Ali se problem duševne bolezni lahko reši s šok terapijo, zdravili ali levkotomijo?

V VEČINI dežel je zdravljenje duševnih bolnikov doseglo pozornosti vreden napredek. Kako so duševno bolne prej zdravili? V nekem strokovnem delu beremo: »Pustili so jih stradati, tuširali so jih s curki mrzle vode, jih dajali v ‚prisilne stole‘ in mučili še na druge načine. Te »zdravstvene metode« so bile splošno v navadi. K manj groznim načinom so bili šteti naslednji: bolne so pretepali z bikovkami, palicami, žico in verigami ter s pestmi.«

Najbolj zloglasna je bila londonska ustanova za duševno bolne »Bedlam« (popačenka iz besede Betlehem; nastala je iz samostana »St. Mary of Betlehem«). Ob določenih dneh so lahko ljudje za plačilo enega penija gledali, kako so postopali z duševno bolnimi. Do današnjega dne je v angleščini z izrazom »Bedlam« označeno prizorišče ali kraj, kjer vlada divji nered. V to ustanovo so prišli celo člani kraljevske hiše, če so duševno zboleli. Angleški kralj Georg III. je bil takšna nesrečna žrtev.

Ko so prenehali z duševnimi bolniki postopati na takšen način, so jih prepustili usodi in jih vrgli v nepopisno umazane zapore, polne mrčesa. Toda malo pred začetkom 19. stoletja so nastopili reformatorji, ki so imeli srce za te ljudi in so jih začeli obravnavati kot bolnike in ne kot osebe, obsedene od hudiča. Skrbeli so za to, da so dobili priliko za oddih in izkazovali so jim dobroto. V drugi polovici 19. stoletja so razvili mnoge nove teorije in načine zdravljenja duševnih bolnikov.

Na eni strani so iznašli psihoterapevtske postopke — na primer psihoanaliza S. Freuda in pozneje C. G. Jungova nova oblika tega. Razvili pa so tudi somatične metode. Najbolj znane so šok-terapije in farmakoterapija. Levkotomija ali »psihokirurgija«, ki je bila nekoč zelo popularna, nato pa prišla na slab glas, praznuje sedaj svojo vrnitev, vsekakor v močno spremenjeni obliki. Običajno pri zdravljenju pacienta ni uporabljena samo ena od teh metod.

Šok-terapija

Lahko bi rekli, da je potekal razvoj te vrste zdravljenja v treh fazah. Najprej so uvedli inzulinski šok, in sicer je to storil avstrijski zdravnik za živčne bolezni M. Sakel. Toda to zdravljenje je imelo svoje slabosti. Inzulinski šok je bil najučinkovitejši, če je trajal vsaj 30 do 50 ur; včasih pa se je zgodilo, da se pacient ni več zbudil. To zdravljenje je bilo tudi drago, ker je bilo potrebno mnogo medicinskega osebja za strežbo pacientu. Okroglih deset let po vpeljavi tega postopka so z njim prenehali (v 1940 letih) in so se omejili na druge vrste zdravljenja s šoki.

Zatem so uporabljali kardiacol-šok, in sicer prvič je to naredil madžarski zdravnik L. v. Meduna. Ugotovil je, da v veno vbrizgani kardiacol povzroči krčevit napad, podobno epileptičnemu napadu. Veroval je, da bo lahko s tem zdravil duševne bolezni. Toda tudi to postopanje se je iz raznih vzrokov pokazalo za nezadovoljivo. Eden od pomembnih razlogov je bila na primer okoliščina, da je med napadom krčev večkrat prišlo do kostnih zlomov.

Te šok-terapije so bile v glavnem nadomeščene z elektrošoki, ki jih še danes pogosto predpisujejo. Pri elektrošoku se možganom dovaja električni tok, s čemer se izzove krče; običajno se pacientu da zdravilo, da nič ne čuti. Šok traja približno petdeset sekund, posledica pa je zmedeno duševno stanje, ki traja nekako eno uro, ali amnezija (izguba spomina), ki lahko traja nekaj tednov. Mnogim psihiatrom in pacientom se zdi ta šok-terapija zelo učinkovita, vendar jo tudi kritizirajo.

Ali se jo naj res tako pogosto uporablja, kakor se to dogaja? Dr. Perry C. Talkington, predsednik ameriškega združenja za psihiatrijo, je drugačnega mnenja. Rekel je (1972): »Elektrošok terapija se naj uporablja samo pri težkih depresijah, če nimajo nobenega uspeha drugi postopki — kemoterapija (zdravila), psihoterapija ali obe skupaj.«

Nihče drugi kot prof. Cerletti sam, ki je prvi uporabil elektrošok terapijo, je označil ta postopek kot »neestetski — gnusen ... grozen« in je pojasnil, da se intenzivno trudi najti nadomestilo. Zdravnika F. G. Alexander in S. T. Selesnick pišeta v svojem delu The History of Psychiatry (Zgodovina psihiatrije); »Šok-postopki zatirajo samo simptome. Dejanska psihična motnja, ki je obnova bolezni, ostane nedotaknjena, in pri pacientih, ki so bili zdravljeni z elektrošokom, se bolezen vedno znova vrača, če se ne uporablja tudi psihoterapije, ki pride do korenine bolezni.«

V zelo znani avtobiografiji nekega psihiatra piše avtor, da so elektrošoki verjetno zato tako popularni, ker jih plačuje socialno zavarovanje. Vsakokrat, ko psihiater pritisne na gumb, dobi 35 dolarjev (1972).

