Kdo je primeren za starešino?

»Pasite čredo Božjo, ki je v vašem varstvu, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno; tudi ne iz ljubezni do nepoštenega dobička, ampak polni gorečnosti«. — 1. Pet. 5:2, NS.

1. Kako važna je za Boga njegova čreda?

ALI je za Boga njegova čreda tako pomembna, da zasluži posebno pozornost podpastirjev, ki jih je on postavil? Koliko mu pomenijo njegove »ovce«? Njegov sin je pojasnil: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« (Jan. 3:16) Njegovo zanimanje je bilo tako veliko, da je dovolil svojemu Sinu zapustiti nebo za štiriintrideset let in četrt, da je prišel kot človek na Zemljo in omogočil njegovim »ovcam«, ki so tavale naokrog, da se vrnejo v njegovo čredo.

2. Ali lahko zaupamo Jehovi in Jezusu kot Pastirjema? Pojasni to.

² Mi pripadamo »svetu«, ki ga je Bog toliko ljubil in se mora z Bogom spraviti. Njegov poziv Izraelcem, ki so se vrnili iz suženjstva, velja danes za nas z enakim poudarkom: »Vrnite se k meni, in obrnem se k vam.« (Mal. 3:7) Apostol Peter je pisal skupščini prvih kristjanov: »Bili ste namreč kakor ovce tavajoče, ali povrnili ste se zdaj k Pastirju in Nadzorniku duš svojih.« (1. Pet. 2:25) Bog daje svojo zaščito tistim, ki se vrnejo k njemu: »Kakor pastir bo pasel čredo svojo, z roko svojo bo zbiral jagnjeta in jih nosil v naročju svojem, in doječe bo vodil rahlo.« (Iza. 40:11) Za svojega pomočnika je postavil izrednega Pastirja, Jezusa Kristusa, ki je »dal svoje življenje za ovce«. (Jan. 10:7—15)

3. Kako se je Pavel izkazal kot pastir, ki se zaveda odgovornosti?

³ Jehova je poskrbel tudi za to, da so na razpolago podpastirji, ki se skrbno zavzemajo za »ovce«. Apostol Pavel je bil eden takšnih, in je rekel: »Ampak bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojilja goji otroke svoje: prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam evangelij Božji, ampak tudi duše svoje, ker smo si vas jako priljubili.« Kako zelo je bil pripravljen deliti svojo dušo z njimi, je zapisal v svojem pismu skupščini Korint: »A jaz prav rad potrošim vse in sebe žrtvujem za duše vaše.« (1. Tes. 2:7, 8; 2. Kor. 12:15; 11:28.

4. Kateremu cilju naj bi danes sledili kristjani glede na to, kar vemo o teh pastirjih?

⁴ Svoje življenje lahko usmerimo po zgledu teh pastirjev, namreč po velikem, izrednem Pastirju in po zgledu apostola Pavla. Apostol Janez je pisal, da smo dolžni »dati življenje za brate«. (1. Jan. 3:16) Vedel je, da je Jezus rekel: »Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od gospodarja svojega, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal.« (Jan. 13:15, 16; primerjaj Jan. 15:12, 13)

5. Zakaj nekateri še niso našli poti nazaj k Jehovi?

⁵ Kaj pravzaprav zadržuje mnoge ljudi, da ne služijo Jehovi, ko vendar Biblija pravi o njem: »On je Bog naš, mi pa ljudstvo paše njegove«? (Ps. 95:6, 7) Enostavno ne vedo, kako naj bi našli pot do njega; nikogar ni bilo, ki bi jih vodil, ali bolje rečeno, njihovi človeški voditelji, navidezni pastirji, so jih zapeljali. Jezus je označil take ljudi svojega časa za »grabljive volkove, (ki) prihajajo k vam o ovčjih oblačilih«, za krive pastirje. Ljudje, nasprotno, so bili »izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Potrebovali so nekoga, ki jih bo dobro pasel, in Jezus je bil pripravljen to delati. (Mat. 7:15; 9:36.

POSEBNA ODGOVORNOST PASTIRJEV

6., 7. a) Kdo sestavlja čredo, ki se jo mora varovati? b) Z ozirom na koga morajo pastirji polagati račun?

