Starešine, ki služijo kot nadzorniki na izvrsten način
»Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti duh postavil za nadzornike, da pasete skupščino Božjo.« — Dej. 20:28, NS.
1. Zaradi katerih okoliščin je priprava starešinstva aktualna?
JEHOVINE PRIČE so Bogu hvaležne za to, da je razred »zvestega in modrega hlapca« v tem času, ko zavzema toliko ljudi stališče za Božje kraljestvo, vpeljal biblijsko pripravo starešinstva. V zadnjih petih letih je bilo preko tri četrt milijona ljudi krščenih kot krščanske Jehovine priče, od tega samo na kongresih »Božji sklep« leta 1974 skupaj 90 519 oseb. Ti novi, ki nujno potrebujejo pozornost pastirjev, so lahko s pripravo starešinstva v skupščinah bolje oskrbovani kakor s prejšnjo ureditvijo »skupščinskih slug«, saj so sedaj desettisočeri starešine goreče zaposleni s tem, da pomagajo čredi.
2. a) Kakšne koristi ima skupščina od te priprave? b) Kakšne so prednosti, če sprejema odločitev skupina?
2 Skupščine imajo od teh biblijskih priprav korist v različnih pogledih. Ker obstaja sedaj starešinstvo, se čuti več ljudi v skupščini spodbujene, da se v polni meri okoristijo z njihovimi sposobnostmi poučevanja. Spodbuja se k temu, da osebno prevzamejo iniciativo in ne gledajo več vsi samo v enega, ki je določal tempo. Dejstvo, da starešine skupno uporabljajo svoje znanje in izkušnje, pomeni obogatitev za vso skupščino. Vsak se lahko od drugega uči in si pridobi boljše razumevanje obveznosti do Jehove in do skupščine. Z rotacijsko menjavo starešin v področjih, za katera so zadolženi, je breme odgovornosti dobro razdeljeno. Starešinstvo lahko sprejme uravnovešeno odločitev. Morda traja dalj časa, da kot skupina sprejmejo neko odločitev, toda takšna odločitev je bolje utemeljena in končno se prihrani tudi čas. Resnično je: »Zmago (boš) pridobil z množico svetovalcev.« Tudi drugi možje v skupščini so spodbujeni k razvijanju lastnosti, ki so potrebne, če nekdo »teži« za položajem nadzornika in želi imeti delež pri tem delu. (Preg. 24:6; 1. Tim. 3:1.
3., 4. a) Kaj dobesedno pomeni »služiti kot nadzornik«? b) Kakšen je širši pomen?
3 V 1. Tim 5:17 govori apostol Pavel o tem, da služijo starešine skupščine kot nadzorniki na izvrsten način. V katerem pogledu služijo starešine kot »nadzorniki«? Po tu uporabljeni grški besedi pomeni izraz »služiti kot nadzornik« dobesedno »stati pred nekom ali nečim«, voditi, upravljati, usmerjati, skrbeti za druge, kakor da bi se nekdo postavil kot zaščita pred nekoga ali pred nekaj. Res je nekdo od starešinstva določen za »predsedujočega nadzornika«, toda v biblijskem smislu naj bi bili vsi starešine nadzorniki, kakor se tudi vidi iz 1. Tes. 5:12: »Prosimo pa vas, bratje, pripoznajte nje, ki se trudijo med vami in so vam predpostavljeni v Gospodu in vas svare.« (Glej tudi 1. Tim. 3:5.)
4 Medtem ko služijo starešine kot nadzorniki, saj dobesedno »stojijo pred« skupščino, imajo biblijske govore in vodijo sestanke, stojijo tudi v širšem pomenu besede pred njo, ko s svojo skrbjo za skupščino kot celoto in za duhovne interese posameznega člana skupščine vse pravilno vodijo. To soglaša z dejstvom, da so nadzorniki in tudi pastirji, kakor pokaže Pavel v Heb. 13:7, 17; NS: »Spominjajte se tistih, ki imajo vodstvo med vami, ki so vam oznanjali besedo Božjo; točno opazujoč izhod njih življenja, posnemajte njih vero. Slušajte tiste, ki imajo vodstvo med vami in bodite podložni, oni namreč stalno bedijo nad dušami vašimi kot taki, ki bodo odgovor dajali, da to veseli opravljajo in ne zdihujoč; kajti to bi vam škodovalo.«
5. a) Kakšno lastnost morajo imeti starešine kot nadzorniki? b) Komu so odgovorni? c) Kdo je edini vzvišen v skupščini?
