Upanje, ki temelji na uresničenju Božjega namena
»(Upanje), ki ga imamo kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno.« — Hebrejcem 6:19.
1. Kako so se svetski modrijani izražali o upanju?
SVETSKO izobraženi Grki so upanje prezirali. Verovali so v nespremenljivost usode in so zato imeli upanje za iluzijo. Eden od njih ga je označil celo za »prekletstvo človeštva«. Novodobni angleški pisatelj je rekel: »Hujše od grenkobe smrti je upanje.« Ateistični nemški filozof Nietzsche je pisal: »Upanje je najhujše od vsega zla, ker podaljšuje trpljenje ljudi.«
2. Kaj je ugotovila medicina v zadnjih letih o vrednosti upanja?
2 Od takrat pa so ljudje prišli v tem pogledu do čisto drugačnih zaključkov. Znani izvedenec na področju psihosomatike je ugotovil, da obremenitve prenašajo mnogo bolje ljudje, ki imajo neko upanje. Neki drug zdravnik je opisal upanje kot edino zdravilo za številne, zdravnikom nepoznane težave. Vodilni ameriški psihiater je v svojem učbeniku posvetil zdravilnosti upanja več strani.
3. a) Kako je Jehova zadovoljil naši potrebi po upanju? b) Kako bi lahko to ponazorili?
3 Naš Stvarnik Jehova Bog še bolje ve, kako potrebno je človeku upanje, predvsem za njegovo duhovno dobro. (Ps. 103:14) V svoji ljubeči dobroti je poskrbel za zadovoljitev te važne potrebe. Ljudem ni dal samo obljube, ki vliva upanje, temveč jim je tudi vedno znova dokazoval, da se bodo njegove obljube izpolnile. S tem je v teku časa ustvaril trdno osnovo za upanje. Bilo je, kakor da bi oče povedal svojim otrokom, kakšen namen ima. Morda namerava z vso družino iti za teden dni na dopust. Če to pove otrokom, jim da s tem osnovo za upanje ali določeno pričakovanje. Če nato dovoli, da opazujejo priprave za potovanje, krepi njihovo upanje in prepodi vsak dvom glede uresničevanja dopustnega potovanja.
4. Kakšen namen je imel Jehova z Zemljo in človekom že pred njuno ustvaritvijo?
4 Oče je naredil sklep, da gre z družino na dopust, že preden je otrokom kaj o tem rekel. Podobno je imel tudi Jehova v zvezi z Zemljo in človekom že pred ustvaritvijo svoj namen. Biblija pokaže, da Bog Zemlje ,ni ustvaril puste (zaman, NS), ampak upodobil jo je v prebivanje‘, da, postala naj bi raj, v katerem bi popolni ljudje večno živeli. Po ustvaritvi prvega človeškega para je objavil namen, ki ga je imel v zvezi z obema, ko je rekel: »Plodita se in množita in napolnita zemljo ter podvrzita si jo in podložita si ... vsako živo stvarjenje, lazeče po zemlji.« — Iza. 45:18; 1. Moj. 1:28, NS.
5. Kakšno obljubo je dal v Edenu, da bi pokazal, da se glede njegovega namena z Zemljo in človekom ni nič spremenilo?
5 Ali je Bog Jehova spremenil svoj namen z Zemljo in človekom, ko se mu je neki angel uprl in se naredil za satana, hudiča, Adam in Eva pa sta se njegovemu uporu pridružila? Ne, temveč ravno takrat je izrekel svojo prvo prerokbo, ki je pokazovala na izpolnitev tega namena. Rekel je: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« Ta obljuba (zapisana v 1. Mojz. 3:15) je dala povod za upanje, da bo pravičnost končno zmagala in se bo Jehovin namen z Zemljo in človekom uresničil. Iz drugih delov Biblije izhaja, da se je ta obljuba, ki zbuja upanje, nanašala na Kraljestvo pod vodstvom glavnega »Semena« in »skupine zvestih«. — Efež. 1:8—12; 1. Petr. 1:18—21; 2:4—9; Razod. 5:9, 10.
