Vprašanja bralcev
● Vzemimo, da neverni zakonec zapusti partnerja, ki je veren. Ali je s tem dan pogoj za biblijsko veljavno razvezo, ko vendar Pavel v 1. Kor. 7:15 reče: »... Ni suženjski vezan brat ali sestra v takih slučajih; na mir pa nas je poklical Bog«?
Ne, ker apostol ne govori tukaj o razvezi, temveč kristjanu samo zagotavlja, naj ne misli, da je obsojen, če ga je neverni namenoma zapustil, čeprav se je vestno trudil živeti z njim v miru.
Pavel hrabri vernega partnerja neposredno pred tem, naj nevernega ne zapusti, če ta »privoli prebivati ž njim (kristjanom)«. Zakaj? »Posvečen je namreč mož nevernik po ženi in žena nevernica je posvečena po bratu; ker bi sicer bili nečisti vaši otroci, sedaj pa so sveti.« — 1. Kor. 7:12-14.
V zvezi s tem bi seveda lahko nastalo vprašanje, v kakšnem položaju se nahaja verni, če ga neverni partner zapusti kljub odkritosrčnemu trudu. Ali naj misli, da ga je Bog zavrgel ali da njegovi otroci niso več sveti, ker mu je bila vsiljena ločitev, na katero ni mogel vplivati?
Ne, ker apostol odgovarja: »Če se pa hoče nevernik ločiti, naj se loči. Ni suženjski vezan brat ali sestra v takih slučajih; na mir pa nas je poklical Bog.« Ko je verni storil vse, kar mu je bilo v razumni meri mogoče, da bi preprečil ločitev, se mu ni treba čutiti dolžnega, da bi hodil za nevernim in bil »suženjsko« vezan nanj. Če bi bil neverni pripravljen v miru živeti z vernim, bi bil vernik »suženjsko« vezan izpolnjevati zakonske dolžnosti. Toda apostol upošteva, da je postalo vernemu z izsiljeno ločitvijo to nemogoče.
Kristjan živi sedaj v določeni meri v miru in lahko služi Jehovi, čeprav se je zaradi ločitve normalno prisiljen spremeniti v svojih občutkih in tudi telesno. Poleg tega bi s poizkusom izsiliti spravo verjetno napetost med obema le še narasla. Morda bo imel neverni končno spet željo, da se vrne. To bi bilo razveseljivo, v kolikor želi s svojim partnerjem živeti v miru in bi lahko upali, da postane veren. Bilo bi tudi v soglasju z vsemi splošnimi navodili, ki so dana pred tem v 10. in 11. vrsti, da morata namreč v primeru ločitve oba ‚ostati neporočena ali pa se zopet spravita‘.
To pa žene, če je verna, ne bo zadrževalo, da ne bi storila zakonitih korakov za vzdrževanje svojih življenjskih potreb kakor tudi potreb otrok, če se ji zdi to priporočljivo ali potrebno. Biblija — in pogosto tudi deželni zakon — nalaga očetu in zakonskemu možu dolžnost skrbeti za družino.
Jezus Kristus ni rekel, da je prav, če se verni, zatem ko ga je neverni zapustil in se od njega ločil, zopet poroči. Apostol Pavel tudi ne gre preko tega, kar je rekel Jezus, ko tukaj navaja nekaj, kar imenujejo katoliške avtoritete »Pavlov privilegij«. Pavel se zelo zavzema za obstoj zakona, ne za njegovo razvezo. Zakon je očitno razvezen s smrtjo, toda dokler živita oba partnerja, je samo »prešestvo« (grško: porneia) za nedolžnega partnerja razlog za ločitev s pravico, da se znova poroči. — Mat. 5:32; 19:9; 1. Kor. 7:39.
Pavel torej ne spodbuja s svojimi besedami v 16. vrsti vernega partnerja, naj okoliščino, da se je neverni ločil od njega, smatra za priložnost, da se ga povsem osvobodi, v nasprotju z razlago nekaterih prevajalcev. Njegove besede se glasijo: »Ker kaj veš žena, že moža zveličaš? ali kaj veš, mož, če ženo zveličaš?« S temi retoričnimi vprašanji naj ne pride do izraza — kakor nekateri trdijo — da verni prevzame nase preveliko tveganje, če poizkuša ohraniti zakon v upanju, da bo pomagal nevernemu k rešitvi, in da bi se bilo razumneje ločiti od nevernega, dokler je to možno na osnovi okoliščine, da se je neverni ločil od vernega. Pavel predvsem poudarja prednosti, ki nastanejo iz tega, če nekdo ostane pri nevernem.
V 16. vrsti pravzaprav svetuje ljudem, ki se nahajajo v neenakem jarmu, ko pokaže, da neverni zakonec, ki je pripravljen ostati pri vernemu, morda postane veren in bo tako rešen. Ali ni to tehten razlog, da se vernik ne loči, razlog, ki kaže ljubezen? Tudi je po črki in duhu v soglasju z ostalimi Krščanskimi grškimi spisi vključno z opozorilom Petra, naslovljenega na krščanske žene, da »če kateri (možje) niso poslušni besedi, jih pridobijo s svojim vedenjem brez besede«. — 1. Pet. 3:1-6.
Najboljši dokaz, da je treba Pavlov nasvet tako razumeti, so mnogi zakoni med krščanskimi Jehovinimi pričami, ki jih je Bog blagoslovil, ker je verni partner ostal pri nevernem. Da, v mnogih primerih je verni prenašal prehodno ločitev, pozneje pa je doživel, da se mu je prejšnji nevernik pridružil kot oboževalec Jehove, da gre z njim skupaj po poti v večno življenje.