Spoznati Boga

»Spoznavši Boga, še bolj pa spoznani od Boga.« — Gal. 4:9.

1. Ali pomeni isto Boga poznati ali nekaj vedeti o njem?

MNOGI ljudje vedo nekaj o Bogu. Morda živijo v deželi, v kateri večina državljanov baje veruje v Boga. Ali pa to pomeni, da Boga res poznajo? Nekaj vedeti o poglavarju dežele, v kateri živimo, ni isto, kakor če ga osebno poznamo. Tako je tudi z Bogom. Kdor Boga resnično pozna, je z njim v dobrem odnosu.

2., 3. Zakaj nekateri ljudje ne verjamejo, da je Bog?

² So pa ljudje, ki jim sploh ni do tega, da bi o Bogu kaj izvedeli. Sploh ne verjamejo, da je Bog. Zakaj ne? Morda jih odbija licemerje mnogih, ki navidez verujejo v Boga. Mogoče opozarjajo na grozodejstva in mnoga krvava dejanja, ki so že bila izvršena v imenu religije. Ali pa je razumno zanikati obstoj Boga zaradi postopanja nekaterih ljudi? Mar ne bi v tem primeru postopali tako kakor nekdo, ki bi trdil, da državni poglavar neke dežele sploh ne obstaja, samo zato, ker ga nekateri navidez zvesti državljani obrekujejo? Ali bi bilo razumno preprečiti razvoj odnosa, ki lahko vodi do naše večne sreče in večne blaginje, samo zato, ker nekateri ljudje Boga napačno prikazujejo?

³ Nekateri pa pred Bogom nočejo biti odgovorni. Živeti hočejo po lastnem merilu. Naštevajo najrazličnejše argumente v dokaz, da Boga ni. Njihovo dokazovanje pa je vse prepogosto samo samoprevara. To izhaja iz besed znanega pisca Aldousa Huxleya zelo jasno: »Imel sem razloge za to, zakaj nisem hotel, da bi svet imel neki smoter; zato sem sprejel misel, da ga nima in sem lahko brez težav našel zadovoljive razloge za takšno domnevo.« S tem pa, da nekdo zanika obstoj Boga, zato da lahko živi tako imenovano svobodno življenje, Boga ni izbrisal iz obstoja. Bog še naprej obstaja; on živi.

4. Kaj je večino ljudi prepričalo o tem, da Bog mora obstajati?

⁴ Pri globljem razmišljanju večina ljudi prizna, da pravzaprav mora biti Bog. Vse vesolje — njegova lepota in red kakor tudi brezmejna raznolikost živalskega in rastlinskega sveta — kaže na obstoj mojstrskega oblikovalca in Stvarnika življenja in materije. Milijone mislečih ljudi v vsem svetu so tudi na osnovi tega, kar lahko vidijo, spoznali določene Božje lastnosti. Soglašajo z navdihnjenim apostolom Pavlom, ki je rekel: »Kajti njegove nevidne lastnosti ... (se) zaznava z umom in vidi po njegovih delih.« — Rim. 1:20, NS; Dej. 14:16, 17.

5. a) Zakaj dokazuje vest, da je Bog? b) Kaj daje spoznati vest glede Boga?

⁵ Primer, ki potrjuje to resnico, je človeška vest. Biblija pokazuje, da je vest — ta notranja zavest ali smisel za pravičnost in krivico — dokaz za »postavo, zapisano v srcih«. (Rim. 2:14, 15) Te »postave« človek očitno ni dobil od nerazumnih živali, ker pri njih ne opazimo njenega učinka. Obstoj te notranje »postave« dokazuje, da mora obstajati razumni Zakonodajalec — Bog. Vest je tudi očitni dokaz za Stvarnikovo modrost, za njegovo odkritosrčno zanimanje za ljudi in njegovo veliko ljubezen do njih. Že mnogim ljudem je preprečila postopke, ki bi ogrožali življenje blaginjo in varnost soljudi. Na splošno so v vseh časih in krajih obsojali ista slaba dela. Celo brez »napisane postave« so ljudje v vseh časih umor, krajo, zakonolom in perverznost smatrali za nekaj nepravilnega. Ta zavest, ki je v ljudeh, je povzročila, da človeška družba, predvsem družina, v določeni meri drži skupaj. (1. Mojz. 34:7; 39:9; Job 31 poglavje; 2. Pet. 2:6, 7) Vest je dejansko dar nadvse modrega in ljubečega Boga.