JEHOVINA BESEDA SE JE VEDNO URESNIČILA
6. Zakaj se lahko popolnoma zanesemo na Jehovine obljube?
6 Zakaj smo danes lahko trdno prepričani, da bo Jehova to obljubo izpolnil? Ker ima na razpolago moč in modrost, da lahko uresniči svoj namen. Zato lahko tudi ,to, česar ni‘ smatra ,kakor da je‘. (Rim. 4:17) Razen tega lahko tej prvi prerokbi o Kraljestvu in obljubi o njem popolnoma zaupamo, kajti Jehova Bog je od takrat dovolj dobro dokazoval, da svojo besedo drži. (Jozua 21:45) Bog je zvest. — 1. Petr. 4:19.
7., 8. Katere primere lahko navedemo, da bi pokazali, da je Jehova v času od Noeta do Salomona držal svojo besedo?
7 Ali se niso uresničile besede, ki jih je govoril Bog Noetu o potopu in o sredstvu, s katerim bo preživel uničenje hudobnih? (1. Moj. 6:17—19; 8:15—19) Mar se ni izpolnila obljuba, ki jo je dal Bog Abrahamu, da bosta on in Sara v visoki starosti dobila sina? (1. Moj. 17:19; 21:1—3) Kako pa je bilo z besedami, ki jih je Jehova izrekel Mojzesu? Obljubil mu je, da bo osvobodil Izraelce iz egipčanskega suženjstva in jih pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med. Ali je držal besedo? Prav gotovo. Jozua je to potrdil z besedami: »Spoznajte torej z vsem svojim srcem in z vso dušo svojo, da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril Jehova, Bog vaš; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila.« — Jozua 23:14.
8 Jehova je Izraelcem nadalje obljubil, da bodo njegova posebna lastnina, če ga bodo poslušali, da bodo imeli uspeh in bodo živeli v miru in imeli vsega v obilju. Ta obljuba se je izpolnila posebno pod vladavino kralja Salomona. Ob posvetitvi templja je Salomon lahko rekel: »Hvaljen bodi Jehova, ki je dal pokoj svojemu ljudstvu Izraelu po vsem, kakor je govoril! Ni izginila ena beseda izmed njegovih dobrih obljub, ki jih je govoril po Mojzesu, hlapcu svojem.« — 1. Kralj. 8:56; 5. Moj. 4:3—8, 37—40.
9. Kateri dogodki o poznejšem času izraelskega naroda pokažejo, da je Jehovina beseda zanesljiva?
9 Jehova pa je Izraelce opozarjal tudi pred tem, da bi se odvrnili od njega, ker bodo tedaj kaznovani. Napovedal je celo njihovo izgnanstvo v Babilon. Zvest svoji besedi jih je zares kaznoval, ko so se od njega odvrnili. (5. Moj. 31:29; Iza. 39:5—7; 2. Letop. 36:15—21) Prav tako pa je v skladu s svojo obljubo omogočil, da se je skesani preostanek vrnil v domovino. (3. Moj. 26:41—45; Ezra 1:1—3) Končno je Jehova po svojem največjem preroku, po svojem sinu Jezusu Kristusu, napovedal razdejanje Jeruzalema. Ta napoved se je izpolnila v letu 70 n. št., ko so Rimljani pod poveljnikom Titusom razdejali Jeruzalem in njegov krasen tempelj. (Luk. 19:41—44) Jehova se je brez dvoma izkazal za zvestega in zanesljivega; vedno je držal svojo besedo. Da, tako je, kakor nam je zagotovil apostol Pavel: »Bog nikoli ne laže.« — Titu 1:2; Hebr. 6:18.
OSNOVA ZA VERO SE POGLABLJA
10. Kaj je naredil Jehova, da bi okrepil naše upanje?
10 Naše upanje v izpolnitev obljube o Jehovinem Kraljestvu ni bilo okrepljeno samo s tem, da je Jehova svojo besedo držal še v mnogih drugih primerih, temveč tudi tako, da lahko vidimo, kako je delal za slavno uresničitev svojega čudovitega namena. Bogaboječim ljudem je z mnogimi čudežnimi deli dokazal, da bo izpolnil svojo prerokbo o Kraljestvu.
11., 12. Zakaj je bila s potopom in s tem, kar je naredil Jehova od časa Abrahama do časa Mojzesa, vera njegovih služabnikov v prerokbo, izrečeno v Edenu, okrepljena?