Uporaba zdravil

V začetku 20. stoletja so delali poizkuse z zdravili, katerih učinek je mejil skoraj na čudež — toda delovanje je trajalo samo nekaj minut ali ur. Nato so postali popularni preparati broma. Toda tudi ti so razočarali pričakovanja. O tem beremo: »Čeprav so bile želje, da se psihične motnje človeka končno odstrani po kemični poti, vedno znova porušene, zdravniki še niso izgubili upanja.«

V začetku petdesetih let so na Zahodu začeli uporabljati psihotropna zdravila. Nekatera so za zdravljenje shizofrenije zelo koristna, da se bolne osvobodi njihovih depresij ali strahu.

Odkar predpisujejo ta zdravila, so pacienti mirnejši in jim ni treba več toliko trpeti. Očitno pa se jih preveč predpisuje, posebno v domovih za duševno motene. V National Observerju 11. januarja 1975 so na primer citirali mnoge psihiatre, ki so nadzorniško osebje močno kritizirali. Očitali so mu, da si je nalogo olajšal s tem, da je »paciente tiraniziral, tako da jih je spravil v stanje zamračenega uma«.

Citiran je bil na primer prof. Dybwad z Brandeis-univerze (ZDA). Rekel je: »Mehanska prisilna sredstva (prisilni jopič in zapor) smo nadomestili s kemičnimi prisilnimi sredstvi. In to še bolj odbijajoče, ker se jih ne more videti.« Neki drug psihiater se je izrazil takole: »Prekiniti moramo z metodo, da ljudi vodimo v ustanove in jih nato omamljamo z zdravili, da bi bili mirni, in nadomestiti z metodo, ki je postala sprejemljiva.«

Zdravila so pogosto samo kakor berglje. Namesto da se ozdravljenje pospeši, ga lahko podaljšujejo, da, škodujejo lahko celo živčnemu sistemu. Neki psihiater je ugotovil, da je bila pri 20 do 30 odstotkih močno vznemirjenih pacientov, pri katerih so uporabljali takšna zdravila za pomiritev, zmanjšana kontrola mišic.

Strokovna knjiga, ki je izšla leta 1970, o psihotropskih zdravilih pravi: »Kljub spodbudnemu napredku ... se moramo še naprej truditi. Še vedno smo zelo nevedni o vzrokih večine bolezni, ki jih zdravimo. Malo vemo o tem, kako zdravila izboljšajo to stanje ali zakaj z njimi izboljšanja ne dosežemo. Izboljša se sicer stanje mnogih pacientov, toda samo redki so ozdravljeni.«

Levkotomija

Levkotomija ali postopek, da se duševno bolnega ozdravi z operacijo možgan, je znana od leta 1936. Tistega leta je portugalski nevrolog Egas Moniz odkril, da z operativno ločitvijo od čelnih možgan potekajočih živčnih poti do drugih možganskih delov, odstranijo bolezenske simptome zelo razdraženih bolnikov. Zatem pa, ko je opravil dvajset čelnih rezov, je portugalska vlada te operacije prepovedala, v Združenih Državah pa je našla odmev. Walter Freeman, glavni zagovornik, je opravil 4000 takšnih operacij.

Ta operacija se primerja z obdelavo čelnih možgan z dletom z namenom, da se nekaj njihovih delov uniči. V časopisu Science News piše naslednje: »Zatem ko so v Združenih državah opravili približno 50 000 lobotomij (levkotomij) in v Angliji 15 000, je prišel ta čelni rez iz mode, verjetno zaradi napredka, doseženega na področju elektrošoka in farmakoterapije.«

Z levkotomijo je prišlo pogosto do mnogo hujše spremembe osebnosti. Sam Freeman, ki je v Združenih državah prvi izvedel čelni rez, je potrdil, da se človeka s tem oropa njegove »morale«, moči predstavljanja, sposobnosti, da nekaj predvideva in nesebičnosti. Pri levkotom-pacijentih »vedno bolj upada uvidevnost, sposobnost vživljanja, sposobnost razločanja, samozavest, občutki, emocionalna sposobnost reakcije itd.«, je rekel vodilni psihiater iz Washingtona (D. C).

Pred kratkim pa je vprašanje levkotomije ali »psiho-kirurgije« zopet stopilo v ospredje, ker uporabljajo finejše metode, da uničijo dele možgan. V Združenih Državah opravijo letno 400 do 600 takšnih operacij in poročajo, da »vsak psihokirurg zastopa mnenje, da se bo psihokirurgija še močno razvila«. Zanimivo je, da so v Sovjetski zvezi te operacije prepovedane zaradi škodljivih stranskih učinkov.

V ZDA je spomladi leta 1973 izzval val ogorčenja načrt, da se bi ta kirurški poseg opravljal na duševnih bolnikih — kriminalcih, v kolikor bi bili s tem soglasni. Mnogi so se bali, da bodo te operacije odprle pot za manipuliranje z ljudmi z možgansko kirurgijo. Odločilni nasprotnik takšnih operativnih posegov je možganski kirurg dr. A. K. Ommaya. Stoji na stališču, da duševnim bolnikom s takšnim posegom ni pomagano, temveč da bi jih na ta način poškodovali, ker »vsak del možgan potrebuje drugega, da lahko deluje«. (New York Times, 2. april 1973)

Vse to pokaže, da želijo še mnogo doseči na področju elektrošokov, farmakoterapije in levkotomije ali psihokirurgije kot postopkih za zdravljenje duševno bolanih. Nekatere teh metod so celo močno sporne. Ali so še kakšne možnosti?