⁶ Ko se je Jezus vrnil v svojo nebeško domovino, je skrbel za to, da se podpastirji njegovih »ovc« zavzemajo zanje. Na tistih, ki jih imenuje izredni Pastir, počiva danes posebna odgovornost, da pasejo Jezusove »ovce«. Peter, ki ga je Jezus izrecno pooblastil, naj to dela (Glej Jan. 21:15—17.), je pokazal, da velja to pooblastilo tudi danes za krščanske nadzornike: »Starešine (duhovne nadzornike v skupščini) med vami (skupščini) torej opominjam jaz ... : Pasite čredo Božjo, ki je v vašem varstvu ... prostovoljno ... polni gorečnosti.« (1. Pet. 5:1, 2, NS)

⁷ Res je sicer, da imajo vsi Bogu predani kristjani nalogo ‚pridobivati učence iz ljudi vseh narodov, jih krščevati in učiti, naj izpolnjujejo vse, karkoli je Jezus zapovedal‘. Toda pastirji imajo posebno odgovornost skrbeti za »čredo Božjo«, za tiste, ki so že člani skupščine. Z ozirom nanje morajo Jehovi polagati račun (Mat. 28:19, 20; Heb. 13:17; 4:13)

8. Kdo pride v poštev za pastirja Božje črede in kdo ne?

⁸ »Tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri«, tako da je Jezusa priznala za Mesijo. Vendar v krščanski skupščini niso bili postavljeni za pastirje nobeni pismarji ali farizeji, ker so »sedli na Mojzesov stol«. Poklicani niso bili ljudje, ki so bili »modri po mesu« in ki jih je veselilo sprejemati pozdrave na trgih in ulicah ter nazive rabi. »Voditeljev« te vrste ni najti v krščanskih skupščinah Jehovinih prič. Te priznavajo namreč samo enega voditelja, Kristusa. Zavračajo tudi vsak naziv, ki bi druge navedel na hvalisanje. Jezus je rekel: »Vsi vi ste pa bratje.« (Dej. 6:7; Mat. 23. pogl.; 1. Kor. 1:26—29.

9. Koliko starešin naj bi imela neka skupščina in kdo pride v poštev za ta položaj?

⁹ Da bi se pravilno varovali interesi krščanske skupščine Jehovinih prič, je Bog postavil v skupščini med ostalim tudi učitelje, nadzornike in pastirje. V skupščini prvih kristjanov so služili vsi, ki so odgovarjali biblijskim zahtevam, na takšnih položajih. Ni bilo postavljeno nobeno določeno število; v Efezu jih je bilo več, kakor se vidi iz Pavlovega pisma »starejšim možem«, s katerimi se je srečal v Miletu, da bi jim dal navodila glede njihovih dolžnosti. Tudi v sodobni krščanski skupščini ni določeno nobeno število. Ni jim treba, kakor v cerkvah krščanstva, končati nekega teološkega seminarja, človeške priprave. Nasprotno temu naj marljivo oznanjujejo, redno preučujejo Božjo besedo in držijo obe veliki zapovedi, namreč ljubiti Boga in svojega bližnjega. (1. Kor. 12:28; Mat. 22:36—39)

10., 11. a) Kako je mogoče biti »brez oponosa« in zakaj je postavljeno tako visoko merilo?

¹⁰ V prvem pismu Timoteju, tretje poglavje, je Pavel pojasnil biblijske zahteve, ki jih mora izpolnjevati tisti, ki teži za nadzorniško službo. Biti mora brez oponosa. Je to možno za nepopolnega človeka? Mar to ne zahteva popolnosti? Ali je bil Pavel nerazumen in je postavil previsoke pogoje? Tako ne smemo zaključevati, saj je Pavel brez dvoma vedel, da je rekel Jezus po Matevžu 5:48: »Vi torej bodite popolni, kakor je popoln Oče vaš nebeški.« Pavel je tudi vedel, da David prav tako ni mogel biti popolnoma brez oponosa; kljub temu je Pavel priznal Davidovo prošnjo k Jehovi kot del navdihnjenih spisov: »Za sodnika mi bodi, Jehova, ker sem hodil v brezgrajnosti svoji.« (Ps. 26:1; primerjaj 2. Kra. 20:3)

¹¹ Jasno je, da noben človek ne more biti v absolutnem smislu takšen, kakršen je Bog. Če bi bilo drugače, v krščanski skupščini nihče ne bi mogel biti nadzornik. Dejstvo, da so biblijske zahteve visoke, zato pomeni, naj se vsak, ki teži za takšno službo ali jo ima, resno trudi, da jim odgovarja. Kar zadeva zahtevo biti brez oponosa, starešina gotovo ne bi bil sposoben skrbeti za tiste, ki so v njegovem varstvu, če tej zahtevi sploh ne bi odgovarjal. Nadzornik mora biti sposoben »mlajše može opominjati, da naj bodo zmerni, (tako da) stavi sebe v vseh rečeh za zgled dobrih del, v uku tvojem naj se kaže čistost, dostojnost.« (Titu 2:6—8)