11 Eden takšnih dokazov je bil vesoljni potop v Noetovih dneh. Zakaj? Ker je bil znak Jehovinega zanimanja za Zemljo. Potop je bil neizpodbiten dokaz za to, da Bog zlega ne bo pustil za vedno, temveč bo ob svojem času izpolnil obljubo, povezano s »Semenom«. — 1. Moj. 6:3.
12 Razen tega je Jehova razodel, da bo storil vse potrebno za nastanek »Semena« in varoval rod, ki naj bi vodil do njega. Obnovil je Abrahamovo in Sarino sposobnost razmnoževanja, da sta lahko še v visoki starosti dobila sina Izaka. (Hebr. 11:11, 12) Pozneje je prišel eden Izakovih vnukov, Jakobov sin Jožef, kot suženj v Egipt. Jehova Bog je uporabil to okoliščino, da je preprečil smrt Jakobove velike družine zaradi lakote, ki je trajala sedem let. (1. Moj. 45:4—7) Sčasoma je Jakobova družina v Egiptu narasla v narod, ki je bil končno silno zatiran. S tem da je Bog pooblastil Mojzesa, da osvobodi Izraelce iz stiskajočega suženjstva, je naredil nadaljnji korak, ki je vodil do proizvedbe »Semena«. (2. Moj. 3:13—17; 19:3—6) Od takrat je Jehova za pojasnitev določenih posameznosti svojega namena v zvezi s »Semenom« uporabljala cel narod.
13. Kakšno osnovo za upanje je dalo obdobje, v katerem sta vladala David in Salomon?
13 S svojim načinom postopanja z izraelskim narodom je Jehova ustvaril še trdnejšo osnovo za verovanje v svojo prvo obljubo o Kraljestvu. Zakon in duhovništvo, ki ga je dal Izraelcem, sta pokazovala na glavno »Seme« in na čudovite stvari, ki jih bo storil on in z njim povezani kraljevski duhovniki, ko bodo Zemljo naredili za čudovito prebivališče, ki ga bodo vso večnost naseljevali popolni ljudje. (Kol. 2:17; Hebr. 10:1; Razod. 5:9, 10; 21:2—4) Ko je kralj David vladal nad vsem ljudstvom, se je jasno pokazalo, da bo prišlo glavno »Seme« po njegovem rodu. (2. Sam. 7:12—16) Davidove zmage in veličastna vlada njegovega sina Salomona posredujejo določeno predstavo o čudoviti kraljevski vladavini tega »Semena«. Kakor David bo tudi on premagal svoje nasprotnike. (Ps. 2:1—12; 110:1, 2; Mat. 22:41—45; Dej. ap. 4:24—30) Njegovi vdani podložniki bodo kakor podložniki Salomona prebivali na varnem in bodo lahko sadove svojega dela popolnoma uživali. — 1. Kralj. 4:25; Ps. 72:7, 8; Iza. 11:1—9.
14., 15. Kakšen razlog za upanje je dal Jehova v zvezi z Jezusovim delovanjem na Zemlji?
14 Najmočnejši dokaz za to, da bo izpolnil svojo obljubo, dano v Edenu, pa je Jehova dal, ko je poslal na Zemljo svojega edinorojenega Sina. Tedaj so se posameznosti njegovega namena pričele hitreje uresničevati. S tem da je Jezus žrtvoval svoje popolno človeško življenje, je ustvaril zakonito osnovo za Kraljestvo. S tem da pa je kljub veliki duševni obremenitvi in silnem trpljenju ostal zvest do smrti, je dokazal, da je vreden biti Kralj tega Kraljestva. V Bibliji beremo: »Dasi Sin, (se je) učil po trpljenju pokorščine. In tako je postal popoln in večnega zveličanja ustanovitelj njim vsem, ki so mu poslušni.« Jezus je premagal svet tako da ni postal njemu enak. Nagrada za neomajno predanost svojemu očetu pa je bila, da je postal »Kralj kraljujočih in gospodujočih Gospod«. (Hebr. 5:8, 9; Jan. 16:33; 1. Tim. 6:15; Razod. 17:14)
15 Mnogi čudeži, ki jih je naredil Jezus, so bili veličastno zagotovilo, da bo pravičnost končno zmagala in bo človeštvo za vedno blagoslovljeno. Zanj ni bilo nič pretežko. Ozdravil je vsako bolezen in slabost, nahranil je množico ljudi z nekaj kruha in ribami, pomiril je veter in morje, obujal je mrtve, enega od njih celo potem, ko je bil že štiri dni mrtev. Bog je svojega Sina zares »pomazilil s svetim duhom in z močjo« in s tem je dal vsem ljudem nadaljnji razlog za upanje v siguren prihod Kraljestva. — Dej. ap. 10:38.
