Razvijajte iskreno ljubezen med seboj

»Ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno.« — 1. Pet. 1:22.

1., 2. a) Kolikšnega pomena je ljubezen? b) Zakaj priznavajo celo ateistični znanstveniki, da je ljubezen neizogibno potrebna?

LJUBEZEN je važen pogoj za mir, srečo in zadovoljstvo. Celo materialistično misleči znanstveniki priznavajo, da bi življenje brez ljubezni ne imelo nobene vrednosti. »Trdim,« je rekel znanstvenik sir Julian Huxley, »da je ljubezen edinstvenega pomena ... Ljubezen je neizogibno potrebna.«

² Zakaj celo ljudje, ki zanikajo obstoj Stvarnika, poudarjajo pomen ljubezni? Ker imamo ljudje, kakor pokažejo študije, potrebo po ljubezni. Toda kakor moramo potešiti našo lakoto, da bi ostali živi, moramo tudi ljubiti in biti ljubljeni. Znanstvenik Ashley Montagu je pisal: »Na osnovi opazovanj več zdravnikov in raziskovalcev danes vemo, da igra ljubezen važno vlogo pri hranjenju vsakega otroka in da se njegov organizem ne razvija zdravo, če ni ljubljen. ... Celo pri dobri fizični prehrani lahko hujša in umre.«

ZAKAJ IMAJO LJUDJE LJUBEZEN?

3. a) Zakaj otroci običajno dobijo ljubezen, ki jo potrebujejo? b) Kako so dobili ljudje sposobnost ljubiti?

³ K sreči je malo nevarnosti, da dete ne bi bilo deležno nežne, nesebične skrbi, ki jo potrebuje. Vzrok temu lahko iščemo v tem, da »doječa mati« po naravi, kakor pravi Biblija, »goji otroke svoje«. (1. Tes. 2:7) Odkod imajo matere svojo ljubezen do otrok? Niso je razvile slučajno. Mar ni očitno, da jim je to ljubezen dal ljubeči Stvarnik? Vsak od nas je sposoben ljubiti in če goji to lastnost, jo lahko pokaže na občudovanja vreden in prijeten način.

4. a) Zakaj vemo, da je bil Adam ustvarjen s to lastnostjo? b) Kakšen dokaz imamo za to, da je Adam ljubil Evo in da je dal svojim potomcem v dediščino sposobnost ljubiti osebo drugega spola?

⁴ Jehova je prvemu človeškemu paru to darilo, ljubezen, podaril že ob ustvaritvi. Vemo namreč, da je bil Adam ustvarjen po »Božji podobi« in ker je »Bog ljubezen«, to se pravi, ljubezen je njegova prevladujoča lastnost, je moralo biti stvarjenje, ki je narejeno po njegovi podobi, prav tako sposobno ljubiti. (1. Mojz. 1:26, 27; 1. Jan. 4:8) Da je bila Adamu, prvemu človeku, dana ljubezen do njegove lepe mlade žene, pokažejo radostne besede, ki jih je izgovoril ob pogledu nanjo: »To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« (1. Mojz. 2:23) Čeprav je Adam grešil in izgubil popolnost, svojim potomcem ni posredoval samo sposobnosti ljubiti, temveč tudi sposobnost najti privlačnost med osebami drugega spola. Da, po besedah nekega modrega moža starega časa, je »pot moža k dekletu« ena od štirih stvari, ki so bile zanj prečudovite, da bi jih razumel. — Preg. 30:19; 1. Mojz. 24:67; 26:8.

LJUBEZEN JE OBSEŽNA

5. Kaj pokaže, da obstaja ljubezen razen med možem in ženo tudi med krvnimi sorodniki?

⁵ Razen te romantične ljubezni, ki lahko nastane med možem in ženo, čutijo ljudje običajno tudi do svojih krvnih sorodnikov močno naravno naklonjenost. Ko je zato Jožef po dolgih letih ločitve zopet videl Benjamina, »mu je srce gorelo do brata njegovega«. Pozneje se »je oklenil vratu brata svojega Benjamina in se je zjokal, tudi Benjamin je jokal ob vratu njegovem«. (1. Mojz. 43:30; 45:14) Ta ljubezen, ki vlada med družinskimi člani, je navedla tudi Andreja, da je, potem ko je našel Mesijo, poiskal svojega brata Petra in mu povedal to veličastno sporočilo. — Jan. 1:40—42.