12. Pojasni, ali je treba biti poročen, da bi odgovarjal za nadzornika.

¹² Nadzornik naj bo »ene« žene mož«. To ne pomeni, da vdovec ali samski ne bi bil primeren. Prav tako kakor v Pavlovih dneh tudi danes to pomeni, da nekdo, ki je poligamist ali živi z neko ženo, ne da bi bil z njo poročen, ne sme služiti v krščanski skupščini kot nadzornik. Zares, takšnemu ne bi smeli dati desnice v znak sodelovanja. V zvezi z zahtevo v 4. vrsti (1. Tim. 3) se tudi vidi, da nadzornik ne sme biti mladoleten, temveč dovolj star, da bi že lahko imel družino.

13. Zakaj se morajo starešine izogibati skrajnostnih navad našega časa?

¹³ Današnja mladina in celo starejši so pogosto okuženi z nenavadnimi navadami, ki so običajne v sedanjem sestavu stvari. S tem da pridejo kristjani v šoli ali na delovnem mestu v stik z ljudmi, ki imajo takšne navade, obstaja nevarnost, da se jim prilagodijo. Kristjani prvega stoletja so se verjetno borili z enakim problemom, ker je treba pri imenovanju starejših mož ali starešin upoštevati nadaljnji Pavlov nasvet, naj bo starešina »zmeren v navadah«. (1. Tim. 3:2) Nihče, ki se prilagodi navadam starega sveta, ne more ugajati Bogu in priti v poštev za položaj, ki zahteva opominjanje mlajših mož. Apostol Peter je rekel, da je morda bil kdaj čas, v katerem smo nevede sodelovali v takšnih običajih, toda sedaj moramo živeti v soglasju z Božjo voljo. To nam bo morda odtujilo naše prejšnje znance in jih navedlo k zasmehovanju, toda Jezus je rekel, naj nas to ne moti. (Jan. 15:19; 1. Tim. 4:11, 12; 1. Pet. 4:3, 4; Rim. 12:2.

IMETI ZDRAV RAZUM

14. Kako naj o svojem položaju misli starešina?

¹⁴ Starešina v skupščini ne zavzema nikakršnega vzvišenega položaja. Dejstvo, da je nekdo starešina, naj ga ne navede, da bi »mislil o sebi več, nego se spodobi misliti, temveč naj pazi, da bi mislil zmerno, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere«. Po Roschevem prevodu se glasi Pavlova zahteva: »Da bi mislil skromno.« Kdor to upošteva, ne bo pričakoval, da bodo z njim ravnali kakor s »pastorji« krščanstva, ki jim ugaja, da se jim ljudje dobrikajo, in to tudi pričakujejo. (Rim. 12:3)

15. Kaj vključuje pojem »spodobnost«?

¹⁵ Nadzorniki morajo biti »spodobni, gostoljubni«. (1. Tim. 3:2) Krivi pastirji v nobenem pomenu besede niso bili spodobni. Jehova jih je obsodil z besedami: »Gorje pastirjem (v Izraelu), ki pogubljajo in raztresajo ovce paše moje.« (Jer. 23:1, 2) Njihova trditev, da so pastirji, jih ni obvarovala pred Jehovino obsodbo. Jezus je obsodil tudi krive pastirje svojih dni. Krščanski pastirji morajo biti zato spodobni ali urejeni in prispevati morajo k miru skupščine. Včasih je morda potrebno »svariti neredne«, takšne, ki »ne delajo nič, ampak se pečajo z nepotrebnim«. (1. Tes. 5:14; 2. Tes. 3:11) Da bi njihovo svarjenje resno jemali, morajo sami dati dober zgled in se trdno držati biblijskih zakonov in temeljnih načel in nikoli ne smejo širiti gledišč, ki niso v skladu z resnico. (1. Kor. 4:6; 14:33; Titu 2:6—8)