KAKO SPOZNAMO BOGA?

6. Zakaj moramo, da bi spoznali Boga, neizogibno priznati, da je oseba?

⁶ Kako pa lahko resnično spoznamo nevidnega Boga, ki se je razodel po svojih delih? Najprej moramo priznati, da On je oseba. Samo z neko osebo se lahko pobliže seznanimo ali smo z njo v nekem odnosu. (Heb. 11:6) Marsikdo, ki pravi, da veruje v vsemogočnega Boga, ga ne priznava kot osebo. Biograf R. W. Clark piše o znanem znanstveniku: »Kot izgleda, je za Einsteina bil Bog sam fizikalni svet.« Ali pa ne izdaja fizikalni svet reda? In mar ni red znak inteligence? In ni inteligenca povezana z osebo? Zato mora biti Bog, ki je odgovoren za red v vesolju, oseba.

7. Na katera vprašanja nam stvarstvo in razumno sklepanje ne odgovarjata?

⁷ Z logičnim sklepanjem in opazovanjem ne spoznamo samo nedvoumno, da Bog obstaja, temveč tudi, da je oseba z občudovanja vrednimi lastnostmi. Da pa bi spoznali Boga in bi lahko bili z njim v zaupnem od nosu, ne zadošča logično sklepanje, ki temelji na opazovanju. Zakaj ne? Ker takšno sklepanje pusti še mnoga vprašanja neodgovorjena. Z logičnim sklepanjem lahko na primer spoznamo, da je Bog. Ali pa spoznamo s tem tudi razlog za zlo v svetu? Z razumnim sklepanjem lahko spoznamo, da je dober Bog, ki ne bo zla vedno prenašal. Ali pa tako tudi izvemo, kdaj se bo to stanje končalo?

8. Kaj potrebuje človek, da bi Boga osebno spoznal?

⁸ Kaj torej še potrebujemo? Razodetje, ki prihaja od Boga. Star izrek se glasi: »Ko ni razodetja, se ljudstvo razuzda.« (Preg. 29:18) Da, brez smernic božanskega razodetja postanejo mnogi ljudje nebrzdani, še posebno če mislijo, da bodo ušli brez kazni. (Prop. 8:11) Njihova nepopolna vest jih ne drži v mejah. Zato nam je dal Bog v svoji napisani besedi, Bibliji, razodetje, ki naj bi nam služilo za smernico. Biblija pokaže, da je njegovo ime Jehova, in poroča nam o njegovih delih, njegovih namenih, občutkih in mislih, in to na način, da ga lahko zares spoznamo. (Ps. 83:18) Biblija nas ne pušča v dvomu o tem, kaj Bogu ugaja in kaj mu ne ugaja.

9. Zakaj lahko rečemo, da izvira Biblija od Boga?

⁹ Zakaj pa lahko rečemo, da Biblija izvira od Boga? Ker nam posreduje znanje, ki ne more potekati od človeka. Ljudje ne morejo niti za nekaj mesecev vnaprej napovedati, kaj se bo zgodilo. Biblija pa vsebuje mnoge prerokbe, ki so bile davno prej napisane in so se točno izpolnile ali pa se bodo prav kmalu. Čeprav se je pisalo Biblijo v razdobju preko 1600 let, ni polna nasprotij in zastarelih filozofij, kakor bi se pričakovalo za delo, ki izvira od ljudi. Njena notranja harmonija jasno kaže na božanski izvor. V Bibliji vsebovani zakoni in temeljna načela daleč prekašajo vsako življenjsko navodilo, postavljeno od človeka. Ugajajo vesti, ki pravilno deluje, in ji celo pomagajo prav odločati. Istočasno daje Biblija spoznati tudi visoka merila Boga, Zakonodajalca. Sedaj poglejmo, kako nam določeni del Biblije — Postava, ki je bila Izraelcem dana po posredniku Mojzesu in jo najdemo v drugi, tretji, četrti in peti Mojzesovi knjigi — pomaga spoznati Boga kot pravičnega in usmiljenega zakonodajalca. To lahko najbolje storimo, če primerjamo ta Zakon s človeškimi zakoni in njihovo uporabo.

