarstva je rečeno: »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdihne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša«, in sicer živa duša po Božji podobi. Adam, in kasneje še Eva, je bil ustvarjen popoln; opremljena sta bila z vsem razumom in vsemi fizičnimi in duhovnimi sposobnostmi in sta lahko tako življenje in luč polno uživala. — Iza. 45:18; 1. Mojz. 1:1, 3, 16, 27; 2:7.
14 Na osnovi katerega dejstva lahko spoznamo da je Jehova najvišja oblast in katera vprašanja se zato postavljajo?
14 Iz tega se jasno vidi, da Jehova Bog ni samo izvor in povzročitelj življenja in luči, Stvarnik in Življenjedajalec, temveč je v tej lastnosti tudi najvišja pravnoveljavna oblast, najvišji vladajoči Vladar. (Ps. 103:19; Dan. 4:17, 35; Raz. 4:11) Če priznavamo to dejstvo, bi seveda radi vedeli, zakaj ne more obstajati oblast, ki bi se upirala Jehovi. Kaj je mišljeno z »oblastjo satana«, ki jo je omenil Jezus? Kako je nastala in kako lahko zapustimo njeno vladarsko področje?
15. a) Kako je satan na zvit način poizkušal spodkopati Božjo vladavino? b) Kakšno vlogo je pri tem igrala Božja beseda? c) Kaj je Adama in Evo gnalo k takšnemu postopanju?
15 Kakor pokazuje biblijsko poročilo, je hotel satan svoj vpliv uveljavljati na zvit način, in to se mu je tudi posrečilo. Kako pa je pri tem ravnal? Z umetnostjo pregovarjanja in hinavščino. Zmoto je skril pod laž in jo predstavil za resnico. Z drugimi besedami: temo je predstavil za svetlobo. Zanimivo je, da je zapletel zraven življenje, ker je rekel Evi, da ne bo umrla, temveč da bo kot človek na zemlji dalje živela, če sprejme njegov predlog. Obljubil ji je večje spoznanje, ko je po kači rekel: Tisti dan, ko bosta jedla od njega (prepovedanega sadu), se vama odpro oči.« Nato ji je obljubil še neodvisnost od Boga, ko je dodal: »In bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojz. 3:1—5) S tem je hotel satan reči, da Božja beseda in zapovedi niso zanesljiva luč, ki bi Adamu in njegovi ženi kazala pot v večno življenje. Zatem sta se odločila — najprej Eva in nato še Adam — prestopiti preprosto in nedvoumno Božjo zapoved in ubrati sebično, neodvisno pot, pot, ki ju je vodila stran od življenja in od luči v Božji milosti, v temo in smrt. (Ps. 119:105; glej tudi 2. Kor. 11:14.)
16. a) Zakaj je koristno pobliže spoznati satanovo ravnanje? b) Kako Biblija osvetljuje ta problem?
16 Sedaj pa za trenutek postojmo, da pregledamo eno glavnih satanovih metod in njeno učinkovitost. Kakor pri Evi uporablja tudi pri nas zvito sredstvo prevare, da bi nas, če bi bilo le mogoče, navedel, da gledamo na stvari s sebičnega gledišča. Ko zavlada v našem srcu sebičnost, se satanu prej posreči, da nas preslepi in vara, tako da pademo v njegovo zanko. Želimo se opravičevati in puščamo strah pred Bogom ob strani. To se jasno vidi iz Psalma 36:1—3, kjer piše: »Sodba o grehotnosti brezbožnika se glasi v srca mojega globini: Pred očmi njegovimi ni strahu Božjega. Kajti pregreha se mu sladka v oči, da se ne bo našla krivica njegova in sovražila. Besede ust njegovih so zloba in zvijača, opustil je razum, da bi delal dobro.« Kako se glasi Božja sodba nad takimi ljudmi, izvemo iz besed preroka Izaije: »Gorje jim, ki pravijo hudemu dobro in dobremu hudo, ki imajo temo za luč in luč za temo! ... Gorje jim, ki so modri v svojih očeh in razumni sami pri sebi!« Varujmo se tega, da bi se ‚zakrknili vsled prevare greha‘. — Iza 5:20, 21; Heb. 3:13.
