Ne dopusti, da doživiš brodolom vere zaradi malodušja ali ljudi
»Nadaljuj dobri boj in ohrani vero in dobro vest, ki so jo nekateri pahnili od sebe ter doživeli brodolom vere.« — 1. Tim. 1:18, 19, NS.
1. Zakaj so kristjani podobni ladjam na odprtem morju?
KRISTJANI so v tem nepravičnem človeškem svetu kakor ladje na odprtem morju, ki so stalno izpostavljene nevarnostim. Viharji, ki razburkajo morje, lahko ladjo razbijejo. Čeri in ledene gore lahko ladijskemu trupu prizadejajo velike luknje, zaradi katerih se lahko ladja naglo potopi. Ob slabi vidljivosti ali nesposobnem manevriranju lahko ladje trčijo ali nasedejo. Podobno lahko kristjani doživijo brodolom vere, če niso stalno na preži glede nevarnosti tega sveta. Milijoni ljudi v svetu, ki Boga ne poznajo, so kakor razburkano morje in kristjani nekako plavajo v tem človeškem morju. (Iza. 57:20, 21) Jezus je vedel, da morajo njegovi učenci še nekaj časa ostati v svetu, vendar ne smejo biti del tega sveta. (Jan. 17:11, 14—16) V podobnem položaju so kakor ladja na odprtem morju. Voda postane ladji nevarna šele takrat, kadar lahko vdira. Toda takrat je skrajni čas za alarm.
2. Katera nevarnost obstaja v zvezi z mišljenji in navadami sveta, čeprav kristjani lahko živijo v svetu, primerjanim z morjem?
2 Kristjani morajo zato vedno paziti, da v sedanjem sestavu običajna mišljenja in navade ne vdrejo v krščansko skupščino ali uničijo vere posameznikov. Dve nevarnosti, ki se jih morajo kristjani varovati, sta malodušje in možnost, da nas ljudje odvrnejo od vere. S tem se bomo ukvarjali v tem članku.
BORITI SE PROTI MALODUŠJU
3., 4. a) Kako je satan uporabil okoliščine, ki jemljejo pogum, da bi si zasužnjil ljudi? b) Kateri faktorji pogosto povzročijo malodušje?
3 Večina ljudi je malodušnih. To lahko spoznamo na mnogih žalostnih obrazih, ki jih vidimo. Satan je stoletja uporabljal okoliščine, ki jemljejo pogum, da bi naredil ljudi za sužnje sebi in svojemu sestavu in posebno ga veseli, če vidi, da kristjan zaradi malodušja popuščajo v svoji odločitvi služiti Jehovi ali se od njega celo odvrnejo. Kristjani morajo biti zato stalno na preži, da v valovih malodušja ne utonejo.
4 Mnogi faktorji lahko povzročijo malodušje. Eden najpogostejših vzrokov je bolezen. Če se ne počutimo dobro in še posebno, če takšno stanje traja dalj časa, smo čisto naravno nagnjeni k temu, da se umaknemo in se sami sebi smilimo. Nimamo več moči ali iniciative delati to, kar bi radi. Morda se borimo proti določeni slabosti in poskušamo prekiniti z neko telesno nepopolnostjo, ki nas moti. Kronična bolezen enega izmed domačih ali smrtni slučaj v družini pripravlja skrbi in bolečine. Če je nekdo sam v družini kristjan, lahko kaže njegov lastni zakonski partner odpor ali pa se mu rogajo celo otroci. V mnogih krajih sveta vladajo slabi življenjski pogoji in siromaštvo, kriminal in strah so pogosto vzrok za malodušje.