16. Kaj je Jehova storil za izpolnitev svojega kraljevskega namena od Binkošti leta 33. n. št.?
16 In kaj je storil Bog Jehova od Jezusovega vstajenja in vnebohoda, da bi svoj namen v zvezi z »Semenom« naprej razodeval? Veliko. To pokaže knjiga Dejanj apostolov in nadaljnje knjige Krščanskih grških spisov. Od Binkošti leta 33 n. št. je Jehova s čudeži pokazoval na to, da bodo člani krščanske skupščine skupaj z Jezusom pripadali »Semenu«, napovedanemu v Edenu. Izbral jih je — skupaj naj jih bo 144 000 — v teku preteklih devetnajst stoletij. Kot kaže, je danes to število skoraj popolno. — Jan. 14:1—3; Dej. ap. 2:1—47; Razod. 14:1, 3; 20:6.
JEHOVIN NAMEN GRE DANES SVOJEMU URESNIČENJU NAPROTI
17. Kaj vse se je zgodilo od konca časa narodov, kar dokazuje, da se bo Božji namen s človeštvom kmalu uresničil?
17 Tudi danes, v dvajsetem stoletju, smo dobili nadaljnje dokaze, da bo Božji namen z gotovostjo uresničen. Tistega leta, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so se iztekli »časi narodov«. (Luk. 21:24) Od takrat je potek stvari — vojne, potresi, lakote in epidemije — pokazal, da se izpolnjuje Jezusova velika prerokba (ki so jo zapisali Matevž, Marko in Lukež). Kakor je napovedal Jezus, se oznanja tudi »dobra vest o Kraljestvu«. (Mat. 24:14; Marko 13:10) V več kot 200 deželah in otokih sodeluje v službi oznanjevanja preko dva milijona oznanjevalcev v več kot 160 jezikih. Vse to dokazuje, da bo Kraljestvo pod Kristusom kmalu nastopilo proti svojim sovražnikom in da se izpolnjuje Božja obljuba, dana v Edenu.
18. Kako je prišlo Jehovino ime v ospredje in kakšnim namenom je to v glavnem služilo?
18 Iz Biblije — posebno iz knjige Ezekiela — izhaja, naj bi po Božjem namenu ob koncu tega sestava stvari vsi ljudje vedeli, da je on edini, čigar ime je Jehova, resnični Bog. (Ps. 83:17, 18; Ezek. 36:38; 38:23) Zato je umestno, da je Bog leta 1931 srce in razum svojih služabnikov vodil tako, da so sprejeli njegovo ime, ki jim ga je pravzaprav dal že pred davnim časom: ime Jehovine priče ali točneje krščanske Jehovine priče. (Iza. 43:10—12) To se je najmanj v dveh pogledih izkazalo za blagoslovljeno. Prvič, služilo je temu, da se edinstveno Božje ime oznani po vsem svetu. Drugič, s tem so bili pristni nasledniki Jezusa Kristusa, resnični služabniki Jehove, ločeni od vseh drugih, ki sicer trdijo, da so kristjani, vendar so to le po imenu. Da je to ime prišlo tako v ospredje, nas nadalje krepi v veri, da se bo Jehova Bog kmalu opravičil v očeh vsega z razumom obdarjenega stvarstva.
19. O katerem razredu je bilo spoznanje pomnoženo, kar kaže, da gre sedaj uresničenje Božjega namena svojemu višku naproti?