5 Za svoje pastirsko delovanje morajo polagati račun velikemu Božjemu Pastirju, Jezusu Kristusu. Zato morajo opravljati svojo službo nadzornikov »z vso resnostjo«. (1. Pet. 5:4; Rim. 12:8) Kristusa spoštujejo kot Poglavarja, s tem da odsevajo njegovo osebnost v druženju z drugimi in da posnemajo njegovo ponižnost. (Mat. 20:24—28; Jan. 13:13—16) Dejstvo, da so starešine, jim ne daje pravice, da se dvigujejo nad druge, temveč ‚z bratovsko ljubeznijo srčno ljubijo drug drugega; v spoštovanju dajejo prednost drug drugemu‘. (Rim. 12:3, 10) S tem smo obvarovani tudi pred tem, da bi delali napako, s tem da bi stremeli za osebnim ugledom, da bi bili lakomni ali kakor farizeji težili za »prvimi prostori«. (Mat. 23:6) Vzvišenost pripada samo Jehovi in postavljenemu Poglavarju skupščine, Jezusu Kristusu, in njima naj bi starešine dajale pripadajoče spoštovanje. Nespametno je želeti, »da bi bili nekdo«. Ponižnost pomaga starešinam pokazati sočutje, s pripravljenostjo nositi bremena drugih in poslušati, če jim kdo potoži o svojih problemih, da bi lahko zatem primerno pomagali. Ponižnost jim bo tudi pomagala, da bodo spretni, kadar ne gre za temeljna načela. Bratom v skupščini bo tako lažje »spoštovati« starešine in jih zaradi njihovega dobrega dela »visoko čislati v ljubezni«. (1. Tes. 5:12, 13)
SKUPNO DELO
6., 7. a) Ali je predsedujoči starešinstva njihova »glava«? b) Kdo je »glava« in kaj se trudi delati predsedujoči?
6 Da bi skupščino pravilno vodili in se lahko zanimali za njeno blaginjo, morajo starešine neizogibno sodelovati v enotnosti in harmoniji. Drug drugemu morajo izkazovati enako ponižnost, kakor delajo do skupščine kot celote. Tisti, ki služi eno leto kot predsedujoči nadzornik, ni »glava« drugim starešinam. Upoštevajmo, da ni isto, če nekdo predseduje ali če je »glava«. Družinski oče ima na primer pravico odločati za vse družinske člane; kot »glava« lahko dela to, četudi se družina s tem povsem ne strinja. Vendar predsedujoči starešina, vsaj v važnejših zadevah, ne stori končne odločitve. On je le eden od starešin in se v odločitvah podredi skupini. Le redko bi se smelo zgoditi, da v starešinstvu ne »govore vsi eno«. (1. Kor. 1:10)
7 Po dogovoru starešinstva ima predsedujoči svoj položaj eno leto in drugi mu priznavajo določeno mero inicijative, da so lahko zadeve skupščine naglo urejene in lahko sestanki nemoteno potekajo. Jezus Kristus ostaja tako poglavar skupščine in predsedujoči ne bo stal na stališču, da mora sedaj, ko je »on« predsedujoči, vse iti po njegovi glavi. Predvsem se trudi služiti sostarešinam in vsej skupščini, s tem da usklaja teokratično dejavnost, tako da gre vse brez trenja. (Kol. 1:18; 1. Pet. 5:4)