SPOZNATI BOŽJE USMILJENJE

10., 11. a) Kako so poizkušali nastopiti proti kraji in drugim prestopkom? b) Kako pokažejo določila Mojzesove postave o kraji, da je Bog usmiljen?

¹⁰ Zakoni večine narodov obsojajo kaznivo dejanje, kakor je kraja. Kaj pa, če nekdo zares krade? Kako naj se z njim ravna? Že stoletja poizkušajo priti temu in podobnim problemom do dna, toda v glavnem brez uspeha. Nepopolna človeška vest ne spozna končne rešitve. Hamurabijev zakonik v starem Babilonu je zahteval, da so tistega, ki je pri gašenju požara kaj ukradel, vrgli v ogenj. Vlomilca so morali na mestu dejanja javno obesiti. Danes pridejo možje in žene, obsojeni zaradi kraje, v zapor, kjer večinoma postanejo zares pravi zločinci. Uboge žrtve pa morajo same nositi izgubo.

¹¹ Kako pa so morali obravnavati primere kraje po Božjem razodetju v starem Izraelu? Usmiljeno, toda pravično. V 2. Mojzesovi 22:1—4 beremo: »Če kdo ukrade vola ali ovco in zakolje ali proda živinče, naj povrne pet volov za vola in štiri ovce za ovco ... Tat mora vsekakor povrniti ... Ako se najde v roki njegovi, kar je ukradel, živo, bodi vol ali osel ali ovca, naj povrne dvojno.« Tat je bil torej kaznovan tako, da je moral povrniti ukradeno in še več dodati. To mu je moralo predočiti vso mero krivice. Poleg tega je moral žrtvovati razne žrtve in s tem pokazati, da je grešil tudi pred Bogom. (3. Mojz. 6:2—7) Okradeni je dobil povrnjeno izgubo, dobil pa je še bogato odškodnino z dodatno kaznijo, ki je bila naložena tatu, za posledice in probleme, ki so nastali zato, ker svoje lastnine ni mogel uporabljati.

12. Kaj se je zgodilo, če tat ni bil sposoben ukradenega vrniti?

¹² Kaj pa, če je bil tat reven in ni imel kaj vrniti? Tedaj so ga prodali za hlapca, da je delal, dokler ni bil dolg plačan. (2. Mojz. 22:3) Kdo bi hotel oporekati, da ta ukrep ni bil pravičen in usmiljen? Okradenemu škode ni bilo treba vedno trpeti. Tat ni bil usmrčen; njegovo življenje ni bilo preprosto izenačeno z ukradenimi dobrinami. Tudi ni postal malodušen zaradi dolgotrajne zaporne kazni ali brez moči. Njegovo prehodno hlapčevanje mu je omogočilo popraviti krivico, ki jo je storil. Ta modra in usmiljena določila o postopanju v takšnem primeru zagotovo izvirajo od Boga.

POSTAVA RAZODEVA BOŽJO PRAVIČNOST

13. a) Kakšen argument je včasih naveden proti poročilu v 5. Mojz. 21:18—21? b) Zakaj se lahko reče, da pride s tem v resnici do izraza Božja pravičnost?

¹³ Iz Mojzesovega zakona tudi izvemo, da ima Božje usmiljenje meje. Ali to pomeni, da je ta Zakon predvidel tudi kazni, ki so bile neusmiljene, celo grozne? Kaj naj rečemo k določilu iz 5. Mojzesove 21:18—21?