5. Kaj je najvažnejše, če se želimo uspešno boriti proti malodušju?
5 Da bi se lahko uspešno borili proti malodušju, morajo kristjani brezpogojno usmeriti svoj razum na odnos do Jehove in imeti neomajno zaupanje, da on v času stiske svoje ljudstvo vedno tolaži in mu stoji ob strani. Čeprav dopušča, da je čistost njegovih služabnikov z različnimi stvarmi včasih postavljena na preizkušnjo, bo tistim, ki so se mu predali, pomagal prenesti preizkušnjo in ob danem času jim bo oskrbel olajšanje in osvoboditev. (Jak. 1:5—8) David, ki je zrl v oči mnogim preizkušnjam, je napisal pod navdihnjenjem nam v spodbudo: »Močni bodite in naj se vam ohrabri srce, vi vsi, ki čakate Jehovo.« — Ps. 31:24.
6. Zakaj lahko kristjani prenašajo bolezni ali misel na smrt, ne da bi jih premagala potrtost?
6 Gotovo upanje v vstajenje jemlje želo boleznim in smrtnemu strahu. Če osvežujemo svoje misli z Jehovinimi veličastnimi obljubami, bo naš duh poživljen in dobili bomo tolažbo in veselje, ki ga lahko da samo Jehova. »Zato ne izgubljamo srca; ali čeprav se zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne. Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno.« — 2. Kor. 4:16—18.
7. Kaj nam pomaga kakor sidro, da smo stanovitni sedaj in v prihajajočem viharnem času?
7 Glede zanesljivih Božjih obljub je pisal Pavel hebrejskim kristjanom: »(Upanje) imamo kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno in prodira v notranje svetišče za pregrinjalo (to se pravi v nebo), kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus.« (Heb. 6:19, 20) To dobro zakoreninjeno, sidru podobno upanje v Jehovo in v zagotovljene blagoslove njegove nove ureditve daje kristjanom trdno upanje in tolažbo kljub njihovim stiskam v mesu in kljub viharnim svetovnim razmeram. »Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša. Zato se pa ne bojimo, čeprav se premakne Zemlja, če se gore pogreznejo v globino morja. Šume naj in se penijo njegove vode in gore naj se gibljejo od navala njegovega.« — Ps. 46:1—3.
8. Zakaj naj ne bomo potrti, če zaradi zdravstvenega stanja v Jehovini službi ne moremo narediti toliko, kolikor bi radi?
8 Če te bolezen ali drugačne okoliščine ovirajo, da bi lahko naredil vse, kar bi v Jehovini službi rad storil, se še vedno lahko veseliš tega, kar lahko narediš. Pri tem misli na spodbudne in tolažilne besede apostola Pavla: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.« (Heb. 6:10) Ne pozabi, da predstavlja nekdo, ki s svojo čistostjo in vztrajnostjo daje dober zgled, spodbudo za druge, četudi ga kakršnakoli bolezen sili, da svoj tempo malo zmanjša. (Primerjaj 2. Kor. 12:7—10)
9. Zakaj sta molitev in druženje s kristjani važna pomoč v boju proti potrtosti?
9 Da ostanejo trdni v veri in se lahko borijo proti obupu in občutku strahu, morajo kristjani svojo življenjsko pot usmerjati po Božji besedi in stalno pregledovati svoj »položaj«, da ugotovijo, če ni morda potrebna »sprememba smeri«. S svojim nebeškim Očetom morajo ostati v tesni zvezi. »Za ničesar ne bodite s strahom zaskrbljeni, temveč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Fil. 4:6, 7, NS) Prav tako važno je druženje z drugimi kristjani. Pavel je pisal kristjanom v Rimu: »Zakaj močno vas želim videti, da bi vam podelil kak duhovni dar v potrjenje vaše; a to je, da se sredi vas porazveselim z vami vred, po skupni, vaši in svoji veri.« — Rim. 1:11, 12.
10. Kaj lahko storiš, če imaš občutek, da nimaš dovolj krščanske družbe?
10 Če hrepeniš po družbi in se čutiš malo zapostavljenega, tedaj se potrudi biti malo bolj prijazen. Morda ti bo to pomagalo imeti z drugimi boljše stike in graditi z njimi dober odnos. Kristjani so dolžni biti do vseh prijazni in delati dobro posebno tistim, »ki smo si ž njimi domači po veri«. Če to delamo in če smo prijazni, spodbudni in pozitivni, se bodo drugi radi družili z nami. (Gal. 6:10) Kdor se smili samemu sebi, bo morda zbudil sočutje drugih, toda ne bo vedno prav spoštovan.