6. Kateri biblijski primeri pokažejo, da se lahko ljubezen nekoga razteza preko krvnih sorodnikov tudi na druge ljudi?

⁶ Toda ta lastnost, ljubezen, se lahko razširi tudi na druge ljudi in ne le na krvne sorodnike. Jonatan, Benjaminec, sin kralja Savla iz Izraela, je bil tako prevzet zaradi dobrih lastnosti Davida, enega od Judovih potomcev, da »se je priklenila duša Jonatanova k duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo«. Ko so Jonatana pozneje usmrtili, se je čutil David gnanega, da ga imenuje »brat«. Rekel je: »Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako! Čudovita mi je bila ljubezen tvoja, bolj nego žena ljubezen.« Ljubezen, ki jo je čutila Ruta Moabka do svoje tašče Naomi, je nadaljnji primer za to, da se lahko ljubezen razteza preko krvnih sorodnikov tudi na druge ljudi. — 1. Sam. 18:1; 2. Sam. 1:26; Ruta 1:16, 17.

7. Kako obsežna mora biti kristjanova ljubezen?

⁷ Tudi ljudje, ki postanejo pravi kristjani, morajo — neglede na raso, narodnost, družbeni položaj ali gospodarske razmere svojih krščanskih bratov in sester — gojiti med seboj prisrčno bratsko ljubezen. To je pokazal Jezus, ko je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen med seboj.« (Jan. 13:35, NS) Kljub temu se ljubezen pravega kristjana ne sme omejiti samo na tiste, ki skupaj z njim služijo Bogu. Razširiti se mora še na druge. Da, Jezus je zapovedal: »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo: da bodete sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih.« — Mat. 5:44, 45.

LJUBEZEN, KI JO MORAMO GOJITI

8. Pojasni, kako je ljubezen različno močna in povezana z različnimi občutki.

⁸ Razumljivo je lahko ta lastnost ljubezen, ki je dal Bog ljudem, različno močna in povezana z raznimi občutki. Zakaj? Očitno namreč ne more iti pri ljubezni, ki jo ima kristjan do sovražnika, ki ga preganja, za isto prisrčno naklonjenost, kakor jo čuti doječa mati do svojega deteta ali kakor jo je imel Jožef do Benjamina in jo je čutil Jonatan do Davida ali kakor jo čuti kristjan do svojega brata po veri. Bog od nas ne pričakuje, da bomo sovražniku iz srca naklonjeni ali sploh čutili naklonjenost do njega. Kljub temu smo ga dolžni ljubiti. Ali ni to neko protislovje?

9. 10. a) Kako nam pomaga poznavanje pomena besede agape in način, kako Jehova pokazuje to ljubezen, pri razumevanju, da lahko ljubimo ljudi, ne da bi jim bili neizogibno naklonjeni? b) Na kakšen način lahko izkazujemo ljubezen hudobnim, nemoralnim ljudem?

⁹ Ne, v tem ni nikakršnega protislovja, če razumemo pomen največkrat uporabljene grške besede, ki je v Krščanskih grških spisih ali v tako imenovanem Novem Zakonu prevedena z »ljubiti«. Samostalniška oblika te besede je agape. O Božji agape do človeštva je rečeno v delu An Expository Dictionary of New Testament Words W. E. Vinea: »Ta ljubezen nima nič opraviti s samozadovoljstvom ali naklonjenostjo; to se pravi, da ne nastane s kakršnimikoli krepostmi tistih, ki jim velja.« In res je, da človeštvo kot celota ni posebno ljubeznivo, toda tega pravzaprav ni samo krivo. — Efež. 4:17—19; Titu 3:3.