»Ako ima kdo svojevoljnega in upornega sina, ki ne posluša glasu svojega očeta in svoje matere, in ga kaznujeta, pa ju noče poslušati, naj ga primeta oče in mati ter ga pripeljeta k starešinam svojega mesta, k vratom svojega kraja, ter rečeta mestnim starešinam: Ta sin najin je svojevoljen in uporen, najinega glasu noče poslušati, požrešnik je in pijanec. Nato naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umrje. Tako odpravi hudo izmed sebe, in vsak Izraelec bo slišal in se bal.«

Ali gre pri tem, kakor pravijo nekateri, zares za hudo trpinčenje otroka? Nikakor! To poročilo v resnici pokaže, da je Bog pravično ravnal z nepoboljšljivimi, ki na usmiljeno ravnanje niso reagirali. Tukaj omenjeni »sin« nikakor ni bil več majhen otrok, temveč dovolj star, da je bil lahko »požrešneš in pijanec«. Tudi so ga njegovi starši večkrat opozarjali, toda njihovega glasu ni hotel poslušati. In kar je zelo važno: usmrčen je bil šele potem, ko so ga zaslišali »starešine njegovega mesta«. To pravično merilo je v hudem nasprotju z običaji nekaterih patriarhalnih družb. Rafael Patai piše o puščavskih rodovih Bližnjega Vzhoda:

»Popolna oblast patriarha nad življenjem in smrtjo svojih družinskih pripadnikov je vključevala celo pravico odločanja ob rojstvu novorojenca, če ga bo pustil živeti ali pa ga bo obsodil na smrt. Iz zgodovinskih dokumentov, ki se nanašajo na arabski svet predislamskega časa pa vse v devetnajsto stoletje, vemo, da so se očetje pogosto odločili vzeti kakšni hčeri življenje, bodisi takoj ob rojstvu ali pa kdaj pozneje. Običajni način usmrtitve novorojenke je bil, da so jo živo zakopali v puščavski pesek.« (Običaji in rodbina v Bibliji in Orientu, str. 145, 146)

Pri marsikaterih ljudstvih torej člani družine, ki so jih družinski poglavarji svojevoljno obsodili, niso imeli upanja na pravično obravnavo. S tem pa da je Mojzesov zakon zahteval obravnavo pred »starešinami mesta«, je bil zaščiten obtoženi družinski član, ker mu je bilo dovoljeno pošteno zaslišanje. To ne razodeva okrutnega, temveč popolnoma pravičnega Boga. V njegovem Zakonu je bilo usmiljenje in pravičnost v popolnem ravnovesju.

SPOZNATI BOGA PO NJEGOVEM SINU

14. Kako nam Jezusovo življenje pomaga spoznati Boga?

¹⁴ Kakor po Zakonu, tako lahko tudi po ostali vsebini Biblije spoznamo občudovanja vredne lastnosti, posebno tiste, ki so bile razodete po njegovem sinu Jezusu Kristusu. Pred njegovim prihodom na Zemljo je živel Sin neštevilna tisočletja pri svojem Očetu v nebesih. (Jan. 17:5; Kol. 1:13—17) S svojim Očetom je bil v tako prisrčnem odnosu in je z njim v vsem soglašal, da je lahko rekel: »Kdor je mene videl, je videl Očeta.« (Jan. 14:9; 1:18) V svoji službi na zemlji je poudaril temeljna načela, ki so bila osnova Mojzesovi Postavi in ostali vsebini Hebrejskih spisov. Živel je po teh načelih in pojasnil pravi pomen Zakona. Po njem bolje spoznamo Božje lastnosti, vredne občudovanja. — Primerjaj na primer Mat. 5:21—48; 19:3—9; 23:23.

15., 16. a) Kaj je mislil Jezus, ko je rekel, da naj »spoznamo« Očeta in Sina? Navedi primer. b) Zakaj za poznavanje Jezusa Kristusa ne zadostuje samo to, da ga priznamo za Gospoda, ki je za nas umrl?