11. Zakaj služi nam samim v dobro, če iščemo prilike za pomoč drugim?
11 Vprašaj se tudi, kaj lahko narediš, da bi stal drugim ob strani, in ne misli vedno le nase. V Dejanjih apostolov 20:35 opozarja Pavel na neko temeljno načelo, ki ga je Jezus učil: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« Če se razdajamo za druge, smo lahko mnogo srečnejši. »Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« (1. Kor. 15:58) Peter je svetoval: »Pred vsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost. Gostoljubni bodite med seboj brez godrnjanja. Kakor je vsakteri prejel dar, služite si ž njim med seboj kot dobri oskrbniki mnogotere milosti Božje.« (1. Pet. 4:8—10) Če izkoristimo vsako priložnost za spodbujanje drugih, bomo sami postali srečnejši. — Lukež 6:38.
12. Kako nam lahko doživljaji bratov in sester pomagajo premagati potrtost?
12 Duhovno blagostanje Jehovine organizacije daje kristjanom povod, da so dobro razpoloženi. Če beremo ali slišimo doživljaje naših bratov iz vsega sveta, spoznamo, kako Jehova blagoslavlja svoje ljudstvo, ker mu daje moč, ki ga potrebuje kot oborožitev proti preganjanju, stiskam in potrtosti. »Srečen je narod, čigar Bog je Jehova, ljudstvo, katero si je izvolil v dediščino.« (Ps. 33:12, NS) Na svojih potovanjih sta Pavel in Barnaba drugim »pripovedovala o spreobrnjenju poganov«. S kakšnim rezultatom? »S tem (sta) napravljala veliko radost vsem bratom.« (Dej. 15:3) Izkoristi priložnost in doživljaje, ki jih imaš v Jehovini službi, pripoveduj drugim v spodbudo in povprašaj jih tudi po njihovih doživljajih ali pa si vzemi čas, da bereš o izkušnjah drugih. — Ps. 122:1—9.
13. Kaj je storil Jehova, da je lahko njegovo ljudstvo ostalo dobro razpoloženo kljub okoliščinam, ki jemljejo pogum?
13 Da bi torej preprečili brodolom svoje vere zaradi potrtosti, se moramo medsebojno hrabriti. »Zato se opominjajte med seboj in služite drug drugemu v napredek, kakor tudi delate. Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi.« (1. Tes. 5:11, 14) Kljub viharnim razmeram okrog nas, ki lahko povzročijo, da doživimo brodolom vere, lahko z zanesljivostjo gledamo k Jehovi in pričakujemo, da nam bo on pomagal najti pot iz viharja in ne bomo postali žrtev malodušja. »Rešil jih je iz njih stiske; spremenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi. Tedaj se razvesele, da so se pomirili valovi in tako jih je peljal v pristanišče zaželeno. Slave naj Jehovo za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških.« — Ps. 107:28—31.
LJUDJE LAHKO UNIČIJO VERO
14. Kako lahko ljudje povzročijo, da nekdo doživi brodolom vere?
14 Kristjani so tudi v nevarnosti, da trčijo z drugimi kristjani in doživijo brodolom vere. Poleg tega opominja Biblija, da bodo nekateri člani krščanske skupščine odpadli od vere in poizkušali navesti druge, da bi jim sledili. Seveda kristjani zaupajo svojim zanesljivim in zvestim bratom in sestram in cenijo vodstvo in zgled svojih zvestih pastirjev, toda ne smejo dopustiti, da bi doživeli »brodolom vere« zaradi tega, kar delajo drugi ljudje. Zato se morajo Božji služabniki izogibati tega, da bi na njihovo življenjsko pot neprimerno vplivali ljudje. — 1. Tim. 1:18, 19.