19 Nadaljnjo poglobitev svojega upanja v popolno uresničitev Jehovinega namena so Jehovine priče prejele s spoznanjem, ki so ga leta 1935 dobile o »veliki množici«, omenjeni v Razodetju 7:9. Takrat so na osnovi skrbnega preučevanja Biblije spoznali, da bo velika množica preživela »veliko stisko« in lahko upala v večno življenje na Zemlji. Ta »velika množica« iz vseh dežel in narodov, ki se je pojavila posebno od leta 1935 in sedaj zelo naglo raste, je nadaljnji dokaz za to, da je uresničenje Jehovinega namena neposredno pred nami. Zakaj? Ker mora biti »velika stiska« zelo blizu, kajti »velika množica«, ki jo naj preživi, je že tu. Ker predstavlja »velika množica« jedro »nove zemlje« je logično sklepati, da pravična nova ureditev, sestavljena iz »novih nebes« in »nove zemlje«, stoji prav tako pred vrati. — 2. Petr. 3:13.
20. Kateri poziv izhaja pravicoljubnim ljudem, ki so še vedno v Babilonu Velikem, in kaj pomeni to glede na čas, v katerem živimo?
20 Tudi boljše razumevanje glede »Babilona Velikega«, svetovnega kraljestva krive religije, je krepilo vero in upanje Jehovinih služabnikov. S skrbnim študijem Svetega pisma so spoznali, da se bo »velika stiska« pričela z uničenjem krive religije in njenih pristašev. Zato imajo danes za nujno razglasiti opozorilo iz Razodetja 18:4: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete iz njenih šib.« Kdor ostane v Babilonu Velikem, ima delež z njegovimi grehi, je z njim sokriv in bo zato skupaj z njim kaznovan; dobil bo torej del njegovih stisk. Dejstvo, da se ta vest o prihajajočem uničenju krive religije na široko oznanjuje, je nadaljnji argument za to, da se »velika stiska« bliža z ogromnimi koraki.
21. Kako je Jehova krepil upanje svojega naroda v času silnega nasprotovanja in preganjanja?
21 Kot celota so bile krščanske Jehovine priče okrepljene v svojem upanju tudi z ljubečo Božjo skrbjo. V 1930. letih so bile v totalitarnih deželah močno preganjane in zatirane. Po izbruhu druge svetovne vojne je nastopil skoraj v vseh deželah grenak boj proti njim. Krščanske Jehovine priče pa so ugotovile, da so se na njih izpolnile besede iz Izaije 54:17: »Nobeno orodje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha in sleherni jezik, ki se postavi zoper tebe na sodbo, obsodiš.« Da, čeprav so bili Jehovini služabniki preganjani in zatirani, zaprti in mučeni in so nekatere celo na grozoten način usmrtili, so izšli iz druge svetovne vojne kot celota bolj utrjeni in številnejši. Niti strašnim koncentracijskim taboriščem Hitlerjeve Nemčije ni uspelo, da bi jih omajala v odločitvi služiti Jehovi zvesto naprej. 3. maja 1945 je rekla skupina 230 Jehovinih prič, ki je preživela grozote koncentracijskega taborišča, naslednje:
»Znano naj vam bo, da je naš veliki Bog, čigar ime je Jehova, uresničil svojo besedo na svojem ljudstvu, posebno v področju severnega kralja. Dolg, trd čas preizkušenj leži sedaj za nami in tisti, ki so izvlečeni iz ognjene peči preizkušenj, nimajo na sebi niti vonja po ognju. (Glej Daniel 3:27) Nasprotno, polni so Jehovine moči.«
22., 23. a) Kaj so končno spoznali člani krščanske skupščine glede imenovanja starešin in pomočnikov? b) Kako se danes imenuje starešine in pomočnike in kako to koristi skupščini?
22 Dogajanja v krščanski skupščini so dokaz za to, da žene njegovo ljudstvo nezadržen Jehovin duh. Dolga leta je v posameznih skupščinah vladala neke vrste demokratična ureditev, ker so sami volili svoje starešine in diakone (pomočnike). (Dej. ap. 14:23) Končno pa so člani krščanske skupščine s skrbnim študijem in molitvijo pod vodstvom svetega Duha iz Božje besede spoznali, naj bi bili starešine in pomočniki imenovani od oseb, ki zavzemajo podoben položaj kakor starešinstvo v prakrščanski skupščini v Jeruzalemu in drugi starešine, na primer apostol Pavel ali Timotej in Tit, zastopnika in Pavlova sodelavca. (Dej. ap. 6:2, 3; 14:23; 1. Tim. 5:22; Tit. 1:5) Posledica tega je bila, da se je skupščinski red prvega stoletja počasi obnovil.
