Znanje, ki ne prihaja od ljudi

»NE veste, kaj bode jutri. Kakšno je življenje vaše? Hlap namreč ste, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine.« S temi besedami je v Bibliji izrečeno neizpodbitno dejstvo: mi ljudje ne moremo trditi, kaj prinese jutrišnji dan. — Jak. 4:14.

Ali ne bi bilo zato ljudem še mnogo težje, da, celo nemogoče, z absolutno točnostjo napovedati večje dogodke stoletja vnaprej? Ali ne bi bila trditev Biblije, da je navdihnjena od Boga, še bolj potrjena, če bi bile v njej takšne napovedi ali prerokbe? Ali so v Bibliji takšne prerokbe? Poglejmo naslednje:

USODA BABILONA IN NINIV

Mesto Babilon, ki je bilo zgrajeno na obeh straneh Evfrata, je bilo nekoč najpomembnejše, mogočno glavno mesto velike babilonske svetovne sile. Obdan s palmami, oskrbljen s trajno vodno zalogo, je stal ob trgovski poti od Perzijskega zaliva proti Sredozemskemu morju; mesto je imelo dejansko izreden položaj. Toda še preden se je dvignil Babilon kot satelit asirske svetovne sile do glavnega mesta vedno bolj se razširjajočega babilonskega svetovnega vladarstva, je v osmem stoletju pred n. št. pojasnil hebrejski prerok Izaija: »Babilon, dika kraljestev, s katerim so se ponašali prevzetni Kaldejci, bode podoben Sodomi in Gomori, ki ju je Bog razdejal. Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda, tudi Arabec ne postavi tam šatora, niti pastirjem ne bodo tam počivale črede.« — Iza. 13:19, 20.

Nihče danes ne more oporekati, da se te besede niso izpolnile. Že mnogo stoletij je Babilon v ruševinah. Niti spomladi tam ne vidimo ovc ali koz. Babilon je dejansko doživel neslaven konec. André Parrot, vodilni konzervator francoskih narodnih muzejev, je rekel:

»Name je vedno naredil vtis popolnega opustošenja ... (Vsaka skupina turistov) se vrne na splošno razočarana ... ,Ni več kaj videti‘, se glasi njihova, skoraj enoglasna sodba. Nepripravljeni, so pričakovali, da bodo lahko občudovali templje, palače in ‚Babilonski stolp‘. Tako pa so skupini pokazali samo kupe ruševin, ki učinkujejo zelo nespektakularno, ker so skoraj v celoti iz ilovnatih blokov, posušenih na soncu, sive barve in neodporni. Uničevalnost človeške roke se je povečala še s pustošenjem narave, ki vedno zahteva svoj davek od vsega, kar je bilo z odkopavanjem privedeno na svetlo. Zaradi vremenskih vplivov bi se tudi najlepši gradbeni spomenik spremenil nazaj v prah, iz katerega je bil iztrgan, če ga ne bi stalno vzdrževali ... Nobena sila Zemlje se ne more upreti stalnemu razpadanju. Babilona se ne more več zgraditi. Njegova usoda se je izpolnila ... Babilon je popolnoma izginil.« (Babylon an the Old Testament, str. 13, 14.)

Tudi Ninive, glavno mesto asirske velesile, so zapuščen grič ruševin, kar prav tako dokazuje, da se biblijske prerokbe točno izpolnjujejo. Usodo Niniv je napovedal prerok Zefanija v sedmem stoletju pred n. št.: »Ninive naredi (Bog) v samoto, suho kakor puščava. In ležale bodo sredi mesta črede.« — Zefan. 2:13, 14.

Dokazi, da se je izpolnila Božja volja, ki pride do izraza v teh besedah, še vedno obstojajo. Dva velika griča označujeta mesto, kjer je nekoč stalo ponosno glavno mesto Asirije. Na enem leži vas s pokopališčem in mošejo, na drugem pa ni nič drugega razen travnatih površin in nekaj obdelanih njiv. Spomladi se tam pasejo ovce in koze.