15. Kako opisuje Juda nekatere osebe, ki lahko v skupščini predstavljajo nevarnost, dokler niso izključene?
15 Juda govori o ljudeh, ki so se vtihotapili v krščansko skupščino in poskušali »milost Boga našega krivo rabiti v razuzdanosti« in jih opisuje kot »podvodne čeri«. (NS) »Ti so godrnjači, pritoževalci, ki hodijo po svojih poželenjih, in usta njih govore šopirno, občudujoč osebe zaradi koristi.« (Juda 3, 4, 12, 16; primerjaj 2. Pet. 2. poglavje) Če so taki ljudje odkriti, so izključeni; odtegnjena jim je skupnost, ker ne zaslužijo, da bi bili v skupščini. Ali pa naj mi zaradi nekoga, ki zavrača resnico Božje besede, se stalno pritožuje in istočasno poskuša skriti svoje odpadništvo in zapeljati druge, tako da občuduje osebnosti, zapustimo resnico in mu sledimo v uničenje? Kako nespametno bi to vendar bilo! Pazi na to, da ne doživiš brodoloma vere, s tem da se spotakneš na ‚podvodni čeri‘.
16. a) Kakšno stališče naj imamo, če nam starešina pomaga pravilno uporabljati Božjo besedo? b) Kakšno nasprotno stališče so pokazovali nekateri Jezusovi učenci?
16 Kako pa je tedaj, če se nam pastirji in učitelji v skupščini trudijo pomagati pri napredovanju v resnici Božje besede? Ali se na tem spotikamo? Mnogim, ki so postali Jezusovi učenci, so ugajali nekateri njegovi nauki in bili so navdušeni, če so po čudežu dobili hrano ali zdravje. Ko pa jim je Jezus rekel, da morajo ‚jesti meso Sina človekovega in piti njegovo kri‘, so se mnogi zgražali in je »vsled tega mnogo učencev njegovih odstopilo, in nič več niso hodili ž njim«. Niso ostali pri njem, da bi jim razložil ta važni pouk. — Jan. 6:48—69.
17., 18. a) Kako so apostoli pokazali pravilno stališče v zvezi z naukom, ki so ga težko razumeli? b) Zakaj nezvestoba Jude Iškariota ni bil razlog drugim apostolom, da bi bili omajani v veri? Kaj se lahko iz tega naučimo?
17 Če posreduje Jehovina organizacija »zvestega in modrega hlapca« novo razumevanje o Božji besedi, se nam zdi včasih težko popolnoma razumeti to, kar je bilo objavljeno. Kaj naj tedaj storimo? Ali naj postanemo kritični in morda pridemo do sklepa, da je to pojasnilo samo gledišče nekaterih mož v glavni pisarni? Ali pa bomo pokazali enako stališče kakor apostoli, ki so, zatem ko so se mnogi učenci od Jezusa odvrnili, na njegovo vprašanje odgovorili: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti. In mi smo verovali in vemo, da si ti Svetnik Božji?«
18 Ker so apostoli Jezusove nauke in njegovo življenjsko pot primerjali s Hebrejskimi spisi, so bili prepričani, da je bil on resnično Mesija, in niso se odvrnili od njega, samo zato, ker je vpeljal novi nauk, ki so ga trenutno težko razumeli. Eden od njih se je pozneje vsekakor odvrnil: Juda Iškariot. Njemu je lakomnost pokvarila razum in srce. Ali pa je bila zaradi nezvestobe enega izmed izvoljenih apostolov uničena vera drugih? Ne, čeprav je bila vera ob aretaciji in ob smrti Jezusa na mučilnem kolu malo omajana. Duhovno so si zopet opomogli, in Jehova jih je krepčal po svojem svetem duhu od binkošti leta 33. n. št. dalje.
19. a) Katerega važnega dejstva se naj vedno zavedamo glede na vodstvo krščanske skupščine? b) Kakšna odgovornost počiva na starešinah in česa naj ne dovolimo?