23 Zato starešine in pomočnike sedaj imenujejo vodilno telo, sestavljeno iz duhovno maziljenih starešin ali drugih starešin, ki zastopajo to telo. Možje, ki so imenovani za starešine ali pomočnike, odgovarjajo biblijskim zahtevam. Vsak mož lahko »teži« za odgovornim položajem starešine, tako da se trudi izpolnjevati v Bibliji omenjene pogoje. (1. Tim. 3:1—7; Tit. 1:5—9) Može se celo spodbuja, da to storijo. Člani različnih skupščin na vsej Zemlji so spoznali, da je bila ta na Bibliji temelječa skupščinska ureditev vpeljana ravno ob pravem času. Sedaj ne leži skrb za duhovne potrebe naglo rastočih skupščin pretežno na enem starešini ali nadzorniku, temveč na vsem starešinstvu. Na ta način imajo lahko skupščine večjo korist od različnih sposobnosti primernih mož.
SVETOVNA RAST
24., 25. Kaj dokazuje čudovita rast v vrstah Jehovinega ljudstva?
24 Kar se je dogajalo zadnja leta v skupščinah Jehovinih prič, je prav presenetljivo. Preroške besede iz Izaije 60:22 so se nenadoma izpolnile: »Iz najmanjšega jih bode tisoč, iz šibkega mogočen narod.« Če pomislimo, da je bilo v času prve svetovne vojne le nekaj tisoč pravih Jehovinih oboževalcev in s tem primerjamo več kot dva milijona oznanjevalcev Kraljestva, ki obstojajo danes, moramo priznati, da jih je iz najmanjšega nastalo tisoč in iz šibkega mogočen narod. To je brez dvoma nadaljnji dokaz za to, da živimo v pomembnem času, kar se tiče uresničenja čudovitega Jehovinega namena s človeštvom.
25 Tako mogočen porast je do skrajnosti presenetljiv, če ga primerjamo z upadajočim vplivom religioznih skupnosti krščanstva in poganstva. Veliki religiozni sestavi niso dorasli radikalnim političnim ideologijam, materialističnim in hedonističnim filozofijam, pri katerih je najvažnejša v življenju osebna prednost. Nasprotno od tega pa ima čisto oboževanje Jehove več moči kakor vse filozofije, ideologije in religije sedanjega starega sestava stvari. Zato so se zadnja leta sto tisoči priključili pravemu oboževanju in veselijo se, da so našli pravo upanje. Samo od 1. septembra 1973 do 31. avgusta 1974 se je krstilo, da postanejo učenci Gospoda Jezusa Kristusa, 297 872 oseb, ki so sprejeli takšno upanje.
26. Zakaj lahko v prihodnost gledamo z zaupanjem?
26 Bog Jehova nam je resnično dal zanesljivo osnovo za upanje v končno uresničenje njegovega vzvišenega namena s človeštvom. Videli smo, da je vedno držal svojo besedo in jasno dokazal, da ne more lagati. Videli smo tudi, da je Jehova, potem ko je v Edenu izgovoril prvo prerokbo o Kraljestvu, ljudem odkrival svoj namen in v teku tisočletij delal na tem, da ga uresniči. S tem, kar je storil, so bili njegovi služabniki okrepljeni za vse, kar lahko prinese bodočnost. Zato lahko polni zaupanja gledamo bodočnosti naproti s prepričanjem, da bo njegov čudoviti namen slavno uresničen v večni blagoslov vseh poslušnih ljudi. — Lukež 21:28.
[Slike na straneh 8, 9]
Obljuba v Edenu
Uničenje hudobnih v Noetovem času
Abraham ima sina
Izrael osvobojen iz suženjstva
Kralj David je premagal svoje sovražnike
Salomonova vladavina miru
Jezus je ozdravljal bolne
Jezusova smrt za greh
Oznanjevanje dobre vesti po vsem svetu