17. Koliko je človek sam kriv, da je prišel vedno bolj pod satanov vpliv?
17 Po uporu v Edenu so prišli ljudje na splošno vedno bolj pod satanov vpliv in oblast. Krivda za to je bila predvsem satanova, toda tudi človek sam je prav tako precej prispeval. Mislimo na to, da Bog človeštva ni pustil v nevednosti o sebi. On je sicer neviden, toda »njegove nevidne lastnosti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati«. (NS) V soglasju s Psalmom 36:1—3 govori Pavel dalje: »Ker vkljub temu, da so spoznali (ljudje) Boga, ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temveč so zabredli v ničeve misli in njih nerazumno srce je potemnelo.« (Rim. 1:19—23) Res je, da je satan predstavil temo za luč, toda na žalost so ljudje dajali prednost temi in brezbožnosti, ne pa luči. To potrjuje navdihnjena Enohova prerokba, ker v njej najdemo štirikrat izraz »brezbožni« ali »brezbožno«. (Juda 14, 15) Tri izjeme, ki so bile po biblijskem poročilu v času pred potopom, namreč Abel, Enoh in Noe, so bile samo potrdilo za neopravičljivost večine. Ti možje so »hodili z Bogom«. Za Noeta je bilo rečeno, da je ‚pokazoval bogaboječnost in po njej obsodil svet‘. — 1. Mojz. 5:22; 6:9; Heb. 11:4—7.
KRALJEVSKA OBLAST
18. Kakšen razvoj je nastopil po potopu glede satanovega vladanja?
18 Po potopu je pričel satan izvajati silo po čisto določeni vidni obliki države. Prvič beremo o kraljestvu. Satan je v Nimrodu našel voljno orodje za svoj častihlepen namen. O Nimrodu beremo: »Ta je začel mogočen biti na zemlji. On je bil junak-lovec v nasprotovanju Jehovi ... In začetek njegovega kraljestva je bil Babel ... v deželi Sinearski. Iz te dežele je šel v Asur in je zidal Ninive.« — 1. Mojz. 10:8—12, NS.
19. a) Kako se je pokazal upor proti Jehovi in kako je Jehova reagiral? b) Kako se je ta upor razvijal naprej, čeprav je bil začasno ustavljen?
19 Spodbujeni z istim častihlepjem in enakim uporniškim duhom so nekateri ljudje sklenili, da si prisvojijo oblast in jo nato zadržijo. Rekli so: »Dejte, zgradimo si mesto in stolp, ki mu vrh bodi do neba, in naredimo si ime, da se morda ne razkropimo po vsej zemlji.« (1. Mojz. 9:1; 11:1—8; Dej. 4:24) Večina ljudi pa je še dalje dajala prednost človeški vladavini in vedno so se našli takšni, ki so imeli satanovega duha in so težili za močjo in vladanjem. Na ta način so nastala kraljestva, ki so jih zasnovali ljudje. Nekatera so bila v začetku samo mestna kraljestva, druga so obsegala celo pokrajino, kakor kraljestvi Moab in Amon, in končno so nastala cesarstva in svetovne sile.
20. a) Kakšno vlogo je igrala religija v kraljestvih, ki so jih osnovali ljudje? b) O kateri izjemi poroča Biblija? c) Kako in v kakšnem obsegu je vladal satan nad večino ljudi?
20 Religija je sicer pri vseh teh kraljestvih igrala pomembno vlogo, toda niti vladarji niti njihovi podložniki niso Jehove priznali za najvišjega vladarja, ki mu pripada oboževanje in podložnost. (Jer. 10:10; Dan. 6:26) Biblija omenja eno samo izjemo: Melhizedeka, kralja v Salemu. Služil je tudi kot »duhovnik Boga, Najvišjega«. Ko je blagoslovil Abrahama, je rekel: »Blagoslovljen bodi Abram od Boga mogočnega Najvišjega, Stvarnika nebes in zemlje.« Abram sam se je podobno izrazil o Bogu, ko je govoril s kraljem v Sodomi. (1. Mojz. 14:18—23) Sicer pa je nad vsemi kraljestvi vladal satan skupaj z neposlušnimi angeli, ki so se mu priključili po krivi religiji in s prevaro. To se običajno ne upošteva, ker so satan in njegove demonske čete za človeško oko nevidni; da, nevidni, toda vseeno zelo učinkoviti. Jezus je satana hudiča trikrat imenoval ‚vojvodo tega sveta‘, in Pavel opisuje boj, ki ga vodijo kristjani proti satanu, kot boj »zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih«. — Jan. 12:31; 14:30; 16:11; Efež. 6:11, 12; glej tudi 2. Kor. 4:4.
21. a) Kaj pomeni, osvoboditi se satanove oblasti? b) Zakaj je razvoj stvari na obeh straneh danes dosegel pomembno točko?