8. Kako lahko predsedujoči prispeva, da starešinstvo harmonično sodeluje?
8 Na četrtletnih sestankih starešinstva naj vsi harmonično sodelujejo. V ta namen mora predsedujoči spoznati svoj položaj v primerjavi z drugimi starešinami. Uporablja naj biblijsko pravilo: »V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu« in: »Po ponižnosti cenite drug drugega više od sebe«. Posluša naj jih in jih prosi za njihovo mnenje. Pazi naj na to, da ne vpliva na mišljenje starešin. Ta nevarnost lahko nastane, če vedno vztraja pri tem, da prvi pove svoje mnenje. Drugi ga bodo poslušali in mogoče oklevali, da bi povedali drugačno mišljenje. Če se zato govori o raznih zadevah, lahko starešina najprej druge vpraša za njihovo mnenje. Istočasno ne bo želel narediti vtisa, da velja to, kar bo rekel on, za zadnjo besedo v zadevi in naj se temu nič več ne doda. Zato tudi ne bo morda prav zadnji povedal svojega mnenja. Pazi naj tudi na to, da ne pokliče vsakokrat istega starešino kot prvega, posebno če je ta močna osebnost in je nagnjen k temu, da vpliva na mnenja drugih. Vsak starešina naj bi imel enako možnost, da prvi pove svoje mnenje. Če predsedujoči upošteva, da so vsi enaki in da je njegova dolžnost edino v tem, da skrbi za urejeni potek, tedaj bo sestanek potekal brez trenja in bo izpolnil svoj namen. Če pusti, da poteka sestanek neprisiljeno, bo prispeval k temu, da njegova osebnost ne bo stala v ospredju.
PRIPRAVA NA SESTANKE JE VAŽNA
9. a) Zakaj morajo biti sestanki starešin pripravljeni? b) Kdo naj sodeluje pri pripravi? c) Kako se lahko skrbi za to, da poteka sestanek v redu?
9 Sestanki starešin so važni; predsedujoči jih naj zato dobro pripravi. S tem lahko dokaže, da resno jemlje svojo službo predsedujočega. »Misli marljivega merijo le na korist.« (Preg. 21:5) Če je mogoče, naj bodo drugi starešine vnaprej seznanjeni, katere zadeve bodo obravnavane, da lahko o njih že razmišljajo in prispevajo k dobremu razgovoru. Če predsedujoči čaka s tem, dokler se sestanek ne prične, drugi ne bodo pravilno pripravljeni, da bi lahko povedali svoje mnenje. Seveda lahko tudi drugi starešine na sestanku starešin omenijo razne zadeve, da se o njih nato pogovorijo, in če je mogoče, naj bo tudi predsedujoči vnaprej seznanjen s tem, da lahko takšne točke vključi v dnevni red. Ne želi, da poteka razgovor v naglici ali da se oddaljijo od teme. Zato naj skrbi, da se vsaka tema zaključi, preden se načne druga. Na ta način lahko skrbi za dober potek. To ne pomeni, naj bo sestanek formalen, tako da se zatre spontane izjave. Misliti mora tudi na to, da se nekateri ne morejo tako tekoče izražati, zato mora biti potrpežljiv in jim dati čas, da povedo svoje mnenje.
10., 11. a) Kako se lahko drži v mejah dolžina in število sestankov starešinstva? b) Na kaj naj mislijo vsi starešine na sestankih?
10 Če je predsedujoči pripravljen, tako da lahko nekaj obravnava in daje v odločanje, in če sestanek pravilno vodi, lahko dolžino sestanka drži v določenih mejah. Število sestankov je lahko tedaj skrčeno na minimum; verjetno bodo predloženi štirje sestanki v letu dovolj. To zahteva dobro načrtovanje. Mnogo je odvisno od tega, kako predsedujoči sestanke vodi, zato naj bo buden. Vendar od njega ni vse odvisno. (1. Kor. 14:40)
11 Čas je dragocen. Da ga ne bi zapravljali, naj se vsi starešine izražajo kratko, kolikor se da, in brez ovinkov preidejo k stvari. Tisti, ki že po naravi radi govorijo, naj v korist drugih držijo svoje nagnjenje v mejah. Nasvet Salomona iz Preg. 10:19 je primeren za to: »Kjer je veliko besed, ni brez greha, kdor pa brzda ustne svoje, je razumen.« Nekateri imajo boljšo sposobnost govora kakor drugi, zato naj se varujejo nagnjenja, da neko drugo gledišče pobijejo z mnogo besedami. (Primerjaj Rim. 16:18) Če drugih ne morejo prepričati o svojem gledišču, se ne bo zgodilo nič strašnega! Ponižnost in tih in miren duh so znak prave modrosti. (Prop. 9:17; Jak. 3:13—17) Starešine naj se varujejo nevarnosti, da iz neke zadeve naredijo osebno sporno vprašanje samo zato, ker neke njihove priljubljene ideje niso sprejeli. Pavel svetuje: »Hočem torej, da molijo možje v vsakem kraju, dvigajoč lojalne roke brez jeze in dvoma (»razdeljenega mnenja«, Interlinear).« (1. Tim. 2:8; 6:4, NS)