¹⁰ Zaradi Adamove dediščine, ki jo je dal Adam, so vsi ljudje spočeti v grehu im so se rodili z nagnjenjem h krivici. (Ps. 51:5) Bog to ve. Človeštvu ni naklonjen v ljubezni zato, ker bi to zaslužilo ali pokazovalo posebne odlike, temveč posebno zato, ker ve, da končno mnogi ljudje reagirajo na njegovo ljubezen in bodo svoje življenje uskladili z njegovo voljo. (Rim. 5:8—11) Z besedo agape je torej mišljena ljubezen, bi se odlikuje z upoštevanjem temeljnih načel. Če zato posnemamo našega nebeškega Očeta, bomo ljubili celo tiste, ki ne dokazujejo, da zaslužijo našo ljubezen. Morda so cinični, sebični in celo nemoralni ali kriminalci. To, kar delajo in govorijo, bomo sovražili, istočasno pa bomo pokazali zanimanje za njihovo osebno dobro. Storili bomo vse, kar moremo, da bi jih spodbudili, da bi Bogu vračali ljubezen. Ali razvijaš takšno ljubezen do človeštva na splošno, ljubezen, ki jo obvladajo temeljna načela?

11., 12. a) Ali naj ljubezen kristjana do bratov obvladajo samo temeljna načela? b) Kako pokaže tako ljubezen med zakonci kakor tudi Jehovina ljubezen do Sina, da vključuje agape več kot od temeljnih načel vodeno ljubezen?

¹¹ Apostol Peter zato ni mislil na ljubezen, ki jo obvladajo samo temeljna načela, pogreša pa naklonjenost in toplino, ko je pisal sokristjanom naslednje besede: »Ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno.« (1. Pet. 1:22) Spoštovanje temeljnih načel je sicer karakterna označba ljubezni agape, toda ta ljubezen lahko vključuje tudi naklonjenost in ljubezen. Tako je na primer rečeno: »Tako so možje dolžni ljubiti [agapao (glagolska oblika)] žene.« (Efež. 5:28) To očitno ne pomeni, naj krščanski možje svoje žene ljubijo samo tako, kakor naj bi ljubili svoje sovražnike. Ne, poziv »ljubiti svoje žene« pomeni predvsem, naj možje čutijo do svojih žena prisrčno, nežno naklonjenost, kakor je bil Stvarnikov namen.

¹² Imamo še nadaljnje biblijske dokaze, da lahko grška beseda agape vključuje močan občutek naklonjenosti in nežnosti. Tako na primer beremo: »Oče ljubi Sina.« (Jan. 3:35) Očetova ljubezen do Sina, Jezusa Kristusa, ni osnovana samo na upoštevanju temeljnih načel. Jehova ima srčno naklonjenost do Jezusa in čuti z njim, kar pride v Bibliji do izraza z naslednjimi besedami: »Kajti Oče ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela.« Jehova je rekel: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« — Jan. 5:20; 2. Pet. 1:17.

13. a) Kakšno vrsto ljubezni naj bi kristjani razvili med seboj? b) Kako pokaže prvotni pomen grške besede za »prisrčno« pravilno stopnjo naše ljubezni?

¹³ To je torej tista ljubezen, ki naj jo kristjani razvijejo med seboj. To ni niti delna ljubezen niti ljubezen, ki se jo izkazuje iz dolžnosti ljudem, ki jim morda nismo niti naklonjeni. Predvsem gre za prisrčno, iskreno naklonjenost do drugih, ki jo lahko primerjamo z iskreno ljubeznijo, kakršno gojimo do nekega bližnjega sorodnika ali kakršno čuti Jehova do svojega ljubljenega Sina. Apostol Peter poudarja, da mora biti naša ljubezen med seboj takšne vrste oziroma mora doseči takšno stopnjo, ko nas spodbuja: »Ljubite se iz čistega srca med seboj.« Ali po drugem prevodu: »prisrčno in močno«, »iz vse svoje moči«. (1. Pet. 1:22, Bruns; The New English Bible) Prvotna grška beseda, ki je prevedena s »prisrčno«, pomeni dobesedno »iztegnjen«. (Kingdom Interlinear Translation) Naša ljubezen mora takorekoč dati od sebe vse, iti mora v skrajnost. Ali razvijaš takšno vrsto ljubezni?