21 Če naj bi se torej ljudje, kakor je rekel Jezus Savlu, obrnili »od oblasti satanove k Bogu«, tedaj pomeni to zanje prehod od enega vladarskega področja k drugemu. Pavel je pisal: »(Jehova) nas je rešil iz teme oblasti in prestavil v kraljestvo Sina ljubezni svoje.« (Kol. 1:13) Danes je razvoj stvari na obeh nasprotujočih straneh — na Jehovini strani in na strani satana hudiča — dosegel pomembno in kritično točko. Napovedano »sovraštvo« med obema stranema je očitno doseglo višek. (1. Mojz. 3:15) Tema v vladarskem območju satana še nikoli ni bila tako velika kakor danes. Vladajoči in podložniki ne vedo, kako bi rešili mnoge pereče probleme. Vlada tako gosta tema, da se jo kar tipa. (2. Mojz. 10:21, 22) Nad podložniki Jehovine vladavine, ki jo izvaja njegov mesijanski kralj, Jezus Kristus, pa sije luč resnice in pravičnosti močneje kakor kdajkoli prej. Ne kaže jim samo poti, temveč jim vliva tudi zaupanje in povzroča, da so deležni mnogih duhovnih blagoslovov in radosti. Pri vprašanju, o katerem morajo ljudje sedaj odločiti, gre torej za vladarstvo in kraljevsko oblast.
22. Kje in kako se posebej poudarja oblast in vladarstvo a) glede na mesijansko kraljestvo in b) glede satanove zahteve do oblasti?
22 Ta točka je v Razodetju še posebej poudarjena. V neki viziji je Janez slišal močne glasove v nebesih, ki so govorili: »Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega, in kraljeval bo kot Kralj na vekov veke.« (NS) To se je izpolnilo leta 1914, ko se je končala neprekinjena oblast, ki so jo izvajali narodi z Božjim dopuščenjem od leta 607 pred n. št. 2520 let. Zatem ko je Janez videl rojstvo mesijanskega Kraljestva kakor tudi vojno v nebesih in padec zmaja, satana hudiča, iz nebes, je slišal naznanilo: »Zdaj je prišlo zveličanje in moč in kraljestvo Boga našega in oblast Kristusa njegovega.« Nasprotno od tega izvemo iz naslednje vizije, da je dal zmaj »divji zveri« (simbolu svetovne politične satanove organizacije) »moč svojo in prestol svoj in oblast veliko«, tako da so jo oboževali vsi prebivalci zemlje. Nekaj podobnega je rečeno o oboževanju »podobe divje zveri«, ki ponazarja sodobnega osmega biblijskega kralja. Da, satanova organizacija izvaja pritisk na vse ljudi, da bi sprejeli znamenje, brez katerega postane življenje skoraj nemogoče. (Raz. 11:15; 12:10; 13:2, 15—17)
23. a) Katera vprašanja naj bi si zato postavili? b) Kako se razume zadnji del Psalma 36:9 in do kakšnega zaključka pridemo, če se na to opiramo?
23 Pod čigavo oblastjo se nahajaš ti? Ali se zadovoljiš s tem, da veljaš za podpornika svetovne satanove ureditve? Ali pa odkritosrčno želiš uiti satanovi oblasti, ni ti pa jasno, katere korake moraš storiti, in se bojiš s tem povezanih posledic? V svojo ohrabritev odpri še enkrat Psalm 36. Po opisu slabega stališča tistih, ki v svojih očeh vedno pravilno postopajo, ki zato svojih napak ne vidijo in se jih zato tudi ne naučijo sovražiti, se Psalmist obrača k Jehovi. Slavi Jehovino ljubečo dobroto zvestost in pravičnost kakor tudi blagoslove, ki so jih deležni tisti, ki iščejo zavetja pod njegovimi krili. O Jehovi govori kot o »izvoru življenja« in nato še dodaja besede: »V svetlobi tvoji vidimo svetlobo.« Drugače povedano: šele tedaj bomo navedeni, da se odvrnemo od teme k svetlobi in spoznamo, kaj moramo storiti, da bi dobili večno življenje pod Božjim kraljestvom, ko se naučimo vse — tudi sami sebe — gledati z njegovega stališča. Srečni smo, če hodimo s to lučjo, z resnico in pravičnostjo, z roko v roki, ker »pravičnikov pot je kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do popolnega dne«. Tedaj lahko molimo kakor David: »Ohrani milost svojo njim, ki te poznajo, in pravičnost svojo tistim, ki so pravega srca.« — Ps. 36:5—10; Preg. 4:18.
[Slika na strani 359]
Adama in Evo je želja po neodvisnosti odpeljala daleč proč od luči in življenja, v temo in smrt.
[Slika na strani 360]
Bog je onemogočil namen graditeljev Babilonskega stolpa, tako da jim je zmešal jezik.