¹⁵ Spoznati Boga zato pomeni spoznati njega in njegovega Sina. Jezus Kristus je opozoril na to dejstvo, ko je molil k svojemu Očetu: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Jan. 17:3) Imeti o Bogu in njegovem Sinu takšno »spoznanje« ali ju poznati v takšnem smislu, zahteva več kakor le učenje na pamet ali imeti nekaj spoznanja. V resnici to pomeni priznati avtoriteto Boga in njegovega Sina in se ji podrediti. Naslednji primer lahko to ponazori. Recimo, da dobi delavec od svojega šefa neko nalogo, potem pa pride nižji predpostavljeni in mu da nasprotno nalogo. Delavec nato morda reče: »Ne poznam nobenega drugega šefa.« S tem pa ne bo hotel reči, da nižji predpostavljeni zanj ne obstoja ali da ga kot osebo ne pozna. S tem hoče reči, da nikogar drugega ne »pozna« ali ne priznava za šefa ali za tistega, ki mu daje delo in ki poseduje avtoriteto ali pooblastilo, da mu daje naloge.

¹⁶ Na podoben način lahko nekdo prizna, da Jezus Kristus obstaja in da je Božji Sin, ki je svoje življenje žrtvoval za človeštvo. To pa še ni vse, kar moramo vedeti, da bi »poznali« Božjega Sina. Po njegovih lastnih besedah, mu je »dana oblast nad vsem človeštvom«. (Jan. 17:2) Nekdo, ki Jezusa Kristusa zares »pozna« kot tistega, ki poseduje to pooblastilo ali avtoriteto, pokaže to tako, da posluša njegove zapovedi. (Jan. 14:15; 15:10) Apostol Janez je svoje sovernike opozoril na naslednje dejstvo: »In po tem vemo, da smo ga spoznali, ako držimo zapovedi njegove. Kdor pravi: Spoznal sem ga, a ne drži zapovedi njegovih, je lažnik in v njem ni resnice.« (1. Jan. 2:3, 4) Jezusove zapovedi so resnično potekale od njegovega Očeta. Poznati Sina kot avtoriteto ali ga priznati za tistega, ki naj bi ga poslušali, zato pomeni priznati tudi Očeta za avtoriteto, ki se ji moramo popolnoma podrediti. — Jan. 7:16—18; 14:10.

BITI ‚ZNAN‘ BOGU IN KRISTUSU

17. Zakaj lahko iz Abrahamovega primera vidimo, kaj pomeni biti od Boga »spoznan« ali priznan?

¹⁷ Kdor je Boga priznal za Osebo in priznava njegovo avtoriteto, bo tudi od Boga »spoznan« ali priznan. Tako je bilo pri bogaboječem Abrahamu. Jehova Bog je govoril o tem, da Abrahama »pozna«. S tem ni hotel samo reči, da ve, da Abraham obstaja, temveč je s tem menil, da mu je dobro znan. Vsemogočni je dolga leta opazoval Abrahamovo poslušnost in njegovo zanimanje za pravo oboževanje in ga je na ta način spoznal za zelo vernega moža, za moža, ki je svoje potomce pravilno poučeval. (1. Mojz. 18:19; 22:12) Razen tega je Bog Abrahama »spoznal« ali priznal za svojega izkazanega slugo, za svojega prijatelja. — Jak. 2:23.

18., 19. Kaj pokaže, da ni dovolj spoznati samo dejstva, zapisana v Bibliji, in priznati Jezusa za Odrešenika grešnega človeštva, da bi bili od Boga in Kristusa priznani za služabnike, ki jima ugajajo?