19 Nikoli ne smemo pozabiti, da prav tako kakor apostoli sledimo Jezusu Kristusu in ne kateremukoli človeku ali skupini ljudi. Uporablja se sicer nepopolne ljudi, da nam pomagajo, začenši od Vodilnega telesa vse do starešin v naših skupščinah, toda ti imajo težko odgovornost, učiti strogo v soglasju z Božjo besedo. Posnemati morajo apostola Pavla, ki je rekel starešinam Efeza: »Kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah.« (Dej. 20:20) Timoteju kot starešini je svečano zapovedal, ‚oznanjati besedo Božjo‘, krepiti vero svojih bratov in pripravljati skupščino na čas, ko ne bodo nekateri ‚prenašali zdravega nauka, temveč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe‘. (2. Tim. 4:1—4) Kaj nam je ljubše? Ali želimo, da se nam nekdo dobrika in govori, da je vse v redu, kar delamo, čeprav ni čisto tako? Ali pa želimo, da nam prijazno, toda odkrito povedo resnico in nam pomagajo živeti tako, kakor ugaja Bogu? (Efež. 4:11—15) Ne dovoli, da se kdo postavi med tebe in tvojega nebeškega Očeta, Jehovo, in Jezusa Kristusa, Poglavarja krščanske skupščine!
IZHAJATI Z DRUGIMI V KRŠČANSKI LJUBEZNI
20., 21. a) Katere okoliščine zahtevajo, da smo med seboj strpni in potrpežljivi? b) Kateri nasvet je dal Pavel v Kol. 3:13, 14 o tem, kako se lahko ohranita mir in vez ljubezni v krščanski skupščini?
20 Vsi smo se rodili v grehu in nepopolnosti in če spoznamo resnico Božje besede, moramo odložiti značilnosti naše stare osebnosti in marljivo delati na tem, da oblečemo novo osebnost. (Efež. 4:23, 24) Jehova bo z našim oblikovanjem nadaljeval, dokler smo podložni njegovi volji. Toda nekatere nezaželene značilnosti našega značaja so morda zelo ukoreninjene in morda bomo morali še dolga leta zatem, ko smo se predali Bogu in se krstili, delati na tem. Zato bodimo drug do drugega strpni. Različne osebnosti niso neizogibno znak slabosti, temveč samo odsevajo raznolikost, s katero je Jehova opremil ljudi.
21 Ljubezen in strpnost nam bosta pomagali preprečiti, da bi bili preobčutljivi. Neki brat ima lahko probleme in gre zato kdaj brez besed mimo tebe ali pa se kdaj malo trše izraža. Kdo drugi ima lahko neko navado ali posebnost značaja, ki je drugim zoprna. Kakorkoli že je, Biblija svetuje: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi; vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je popolnosti vez.« — Kol. 3:13, 14.
22. a) Kaj bi se lahko zgodilo, če bi se razburjali nad nepopolnostjo nekega brata? b) Kaj moramo brezpogojno storiti, če želimo, da nam Bog odpusti naše napake?
22 Zato ne dopusti, da bi zaradi ljudi doživel brodolom vere. Izberi svojo smer tako, da preprečiš trčenje s svojimi brati in sestrami. Satan bi se silno veselil, če bi te lahko pripravil do tega, da se toliko razburiš zaradi nepopolnosti nekega brata, da začneš zanemarjati sestanke ali prenehaš oznanjevati dobro vest o Kraljestvu. Ali želiš nasprotniku pripraviti takšno veselje samo zato, ker si jezen ali ponosen? Ali ti tvoj odnos do Jehove tako malo pomeni, da mu prenehaš služiti ali v službi popustiš, samo zato, ker je neki brat naredil kakšno krivico? Če bi Jehova sedaj zahteval popolnost od tvojih bratov, bi jo zahteval tudi od tebe. Ako želiš, da ti Bog odpusti tvoje napake, moraš biti tudi ti pripravljen odpustiti grehe svojih bratov. Jezus je rekel, da bodo naši grehi odpuščeni samo takrat, če bomo pripravljeni drugim odpuščati. — Mat. 6:12, 14, 15.