12. Kaj morajo priznavati starešine v zvezi z vestjo drugih?
12 Ker obravnavajo starešine na svojih sestankih stvari, ki zadevajo blaginjo skupščine, prosijo Jehovo, naj vodi njihova srca in razum, da bi odločali, kakor je v skladu z njegovo voljo; prosijo ga tudi za modrost od zgoraj za te sestanke. Ta modrost, kakor je pisal Jakob, je čista, miroljubna, razumna, pripravljena poslušati, polna usmiljenja in ni hinavska. (Jak. 3:17) Če ohranijo starešine to v mislih in mislijo na to, da je Jezus v njihovi sredini (Mat. 18:20), tedaj bo Jehova blagoslovil njihova posvetovanja. Jasno jim je, da so življenjska področja, v katerih so odločitve prepuščene vesti posameznika, kakor pokaže Biblija. Če v Bibliji v objavah »zvestega in modrega hlapca« ni jasno priporočen določeni način postopanja, naj starešine drugim ne vsiljujejo svojih osebnih gledišč, kot da bi bila to pravila, ki se naj jih drugi držijo. Kdor preveč da na svoje mnenje, prihaja v nevarnost, da daje svojim glediščem in sposobnostim prednost pred tem, kar dovoljuje Biblija. (2. Kor. 10:12, 18)
VODILNO TELO
13. Kateremu važnemu namenu služi uporabljanje Biblije za vodilo?
13 Vodilno telo kristjanov prvega stoletja se je zanimalo za to, da skupščinam ne bi nalagalo nobenih nepotrebnih bremen ali pravil. Dobro bomo naredili, če sledimo temu zgledu. Starešinam morajo biti vodilo sveti spisi, tako da imajo za svoje nasvete in odločitve vedno biblijsko osnovo. To koristi temu, da učijo enotno in pravilno. Tedaj ne bo en starešina rekel eno, drugi pa nekaj čisto drugega, nasprotnega, kar bi vodilo k zmedi. Med starešinami mora vladati enotnost in misliti morajo v soglasju, če hočejo, da je njihova služba koristna. To ne pomeni, da mora vsak starešina na sestanku govoriti o vsaki točki. Salomon je dal modri nasvet, da je včasih bolje molčati. (Prop. 3:7) Kadar želi kdo kaj ustvarjalnega ali izgrajujočega prispevati k razgovoru, je dobro in prav, če pa ne, naj raje posluša in se uči ter gleda, kako bi lahko sam izboljšal svoj prispevek k sestanku.
14. a) Česa se morajo starešine vsekakor izogibati? b) Samo kdaj je primerno obravnavati dobre in slabe strani nekega brata ali sestre?
14 Vsi starešine morajo jasno razumeti svoj odnos do drugih bratov in sester v skupščini. Oni niso duhovni šefi ali policisti. Ni se jim treba vmešavati v privatno življenje drugih članov skupščine in se ukvarjati z osebnimi zadevami vsakega brata in vsake sestre. Bratje in sestre so predani Jehovi Bogu in običajno lahko dosežejo lastno rešitev v čistoči. Starešine so tu, da pomagajo, toda naj ne prekoračijo mej dovoljenega. (Fil. 2:12, 13) Drugi bratje in sestre imajo pravice in prednosti, zato morajo starešine spoštovati njihovo svobodo postopanja. Ni naloga starešin obravnavati na svojih sestankih vse dobre in vse slabe lastnosti vsakega oznanjevalca. To je primerno samo na sestanku, na katerem obravnavajo sposobnost kakega brata za službo starešine ali pomočnika, ali tedaj, če obstaja težak problem z nekim članom skupščine, ki zahteva, da se ga točno označi.