¹⁸ Da bi nas Bog priznal, kakor je priznal Abrahama, ne zadostuje, da poznamo v Bibliji zapisana dejstva. Nekateri ljudje znajo odgovarjati na biblijska vprašanja in marsikdo lahko Biblijo celo bere v jezikih, v katerih je bila prvotno napisana. Tudi Jezusa Kristusa morda priznavajo za Gospoda, ki je zanje umrl. Če pa se ne izkažejo za poslušne služabnike, jih ne bo niti Bog niti Jezus Kristus priznal za takšne, »ki jih pozna«. (2. Tim. 2:19; Titu 1:16) Jezus Kristus je opozoril: »Ne pride vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo, ampak kdor izpolnjuje voljo Očeta mojega, ki je v nebesih. Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo prerokovali v tvojem imenu, in hudičev izganjali s tvojim imenom, in mnogo čudežev delali s tvojim imenom? In tedaj jim povem očitno: Nikoli vas nisem poznal; poberite se od mene, ki delate krivico!« — Mat. 7:21—23.

¹⁹ Jezus Kristus je bil očitno seznanjen z osebami, ki jih je zavrgel, sicer jih ne bi mogel označiti za tiste, »ki delajo krivico«. Toda on jih ne pozna ali priznava za osebe, ki so z njim v posebnem odnosu; ne priznava jih za svoje pooblaščene zastopnike. Zato je za nas skrajno važno, da živimo življenje, ki je v soglasju z osebnostjo, potmi in postopanjem Boga, da bi nas On in njegov Sin priznala. (Gal. 4:9) Samo tedaj lahko upamo, da bomo ušli uničenju tistih, ki so puščali ob strani zapovedi Jehove Boga in Jezusa Kristusa, in ki njune avtoritete niso hoteli »poznati« ali priznati. — 2. Tes. 1:6—9.

20. V čem se pokaže, da je nekdo, ki ga Bog priznava, z njim v osebnem odnosu?

²⁰ Kogar Bog »pozna« ali priznava, je s svojim Stvarnikom v osebnem odnosu. V svojem življenju čuti Božje vodstvo in pomoč. Kdor Jehovo, vsemogočnega, modrega Boga resnično pozna, se v nekem težkem življenjskem položaju, ki zahteva važno odločitev, ne opira na lastni razum. (Preg. 3:5, 6) Obrne se na Jehovo Boga in ga prosi za pomoč in vodstvo. Jehova ga bo nato po svojem duhu spomnil na odgovarjajoča načela v svoji besedi in mu pomagal, da jih pravilno uporabi. (Primerjaj Jan. 14:26) Ne glede na to, kakšne vrste bi bile preizkušnje ali problemi, bo on vedno znova ugotovil, da se tudi nanj nanašajo besede učenca Jakoba: »Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo.« — Jak. 1:5.

21. Kakšne bodo posledice, če zatem, ko smo spoznali Boga, še naprej postopoma tako, da iščemo njegovega priznanja?

²¹ Kakšne pa bodo posledice, če še naprej ravnamo v soglasju z Božjo modrostjo, ki pride do izraza v njegovi besedi, in v soglasju z našimi molitvami? Jehova Bog nam bo po svojem duhu še naprej pomagal napredovati v razvijanju osebnosti, ki ugaja Bogu. Sila, ki žene našega duha, nas bo navedla, da se vedno bolj prilagodimo Božjim pravičnim merilom. (Efež. 4:20—24) Božje zapovedi tedaj za nas ne bodo samo natiskane besede, temveč del nas samih, vtisnjene v naš razum in naše srce. Vemo, kaj pomenijo, in jih imamo za izredno dragocene, ker smo izvedeli, kakšno korist imamo od njih, če jih poslušamo. (Ps. 119:1—16, 74—77, 164—168) Tedaj lahko — kakor je rekel apostol Pavel — »izkušamo, kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna«. — Rim. 12:2.

[Slika na strani 294]

Kdor je ukradel in prodal vola, je moral za odškodnino vrniti pet volov

[Slika na strani 295]

Božji zakon, dan Izraelcem, je pokazal, da ima njegovo usmiljenje meje. Uporniškega sina, ki je zavračal ljubeče karanje svojih staršev, so pripeljali na zaslišanje pred »starešine njegovega mesta«