14. a) Zakaj se moramo truditi, da razvijemo ljubezen? b) Kako se lahko učimo ljubiti se med seboj?

¹⁴ Vsi se moramo truditi, da razvijemo takšno ljubezen, ker je človeštvo zaradi Adamove neposlušnosti že 6000 let podložno grehu in nepopolnosti, kar vpliva na našo sposobnost odsevanja Jehovine izredne lastnosti — ljubezni. Celo običajna, prirodna ljubezen med bližnjimi sorodniki je lahko povsem popačena, kakor je bilo to v primeru Kajna, Ezava in Jožefovih polbratov. Biblija napoveduje, da bo tako tudi v »zadnjih dneh«, ko bodo ljudje »brez naravne naklonjenosti«. (2. Tim. 3:1—3) Truditi se torej moramo, da v srcu ohranimo ljubezen. Toda kako se lahko naučimo ljubiti se med seboj, ko živimo v tako kritičnem času — v »zadnjih dneh«? Apostol Pavel pojasnjuje: »O bratoljubju pa ni treba, da vam pišemo; zakaj sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj.« (1. Tes. 4:9) Na kakšen način nas Bog tega uči?

KAKO NAS BOG UČI LJUBEZNI

15. a) Na kakšne načine nas Jehova uči ljubiti se med seboj? b) Kakšno vrsto ljubezni so si kristjani dolžni izkazovati med seboj?

¹⁵ O tem nas poučuje na razne načine. Rečemo lahko, da nas s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in nam je dal sposobnost ljubiti, dejansko navaja k izkazovanju ljubezni, čeprav smo danes grešni. Bog nas je učil ljubiti se med seboj tudi s tem, da je vedno znova zapovedoval, naj ljudem izkazujemo ljubezen. Kakor je pokazal Jezus Kristus, je bila zapoved »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe« ena od dveh najvažnejših zapovedi Zakona, ki ga je Bog dal Izraelcem. Učenec Jakob jo je imenoval »kraljeva postava«. (Mat. 22:39; 3. Mojz. 19:18; Jak. 2:8) Toda Jezus je, ko je govoril kot Božji zastopnik, pokazal, da morajo imeti kristjani še večjo ljubezen; ljubiti se morajo med seboj prav tako, kakor je on ljubil svoje učence. (Jan. 13:34; 1. Jan. 3:16) Vendar je Jehova Bog učil ljudi ljubiti se med seboj še na drag, posebno zanimiv način.

16. a) Na kakšen izreden način nas uči Jehova ljubiti se med seboj? b) S čim je Bog dokazal svojo ljubezen na najbolj izrazit način?

¹⁶ To se je zgodilo z njegovim lastnim zgledom. V stari rimski provinci Galaciji (Mala Azija) je govoril apostol Pavel zbrani množici in je rekel o Bogu: »Delil (je) dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.« (Dej. 14:17) Bog nam torej ne zapoveduje samo ljubiti se med seboj, temveč tudi pokaže s svojim zgledom, kako naj to naredimo. (Mat. 5:44, 45) Izreden zgled ljubezni je pokazal, ko je dal za nas svojo dragoceno posest. Biblija pravi: »Bog (je) poslal Sina svojega edinorojenega na svet, da bi živeli po njem. ... Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj.« — 1. Jan. 4:9—11.