Ali bi lahko človek vedel vnaprej, da bosta mogočni mesti Babilon in Ninive doživeli takšen konec? Ali bi mogel človek vedeti, da se bodo pasle črede ovc in koz na mestu, kjer so stale Ninive na področju opustošenega Babilona pa ne? Niti Izaija, niti Zefanija nista zase trdila, da sta avtorja svojih preroških napovedi. Označila sta to vest kot »besedo« ali vest pravega Boga, čigar ime je Jehova. (Iza. 1:1, 2; Zef. 1:1) Ali nimamo dober razlog za to, da verjamemo, kar sta rekla, ko vendar vidimo, da so se njune prerokbe izpolnile?

Nobenega tehtnega ugovora ni — tudi ne glede časa pisanja, — po katerem bi te, že izpolnjene prerokbe izgubile na svoji prepričevalnosti. Babilon je obstajal celo še v prvem stoletju našega štetja, čeprav ne v svojem prejšnjem sijaju. Kljub temu je bila v Izaijevem zvitku z Mrtvega morja (ki ga učenjaki datirajo v pozno drugo ali zgodnje prvo stoletje pred n. št.) ista prerokba o Babilonu kakor v poznejših manuskriptih. Trditev, da so poročilo zapisali šele po teh dogodkih in mu dali preroški značaj, izgubi s tem vsako osnovo. Razen tega ne more nihče pojasniti ruševin Babilona in Niniv.

BIBLIJSKE PREROKBE SO EDINSTVENE IN SMISELNE

Seveda bi hoteli nekateri razvrednotiti pričevanje biblijskih prerokb in govorijo, da so bili v starem času še drugi preroki, ki niso trdili, da so navdihnjeni od Jehove, Boga Biblije. Toda kaj so ti preroki napovedovali? Kakšne vrednosti so njihove prerokbe? Upoštevajmo, kaj piše o tem v Encyclopaedia Americana (izdaja 1956, zv. 22, str. 664): »Nobene važne izjave teh neizraelskih prerokov nam niso ostale zapisane ... Ti preroki so bili neka vrsta jasnovidcev, ki so posamezniku odgovarjali na določena vprašanja in njihove izjave zato niso bile splošnega pomena ali trajne vrednosti.« Dejstvo, da so bili hebrejski preroki navdihnjeni od Boga, nikakor ni zanikano s tem, da so bili tudi drugi preroki. Nasprotno! Z mogočno razliko v prerokbah je še bolj potrjena trditev Biblije, da je ona Božja vest ljudem.

Razen tega so v Bibliji zapisane prerokbe služile določenemu namenu. Tudi kakor so od Boga navdihnjene prerokbe napovedovale ljudem prihajajoče uničenje, zaradi prestopanja pravičnih moralnih temeljnih načel, so imeli posamezniki ali celi narodi priložnost, resno pregledati svoje poti in obnašanje, se spremeniti in se tako izogniti nesreči. To je zadevalo vse javne objave božanske sodbe, kar se vidi iz vesti, ki jo je dal Bog po preroku Jeremiji: »Kadar govorim zoper kateri narod in zoper kraljestvo, da ga hočem iztrebiti in podreti in pogubiti, pa se obrne tisti narod, ki sem zoper njega govoril, od hudobnosti svoje, tedaj mi bode žal zla, ki sem mu ga mislil storiti.« — Jer. 18:7, 8.

Primer za to je tudi prerokba, ki jo je izrekel Jona v devetem stoletju pred n. št. proti Ninivam. Šel je skozi mesto in klical: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« (Jona 3:4) Na Ninivljane je naredila ta vest tolikšen vtis, da so se pokesali za svoje grehe. Kralj se je oblekel v raševino in zapovedal, da se vsi prebivalci vzdržujejo jedi in se prav tako oblečejo v raševino; tudi živalim naj ne bi dajali hrane. S svojim kesanjem so se Ninivljani izognili nesreči, ki bi bila sicer prišla nadnje ob koncu določenega časa, to je po štiridesetih dneh. — Jona 3:5—10.