16. Ali se gostoljubje omejuje na to, da se pozdravlja nove v Kraljevski dvorani?

¹⁶ Ko je kralj Salomon pri posvetitvi templja v Jeruzalemu molil za Božji blagoslov, je omenil tudi »tujce«, Neizraelce, ki bodo prišli, da bi tam molili. Brez dvoma je naredil tudi priprave zanje. Danes nas Jehova blagoslavlja z velikim porastom »tujcev«, to je ljudi, ki doslej niso bili Jehovini oboževalci. Poskrbljeno mora biti za to, da se jim izrazi pravilna dobrodošlica. To nalaga nadzornikom obveznost, da jih ne pozdravijo samo v Kraljevski dvorani, temveč jim tudi pomagajo napredovati na krščanski poti. To je pravo gostoljubje, ki se zahteva od vseh, ki bi želeli biti nadzorniki. (1. Kra. 8:41—43; Miha 4:1, 2; Mat. 9:37; Heb. 13:1, 2; 3. Jan. 5)

17., 18. a) Ali učijo starešine samo z odra? b) Kateremu cilju sledi nadzornik kot učitelj?

¹⁷ Jezus je rekel: »Pisano je v prerokih: In vsi bodo učeni od Boga.« (Jan. 6:45; Iza. 54:13) To postaja vse važnejše, čim bližje je konec starega sestava stvari in začetek novega, ki je pod vodstvom maziljenega duhovnika in kralja, Jezusa Kristusa. Jehova Bog je Veliki Učitelj, toda Jezus je rekel svojim učencem, da je prav, da tudi njega označijo za učitelja. Poleg tega je dal oslavljeni Jezus Kristus »nekatere za apostole, nekatere za preroke, nekatere za oznanjevalce evangelija, nekatere za pastirje in učenike (zakaj?) v pripravo svetih, za delo službe«. (Efež. 4:11, 12)

¹⁸ Starešine morajo zato učiti Božjo besedo. Skupščini ne smejo govoriti, kar prija njenim ušesom, temveč morajo govoriti srcu in razumu skupščine, ki je podobna ovcam. S tem ne bodo postavljeni na višjo stopnico kakor neki »profesor« ali »doktor teologije«. Krščanski starešina ne poučuje neizogibno z odra, temveč bolj v privatnem pogovoru. On uči iz Biblije.

19. Katera »dela mesa« bi naredila nekoga neprimernega za imenovanje?

¹⁹ Starešina ne sme biti »pijanec«. Prekomerno uživanje alkohola zamegli razum, tako da škoduje sposobnosti razločevanja in izgubi se oblast nad sposobnostjo razmišljanja. Starešina tudi ne sme biti »pretepač«, niti dobesedno niti z uporabo jezika. Ne sme biti prepirljiv, ne denarja lakomen in ne nespameten; sicer bi bil neprimeren za enega od takšnih, ki v krščanski skupščini prevzemajo vodstvo. Takšna »dela mesa« mu v cerkvi Babilona Velikega verjetno ne bi onemogočila službe, toda v skupščini Jehovinih prič ne bi mogel služiti. (1. Tim. 3:3; 6:10)

20. a) Zakaj naj se pri izbiri tistih, ki pridejo v poštev za starešine, gleda na to, če vodijo lastni dom na zgleden način? b) Toda kaj je treba pri tem upoštevati?

²⁰ Po pojasnilu, da mora biti starešina lastni hiši zgled in vzgojiti otroke v poslušnosti, postavlja Pavel vprašanje: »Če pa kdo svoji hiši ne zna gospodariti, kako bo skrbel za skupščino Božjo?« (1. Tim. 3:5) Pavel je spoznal, da gre v Božji hiši za več človeških življenj kakor v hiši nekega moža. Starešina mora biti zato zelo sposoben v svojem domu urejevati vse zadeve v splošnem interesu. Mar to pomeni, da mora biti njegov dom v vsakem pogledu kakor vzor? Ne neizogibno. Morda naredi vse, kar se od njega pričakuje, a kljub temu se kdo v njegovi družini ne obnaša tako, kakor si on želi. Morda je njegova žena uporna in morda celo nasprotna Jehovi in njegovi besedi. (Mat. 10:36) Toda važno je vprašanje: V koliko je mož te hiše odgovoren za njeno upornost, in je neenotnost v družini posledica tega, da je on odpovedal? Upoštevati je tudi treba, kako misli o tej situaciji skupščina?