17. Kakšna bo posledica spoznanja resnice o Jehovi in njegovih čudovitih priprav?

¹⁷ Če upoštevamo vse čudovito, kar je Bog pripravil za nas — bogate materialne blagoslove, posebno pa še darovanje oziroma žrtvovanje svojega Sina, ki omogoča večno življenje v pravičnem novem sestavu — razumemo, kakšen čudovit Bog in Stvarnik je Jehova. Kaj pa je posledica tega, da spoznamo Jehovine priprave in nato živimo v soglasju z njimi? Apostol Peter govori o »nehlinjenem bratoljubju«. Da, nastalo naj bi lepo družinsko razmerje bratstva in ljubezni. In kaj moramo brezpogojno storiti, če to cenimo? Peter je dodal: »Ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno.« — 1. Pet. 1:22.

ZAKAJ JE BILA TAKRAT PRISRČNA LJUBEZEN NEIZOGIBNO POTREBNA

18. Kdaj je pisal Peter svoje prvo pismo in kaj je bilo takrat blizu?

¹⁸ Da bi razumeli, zakaj je bila goreča ljubezen v Petrovih dneh neizogibno potrebna, si moramo predstavljati takratne okoliščine. Peter je pojasnil: »Vsega konec pa se je približal. Bodite torej pametni in trezni za molitve; pred vsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj.« (1. Pet. 4:7, 8) Da, konec je bil takrat blizu. Peter je pisal te besede med 62. in 64. letom n. št. in le malo pozneje, leta 70, se je končal židovski sestav stvari. Rimske čete so opustošile vso Judejo, posebno mesto Jeruzalem. Jezusova prerokba nam pomaga razumeti, zakaj so morali imeti kristjani takrat »gorečo« ljubezen med seboj.

19. a) Na kakšno znamenje je opozoril Jezus, da bi kristjani vedeli, da se bliža konec, in kako se je izpolnilo? b) Kakšne razmere so kristjanom omogočile poslušati Jezusovo zapoved in bežati? Ali je bilo modro, da so bežali?

¹⁹ Jezus je napovedal: »Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo razdejanje njegovo.« (Luk. 21:20; Mat. 24:15) Rimske čete so pod Cestiusom Gallusom obkolile Jeruzalem novembra leta 66. n. št. Vdrle so v mesto — na kraj, ki so ga imeli Židje za »svetega« — in v napadu prišle vse do tempeljskega obzidja, ki so ga izpodkopale. Rimljani bi zlahka zavzeli vse mesto, nenadoma pa je poveljnik Gallus od tega odstopil in se brez tehtnega razloga umaknil. To je dalo kristjanom priložnost slediti Jezusovemu pozivu: »Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore.« (Luk. 21:21—24) Pozneje so se rimske čete vrnile pod poveljnikom Titusom in deželo opustošile, kar je po poročilih v samem Jeruzalemu zahtevalo 1 100 000 človeških življenj. To je bila zares »velika stiska«!

20. Kakšen dokaz obstaja za to, da so kristjani upoštevali Jezusovo zapoved?

²⁰ Kako pa je bilo s kristjani? Zgodovinar Evzebij iz Cezareje, ki je živel v tretjem stoletju, je pisal, da »je krščanska skupščina v Jeruzalemu v nekem razodetju, danem njenim voditeljem, dobila prerokbo, naj še pred vojno zapusti mesto in gre v eno od mest v Pereji, imenovano Pella«.a Da, kristjani so, kot izgleda, upoštevali Jezusova navodila in potem, ko se je Cestius Gallus s svojimi četami umaknil, zbežali v gorato področje Pelle. Njihova življenja so bila tam na varnem. Toda ni jim bilo lahko.

21. a) Zakaj je Jezus poudaril, naj brez odlašanja bežijo? b) V kakšnem položaju so bežeči verjetno bili?