Nadaljnji primer za to je prerokba Jezusa Kristusa, da bosta mesto Jeruzalem in njegov tempelj razrušena v času generacije, ki je slišala njegove besede. V tej prerokbi je Jezus še posebej opozoril na to, da je možnost rešitve, če bi pozitivno postopali. Svojim učencem je rekel: »Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo razdejanje njegovo. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo in kateri so na deželi, naj ne hodijo v mesto. — Lukež 21:20, 21.

Ali so Jezusovi učenci lahko sledili temu preroškemu opominu? Gledano s človeškega gledišča bi mislili, da bo beg, kadar bo Jeruzalem že oblegan od sovražnih čet, preveč nevaren. Iz zapisov židovskega zgodovinarja Jožefa, ki je živel v prvem stoletju, pa se vidi, da se je na osnovi povsem nepričakovanega razvoja pokazala možnost rešitve.

Leta 66 n. št. so se rimske vojske pod Cestiusom Gallusom približale Jeruzalemu. Izgledalo je, da je zavzetje Jeruzalema neizogibno. Toda Cestius s svojim obleganjem ni nadaljeval. Kakor poroča Jožef, je »Cestius svoje vojščake nenadoma umaknil, čeprav mu je šlo vse po sreči, opustil je upanje na zmago in iz nerazumljivega vzroka zapustil mesto.« Ta nenavadna sprememba dogodkov je bila vsem, ki so verovali Jezusovim prerokbam, priložnost, da zapustijo Jeruzalem in Judejo in gredo na varno v gričevnato področje vzhodno od Jordana.

Kaj pa se je zgodilo s tistimi, ki niso upoštevali Jezusove prerokbe? Doživeli so čas nepopisnega trpljenja. Ob Pashi leta 70 n. št. so se vrnile rimske čete — pod vodstvom Titusa — in nadaljevale z obleganjem Jeruzalema. Trajalo ni niti pet mesecev, toda posledice so bile strašne. V obkoljenem mestu je mrgolelo ljudi, ki so prišli k praznovanju Pashe in ker ni bilo mogoče dovažati hrane, je nastala strahotna lakota. Večina od 1 100 000 ljudi, ki so pomrli med obleganjem, je bila žrtev kuge in lakote. 97 000 Židov, ki so bili ujeti (od začetka do konca vojne) je doživelo silno ponižanje. Mnogi so morali v Egiptu ali v Rimu opravljali težaška dela. Drugi so pustili svoja življenja v arenah rimskih provinc. Vsi Židje pod sedemnajstimi leti pa so bili prodani, a mladoletni Židje, ki so bili lepih postav, so bili prihranjeni za zmagoslavni pohod.

Mesto Jeruzalem in njegov čudoviti tempelj sta bila razdejana. Ohranil se je samo del zahodnega obzidja in trije stolpi. »Vsi ostali deli mestnega obzidja so bili«, kakor piše Jožef, »tako popolnoma zravnani z zemljo, da bi tujci komaj lahko verjeli, da je bilo mesto kdaj naseljeno.«

To popolno uničenje je izredno pomembno. Zakaj? Kjer ga Titus pravzaprav ni planiral. Po poročilu zgodovinarja Jožefa naj bi Titus rekel Židom: »Proti moji volji sem pripeljal stroje proti vašim zidovom, brzdal sem želje svojih vojščakov po morjenju in po vsaki zmagi sem vam ponudil mir, kakor da bi bil jaz premaganec. Ko sem se zatem približal templju, prostovoljno nisem uporabil vojnih pravic in vas prosil, da obvarujete vaše lastno svetišče pred razdejanjem, dovolil sem vam prost odhod in prizanašal sem vašim življenjem ali pa tudi vam dal, če bi vi tako hoteli, priliko za boj na nekem drugem mestu.« Toda karkoli je že Titus imel namen storiti, vendarle so se izpolnile besede iz prerokbe Jezusa o Jeruzalemu in templju. »In ne kamena na kamenu ne puste v tebi.« — Luk. 19:44; 21:6.

V Rimu je še danes Titusov slavolok, ki spominja na uspešno zavzetje mesta Jeruzalem leta 70 n. št. Ta slavolok je nema priča o tem, kako boleče so posledice, če preziramo opozorilne besede pristnih prerokb, ki jih vsebuje Biblija.