21. Zakaj bi bilo nerazumno postaviti »novinca« za nadzornika?

²¹ Nadzorniki morajo delati važne odločitve. Pri teh gre lahko za človeška življenja ali za nadaljevanje tako važnega oznanjevanja dobre vesti. Delo je lahko prepovedano. Tedaj pa je potrebna dobra, zrela sposobnost presojanja. Zato naj nadzornik ne bo »novinec«. (1. Tim. 3:6) Takšen ima lahko enako navdušenje in enako gorečnost kakor tisti, ki so že dolgo v veri, morda pa svoje sposobnosti opažanja z učenjem še ni razvil za pravo razlikovanje med dobrim in zlim. (Heb. 5:13, 14) Novi si morajo najprej pridobiti izkušnje. Med tem časom naj opazujejo tiste, ki »imajo vodstvo med vami, ki so vam oznanjali besedo Božjo; točno opazujoč izhod njih življenja, posnemajte njih vero«. (Heb. 13:7)

VAROVATI »DRUGE OVCE«

22. Kako naj mislimo o modnih norostih in čigav zgled naj pri tem posnemamo?

²² Ker Jehovine priče »niso del tega sveta«, ne posnemajo tako razširjenih modnih norosti, s katerimi bi bili enaki tistim, ki so v svetu znani kot uporniki. Mladi bratje v skupščini naj si zato vzamejo k srcu nasvet apostola Petra, da morajo biti pastirji Božji čredi dober zgled. Pavel je bil takšen zgled. Rekel je: »Posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov.« (1. Kor. 11:1) Ljudje opazijo, da so Jehovine priče drugačne; kristjani, posebno nadzorniki, naj se obnašajo tako, da imajo »dobro pričevanje od teh, ki so zunaj«. (1. Tim. 3:7; Jan. 17:16; 1. Pet. 5:2, 3)

23. Kaj se od nadzornika še pričakuje?

²³ V prvem poglavju pisma Titu je pojasnil Pavel, kaj se pričakuje od starešin. Biti mora »brez oponosa« in se neoporečno obnašati. Nihče ne sme imeti vzroka, da s prstom kaže nanj, ker bi imel dvomljive lastnosti. Ne sme biti »samovšečen« ali oblasten; ne sme biti »nagle jeze« ali razdražljiv; prav tako ne sme biti »grdega dobička željen«, temveč mora biti znotraj in izven skupščine znan po svoji poštenosti. (Tit. 1:6, 7; glej tudi 1. Pet. 5:2, 3).

24. Kako nadzornik dokaže lojalnost?

²⁴ Za nadzornika je posebno važno, da je »lojalen«, kakor je bil Jezus Kristus. Ker se zvesto drži pravilnih temeljnih načel, je lahko kdaj potrebno, da mora pokarati »nasprotno govoreče«. (Tit. 1:9) To ni prijetna naloga, toda če ne pokara, kjer je to potrebno, bi lahko prišli do sklepa, da se postavlja na stran grešnika in postane tako njegov deležnik. (Preg. 29:24) Znak dobrote je, če pokara nekoga, ki je nepremišljeno naredil napako. (Gal. 6:1) Nekatere nepravilne postopke lahko brez nadaljnjega pozabi, spregleda ali prezre, nikakor pa ne takšnih, ki žalostijo svetega duha ali pa povzročajo razcepe in sekte v skupščini. V nekaterih primerih zahteva torej lojalnost, da se koga pokara. (Luk. 17:3, 4; Efež. 4:30)

25., 26. a) Zakaj morajo posebno pastirji paziti nase in na Božjo skupščino? b) Ali lahko novi pričakujejo, da jih bodo pastirji v Božji skupščini dobro oskrbovali?

²⁵ Ko se je Pavel poslovil od starešin v Efezu, jih je prosil, naj pazijo sami nase, kakor »na vso čredo ..., da pasejo skupščino Božjo ... , (ker) pridejo grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi«. (Dej. 20:28, 29) Ti »volkovi« bodo končno oplenili čredo in odvzeli »ovcam« obleko, ki jih označuje za kristjane. V našem odločilnem času je opozorilo apostola Pavla še bolj aktualno. Noben nadzornik ne bi želel biti zaradi malomarnosti odgovoren za izgubo kakšne Jehovine »ovce«.

²⁶ Iz Letne knjige se vidi, v kakšnem obsegu so se Jezusove »druge ovce« povezale s krščanskimi Jehovinimi pričami. Še drugi so, ki jih mora Jezus »pripeljati«, ki bodo »poslušali njegov glas«. V teh »zadnjih dneh« starega sestava stvari so vsi, ki pritekajo v eno čredo enega pastirja, poučevani o Jehovinih poteh. Prepričani so lahko, da tisti, ki jim je Jehova zaupal pastirsko delo, prijazno skrbijo zanje. (Jan. 10:16; Luk. 12:32; Miha 4:1—4; Iza. 32:1, 2