²¹ Ker je Jezus vedel, da bo razvoj dogodkov v zvezi z vrnitvijo rimskih vojščakov — pod poveljnikom Titusom — v kratkem času skoraj onemogočil zapustitev na propad obsojenega mesta, je dolgo pred tem opozoril: »Kdor je na strehi, ne stopaj doli, da vzame kaj iz hiše svoje; in kdor je na polju, naj se ne vrača nazaj, da vzame plašč svoj.« (Mat. 24:17, 18) Na osnovi tega se je v naglici odpravilo na stotine ali morda na tisoče poslušnih kristjanov, čim se je Gallus s svojimi četami umaknil, in so vzeli le malo s seboj. Bilo je dobro, da niso bili težko otovorjeni, ker je bilo potovanje dolgo; tudi tla niso bila ravna in v tistem letnem času je vreme nedvomno delalo težave. Pod takimi okoliščinami bi med bežečimi hitro lahko prišlo do prepira ali drugih težav. Poleg tega je nastalo vprašanje, kje bodo vsi prebivali.

22. a) Kakšno stanje je najbrž vladalo v vsem področju? b) Zakaj je bilo takrat za kristjane neizogibno potrebno upoštevati Petrov nasvet?

²² Morda so v bližini Pelle postavili zasilna bivališča, tako da so tam v gorah naredili neke vrste taborišče za ubežnike. O tem ne vemo nič točnega, toda zanje je bilo gotovo zelo težavno. V vsem področju je verjetno nastalo pomanjkanje in druge težave. Bližal se je konec vsega takratnega sestava stvari. Kako primerno je bilo zato, da je Peter bralce svojega pisma, »občasno naseljene« (NS), spodbudil z navdihnjenimi besedami: »Vsega konec pa se je približal ... pred vsem pa imejte iskreno med seboj.« (1. Pet. 1:1; 4:7, 8) Če so imeli takšno ljubezen, je to pomenilo, da niso bili sebični in se niso med seboj prepirali, temveč so vse dedili med seboj in si zaupali in se med seboj krepili, da bi lahko prenašali razmere, polne preizkušanj, v katerih so se nahajali.

KAKŠNA PRISRČNA LJUBEZEN JE POTREBNA DANES

23. Ali imajo opozorilni napotki Biblije o bližini konca danes za nas kakšen pomen?

²³ Ne želimo pa gledati samo v tisti čas, Jezusova prerokba o »koncu sestava stvari« se namreč izpolnjuje tudi v našem času; da, danes se bliža njena večja izpolnitev. Tako je tudi s krepkimi Petrovimi besedami: »Vsega konec pa se je približal.« Bog ima namen odstraniti celoten hudobni sestav in v neposredni bodočnosti vpeljati svoj novi sestav, »novo nebo in novo zemljo«. (Mat. 24:3—22; 2. Pet. 3:13) Tako torej živimo neposredno pred »veliko stisko«, ki bo hudo zasenčila uničenje Jeruzalema in okoliških krajev. Preizkušnje, s katerimi se bo srečevala kristjanov v »veliki stiski«, se lahko primerjajo s tistimi, ki so jih morali pred nedavnim preživljati kristjani v dveh deželah.

24., 25. a) Kaj so morale prestati Jehovine priče Malavije in zakaj je bilo zanje važno, da so sledile Petrovemu nasvetu? b) Kako naj sami sebe preiščemo?

²⁴ V prvem primeru gre za Jehovine priče v Malaviji. Pod naslovom z mastnim tiskom, »Jehovine priče bežijo, da bi se rešile«, smo lahko 22. oktobra 1972 brali v New York Timesu: »Prejšnji teden so prišla iz male vzhodnoafriške dežele Malavije poročila o masovnem preganjanju ... Ženske člane prič so posiljevali, njihove hiše požigali in večina 23000 pripadnikov skupine je bila praktično na silo izgnana iz dežele.« Zaradi svoje zvestobe do Božjega Zakona so bile priče iz Malavije izgnane preko meje in strpane v veliko taborišče, kjer jim je v začetku primanjkovalo najpotrebnejšega. Mnogi so zaradi težav umrli. V teh žalostnih okoliščinah je bilo treba slediti navdihnjenemu nasvetu: »Ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno.«