15. Zakaj razgovori starešin niso javni?
15 Sestanki starešin niso nikaki tajni sestanki, toda nobene potrebe ni vsakemu ali komurkoli, ki se ga nič ne tiče, pripovedovati zaupne stvari, o katerih so govorili na sestanku. Zakaj obremenjevati druge z zadevami, ki jih osebno sploh ne zadevajo? So zaupne stvari, ki se povedo starešinam, naj pa ne pridejo v javnost. Drugi, posebno žena ali člani družine nekega starešine, lahko pomagajo, tako da starešin ne sprašujejo o takšnih zadevah. Ostale zadeve, ki niso zaupne, posebno tiste, ki zadevajo pospeševanje dela Kraljestva, bodo starešine rade obravnavale s skupščino.
16. Kako lahko starešine svoj čas uporabljajo v korist skupščine, ne da bi stalno svetovali ali karali?
16 Starešine naj ne mislijo, da morajo vedno svetovati ali druge neposredno karati, še posebno takrat ne, če ti svoje stvari razmeroma dobro opravljajo. Naredijo pa lahko mnogo dobrega, če so prijazni in dobrotljivi, spodbujajo druge in jih pohvalijo ter se družijo z vsemi v skupščini. Posebno lepa priložnost je prijateljsko obiskovanje oznanjevalcev, ne samo tistih, ki se zanimajo za resnico ali za katere mislijo, da so duhovno slabši, temveč vsake »ovce« črede, tudi tistih, ki ves svoj čas posvetijo oznanjevanju. Tudi zanje je treba skrbeti in če se jih zanemarja, lahko odidejo od črede. Starešine se zato zavedajo nujnosti, da sledijo svoji odgovornosti pastirjev, kakor pokaže Biblija.
17. a) Katere lastnosti potrebujejo starešine v druženju z drugimi? b) Kako lahko starešine posnemajo apostola Pavla, če upoštevamo 2. Kor. 12:15 in 1. Tes. 2:8?
17 Starešine postajajo zaradi dobre vesti očetje, ker pridobivajo učence. Zato morajo, čeprav se jih ne nagovarja z »oče«, imeti enako potrpljenje, vztrajnost in obzirnost kakor družinski poglavar. Oče ljubi svojo družino; ne spravlja je v jezo, temveč jo izgrajuje. (1. Kor. 4:15; Mat. 23:9) Pavel je v tem pogledu dal izreden zgled, kakor se vidi iz 2. Kor. 12:15 in 1. Tesal. 2:8. Starešinam zato ni težko, če so moteni, če nastanejo neprijetnosti ali če so preveč obremenjeni. Kot pastirji smatrajo vse to za del njihove naloge. (Jan. 21:15—17; 1. Pet. 5:2, 3)
18. Ali naj se starešine zadovoljijo s svojo sedanjo službo in kaj jim je v spodbudo?
18 Ali temu, ki je postal starešina, ni treba več napredovati in se v čem poboljšati? Biblija nam svetuje, naj ne mislimo o sebi več, kakor je potrebno misliti, temveč naj bomo »zdravega razuma«. (Rim. 12:3, NS) Vsi starešine se zato lahko v svoji važni lastnosti, namreč v sposobnosti poučevanja, povezani s ponižnostjo, poboljšajo. Mar misli starešina, da opravlja dobro in učinkovito delo? Tedaj naj se trudi, da poboljša svojo sposobnost poučevanja. Vedno se lahko tudi poizkuša poboljšati v ponižnosti. S tem da se starešine (in tudi pomočniki, ki težijo za nadzorniško službo) poboljšajo, bodo lahko vedno bolje služili interesom svojih bratov v soglasju z Jehovinimi zahtevami. Tedaj bodo v velik blagoslov tudi tistim, ki so sedaj povezani z Jehovino organizacijo in onim, ki so na poti k njej. Vsem, ki požrtvovalno služijo kot nadzorniki Božje črede, govorimo: »Bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« (1. Kor. 15:58).
[Slika na strani 44]
Kar se starešine pogovarjajo na svojih sestankih, služi za dobro skupščine