PAZI, DA DRUGIH NE NAVEDEŠ NA SPOTIKANJE!
23., 24. a) Zakaj lahko jezik primerjamo z ladijskim krmilom? b) Kakšen nasvet daje Biblija glede tega, naj govorimo resnico in izgrajujoče stvari?
23 Jezik lahko naredi mnogo škode, če ga ne brzdamo. Jakob je to takole ponazoril: »Glej, tudi ladje, če so še tako velike in jih silni vetrovi gonijo, obrača i najmanjše krmilo, kamorkoli hoče vodnikova namera. Tako je tudi jezik majhen ud in se veliko ponaša.« Zakaj bi dovolili, da izgubimo oblast nad svojim jezikom, tako kakor lahko krmar izgubi oblast nad krmilom, in da nas to navede k trčenju s sooboževalcem Jehove? »Iz istih ust prihaja blagoslov in kletev. To, bratje moji, se ne sme tako goditi! Saj pač studenec iz iste votline ne bruha sladke in grenke vode?« — Jak. 3:4, 5, 10, 11.
24 Če si nagnjen k izbruhom jeze ali k temu, da obrekuješ in opravljaš druge ali jih spravljaš na slab glas, tedaj misli na to, da kapitan ladje nadzoruje smer s pomočjo krmila. Če ne dovolimo, da se v našem srcu pojavijo zle misli o bratih in sestrah, nas tudi ne bo zavedlo, da bi s svojim jezikom govorili škodljive besede. »Zato, iznebivši se laži, govorite resnico vsak z bližnjim svojim, ker smo udje med seboj.« »Nobena gnila beseda ne izidi iz vaših ust, ampak če je katera dobra za napredek, kjer je treba, da da milost poslušalcem.« — Efež. 4:25, 29.
25. Kakšen nasvet nam je dan glede sprave v osebnih različnih mnenjih?
25 Razlike v mišljenju hitro poravnaj. Večkrat lahko malenkostni dogodek prezremo, ne da bi iz tega napravili sporno vprašanje. Če pa problem ostane, tedaj pojdi k tistemu bratu ali sestri in z njim prijazno in ljubeče govori o tem. Če bi prišel k tebi neki brat, ker ima razlog za pritožbo, tedaj se obvladaj in ga najprej poslušaj, da izveš, kaj ima proti tebi, in ne poskušaj se takoj braniti ali odgovoriti s protiobtožbami. — Efež. 4:26, 32.
26. Kakšno zagotovilo imamo iz Božje besede, da lahko svoje potovanje skozi prihajajoči viharni čas v Jehovino novo ureditev uspešno končamo?
26 Božji nasprotnik, satan hudič, ve, da ima malo časa, in zato človeško morje iz dneva v dan bolj burka. (Dan. 7:2, 3; Raz. 13:1) Ta veliki Božji nasprotnik bi rad videl, da bi doživeli brodolom vere. Zato poskuša našo ladjo vere potopiti s potrtostjo ali povzročiti spore z drugimi. Toda če ohranimo svojo vero »sposobno za plovbo« in skrbno pazimo, da »plovemo« po zanesljivi Božji besedi, bomo, zahvaljujoč Jehovini nezmotljivi pomoči in nezasluženi dobroti, svoje potovanje nadaljevali skozi ta viharni čas in »veliko stisko« do Jehovinega novega sestava stvari kjer ‚morja ne bo več‘. (Raz. 21:1) Kako hvaležni bomo takrat Jehovi, da nismo doživeli brodoloma vere zaradi vabljivosti ali težav, ker bi se morali s tem odpovedati največjim blagoslovom, ki se jih bodo v vso večnost razveseljevali tisti, ki ljubijo Boga v popolni predanosti! »Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temveč ki verujejo in ohranijo dušo.« — Heb. 10:39.