²⁵ Večina prič iz Malavije je izšla iz teh preizkušenj duhovno okrepljena in so ostale zveste Bogu. Kar jim je pri tem gotovo pomagalo, je bila njihova poslušnost do gornjega biblijskega nasveta. Kako pa je z nami? Ali se pripravljamo na prihajajoče preizkušnje? Ali razvijamo prisrčno naklonjenost med seboj, tako kakor jo je imel Jožef do svojih bratov in Jonatan do Davida ali kakršno ima Jehova do svojega ljubljenega Sina? V teh »zadnjih dneh« je resnično važno, da imamo takšno ljubezen.

26., 27. a) Kaj se je zgodilo decembra 1972 v Managui (Nikaragva) in predslika česa je lahko to? b) Na kakšen način so Jehovine priče v tej katastrofi pokazale ljubezen?

²⁶ Tudi katastrofo, o kateri je poročal časopis Prebudi se! 22. junija 1973, imamo lahko za predsliko pred nami ležečih težav. V poročilu je rečeno: »Krajevna označba še stoji. Kot nema priča oznanja: MANAGUA, 404 700 PREBIVALCEV. V centru mesta stoji kot priča še en nemi stražar. Ura na glavnem vhodu v narodno palačo kaže 0,35. Ob tej zgodnji uri se je na soboto, 23. decembra 1972, glavno mesto Nikaragve še v temi sesulo v strahotnem potresu.« Da, v mestu je, kot izgleda, vse prenehalo delovati: oskrba z vodo, ni bilo več električnega toka; vse se je praktično ustavilo. To se bo kmalu zgodilo ne le z enim samim mestom, temveč z enim mestom za drugim — ves sestav stvari bo propadel. Kaj je neobhodno potrebno pokazati v takih okoliščinah?

²⁷ Stotine Jehovinih prič iz Nikaragve in sosednjh dežel je pokazalo svojo srčno ljubezen, kakor je poročal časopis Prebudi se!: »Takoj je bilo storjeno vse, da bi v potresu prizadete priče in njihove družine oskrbeli s potrebnim. Tukaj je gotovo prišla do izraza prisrčna ljubezen, ki vlada med Božjim narodom. V soboto popoldne je prišla ena od Jehovinih prič s tovornjakom in 1300 litri vode iz 25 km oddaljene skupščine. Ob 22 uri sta prispela prva dva tovornjaka s potrebnimi stvarmi od Jehovinih prič iz Liberije (Costa Rica). Kmalu zatem sta prišla še dva tovornjaka od Jehovinih prič iz Tegucigalpa (Honduras). V 24 urah po nesreči je bila na razpolago hrana, obleka, zdravila, voda in bencin!«

28. a) Kaj se naučimo iz teh izkušenj? b) S čim so bile Jehovine priče tudi šolane, kako izkazovati drug drugemu ljubezen?

²⁸ Iz teh izkušenj se lahko nekaj naučimo. Če nastopijo velike težave ali se povsod dogajajo katastrofe, moramo imeti med seboj predvsem prisrčno ljubezen. In pomislimo vendar: Ali nismo mi, Jehovine priče, dobile dober pouk, da lahko gledamo takim okoliščinam v oči? Redno se zbiramo k večjim ali manjšim kongresom, kjer smo odlično poučeni in spodbujeni k temu, da se ljubimo med seboj. Imamo tudi kafeterije, v katerih naši bratje skrbijo za našo hrano, in sokristjanom dajemo gostoljubno na razpolago prenočišča v svojih domovih. Mar ni to zares izredno šolanje, da ljubimo in skrbimo drug za drugega? Toda ljubezen, ki jo je Bog dal ljudem, moramo še dalje razodevati — to čudovito lastnost, ki so jo v preteklih 6000 letih popačili in skazili grešni, nepopolni ljudje. Ker se je približal konec vseh stvari, moramo sedaj brezpogojno razvijati med seboj prisrčno ljubezen.

[Podčrtna opomba]