Upoštevajmo tudi, da se Jezus ni izdajal za avtorja svojih prerokb. Kakor hebrejski preroki pred njim, tako je tudi on priznal, da je Bog dejanski izvor navdihnjenja. Nekoč je rekel nekaterim Židom: »Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal. Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna, je li ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim.« (Jan. 7:16, 17) Tako bi bila izpolnitev preroških Jezusovih izjav potrditev, da so »Božja beseda«.

IMETI DANES KORIST OD BIBLIJSKE PREROKBE

V preteklosti so bili ljudje pogosto obvarovani smrti, ker so postopali v soglasju s preroško besedo. Že samo to dejstvo poudarja, kako važno je, upoštevati te besede tudi danes. Številne prerokbe, ki so sicer bile zapisane že pred mnogimi stoletji, se morajo še izpolniti in zahtevajo pozitivno postopanje. K temu spadajo prerokbe o bližajočem se koncu vseh podkupovanj, nepravičnosti in zatiranj.

Jezus Kristus, ki je napovedal razrušenje mesta Jeruzalem in njegovega čudovitega templja, je tudi napovedal, da bodo njegovi učenci v naših dneh doživeli presenetljivo osvoboditev iz sedanjega hudobnega sestava stvari. Jezus je omenil, da bo na osnovi dogodkov, ki bodo označevali bližnjo osvoboditev, prišli zelo žalostni, mračni časi! Tako bo, kot da bi sonce, mesec in zvezde ne dajale več svetlobe in bodo ljudje tipali po temi kakor v slepoti. (Mat. 24:29) Jezus je rekel: »In na zemlji (bo) strah in obup narodov zavoljo strašnega šumenja morja in valov; ljudje bodo omrtvevali od strahu in pričakovanja tega, kar ima priti čez ves svet« — Luk. 21:25, 26.

V času pa, ko se bo to dogajalo, naj njegovi nasledniki ne bi bili brez upanja ali obupani ter sklonjene glave. Jezus je rekel dalje: »Ko se pa to začne goditi, ozrite se gori in povzdignite glave, ker se približuje odrešitev vaša.« To misel je ponazoril z naslednjo primerjavo: »Poglejte smokvo in vse drevje: videč, da že brstje poganja, sami spoznavate, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu kraljestvo Božje.« — Luk. 21:28—31.

Ali niso ljudje, ki danes zasledujejo svetovni razvoj, v strahu pred tistim, kar še ima priti? Ali niso eksplozije prebivalstva, pomanjkanje hrane, zločini in nasilje, onesnaženje tal, zraka in vode kakor tudi gospodarska negotovost, postali vse težji problemi, ki jih ne more rešiti noben posameznik niti cela ljudstva? Ali je morda stalo človeštvo pred izbruhom prve svetovne vojne, kdaj pred takšno množino problemov? Ali ni to jasen znak za to, da dejansko živimo v času, ki glede strahu in nepopisnih težav nima primerjave in ga je napovedal Jezus Kristus? Prav gotovo!

To pomeni, da mora biti čudovita osvoboditev, ki jo bo povzročilo Božje kraljestvo, zelo blizu. Biblijske prerokbe pokažejo, da je to kraljestvo pravična vladavina, ki bo odstranila z zemlje vse pokvarjene vplive in vpeljala razdobje resničnega miru in prave varnosti. — Dan. 2:44; 2. Petr. 3:13.

Iz Biblije lahko še več spoznaš o tem kraljestvu. Izveš lahko, na kakšen način lahko imaš delež na čudoviti rešitvi, ki bo po tem kraljestvu prišla. Kakor pokaže točna izpolnitev biblijskih prerokb, se lahko zaneseš na to, da je Biblija Božja vest za vse človeštvo. Prav gotovo ne želiš biti podoben nevernim Jezusovim rojakom, ki bi se v prvem stoletju n. št. lahko izognili nesreči, če bi postopali v soglasju s preroško besedo. Ali lahko storiš danes sploh kaj boljšega, kakor da del svojega časa uporabiš za to, da bi se informiral o nečem, kar lahko zate in za tvoje domače pomeni varno in srečno bodočnost?